Jedro

Ker sta tožnika na mnenje sodnega izvedenca za preiskavo pisav podala pripombe, ki jih sodišče prve stopnje izvedencu ni vročalo v odgovor, prav tako ga ni zaslišalo, jima je s tem odvzelo možnost polnega preizkusa izvedeniškega mnenja in kršilo njuno pravico do izjave. Da bi odpravilo to procesno kršitev in dopolnilo ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče samo razpisalo glavno obravnavo in na njej izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP. S tem je v celoti odpravilo dvom v pravilnost s strani sodišča prve stopnje sprejete dokazne ocene, ki glede na zaključke sodnega izvedenca temelji predvsem na izpovedi obeh oporočnih prič, torej A. Č. in M. Š., o tem, da so bile izpolnjene vse zakonske predpostavke za veljavnost izpodbijane oporoke.

Tožnika neveljavnosti izpodbijane oporoke zaradi pomanjkljivosti v njeni obliki nista uspela dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sta dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 334,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nepristnosti, neobstoja in neveljavnosti oporoke Ž. Ž., ki jo je napisal pred pričama A. Č. in M. Š. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna tožencu povrniti 904,23 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo pritožbo vlagata oba tožnika. Vztrajata, da se sporni podpis na oporoki po njunem mnenju bistveno razlikuje od drugih nespornih podpisov Ž. Ž., tudi tistih, nastalih neposredno pred njegovo smrtjo. To izhaja iz izvedeniškega mnenja hrvaškega sodnega izvedenca grafologa, ki je bilo izdano na podlagi fotokopije sporne oporoke in v hrvaškem jeziku, zato ga tožnika v pravdi nista predložila. Sodišče je predlogu z izvedencem grafologom ugodilo šele po opozorilu tožnikov, da sta pisni izjavi oporočnih prič identični, kar vzbuja dvom v njuno verodostojnost. Sodni izvedenec B. B. na zastavljena vprašanja sodišča ni odgovoril določno. Ni se mogel opredeliti glede pristnosti podpisa, kar ni logično, saj ni šlo za parafe. Tožnika sta vložila pripombe k izvedeniškemu mnenju in izvedenca pozvala, naj dodatno pojasni svoje stališče ter obrazloži stopnjo zanesljivosti, naj odgovori na vprašanje, ali je podpis narejen s pomočjo na način vodene roke, ter zaradi razjasnitve dejanskega stanja predlagala postavitev novega izvedenca iste stroke. Sodišče teh pripomb k izvedeniškemu mnenju izvedencu ni predložilo v dopolnitev, niti ga ni zaslišalo, s čimer je bistveno kršilo načelo kontradiktornosti. Brez osnove je tudi navedba sodišča, da tožnika napak glede sposobnosti ali volje oporočitelja nista zatrjevala, saj bi bile takšne trditve preuranjene, če še ni ugotovljene pristnosti podpisa.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani pritožbeni zadevi je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica s skladno s sklepom, sprejetim na seji senata 26. 9. 2018, na podlagi petega odstavka 347. člena ZPP.

6. Tožnika v tej pravdi uveljavljata neveljavnost (nepristnost in neobstoj) oporoke zapustnika Ž. Ž. s trditvijo, da podpis na njej ni oporočiteljev.

7. Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. člen ZD). Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, in hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, ta pristavek pa ni pogoj za veljavnost oporoke (64. člen ZD). Gre za enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno, saj priči potrjujeta avtentičnost oporočiteljevega podpisa.

8. Zaradi trditev tožnikov, da podpis na oporoki ni oporočiteljev, je sodišče postavilo sodnega izvedenca za preiskavo pisav - grafologa B. B., ki v svojem mnenju ni mogel z nobeno od stopenj zanesljivosti odgovoriti, ali se na dokumentu res nahaja podpis oporočitelja. Ker sta tožnika na omenjeno mnenje podala pripombe, ki jih sodišče prve stopnje izvedencu ni vročalo v odgovor, prav tako ga ni zaslišalo, jima je s tem odvzelo možnost polnega preizkusa izvedeniškega mnenja in kršilo njuno pravico do izjave. Da bi odpravilo to procesno kršitev in dopolnilo ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče samo razpisalo glavno obravnavo in na njej izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP. S tem je v celoti odpravilo dvom v pravilnost s strani sodišča prve stopnje sprejete dokazne ocene, ki glede na zaključke sodnega izvedenca temelji predvsem na izpovedi obeh oporočnih prič, torej A. Č. in M. Š., o tem, da so bile izpolnjene vse zakonske predpostavke za veljavnost izpodbijane oporoke.

9. Sodni izvedenec je ob zaslišanju pojasnil, da je pisava odraz vsakokratnega psihofizičnega stanja pisca, kar pomeni, da se spremeni, ko se spremeni to stanje. Na spremembo vplivajo starost, jemanje zdravil, nekatere bolezni, predvsem tiste, ki so nevrološkega izvora. Pri forenzičnem preiskovanju pisav je situacija "non liqued" pogosta, posebej v primeru starejših oseb. Izvedenec ni mogel z nobeno stopnjo zanesljivosti potrditi ali ovreči, da gre za podpis oporočitelja, niti, da bi bil ta izveden z vodenjem roke1, prav tako tudi ne, da ne bi bil napisan istočasno s sestavo oporoke in podpisi oporočnih prič. Je pa pojasnil, da z uporabo stereo mikroskopa in UV ter IR svetilke ni ugotovil nobenih znakov ponarejanja s fizikalnimi ali kemičnimi sredstvi, prav tako se mu ne zdi verjetna možnost prostoročnega ponarejanja ali ponarejanja s paus papirjem, saj se ponarejevalec verjetno ne bi tako zmotil, da bi zadnjo črko imena, ki je p, napisal kot j. 10. Glede na opisano strokovno mnenje izvedenca, ki se je opredelil tudi do mnenja hrvaškega strokovnjaka, na katerega se sklicujeta pritožnika, ter pojasnil, da na podlagi fotokopije rokopisa relevantne ocene ni mogoče podati, pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da tožnika neveljavnosti izpodbijane oporoke zaradi pomanjkljivosti v njeni obliki nista uspela dokazati. Pri tem se sklicuje na celovito in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izhajalo iz izpovedi oporočnih prič, katerih verodostojnosti pritožnika v pritožbi zgolj s pavšalno navedbo, da sta njuni pisni izjavi vsebinsko identični, nista uspela izpodbiti.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnika sta tožencu dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške zastopanja na obravnavi pred sodiščem druge stopnje v višini 500 odvetniških točk, porabljeni čas za odsotnost iz pisarne med potovanjem v obsegu 120 odvetniških točk, vse povečano za 2% materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 290,27 EUR, ter stroške kilometrine v višini 44,40 EUR. Skupno odmerjeni stroški toženca znašajo 334,67 EUR, tožnika pa sta jih dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Po sodni praksi pomoč bolnemu in slabotnemu oporočitelju pri podpisovanju oporoke ni nedopustna, temveč je odvisna od celotnega akta sestava oporoke. Primerjaj odločbo VS RS II Ips 274/2006.