Jedro

Izognitev vpoklicu za redno služenje vojaškega roka v ZRJ po zakonu o tujcih ne more biti razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 18.8.1994, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 19. člena zakona o tujcih. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema ugotovitve prvostopnega organa, da je tožnik s Kosova odšel v mesecu septembru 1991, ker je dobil poziv vojaških organov za služenje vojaškega roka v bivši JLA. Odšel je v Skopje in se z letalom odpeljal na Brnik v Slovenijo k bratu, kjer je kot neprijavljen delavec opravljal zidarska dela pri raznih delodajalcih. Tožena stranka soglaša z ugotovitvami prvostopnega organa, da je bil razlog odhoda tožnika s Kosova, da bi se izognil vojaški obveznosti. Dejstvo, da se je vpoklicu rednega služenja vojaškega roka izognil in strah pred eventuelno kaznijo zaradi tega, samo po sebi ne predstavlja upravičenega razloga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, saj je redna vojaška obveznost legitimen akt države, ki ima tako obveznost uzakonjeno, zaradi česar tudi zakon o tujcih tistih posameznikov, ki se temu izognejo, ne prišteva med ogrožene osebe in jih ne omenja. Sicer pa tožnik na Kosovu ni bil preganjan zaradi narodnostne pripadnosti. Tožena stranka tudi soglaša z ugotovitvami prvostopnega organa, da Republika Srbija ne pošilja vojaških enot na bojišča na področjih bivše SFRJ izven Republike Srbije oziroma Zvezne Republike Jugoslavije. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da ima preživljanje zagotovljeno, ker je predložil le nedoločeno izjavo M.S., da bo tožnika preživljal. Taka nedoločna obveznost pa ni izvršljiva in tudi ne iztožljiva.

Tožnik v tožbi navaja, da ima preživljanje v Republiki Sloveniji zagotovljeno in da kot dokaz tej navedbi tožbi prilaga pogodbo z dne 18.11.1994, s katero se M.S. pod izvršbo zavezuje preživljati tožnika. Pogodba tožbi ni bila priložena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V 3. odstavku 19. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91) je med drugim določeno, da dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno. Sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani odločbi, da vpoklic za redno služenje vojaškega roka ne more biti opravičljiv razlog iz 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov po 19. členu tega zakona, saj gre za legalen ukrep države, ki ima uzakonjeno vojaško obveznost. Zato v tem primeru tudi ni opravičljiv tožnikov strah pred sodno kaznijo, če se bo vrnil v svojo državo. Navedenega pogoja tožnik torej ne izpolnjuje, zaradi česar niso pravno relevantne tožbene navedbe glede tožnikovega zagotavljenega preživljanja v Sloveniji. Zato je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki temelji na dejstvih, ki jih tožnik priznava, tožena stranka pravilno uporabila materialni zakon, zaradi česar je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena ZUS, katerega je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).