Jedro

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je šlo za spremembo delodajalca v smislu določb 73. člena ZDR in Direktive Sveta 2001/23/ES. Delodajalec ima nedvomno pravico, da opravljanje določene dejavnosti prenese na pogodbenega partnerja. Tožena stranka je iz ekonomskih razlogov prepustila opravljanje uslug in sicer del čiščenja proizvodnih prostorov drugemu podjetju, čistilnemu servisu, zaradi česar je delo tožnice postalo nepotrebno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Glede odločitve v petem stavku prvega odstavka sodbe sodišča druge stopnje (glede odločitve o regresu) se revizija zavrže. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 8. 2004 nezakonita. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 4. 10. 2004 do 1. 9. 2006, za vpis delovne dobe v delovno knjižico in prijavo v socialno zavarovanje za sporno obdobje, za izplačilo plač in regresa za letni dopust, za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v letih 2005 in 2006 ter za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je čiščenje proizvodnih prostorov iz ekonomskih razlogov prenesla na zunanjega izvajalca, zaradi česar je tožničino delo postalo nepotrebno.

2. Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnice delno ugodilo. Presodilo je, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR. Ob pravilnem postopanju tožene stranke delo tožnice ne bi postalo nepotrebno, temveč bi bila prevzeta k novemu delodajalcu - čistilnemu servisu. Ugotovilo je, da je bila odpoved nezakonita in posledično ugodilo tudi drugim zahtevkom, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust in odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je sklenilo, da se v zvezi z odločitvijo o plačilu odškodnine za neizkoriščen letni dopust in plačilom regresa za letni dopust revizija ne dopusti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh pritožbenih (pravilno revizijskih) razlogov iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno sklepalo, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. določbe ZDR. V postopku je dokazala, da je s prenosom čiščenja proizvodnih prostorov na čistilni servis veliko prihranila in da je čistilni servis opravljal bistveno več čiščenja kot tožnica. Opozarja na napačno upoštevanje zakonskih določb tudi glede izplačila regresa. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo vse izvedene dokaze in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izreklo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za nezakonito.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena, glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust pa ni dovoljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. V skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR, v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Navedena določba sledi Direktivi 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov, dela podjetij ali obratov (v nadaljevanju: direktiva), ki zagotavlja varstvo delavcev v primeru spremembe delodajalca. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba tako razlagati ob upoštevanju navedene direktive in obsežne sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (SES).

10. V sodbi v primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedlo kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem ali gre za prenos v smislu direktive ali ne. Za odločilni kriterij za odločitev, ali gre za prenos podjetja po direktivi je štelo dejstvo ali je podjetje (oziroma dejavnost) ohranilo svojo identiteto (identičnost, istovetnost, istost). Presoditi je treba, ali je bilo podjetje prodano kot delujoče (aktivno) podjetje, na kar kaže med drugim dejstvo, da je novi delodajalec nadaljeval ali spet začel poslovati v podjetju, in sicer z isto ali podobno dejavnostjo. Pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za prenos v smislu direktive, je treba upoštevati vsa dejstva konkretnega primera: tip (vrsto) podjetja oz. dejavnosti, ali je bilo preneseno materialno premoženje, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, stopnjo podobnosti med dejavnostjo pred in po prenosu. Pri tem je poudarilo, da so vse navedene okoliščine samo posamični elementi celovite ocene, ki mora biti podana in jih ni mogoče upoštevati izolirano. SES je sicer ugotovilo, da lahko gre za prenos v smislu direktive tudi v primeru, če gre za prenos le posamezne pomožne dejavnosti. Vendar je v zadevi Süzen (C-13/95 iz leta 1997) presodilo, da direktive ni mogoče uporabiti v primerih, kadar je prenehala pogodba za čiščenje s prvim podjetjem in je bila za podobno (isto) delo sklenjena pogodba z drugim podjetjem, če ni bilo hkratnega pomembnejšega prenosa materialnih ali nematerialnih sredstev ali prevzema pretežnega (večinskega) dela zaposlenih, glede na njihovo število in usposobljenost. 11. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na zunanjega izvajalca prenesla le čiščenje proizvodnih prostorov (iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da čiščenje v proizvodnji, kjer se nahajajo peči, še vedno opravljajo delavke tožene stranke) in ne celotne dejavnosti čiščenja. To delo sta sicer opravljali dve delavki, vendar je le tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Poleg tega delavka R. K. pri toženi stranki še vedno opravlja dela čiščenja v kuhinji. Čistilni servis ob podpisu pogodbe o opravljanju storitev ni prevzel nobene dotedanje čistilke.

12. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje neutemeljeno sklicuje na zadevo Schmidt (C-392/92 iz leta 1994) kjer je šlo za prenos celotne dejavnosti čiščenja, čeprav je bila tudi v tem primeru dejavnost čiščenja le pomožne narave in je to delo opravljala le ena delavka. Ker tožena stranka na pogodbenega izvajalca ni prenesla celotne interne dejavnosti čiščenja, gre v primerjavi z zadevo Schmidt za bistveno drugačne okoliščine. Sodišče druge stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je šlo za spremembo delodajalca v smislu določb 73. člena ZDR in direktive.

13. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočiti nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, saj se delodajalec lahko odloči za drugačno organizacijo dela tako da posamezne naloge odda celo zunanjim izvajalcem (takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008).

14. Tožena stranka ima nedvomno pravico, da opravljanje določene dejavnosti prenese na pogodbenega partnerja in nima glede tega nobenih poslovnih omejitev. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica ob sklenitvi pogodbe o opravljanju storitev edina njena delavka v delu čiščenja, ki se je nanašal na proizvodne prostore. Tožena stranka je iz ekonomskih razlogov prepustila opravljanje uslug in sicer del čiščenja proizvodnih prostorov drugemu podjetju, čistilnemu servisu, zaradi česar je delo tožnice postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma za obstoj utemeljenega poslovnega razloga v smislu določb prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je bistveno, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

15. Ker je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ker ni bilo možnosti za drugačno zaposlitev tožnice, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila dana v nasprotju z veljavnimi predpisi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

16. Glede na povedano je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Revizija v zvezi z odločitvijo glede plačila regresa za letni dopust ni bila dopuščena. Tožena stranka zoper sklep sodišča druge stopnje, da se revizija ne dopusti ni vložila pritožbe. Zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 374. člena ZPP zavrglo.

18. Ker tožnica z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.