Jedro

Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženo stranko nemudoma obvestila o napaki in jo večkrat pozvala, naj zatrjevano napako odpravi. Tožeča stranka je v pritožbi vztrajala pri teh trditvah. Vendar ni navedla nobenega dokaza, ki bi ti navedbi potrdil. Sklicevala se je na sporočilo, iz katerega pa je razviden le odgovor tožene stranke z dne 30. 11. 2020, v katerem se je strinjala, da bo tožeča stranka sama odpravila napako. Iz navedenega sporočila ne izhaja, da je bila tožena stranka predhodno kdaj že pozvana k odpravi napake, niti da se tožena stranka na predhodna sporočila ni odzvala, zaradi česar je tožeča stranka napako, kot izhaja iz omenjenega sporočila, odpravila sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2020 in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 353,66 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz razlogov absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, izvedbo pritožbene obravnave, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. Odločilni razlog sodišča prve stopnje je bil, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženo stranko ustrezno obvestila o napaki vgrajenega materiala in ji dopustila, da jo sama odpravi. Na podlagi navedenih dejstev je njen jamčevalni zahtevek prenehal. 7. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženo stranko nemudoma obvestila o napaki in jo večkrat pozvala, naj zatrjevano napako odpravi. Tožeča stranka je v pritožbi vztrajala pri teh trditvah. Vendar ni navedla nobenega dokaza, ki bi ti navedbi potrdil. Sklicevala se je na sporočilo, iz katerega pa je razviden le odgovor tožene stranke z dne 30. 11. 2020, v katerem se je strinjala, da bo tožeča stranka sama odpravila napako. Iz navedenega sporočila ne izhaja, da je bila tožena stranka predhodno kdaj že pozvana k odpravi napake, niti da se tožena stranka na predhodna sporočila ni odzvala, zaradi česar bi tožeča stranka napako, kot izhaja iz omenjenega sporočila, odpravila sama. Soglasje tožene stranke, da bo tožeča stranka sama odpravila napako, ne more utemeljevati sklepa, da je ta strošek dolžna plačati tožena stranka.

8. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pravici naročnika, da od podjemnika zahteva odpravo napak (prvi odstavek 637. člena Obligacijskega zakonika – OZ), na drugi strani ustreza pravica podjemnika, da notificirano napako odpravi sam (prvi odstavek 639. člena OZ). Da je bil omenjeni zakonski dejanski stan izpolnjen, dokazni postopek ni potrdil. Posledično ni bilo podlage za uporabo tretjega odstavka 639. člena OZ, po katerem lahko v primeru, da podjemnik napake ne odpravi, jo lahko naročnik odpravi na njegov račun.

9. Upoštevaje navedeno je neutemeljen očitek, da izpodbijane sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vse odločilne razloge, ki jih je zgoraj povzelo višje sodišče, je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Tako ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, niti zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS.

10. Tožeča stranka je še očitala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče v nasprotju z določbo 454. člena ZPP, kljub temu da za to niso bili izpolnjeni pogoji iz navedenega člena, opustilo izvedbo naroka za glavno obravnavo. Drugi odstavek 454. člena ZPP določa, da lahko sodišče odloči brez izvedbe naroka za glavno obravnavo tudi, če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala. Na podlagi predhodno že pojasnjenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo mogoče odločiti tudi brez izvedbe naroka, s tem pa ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

11. Glede na to, da ni podan temelj zahtevka, se višje sodišče z navedbami o višini terjatve ne bo ukvarjalo, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožeča stranka se je zoper odločitev o pravdnih stroških pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je odločitev sodišča prve stopnje o glavni terjatvi presodilo kot pravilno, višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, tožena stranka pa na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila. Posledično je odločitev o stroških pritožbenega postopka odpadla.