Jedro

Tožeča stranka je dokazala, da je bil tudi v času vtoževanih računov uporabnik vode toženec ter da je toženec račune, ki so bili nanj naslovljeni, čeprav ne redno, plačeval, torej se je tudi sam štel za uporabnika in plačnika. Odlok status uporabnika pitne vode veže na dejanskega uporabnika. Toženec je imel status oziroma položaj podoben najemniku iz 34. člena Odloka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je za plačilo vode skladno z določbami Odloka zavezan toženec, kot nesporni uporabnik pitne vode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109712/2016-4 z dne 23. 11. 2016 razveljavilo v točki 1 izreka za znesek 1.010,85 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I). Zgoraj citirani sklep o izvršbi je ohranilo v veljavi v točki 1 izreka za znesek 1.662,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v točki 3 izreka za izvršilne stroške v znesku 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2016 do plačila (II/1). V presežku je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem obsegu zahtevek zavrnilo (II/2). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (II/3).

2. Zoper sodbo (smiselno v ugodilnem delu) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, saj je pri odločanju o ugovoru pasivne legitimacije uporabilo dejstva in dokaze, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka ni zatrjevala, da JP X. šteje za uporabnika tisto osebo, ki se je kot uporabnik sama prijavila in tej osebi izstavila račune. Enako je z ugotovitvijo sodišča, da mora v primeru spremembe uporabnika le-ta sporočiti spremembo. Trditvena podlaga tožeče stranke tudi ne vsebuje konkretiziranih trditev o višini dolga, niti številk in datumov računov, iz katerih izvira dolg. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj je pravni temelj ugoditve zahtevka. Sklicuje se na 34. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Črnomelj, ki določa, da upravljalec račun za porabljeno vodo praviloma izstavi lastniku objekta, lahko pa tudi najemniku tega objekta, če lastnik o tem pisno obvesti upravljalca in navede začetek in konec najemnega razmerja. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Toženca je zastopal pooblaščenec, zato je imel višje stroške od tožnika. Zastopanje je bilo potrebno, saj je tožnik neutemeljeno zahteval kar znesek 3.400,00 EUR.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavlja Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini Črnomelj (v nadaljevanju Odlok). Na podlagi 6. točke 4. člena Odloka so uporabniki vode iz javnega vodovoda fizične in pravne osebe, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda ali uporabljajo njegovo požarno varstveno funkcijo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče sledi izhaja, da je bil toženec uporabnik storitev JP X. že najmanj od leta 2011 dalje, da je JP X.. imela toženca zabeleženega v svojih evidencah kot uporabnika storitev, kar ji je posredoval bodisi toženec sam ali pa lastnik objekta, ter da toženec vse do 23. 9. 2016 plačilu računov ni ugovarjal. 7. Tožeča stranka je navedla, da toženec uporablja storitve JP X., iz česar logično sledi, da je s tem, v skladu s 6. točko 4. člena Odloka, uporabnik vode iz javnega vodovoda. Sodišče prve stopnje zato ob ugotovitvi, da je bil toženec uporabnik storitev, trditvene podlage tožeče stranke ni preseglo. Sicer pa toženec ni zanikal, da JP X.. na podlagi Odloka toženca ne bi oskrbovala z vodo, niti ni zanikal, da mu mesečno ne bi izstavljala računov. Toženec v svoji obrambi ni ugovarjal višini vtoževanih računov, zato tožeča stranka višine računov ni bila dolžna pojasnjevati.

8. Tožeča stranka je dokazala, da je bil tudi v času vtoževanih računov uporabnik vode toženec ter da je toženec račune, ki so bili nanj naslovljeni, čeprav ne redno, plačeval, torej se je tudi sam štel za uporabnika in plačnika. Odlok status uporabnika pitne vode veže na dejanskega uporabnika. Toženec je imel status oziroma položaj podoben najemniku iz 34. člena Odloka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je za plačilo vode skladno z določbami Odloka zavezan toženec, kot nesporni uporabnik pitne vode.

9. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je vtoževala plačilo zneska 3.427,80 EUR, uspela je z zneskom 1.662,86 EUR, kar je približno polovica doseženega uspeha, zato na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

1 V nadaljevanju ZPP