Jedro

Delavec ni upravičen do takojšnjega plačila razlike v odpravnini za trajne presežke, če je z delodajalcem sklenil veljaven dogovor o odlogu plačila ter o izplačilu razlike zneska, določenega v DEM, v tolarski protivrednosti na dan plačila brez zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 5.200,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki neizplačani del odpravnine v znesku 898 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki na dan 29.9.1994 znaša 80,28 SIT za eno DEM, kar v skupnem znesku znaša 72.097,80 SIT, z zamudnimi obrestmi od 1.10.1994 dalje do plačila. Obenem je naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 13.000,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do razlike v odpravnini zato, ker je podpisala dogovor o višini in načinu izplačila odpravnine. Res je sicer, da je tožnica lastnoročno podpisala dogovor, vendar je na obravnavi jasno povedala, da je to morala storiti glede na svoje slabo finančno stanje, v katerem se je znašla zaradi prenehanja delovnega razmerja. Pritožba nadalje poudarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 13.000,00 SIT. Tožnica je bila prisiljena zahtevati varstvo svojih pravic na sodišču, ker ji tožena stranka pripadajoče odpravnine ni hotela plačati. Tožena stranka pa je kot stroške postopka priglasila tudi odgovor za tožbo z dne 1.3.1993, ko še niti ni bilo dogovora o načinu in izplačilu odpravnine in ko je bilo iz listin v spisu razvidno, da tožena stranka odpravnine ne bo izplačala.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št.4/77 - 27/90) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvostopno sodišče je popolno raziskalo dejansko stanje ter ugotovilo vsa odločilna dejstva, tako da je lahko sprejelo pravilno odločitev, ki jo je tudi ustrezno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnica ni upravičena do takojšnjega izplačila razlike odpravnine, ki po 3. odstavku 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) pripada trajno presežnim delavcem, zato, ker je s toženo stranko sklenila veljavni dogovor o velikosti in načinu izplačila odpravnine z dne 13.5.1994 ter istega dne podpisala izjavo glede izplačila odpravnine. Ker na strani tožeče stranke, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, ni bilo napak volje ob podpisu navedenega dogovora oziroma izjave, in ker gre za zahtevek, s katerim delavec lahko prosto razpolaga, sta dogovor in izjava veljavna, tožnica pa bo prejela preostali del odpravnine pod pogoji iz sklenjenega dogovora in izjave. Čeprav je bila tožnica nedvomno res v težavni finančni situaciji ob prenehanju delovnega razmerja, ki je prispevala k njeni odločitvi, ni mogoče mimo dejstva, da se je tožnica zavedala, kaj podpisuje in ni bila v opravičljivi zmoti, k podpisu dogovora pa tudi ni bila prisiljena, niti ni šlo za prevaro s strani tožene stranke. Razlogi, zaradi katerih je dogovor in izjavo podpisala, torej niso takšne narave, da bi lahko povzročili napako volje pri tožnici. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev prvostopnega sodišča pa temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija izrek o stroških postopka. Ker ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, je prvostopno sodišče sicer pravilno ravnalo, ko je toženi stranki priznalo pravico do povračila stroškov postopka glede na izid spora v skladu z določbo 155. člena ZPP, vendar pa je priznalo stroške v previsokem znesku. Tožena stranka oziroma njen pooblaščenec je na obravnavi priglasil stroške odgovora na predlog oziroma tožbo ter stroške za zastopanje na obravnavi, vse dne 17.10.1994, v višini 210 točk, sodišče pa mu je priznalo stroške v višini 200 točk. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bil v obravnavani zadevi podan odgovor na predlog s strani tožene stranke same dne 1.3.1993, ki je bil s strani pooblaščenca tožene stranke le dopolnjen z dodatnimi krajšimi navedbami na obravnavi dne 17.10.1994. Zato toženi stranki ni mogoče priznati nagrade za odgovor na tožbo oziroma za obrazloženo pripravljalno vlogo po tarifni številki 15/1 in 15/2 Tarife o odvetniških storitvah (Ur.l. RS št. 10/91), ki določa, da se obrazloženi odgovori na tožbe in prve obrazložene pripravljalne vloge točkujejo po tarifni številki 14, druge obrazložene vloge med postopkom pa v višini 75% postavk po tarifni številki 14. Kot potrebne stroške je torej v obravnavani zadevi mogoče šteti le zastopanje na obravnavi, ki znaša glede na vrednost spornega predmeta 80 točk, to je 5.200,00 SIT (po vrednosti točke 65,00 SIT). Zato je pritožbeno sodišče znižalo priznane stroške s 13.000,00 SIT na 5.200,00 SIT in v tem obsegu delno ugodilo pritožbi tožeče stranke.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v zgoraj navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice ter spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot izhaja iz izreka.

V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).