Jedro

Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku kršila pravico do tedenskega počitka, ki mu jo dajeta 156. člen ZDR-1 in 97.f člen ZObr, je materialnopravno zmotna. Na splošno ugotovitev, da je tožnik opravljal določeno delo, ne da bi bilo konkretizirano, kdaj je delo opravljal in kdo mu ga je odredil oziroma ukazal, ne zadošča za presojo, da je njegov zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka utemeljen. Poleg tega delo oziroma naloge, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso takšne, ki bi posegale v pravico do tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep spremenita tako, da se glasita: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 2.587,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2016 do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa je dolžna plačati pravdne stroške v znesku 687,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 2.587,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2016 do plačila (točka I izreka sodbe). Višji zahtevek za plačilo 575,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2016 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2.587,68 EUR za 30. 9. 2016 (pravilno: 30. 1. 2016) je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v znesku 575,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da svoje pravdne stroške krije sama (točka III izreka sodbe). S sklepom je toženki naložilo, da tožniku plača še pravdne stroške v znesku 109,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (točki I in III izreka sodbe ter sklep) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni verjelo skladnim izpovedim prič A.A., B.B. in C.C. Neutemeljeno jim ni verjelo kot ni upoštevalo s strani toženke predloženih listin. Neutemeljeno je verjelo izpovedim prič D.D. in E.E., ki sta – enako kot tožnik – vložili tožbo za izplačilo odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka. Toženka je bila kot delodajalec dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa. V to evidenco se ne vpisuje podroben opis dela. Sodišče prve stopnje je evidencam dnevne delovne obremenjenosti neutemeljeno odreklo verodostojnost, ker vanjo ni vpisan podroben opis dela. Čeprav tega ni bila dolžna, je toženka vodila podrobne evidence oziroma mesečne načrte dela in dnevnike usposabljanja, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila. Sodišče prve stopnje ji neutemeljeno očita, da ni predložila zapisnikov sestankov. Ti zapisniki se niso vodili, saj ni šlo za sestanke, ampak za informiranje o delu naslednjega dne. Takšno informiranje kot priprave na delo naslednjega dne ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Iz izpodbijanega dela sodbe niti ni razbrati, na katere dni se je tožnik pripravljal na delo naslednjega dne. Priprave so potekale neposredno pred delom in jih ni bilo treba opravljati na dan tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje na eni strani šteje, da je tožnik podpisal evidence, ker je moral spoštovati ukaze, na drugi strani pa ugotovi, da je na dan tedenskega počitka, ko bi moral biti prost, opravljal delo. Ne opredeli se do tega, kdo je tožniku delo na dan tedenskega počitka ukazal. Priča B.B., poveljnica voda, je jasno izpovedala, da se delo na dan tedenskega počitka ni opravljalo. Opravljanje dela na dan tedenskega počitka je bilo samovoljno. Orožja in vozil ni mogoče čistiti vsakodnevno, saj so shranjena v zato predvidenih prostorih. Na dan tedenskega počitka ni nobene potrebe, da bi se čistila orožje ali vozila. Iz izpodbijanega dela sodbe niti ne izhaja, na kateri konkretni dan naj bi tožnik orožje in vozila čistil. Dejstvo, da je bil tožnik v QRF, ne pomeni, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen. Usposabljanja ni imel na dan tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje kljub stališču, da evidence niso verodostojne, le-tem deloma verjame. Tožnik 6. 10. 2013 in 9. 10. 2013 ni opravljal dela, vezanega na primopredajo, kot je navedel, saj je primopredaja potekala do 27. 9. 2013. Dne 10. 2. 2014 je opravljal požarstvo, vendar to ni bil dan tedenskega počitka. Tudi požarstvo kot drugo delo tožniku na dan tedenskega počitka ni bilo odrejeno oziroma ukazano. Tožnik je bil starešina sobe, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je opravljal delo. Sodišče prve stopnje niti ne konkretizira, kakšno delo je opravljal. Odločitev o (delni) utemeljenosti zahtevka je zmotna, zmotna je odločitev o pravdnih stroških, tako v izpodbijanem delu sodbe kot v izpodbijanem sklepu. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep spremeni, tako da zahtevek zavrne, vključno s stroškovno posledico, oziroma podrejeno ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe utemeljilo, zakaj ni verjelo izpovedim prič A.A., B.B. in C.C. A.A. je bil poveljnik čete na mednarodni misiji in konkretno o delu tožnika ni vedel izpovedati. Tožnik ni trdil, da bi bil A.A. tisti, ki bi mu ukazal določeno delo. Iz istega razloga sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo izpovedi priče B.B. Priči D.D. in E.E. sta bili tožnikova sodelavca, vsakodnevno sta bili v stiku s tožnikom in sta vedeli točno izpovedati, kakšno delo je opravljal. Kot vojaka za izid postopka nista zainteresirana, kot so zainteresirane priče, ki jih je predlagala toženka, ki so bile poveljujoče in tako dolžne zagotavljati tedenski počitek. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do vsebine predloženih listin, mesečnih načrtov dela in dnevnikov usposabljanja. Sodišče se ni dolžno opredeliti prav do vsakega dokaza, ni se dolžno opredeliti do dokazov, katerih vsebina za odločitev ni bistvena. Toženka je dneve, ko bi tožniku zagotovila tedenski počitek, dokazovala s predložitvijo evidenc dnevne delovne obremenjenosti. Te evidence so bile tako bistvene za odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v evidencah ni navedeno vse delo, ki ga je tožnik opravil. Toženka je bila dolžna vse delo navesti, tudi pri sestankih in pripravah na delo gre za delo. Šteje se v delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka ni dokazala, da tožnik na dneve tedenskega počitka ni imel sestankov. O vodnih sestankih so se vodile evidence prisotnosti, ki jih toženka ni predložila. Pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da se zapisniki sestankov ne bi vodili. Gre za nedopustne pritožbene novote. Za dneve, za katere tožnik ni konkretno navedel, katero delo je opravljal, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Zavrnilo ga je za zaporedne dneve. Za ostale dneve pa je pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal delo. Delo je opravljal po ukazu prvo nadrejenega. Tega zaslišan kot priča ni potrdil, kar je razumljivo. Tožnik ni trdil, da mu je bil tedenski počitek onemogočen zaradi razporeditve v QRF, ampak mu je bil onemogočen, ker je imel s QRF delo. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo vsebine listin – zapisnikov, ki se nanašajo na primopredajo. Po drugi strani pa toženka sama navaja, da se zapisniki niso vodili. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Tožnik je bil za čas od 30. 9. 2013 do 25. 3. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države, na mednarodno misijo KFOR. V postopku pred sodiščem prve stopnje je za posamezne dni, ki jih je toženka opredelila kot proste, navedel, zakaj ni bil prost. Te navedbe je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe (točke 9), nato je povzelo izpovedi oziroma vsebino pisnih izjav prič D.D., G.G., E.E., C.C., A.A., B.B. in H.H. ter jih dokazno ocenilo (točke 10 do 17, 21) in se opredelilo do predloženih evidenc dnevne delovne obremenjenosti (točke 18, 20, 22). Pritožba mu neutemeljeno očita, da ni utemeljilo, zakaj ni verjelo izpovedim prič A.A., B.B. in C.C. ter da ni upoštevalo s strani toženke predloženih listin. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo. Ugotovilo je, da je tožnik na dni, ki jih je toženka opredelila kot proste: - pomagal pri načrtovanju rut, ker je imel poleg primarne naloge skrbi za skupinsko oborožitev sekundarno nalogo, da je pomagal vodji skupine, in ker je bil izkušen v izvidništvu; - skrbel za orožje in skupno oborožitev ter za vozila, ker je imel le na ta dan dovolj časa, da se je nalogi posvetil; vozila je bilo treba dnevno preverjati; v času razporeditve v QRF so imeli vojaki ves čas pri sebi orožje in strelivo, potekala so usposabljanja ali priprave na streljanje, treba je bilo pripraviti opremo (nahrbtnike) in jo zložiti na vozila; - se udeleževal sestankov, ki se jih sicer ni bil dolžan udeležiti, vendar se jih je udeležil kot vesten delavec; na sestankih so se izmenjale informacije za delo naslednjega dne; - opravljal požarstvo (ki v evidencah ni zavedeno, zato sodišče prve stopnje šteje, da se je opravljalo na proste dni) in je bil starešina sobe, kar pomeni, da je odgovarjal za vzdrževanje reda.

7. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku kršila pravico do tedenskega počitka, ki mu jo dajeta 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), je materialnopravno zmotna. Na splošno ugotovitev, da je tožnik opravljal določeno delo, ne da bi bilo konkretizirano, kdaj je delo opravljal in kdo mu ga je odredil oziroma ukazal, ne zadošča za presojo, da je njegov zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka utemeljen. Poleg tega delo oziroma naloge, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso takšne, ki bi posegale v pravico do tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji.

8. Delo, ki ga je tožnik opravil na dni, ki so bili opredeljeni kot prosti, povezano z načrtovanjem rut, skrbjo za orožje in vozila ter pripravami, za katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi ga tožniku kdo izrecno odredil oziroma ukazal, ampak je šlo za delo, ki ga je tožnik opravil, ker je imel na ta dan dovolj časa, ni delo, ki posega v pravico do tedenskega počitka. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sklepa VIII Ips 3/2020, VIII Ips 11/2019) izpostavlja, da je za odločitev bistveno, ali je naloga odrejena prav na dan tedenskega počitka. Takšnemu stališču sledi sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodbe Pdp 156/2021, Pdp 61/2021, Pdp 553/2020) – pravica do tedenskega počitka ni kršena, če se vojak sam odloči, da bo določeno delo opravil na dan, ki je predviden kot prost. V zvezi s sestanki je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ti za tožnika na dni, ki so bili opredeljeni kot prosti, sicer niso bili obvezni, se jih je pa (zaradi vestnosti) udeležil. Takšni sestanki enako kot delo, povezano z načrtovanjem rut, skrbjo za orožje in vozila ter pripravami, za katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi ga tožniku kdo izrecno odredil oziroma ukazal, ne pomenijo posega v pravico do tedenskega počitka. Poleg tega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s sestanki zavzelo stališče, da ti, če gre za informiranje za delo naslednjega dne, niti nimajo narave dela, ampak so del vojaške rutine (sodbi VIII Ips 58/2021, VIII Ips 51/2021, sklep VIII Ips 38/2020). Tudi to, da je tožnik opravljal požarstvo, za katerega se ni natančno ugotovilo, kdaj, in da je bil starešina sobe, ne pomeni, da mu tedenski počitek ni bil omogočen. To da je imel določeno odgovornost (kot starešina sobe) in da je odgovarjal za vzdrževanje reda, v pravico do tedenskega počitka ne posega. Za poseg oziroma presojo, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen, bi moralo biti ugotovljeno, da je tožnik dejansko opravil določeno delo na prost dan (prim. sklep VIII Ips 17/2021, kjer je šlo za vodnega zaupnika).

9. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ter 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep, tako da je zahtevek za plačilo zneska 2.587,68 EUR s pripadki zavrnilo in da je spremenilo odločitev o pravdnih stroških.

10. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku). Upoštevalo je s strani sodišča prve stopnje priznane stroške (za pravdo potrebni stroški; prvi odstavek 155. člena ZPP; skladni z Odvetniško tarifo – OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.). Odločilo je, da je tožnik, ki v pravdi ni uspel, toženki dolžan plačati stroške v višini 687,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v pritožbenem postopku ni uspel, toženki, ki je v pritožbenem postopku uspela, pa je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžan plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po OT, in sicer 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar je toženka utemeljeno priglasila, skupaj 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.