Jedro

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.

Toženec bi moral biti ob trasiranju ograje (ko je ugotovil, da na vzhodnem koncu meje ni mejnika), bolj skrben, pozoren in natančen, saj se je moral in mogel zavedati, da meja med parcelama, ki v naravi ni vidna, ni jasno določena, zato neskrbno trasiranje (z merjenjem korakov na eni in drugi stranici parcele) ne dosega standarda dobrovernosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da v roku 60 dni odstrani ograjo in nasad cipres s parcele št. 168/2, k. o. X, ki se nahaja ob meji s parcelo št. 168/3, k. o. X, in zemljišče vzpostavi prvotno Zahtevek po krajšem izpolnitvenem roku je zavrnilo. Tožencu je prepovedalo v bodoče posegati s takimi in podobnimi ravnanji v posest tožnika na parceli št. 168/2, k. o. X, in mu naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroške v višini 1.712,88 EUR. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je sodišče zavrnilo.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik strinjal s postavitvijo ograje (in sajenjem cipres), zato toženčevo ravnanje ni protipravno. Sodba ni pravilna v prepovednem delu, saj tožbeni zahtevek „v bodoče prepoveduje posegati s takimi in podobnimi ravnanji v posest tožeče stranke“ ni določno opredeljen, sodišče pa tudi izraža nedopustno pristransko, ko je ocenilo, da nič ne kaže na pomiritev spora med strankama ter da bo toženec nadaljeval s takimi ravnanji (ugotovilo je namreč, da toženec ob postavitvi ograje ni imel slabih namenov, tožnik pa se je strinjal). Nadalje navaja, da je predmet varstva lastninska pravica in ne posest. Priposestvovalna doba je začela teči z ustanovitvijo parcel (Pogodba o razdružitvi solastninske skupnosti z dne 20. 3. 1998) in ne šele s postavitvijo ograje, saj je naknadna postavitev ograje označevala preteklo posest pravdnih strank. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ob trasiranju ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, natančnostjo in tehtnim premislekom (standard dobrovernosti), saj se je tožnik strinjal, toženec pa je upravičeno štel, da s postavitvijo ograje ni posegal v tujo nepremičnino. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca botanične stroke, saj bi le ta lahko s pomočjo priložene fotografije ugotovil, koliko so bile ciprese velike ob zasaditvi in kdaj so bile posajene, s čimer je sodišče tudi poseglo v njegovo ustavno pravico toženca do enakega varstva pravic (22. člen URS). Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in posledično poseglo v ustavno pravico tožene stranke do enakega varstva pravic (22. člen URS), ker je zavrnilo izvedbo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca botanične stroke, ni utemeljen. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje nepotrebnost izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca botanične stroke ustrezno pojasnilo, s prvostopenjsko obrazložitvijo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče je namreč pravilno ocenilo (23. točka obrazložitve), da gre za posreden dokaz, ki bi bil lahko uporaben pri ugotavljanju, kdaj je bila ograja postavljena, če bi toženec najprej navedel (a tega ni storil), koliko so bile ciprese stare ob posaditvi (saj jih ni zasejal). Povedano drugače: izvedenec je bil predlagan, da bi ugotovil starost cipres, v obravnavani zadevi pa je sporno, kdaj so bile ciprese zasajene na domnevni meji med pravdnima strankama. Dokazni predlog za postavitev izvedenca botanične stroke je bil torej pomanjkljivo substaniciran, saj sama ugotovitev, koliko so drevesa stara, še ne pove, kdaj so bila posajena, niti kako velika so bili ob zasaditvi, zato gre v resnici zgolj za posreden dokaz, ki ni dovoljen.

6. Negatorna tožba je lastninska tožba, ki nudi lastniku (domnevnemu lastniku) zaščito pred vznemirjanjem. Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice. Gre za pogoj objektivne protipravnosti, vprašanje krivde pa je irelevantno. Pritožbena navedba, da protipravno vznemirjanje lastninske pravice ni izkazano, saj se je tožnik strinjal s postavitvijo ograje, je neutemeljena. Prvostopenjsko sodišče je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, da tožnikovo tedanje soglasje s postavitvijo ograje še ne pomeni, da je tožnik privolil v to, da ograja sega na njegovo parcelo oziroma da si je toženec z njo zamejil del tožnikove parcele. Nasprotno, tedanje soglasje kaže na to, da sta bili stranki takrat, ko je bila ograja narejena, v zmoti o tem, da ograja poteka po parcelni meji, čeprav slednja v resnici poteka nekoliko severneje.

7. Za priposestvovanje nepremičnine morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: dejansko izvrševanje posesti v dobri veri, da je stvar njegova, in potek 10 letne priposestvovalne dobe. Ključna okoliščina, ki jo mora sodišče najprej ugotoviti, je, kdaj je začela priposestvovalna doba teči. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je priposestvovalna doba začela teči z ustanovitvijo parcel oziroma s Pogodbo o razdružitvi solastninske skupnosti z dne 20. 3. 1998 in pravno razdelitvijo do tedaj enotne parcele, in ne šele s postavitvijo ograje, ki predstavlja dejansko razdružitev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da je lahko priposestvovalna doba začela teči šele, ko je bila postavljena sporna ograja, saj sta se sporni parceli (prej enotna parcela - travnik) šele takrat tudi navzven vidno/fizično ločili na tak način, da je mogoče govoriti o tem, da je toženec uporabljal ali posedoval jasno določen kot/del tožnikove nepremičnine. Pred postavitvijo sporne ograje je toženec zgolj kosil vse (tri) parcele in tega ni mogoče šteti, da je posedoval sporni trikotnik kot svoj last. Šele s postavitvijo ograje je del nepremičnine (ki je zemljiškoknjižno last tožnika) začel posedovati kot svojo lastnino na način, ki omogoča priposestvovanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da ograja najmanj do 3. 4. 2001 ni bila postavljena in tako do leta 2009, ko je tožnik izvedel, da postavljena ograja ne poteka po mejni črti, in zahteval, da toženec preneha izvrševati posest na njegovi nepremičnini, še ni potekla 10 letna priposestvovalna doba. Ker v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj poteka 10 letne priposestvovalne dobe, ki je v skladu z drugim odstavkom 43. člena SPZ ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, se pritožbenemu sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali so (ne)izpolnjene ostale predpostavke, saj morajo biti te izpolnjene kumulativno. Kljub temu soglaša tudi z razlogi (in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje), da je bil toženec ob določitvi meje premalo skrben,(1) zato o taki kvaliteti dobre vere, ki je potrebna za priposestvovanje, ni mogoče govoriti.

8. Del tožbenega zahtevka, s katerim se „toženi stranki prepoveduje posegati s takimi in podobnimi dejanji v posest tožeče stranke“ je dovolj določen. Jasno je namreč, da se III. točka izreka sodbe (prepovedni del) nanaša na I. točko; s III. točko se prepoveduje posegati s takimi/podobnimi ravnanji, kot so natančno opredeljena v I. točki izreka (torej postavitev ograje in zasaditev cipres), zato je nedvoumno razvidno, kakšna ravnanja mora toženec v bodoče opustiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitve, ki so plod dokaznega postopka, iz katerega izhaja, da sta pravdni stranki brata, ki že dalj časa skušata rešiti (po mirni poti) predmetni spor, vendar neuspešno. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvostopenjsko sodišče je zapisalo, da bi moral biti toženec ob trasiranju ograje (ko je ugotovil, da na vzhodnem koncu meje ni mejnika), bolj skrben, pozoren in natančen, saj se je moral in mogel zavedati, da meja med parcelama, ki v naravi ni vidna, ni jasno določena, zato neskrbno trasiranje (z merjenjem korakov na eni in drugi stranici parcele) ne dosega standarda dobrovernosti.