Jedro

Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V konkretnem primeru je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik z 20. 8. 2013, ko je uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in je zato odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine od 6. 1. 2010 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2014 v zvezi z (pravilno in) odločbo št. ... z dne 6. 12. 2013, ter se tožniku pravica do (izplačevanja) delne invalidske pokojnine prizna od 6. 1. 2010 dalje in se mu povrne polovica vseh plačanih prispevkov od 6. 1. 2010 do 20. 8. 2013. S sklepom pa je tožbo v delu, kjer zahteva izplačilo dodatka za letni regres, zavrglo.

2. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ga je toženec z odločbo z dne 11. 9. 2009 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti, ker je ugotovil, da je zmožen za delo s polnim delovnim časom. Ker se s to odločbo ni strinjal, je na sodišču zahteval, da njega in njegovo zdravniško dokumentacijo pregleda neodvisni sodni izvedenec in poda mnenje o njegovi delovni zmožnosti. Na podlagi izvedeniškega mnenja je bila odpravljena dokončna odločba toženca z dne 20. 1. 2010, s katero mu toženec ni priznal pravic iz invalidskega zavarovanja. Ponovno navaja, da se je dne 1. 6. 2007 zavaroval kot kmet za širši obseg pravic iz razloga, ker kot direktor d. o. o. ni več mogel opravljati težkih normiranih del. Zato se ne strinja s trditvami toženca, da ni bil razporejen na drugo delovno mesto in da ni zakonske podlage za izplačilo delne invalidske pokojnine. Ne strinja se tudi, da ni upravičen do vračila polovice prispevkov, saj je sodišče v sodbi z dne 3. 6. 2013 odločilo, da se mu priznajo vse pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi II. kategorije invalidnosti od 6. 1. 2010 dalje. Meni, da je prav toženec kriv za dolgotrajni sodni postopek. Ker je sodišče v citirani sodbi izrecno zapisalo, da se mu kot invalidu II. kategorije invalidnosti priznajo pravice od 6. 1. 2010 dalje, meni, da mu pripadajo tudi vse pravice za nazaj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo in sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 27. 2. 2014 in prvostopna odločba št. ... z dne 6. 12. 2013, s katero je toženec odločil, da ima tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 304,71 EUR na mesec od 20. 8. 2013 dalje. Sporno v tej zadevi pa je vprašanje o pričetku izplačevanja delne invalidske pokojnine samozaposlenemu tožniku in vračilo prispevkov plačanih za polni delovni čas.

6. Toženec je z odločbo z dne 11. 9. 2009, potrjeno z dokončno odločbo z dne 20. 1. 2010, zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik kasneje s sodbo opr. št. XI Ps 430/2010 z dne 3. 6. 2013 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu v okviru dejavnosti brez dvigovanja težjih bremen od 10 kg, fizičnih del v predklonu, prenašanja težjih bremen do 10 kg, hoje po neravnem terenu (gozdu), vzpenjanja in spuščanja po stopnicah in dolgotrajnega opravljanja kmečkih strojev, s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno od 6. 1. 2010 ter s priznano pravico do delne invalidske pokojnine. Tožencu pa je bilo naloženo, da odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine s posebno odločbo. Citirana sodba je postala pravnomočna dne 20. 8. 2013. 7. Toženec je nato skladno s sodbo z dne 3. 6. 2013 tožniku z odločbo z dne 6. 12. 2013 odmeril delno invalidsko pokojnino v višini 304,71 EUR in odločil, da se mu izplačuje od 20. 8. 2013 in sicer se izplačuje za dneve dela in druge dneve, za katere ima po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela v mesečnem znesku za nazaj. Odločbo z dne 6. 12. 2013 je toženec z dokončno odločbo z dne 27. 2. 2014 potrdil kot pravilno in zakonito in zavrnil tožnikovo pritožbo. Takšna odločitev pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna.

8. Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, te pravice, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine.

9. V konkretnem primeru je sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013 postala pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik do izdaje sodbe z dne 3. 6. 2013 ni imel statusa delovnega invalida, niti priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom in se zato tudi ni mogel zavarovati s skrajšanim delovnim časom od polnega. Dejansko stanje iz drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 je nastopil 20. 8. 2013, to je s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sodbe z dne 3. 6. 2013. Od 20. 8. 2013 je tožnik tudi uskladil obseg opravljanja svoje dejavnosti tako, da je spremenil zavarovanje in plačevanje prispevkov za skrajšan delovni čas. Na ta način je tožnik navzven izkazal pričetek dela s skrajšanim delovnim časom glede na poseben položaj in status opravljanja samostojne dejavnosti, ko ne sklepa pogodbe o zaposlitvi tako kot delavec.

11. Od 20. 8. 2013, ko je tožnik uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo in je to v zahtevi za priznanje delne invalidske pokojnine z dne 17. 9. 2013 tudi izrecno navedel, je sodišče pravilno štelo, da je tožnik s tem dnem pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine.

12. Glede na vse navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve irelevantno smiselno navajanje, da je bil že 1. 6. 2007 razporejen na drugo delovno mesto, ker se je tedaj zavaroval kot kmet za širši obseg pravic iz razloga, ker ni mogel več opravljati težkih normiranih del. 13. Ker je izpodbijana sodba glede pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine, kakor tudi glede vračila plačanih prispevkov, ker za to ni nobene pravne podlage, pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva izplačilo dodatka za letni regres, zavrglo zaradi neizpolnjene procesne predpostavke določene v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), saj o letnem regresu v predsodnem postopku z izpodbijanima odločbama ni bilo odločeno.