Jedro

Stranka, ki predlaga oprostitev plačila sodnih taks, mora vse navedbe v zvezi z obremenitvami oziroma upravičenimi razlogi za nemožnost razpolaganja s premoženjem navesti v predlogu za taksno oprostitev in v zvezi z njimi tudi predlagati dokaze, saj sodišče po uradni dolžnosti pridobi le podatke iz uradnih evidenc o dohodkih in premoženju, medtem ko podatkov in dokazil o takšnih okoliščinah ne more pridobiti samo in mu ne morejo biti znani. Prostovoljno prevzetih obveznosti (kreditov) pa tudi sicer pri ugotavljanju razpoložljivega dohodka prosilca ni mogoče upoštevati, zato se dolžnik glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks tako in tako ne more sklicevati na odplačevanje kreditov. Neutemeljeno je tudi sklicevanje dolžnika na življenjske stroške, saj se življenjski stroški od ugotovljenega zneska lastnega dohodka ne odštevajo. V zakonu določeni dohodkovni cenzus namreč predvideva ravno življenjske stroške oziroma stroške, ki jih stranka potrebuje za svoje preživljanje,

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks z dne 15. 9. 2025 zavrne.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da sodišče ni v celoti upoštevalo njegovega dejanskega materialnega in življenjskega položaja, zaradi česar plačilo sodne takse zanj predstavlja prekomerno finančno breme. Ima dva kredita - enega v višini 15.000 EUR, ki je bil vzet pred dvema letoma zaradi nujne operacije soproge, in drugega za nakup vozila, ki ga potrebuje za vsakodnevno vožnjo na delo v A. Mesečna obroka teh kreditov mu skupaj znatno zmanjšujeta razpoložljiva sredstva za preživetje. Po operaciji hrbtenice je bil več mesecev (približno sedem) na bolniški in je šele pred kratkim ponovno pričel z delom. V tem času je bil brez rednega prihodka in je moral tekoče stroške pokrivati s prihranki in pomočjo svojcev. Na delo se vsakodnevno vozi iz B. v A., kar pomeni približno 210 km dnevno. Res je, da mu delodajalec delno povrne stroške prevoza, vendar to ne pokrije vseh dejanskih izdatkov za gorivo, cestnine in vzdrževanje vozila. Živi v najemnem stanovanju in mesečno plačuje najemnino ter redne obratovalne stroške (elektrika, voda, ogrevanje, komunala ipd.), kar dodatno obremenjuje njegov mesečni proračun. Skupno vse navedene okoliščine pomenijo, da je njegov dejanski razpoložljivi dohodek po plačilu vseh nujnih obveznosti znaša pod zakonsko določenim pragom za oprostitev, zato meni, da bi bilo pravično in zakonito, da sodišče njegovo prošnjo ponovno preuči in odloči drugače.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče stranko v celoti ali deloma oprosti plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V šestem odstavku 11. člena ZST-1 je nadalje določeno, da glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče v celoti oprosti plačila taks stranko, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa, da je pogoj občutno zmanjšanih sredstev, s katerimi se prosilec preživlja sam oziroma se preživljajo njegovi družinski člani izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma njegov povprečni mesečni dohodek oziroma povprečni mesečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki skladno z 8. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) znaša od 1. 4. 2025 494,09 EUR (dvakratnik torej znaša 988,18 EUR, dohodkovni kriterij).

5.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je glede na podatke iz vlagateljevega predloga in po vpogledu v obstoječe zbirke podatkov, do katerih sodišče dostopa po uradni dolžnosti sodišče ugotovilo, da povprečni mesečni dohodek prosilca znaša 1.148,72 EUR neto, kar je več kot 2 - kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Na podlagi navedenega sodišče zaključi, da stranka že po dohodkovnem merilu presega zgoraj navedeni cenzus, hkrati pa ocenjuje, da s plačilom relativno nizkega zneska takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali njeni družinski člani. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

6.Pri ugotavljanju materialnega položaja se ne upošteva premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, če stranka ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 12a. člena ZST-1).

7.Stranka, ki predlaga oprostitev plačila sodnih taks, mora vse navedbe v zvezi z obremenitvami oziroma upravičenimi razlogi za nemožnost razpolaganja s premoženjem navesti v predlogu za taksno oprostitev in v zvezi z njimi tudi predlagati dokaze, saj sodišče po uradni dolžnosti pridobi le podatke iz uradnih evidenc o dohodkih in premoženju (peti odstavek 12a. člena ZST-1), medtem ko podatkov in dokazil o takšnih okoliščinah ne more pridobiti samo in mu ne morejo biti znani. Zato mora stranka že v predlogu za taksno oprostitev zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s takšnimi okoliščinami (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), česar pa predlagatelj niti ni storil. Zgolj pavšalno (nič o višini) je v predlogu omenil življenjske stroške in omejene finančne zmožnosti.

8.Prostovoljno prevzetih obveznosti (kreditov) pa tudi sicer pri ugotavljanju razpoložljivega dohodka prosilca ni mogoče upoštevati, zato se dolžnik glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks tako in tako ne more sklicevati na odplačevanje kreditov (prim. tudi VSL sklep II Cp 2784/2017 z dne 27. 12. 2017). Neutemeljeno je tudi sklicevanje dolžnika na življenjske stroške, saj se življenjski stroški od ugotovljenega zneska lastnega dohodka ne odštevajo. V zakonu določeni dohodkovni cenzus namreč predvideva ravno življenjske stroške oziroma stroške, ki jih stranka potrebuje za svoje preživljanje, če stranka ta cenzus presega, pa do taksnih ugodnosti ni upravičena. Takšna je tudi situacija v obravnavanem primeru, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 11, 11/6, 12a, 12a/3, 12a/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.