Jedro

Procesna predpostavka pravočasnosti tožbe v tem primeru ni izpolnjena, saj tožnik ne navaja, da bi bilo o njegovi pritožbi z dne 9. 11. 2016, ki jo je priložil tožbi in s katero je pritožbenemu organu predlagal, da naj 1. točko izreka izpodbijane odločbe razveljavi in odloči, da se predhodna odločba tožene stranke, odpravi iz razloga ničnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi z dne 28. 11. 2016 navaja, da je na toženo stranko dne 18. 9. 2016 naslovil zahtevo za ugotovitev ničnosti njegove odločbe št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014, s katero je bilo odločeno, da tožniku miruje sodniška funkcija v času od 19. 9. 2014 zaradi imenovanja za generalnega sekretarja Vlade Republike Slovenije z odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 10013-5/2014/3 z dne 18. 9. 2014, do prenehanja imenovanja, češ da bi mu že tedaj morala prenehati sodniška služba na podlagi 6. točke 1. odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) z dnem 19. 9. 2014, ko je začel opravljati funkcijo oziroma delo, ki ni združljivo s funkcijo sodnika; obenem je še predlagal, da naj ga tožena stranka razreši sodniške službe. Dalje v tožbi navaja, da je o navedeni vlogi z dne 18. 9. 2016, z dopolnitvijo z dne 7. 10. 2016, tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo tako, da je z izrekom pod točko 1 zavrgla tožnikov predlog, da se za nično izreče njena odločba št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014, z izrekom pod točko 2 pa je odločila, da tožniku preneha sodniška funkcija z dnem 18. 9. 2016 na podlagi 4. točke 1. odstavka 74. člena ZSS. Tožnik meni, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo, konkretno 40. člen ZSS v povezavi s 132. členom Ustave, ter glede prve točke izpodbijane odločbe storil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, češ da izvršitev navedene odločbe pomeni kaznivo dejanje z znali zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, kar je ničnostni razlog po 2. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Tožnik pojasnjuje, da je skladno s pravnim poukom zoper prvo točko izreka vložil pritožbo, o kateri pa vse do vložitve te tožbe še ni bilo odločeno in če tožena stranka ne bo ugodila predlogu za izrek ničnosti njegove lastne odločbe iz leta 2014, bo tožnik to tožbo razširil, saj sta odločitvi medsebojno povezani.

2. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, da naj sodišče spremeni 2. točko izreka izpodbijane odločbe tako, da se glasi: „A.A., okrožnemu sodniku na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je sodniška funkcija prenehala 18. 9. 2014 iz razloga po 6. točki 1. odstavka 74. člena ZSS“, podredno pa, da naj se 2. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi in v obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K točki 1:

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo z zakonom ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS). Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (1. in 2. odstavek 2. člena ZUS-1), vendar le v primeru, če so za meritorno odločanje sodišča kumulativno podane vse predpisane procesne predpostavke, ki so taksativno določene z določili 1. do 8. alineje 1. odstavka 36. člena ZUS-1, med drugim tudi, da je tožba pravočasno vložena (2. alineja 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 28. člena ZUS-1 začne 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu teči z vročitvijo upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V primeru pa, če sodišče ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, kar pomeni po izteku tridesetdnevnega zakonskega roka iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, kakor tudi, če je bila tožba prezgodaj vložena v tem smislu, da sploh še ni bil izdan in stranki vročen upravni akt, s katerim se postopek konča, torej dokončni upravni akt v smislu 2. in 3. odstavka 2. člena ZUS-1, sodišče tožbo zavrže s sklepom po uradni dolžnosti (2. odstavek 36. člena ZUS-1), saj pravni učinki praviloma nastopijo z dokončnostjo upravnega akta (1. odstavek 224. člena ZUP), kar v primeru, ko je pritožba pravočasna in dopustna, pomeni šele z izdajo in vročitvijo upravnega akta druge stopnje, ki praviloma ni samostojen predmet izpodbojne tožbe, kar z drugimi besedami pomeni, da v pravni položaj tožnika v primerih, ko upravni organ druge stopnje pritožbo zavrne, posegata oba upravna akta, in sicer prvostopenjski vsebinsko, drugostopenjski pa s tem, da šele da prvostopenjskemu pravni učinek, s časovnim zamikom (tako tudi Breznik J., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 250).

5. Sodišče na podlagi podatkov tožbe in tožbi priloženih listin v konkretnem primeru ugotavlja, da procesna predpostavka pravočasnosti tožbe po 2. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v tem primeru ni izpolnjena, saj tožnik ne navaja, da bi bilo o njegovi pritožbi z dne 9. 11. 2016, ki jo je priložil tožbi (tožbena priloga A7), in s katero je pritožbenemu organu predlagal, da naj 1. točko izreka izpodbijane odločbe razveljavi in odloči, da se predhodna odločba tožene stranke št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014 (o mirovanju tožnikove sodniške funkcije zaradi imenovanja za generalnega sekretarja Vlade Republike Slovenije od 19. 9. 2014 do prenehanja imenovanja) odpravi iz razloga ničnosti.

6. Glede na navedeno je sodišče moralo po uradni dolžnosti prezgodaj vloženo tožbo zavreči na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. K točki 2:

7. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.