Jedro

Z nezakonito deložacijo oziroma izprtjem tožeče stranke iz najetih prostorov tako, da jih ni več mogla uporabljati, je le-tej nastala škoda zaporedno oziroma postopno s potekom časa.

Pri zahtevi za povrnitev (celotne) sukcesivno nastajajoče škode je treba upoštevati, da pravočasno uveljavljanje prve takšne škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da sta ji prva in drugotožena stranka dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati 131.670,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2002 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora prvi in drugi toženi stranki povrniti 5.387,14 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka v višini 42.392,36 EUR s pripadki se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer drugemu sodniku. Podredno predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče tožencema naloži nerazdelno plačilo 42.392,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2002 dalje do plačila skupaj s pravdnimi stroški. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, kaj naj bi bila t. i. prva tovrstna škoda, pravočasno uveljavljanje katere naj bi bil pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. S tem je sodišče prve stopnje po njenem mnenju zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je za presojo zastaranja v konkretnem primeru pomemben čas veljavnosti pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno povzelo kot nesporno dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas, tj. za dobo petih let. Pojasnjuje, da je bila z aneksom 30. 3. 1992 podaljšana v pogodbo za določen čas, s trajanjem desetih let, tj. do 21. 6. 2001. Za takšno dejstvo je bil predložen tudi listinski dokaz. Tožnica zaradi protipravnega ravnanja toženih strank ni mogla vložiti odškodninske tožbe, saj so bile predpostavke zanjo povsem negotove. Tožnica bi se lahko namreč kadar koli vrnila v položaj efektivnega najemnika. Sodba v motenjski pravdi je postala pravnomočna šele 28. 3. 2001, z njo pa je bilo ugotovljeno motilno ravnanje prve in druge toženke. Tožnica je ves ta čas pričakovala vrnitev v najeti lokal, s tem pa spet pridobivanje dohodka in torej povsem drugačno izhodišče za izračun izgubljenega dobička (ne torej po odločbi DURS-a za leto 1994). Poudarja, da škoda tožeči stranki v nobenem primeru ni mogla biti znana 3. 1. 1997, kot razloguje sodišče prve stopnje na strani 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica je šele po izteku najemne pogodbe in predvsem s pravnomočnostjo posestne pravde spoznala, da je bil dohodek, ki ga je pridobivala pred 2. 8. 1995, zadnji dohodek iz najetega poslovnega lokala. Svojo tožbo je sicer res utemeljila s prejemki, kakor izhajajo iz davčne odločbe za leto 1994, vendar pa 3. 1. 1997 tega dejstva tožnica ni poznala. Vsi razlogi sodišča na 21. strani (razen ugotovitve, da je škoda začela nastajati že meseca avgusta 1995, so zato zmotni. Tako je tožnici škoda lahko bila znana kvečjemu 28. 3. 2001, ko je postala pravnomočna odločba o motenju posesti. Takrat je namreč spoznala, da se ne bo ve vrnila v najeti poslovni lokal in da je zadnja navezna okoliščina za izračun izgubljenega dobička odločba DURS za leto 1994. Dodaja, da drugotožena stranka ni bila poslovnem razmerju s tožečo stranko, zato je treba upoštevati subjektivni zastaralni rok. V nadaljevanju izpodbija razloge sodišča, da je tožeča stranka izvedela za storilca že 2. 8. 1995. Zaradi sprenevedanja toženih strank je povsem mogoč sklep, da je tožeča stranka povsem zanesljivo izvedela za povzročitelje škode šele ob pravnomočnosti motenjske pravde 28. 3. 2001, pred 31. 1.2001 pa je lahko o motenju posesti zgolj ugibala. Meni, da je treba pri sojenju upoštevati stališče sodišča druge stopnje v zadevi I Cp 1753/2006 ter se razen zanesljive ugotovitve, kdaj je tožeča stranka zvedela za škodo in povzročitelja, jasno opredeliti tudi do vprašanja, ali gre za (ne)poslovno škodo, česar sodišče prve stopnje ni zadosti razlogovalo na strani 20. Del zahtevka za obdobje od 26. 8. 1999 do 21. 6. 2001 ne more biti zastaran v nobenem primeru. Če bo ugotovljeno, da tožnica kljub skrbnosti pred 31. 1. 2001 ni vedela za povzročitelja škode, pa bo zastaran kvečjemu zahtevek za čas pred 31. 1. 1998. Opozarja tudi, da dokazno breme glede zastaranja ni na tožnici. Tožena stranka mora dokazati, kateri del zahtevka je zastaran. Ker je do sedaj v postopku zgolj pavšalno ugovarjala zastaranje, je sedaj prekludirana. Sodišče druge stopnje pa je o tem zavzelo že dokaj jasno stališče. Podredno zato predlaga spremembo sodbe na podlagi ugotovitve izvedenca finančne stroke T. H.. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da je tožnica točno vedela, kdo je lastnik najetega poslovnega prostora in kdo je z njo sklenil pogodbo. S tem pa je vedela tudi za eventuelnega odškodninskega zavezanca, saj zahteva odškodnino na podlagi sklenjene najemne pogodbe. Prav tako je vedela, kdo in za koga je sodeloval pri izpraznitvi prostora, saj je bila predhodno pozvana na izpraznitev in je bila pri izpraznitvi lokala celo navzoča glede na to, da je sama odklenila poslovni prostor. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v obravnavani zadevi vtoževala odškodnino za škodo, tj. izgubljen dobiček, ki ji je nastal zaradi nezakonite deložacije iz najetega prostora, izvedene s strani prve in druge toženke. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo iz razloga zastaranja. Presodilo je namreč, da predstavlja s strani tožnice zatrjevan izgubljen dobiček v letih po deložaciji do poteka časa veljavnosti sklenjene, a nezakonito odpovedane najemne pogodbe, t.i. sukcesivno nastajajočo škodo, za preprečitev zastaranja katere mora odškodninski upravičenec pravočasno vtoževati že prvo takšno škodo. Po razlogovanju sodišča prve stopnje naj bi tožeča stranka izgubljen dobiček prvič lahko uveljavljala 3. 1. 1997, saj je bila (po neizpodbijanih ugotovitvah) iz najetega lokala deložirana 2. 8. 1995, že takrat je vedela za povzročitelje škode, 3. 1. 1997, ko je razpolagala s poslovnim izkazom za preteklo leto, pa ji je bil prvič znan izgubljen dobiček za (celotno) leto 1996. Ker tega ni storila, je posledično zastaral tudi zahtevek za povračilo kasneje nastajajoče škode.

6. Sodišče druge stopnje pojasnjenim razlogom pritrjuje. Ker sta tek in dolžina zastaralnega roka za odškodninsko terjatev odvisna od temelja odškodninske obveznosti, gre najprej opozoriti na neutemeljenost pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje do navedenega pravnega vprašanja ni opredelilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe na strani 12, 13 in 14 izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožnica v času škodnega dogodka sklenjeno najemno pogodbo s prvo toženko, zato je slednja z ugotovljeno nezakonito deložacijo kršila sklenjeno pogodbeno razmerje in za kršitev odgovarja po pravilih poslovne odškodninske odgovornosti. V nadaljevanju (glej razloge na strani 20 in 21 sodbe sodišča prve stopnje) je sicer sodišče prve stopnje upoštevajoč trditveno podlago tožeče stranke dodatno presodilo odgovornost prve toženke tudi na na poslovni podlagi, kar je glede na ugotovitve o pravnoposlovnem razmerju med tožečo in prvo toženko ter ugotovljeno protipravno ravnanje slednje sicer zmotno, a takšni dodatni razlogi sodišča prve stopnje ne vplivajo na jasnost, niti na pravilnost razlogov izpodbijane sodbe o zastaranju poslovne odškodninske odgovornosti prve toženke, niti na presojo odškodninske odgovornosti druge toženke na neposlovni podlagi.

7. Takšni razlogi sodišča prve stopnje so tudi materialnopravno pravilni, saj tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve, da je bila tožnica v času škodnega dogodka v najemnem razmerju s prvo toženko (to v pritožbi celo izrecno navaja), niti ne izpostavlja okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je druga toženka v času škodnega dogodka, tj. nezakonite deložacije, vstopila v položaj najemodajalca po najemni pogodbi, ki jo je tožnica predhodno sklenila s prvo toženko.

8. Glede na takšno materialnopravno izhodišče je sodišče pravilno uporabilo določbo 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) (2), ki se v konkretni zadevi uporablja glede na čas nastanka škode (1060. člen Obligacijskega zakonika – OZ) (3). Pravilno je namreč zaključilo, da je tožnica vedela za povzročitelja škode že od dneva motilnega ravnanja 2. 8. 1995 dalje, za škodo pa najkasneje od 3. 1. 1997 dalje. Sklicevanje tožnice na dolžino postopka v motenjski pravdi, zaradi nedokončanja katere naj ne bi bila prepričana o subjektu motilnega ravnanja, je namreč neutemeljeno. Glede prve toženke je nujno vedela, da ji mora kot najemodajalec izpolniti obveznosti po pogodbi, zato je v trenutku, ko ji je bil najem onemogočen, tudi znano, da je ravno prva toženka tista, ki kot najemodajalec odgovarja za morebitno škodo, nastalo zaradi neizpolnitve pogodbe (četudi bi druga toženka v času škodnega dogodka brez njene vednosti že vstopila v najemno razmerje kot najemodajalec, pa takšna sprememba v razmerju do tožnice ravno zaradi pomanjkanja notifikacije prenosa tožnici kot najemnici zoper njo ne bi učinkovala). Glede druge tožene stranke, katere odgovornost temelji na obstoju civilnega delikta, pa velja poudariti, da vedenje o povzročitelju škode v smislu odškodninskega prava ni konzumirano s pravnomočno odločitvijo v motenjski pravdi, niti ni s takšno odločitvijo pogojeno.

9. Ugotovitev o seznanjenosti s povzročiteljem škode, ki skupaj s seznanjenostjo o izhodiščih za določitev škode pogojuje začetek teka subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR, je odvisna od zapolnitve standarda ustrezne skrbnosti pri poizvedovanju o povzročitelju. Tožeča stranka pa v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je bila drugotožena stranka prisotna pri izpraznitvi. Ravno tako je tekom postopka ostala nekonkretizirano prerekana trditev toženih strank, da je sama tožeča stranka na dan deložacije v prisotnosti predstavnikov oziroma sodelujočih pri prvo in drugotoženi stranki odprla toženi stranki prostore in izročila ključe (glej trditve na list. št. 58 in 67 – sodišče druge stopnje je navedeno dejstvo ugotovilo brez obravnave na podlagi pooblastil iz 355. člena ZPP). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka celo sama jasno poudarila, da je bila seznanjena, da sta tako prvo kot drugotožena stranka že 2. 8. 1995 protipravno izpraznili prostore. Glede na takšne neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje ter neprerekana dejstva tekom postopka na prvi stopnji, zato sodišče druge stopnje nima dvoma v pravilnost zaključka, da je bila tožeča stranka že od dneva motilnega ravnanja seznanjena, da je njeno posest motila tudi drugotožena stranka.

10. Glede vedenja o nastanku škode pa gre poudariti, da se za začetek teka zastaralnega roka v skladu s teorijo in sodno prakso ne zahteva vedenje o točni višini oziroma obsegu škode, temveč vedenje o okoliščinah, ki omogočajo njeno določitev. Sodišče prve stopnje je zato glede na okoliščine primera in naravo škode v konkretnem primeru materialnopravno pravilno presodilo, da bi tožeča stranka svojo odškodninsko terjatev lahko uveljavljala najkasneje 3. 1. 1997. Tedaj je bila namreč že seznanjena s poslovnim izidom za leto 1995 in 1996, zato bi lahko ob dolžni skrbnosti že takrat uveljavljala izgubljen dobiček v navedenih letih.

11. Izgovarjanje tožnice, da ni vedela, kolikšen bo njen izpad dobička, ker ni bila seznanjena, koliko časa bo trajalo protipravno stanje, pa je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da predstavlja s strani tožnice vtoževan izgubljeni dobiček sukcesivno nastajajočo škodo, zastaranje zahtevka za povračilo katere začne teči od trenutka, ko bi tožeča stranka prvič lahko uveljavljala takšno škodo – torej ko oškodovanec (tožnica) zve za storilca in za začetek nastanka take škode (pojasnjeno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v več odločbah in predstavlja ustaljeno sodno prakso) (4). Ker bi to glede na zgoraj pojasnjeno tožnica lahko prvič storila najkasneje 3. 1. 1997, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da se je petletni objektivni rok glede prvotožene stranke (drugi odstavek 376. člena ZOR), ter petletni rok glede drugotožene stranke (tretji odstavek 376. člena ZOR v zvezi s 371. členom ZOR) iztekel, še preden je tožeča stranka 26. 9. 2002 vložila tožbo. Tudi zahtevek za povračilo škode, ki je nastala v naslednjih letih, je zato zastaral. 12. Glede na pojasnjeno pravno naravo v konkretni zadevi zatrjevane škode, za pravilnost zaključka o zastaranju vtoževane terjatve tudi ni bistveno pritožbeno ugovarjanje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo trajanje najemne pogodbe. Z nezakonito deložacijo oziroma izprtjem tožeče stranke iz najetih prostorov, tako da jih ni več mogla uporabljati, je le-tej nastajala škoda zaporedno oziroma postopno s potekom časa. Pri zahtevi za povrnitev (celotne) sukcesivno nastajajoče škode pa je treba upoštevati, da pravočasno uveljavljanje prve takšne škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, pa je zastarana celotna terjatev. Zato ni mogoče slediti stališču tožnice, da je lahko zastaranje vtoževane terjatve začelo teči šele po koncu najemne pogodbe (po njenih trditvah naj bi ta veljala do 21. 6. 2001) oziroma po koncu motenjske pravde (odločba je postala pravnomočna 28. 3. 2001), ker naj bi bilo zaradi dolgotrajnosti postopka zaradi motenja posesti in postopka zaradi sodne odpovedi najemne pogodbe šele takrat gotovo, koliko časa tožnica ni mogla uporabljati najetega prostora, posledično pa tudi višina oziroma obseg celotne nastale škode. Očitek pritožbe je tudi sicer protispisen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj, da je bila pogodba sklenjena za pet let z možnostjo podaljšanja, ni pa ugotovilo tudi, koliko časa je pogodba dejansko trajala, ker navedeno, kot že pojasnjeno, za presojo ugovora zastaranja ni odločilno.

13. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o pojasnjenem na strani 22, kjer je med drugim jasno navedeno, da sodišče šteje kot prvo izmed zaporedno nastajajočih premoženjskih škod, od pravočasnega uveljavljanja katere je odvisno zastaranje v nadaljevanju nastajajočih istovrstnih škod, izgubljen dobiček tožeče stranke v letu 1996. Zato tudi ne drži očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj naj bi bila „prva tovrstna škoda“.

14. Kar zadeva pritožbeni očitek nesubstanciranosti ugovora zastaranja tožene stranke, sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da je le-ta materialnopravne narave, njegova končna presoja pa je odvisna od trditvene podlage v postopku, ki je lahko zagotovljena bodisi s strani tožeče stranke, bodisi s strani tožene stranke. Na podlagi trditev pravdnih strank o nastanku škodnega dogodka, njegovih povzročiteljih in nastanku škode pa je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za odločanje o njem tako, kot je pojasnjeno predhodno.

15. Ker torej uveljavljani in po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pravnim sredstvom kriti sama. Svoje stroške z odgovorom na pritožbo pa mora sama kriti tudi tožena stranka, saj le-teh glede na vsebino odgovora na pritožbo, ni mogoče šteti za potrebne (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(4) Primerjaj sodbo III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010, sodbo II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007 ter druge odločbe (npr. II Ips 570/2002 z dne 16. 12. 2003, II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005, II Ips 721/2003 z dne 24. 2. 2005 in II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007).