Jedro

Za obravnavano pogodbo sta pravdni stranki glede nove kegljaške avtomatike sklenili pogodbi o prodaji na obroke podobno pogodbo. Ker je v tem delu zaradi nepravilne izpolnitve prišlo do razdrtja pogodbe, mora toženka vrniti prejete obroke.

Izrek

Revizija proti odločitvi o plačilu 167.281 SIT se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta 21.6.1991 sklenili pogodbo o oddaji in najemu prostorov kegljišča na ..., s katero je tožnica oddala toženki v najem štiristezno avtomatsko kegljišče in gostinske prostore z opremo proti plačilu določene najemnine. Toženka se je v tej pogodbi zavezala tudi nabaviti in montirati novo avtomatiko za vse štiri steze, tožnica pa k nakupu prispevati svoj delež po 500 DEM mesečno, kar se obračuna pri najemnini za prostore. Nova nabavljena oprema naj bi po poteku pogodbe, to je pet let, postala tožničina last (14. člen pogodbe). Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora plačati tožnici 1.672.811 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1995 (dan vložitve tožbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo, da je toženka sicer v začetku najema nabavila novo kegljaško avtomatiko, ki jo je sodišče označilo kot prvotno avtomatiko, vendar jo je dobavitelj V. v marcu 1995 odmontiral, odpeljal in nikoli več vrnil. Toženka je sicer nato montirala drugo starejšo avtomatiko, ki jo je sodišče označilo kot izolsko avtomatiko, vendar je ugotovilo, da ta ni pravilno delovala. Zato je štelo, da toženka ni izpolnila svoje obveznosti, da na kegljišče montira novo avtomatiko, denar pa je sprejela in mora zato iz naslova neupravičene pridobitve tožnici vrniti 1.505.530 SIT (37 obrokov po 500 DEM v tolarski vrednosti na dan vložitve tožbe). Naloženi dodatni znesek 167.281 SIT predstavlja neplačani del mesečne najemnine (150 DEM) za prostore za obdobje od julija 1993 do julija 1994 v tolarski vrednosti, ker toženka ni dokazala trditev v zvezi z obračunavanjem maturantskih plesov in s svojimi drugimi vlaganji.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani prisodilni del prvostopenjske sodbe. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, uporabilo pa drugo materialnopravno podlago, vendar tudi na podlagi nje ugotovilo neutemeljenost pritožbe. Poudarilo je, da je treba pogodbo presojati po njeni vsebini in ne po označbi strank, da je sporna kegljaška avtomatika premičnina in da sta pogodbeni stranki z eno pogodbo dejansko sklenili dve pogodbi: prva je res najemna, druga v zvezi s kegljaško avtomatiko pa je po svoji vsebini najbolj podobna pogodbi o prodaji na obroke. Zato v tem delu vprašanje trajanja najemne pogodbe ni pomembno. Tožnica je pogodbo o prodaji na obroke razdrla zaradi nepravilne izpolnitve, zato utemeljeno zahteva vračilo plačanih obrokov.

Toženka v pravočasni reviziji, glede na oznako revizijsko spornega zneska in primarni predlog, izpodbija drugostopenjsko sodbo v celoti. V uvodu uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, v samih razlogih pa tudi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč v njunem prisodilnem delu ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa enako odločitev glede zneska 1.505.530 SIT v zvezi z denarnim vložkom v kegljaško avtomatiko, še podrejeno pa spremembo z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka. Toženka graja razloge pritožbenega sodišča, da bi morala tožnica v petih letih postati lastnica kegljaške avtomatike. Če bi že držalo, da gre v tem delu za pogodbo o prodaji na obroke, tudi zanjo velja desetletni rok, kar izhaja iz aneksa z dne 30.3.1992, ki je spremenil 13. člen pogodbe in podaljšal najem na deset let. Ker se v 14. členu pogodbe pridobitev lastninske pravice veže na potek najemne pogodbe (ki je bil prvotno določen za pet let), so navedeni razlogi pritožbenega sodišča zmotni. Glede na aneks bi zato najemodajalec postal lastnik najprej 20.6.1991. Brez prekinitve najemne pogodbe najemodajalec ni mogel razdreti pogodbe o prodaji na obroke, saj je bila obveznost najemnice odložena do izteka najema. Teoretično bi zato lahko še na zadnji dan najema montirala kakšno drugo kegljaško opremo in pravilno izpolnila svojo obveznost do najemodajalca. Zato z njene strani ni prišlo do nepravilne izpolnitve. Revizija trdi, da se pritožbeno sodišče le pavšalno sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča o nepravilni izpolnitvi, saj je to sodišče presojalo zadevo na drugi materialnopravni podlagi in "sploh ni moglo zavzeti pravnorelevantnih dejstev o prodajni pogodbi na obroke". Ker prvostopenjska sodba nima razlogov o nepravilni izpolnitvi, je drugostopenjsko sodišče storilo zatrjevano procesno kršitev. V nadaljevanju revizija pojasnjuje spora med pravdnima strankama v zvezi z motenjem posesti in nalogom za izpraznitev prostorov. Če bi sodišče vpogledalo vsaj v drugo sodbo, bi ugotovilo, da o kakšni nepravilni izpolnitvi glede kegljaške avtomatike ne more biti govora. Toženka vztraja pri stališču, da bi po preteku desetletne dobe iz najemne pogodbe morebitne zahtevke iz naslova vložka v kegljaško avtomatiko moral uveljavljati Kegljaški klub ... (novi lastnik). Zaradi boljše pojasnitve svojih pritožbenih navedb o poteku motenjskega spora prilaga več sodnih odločb, o vplivu novega lastnika na tožnico pa tudi druge listine. Razlogov za prekinitev najemne pogodbe v letu 1995 po mnenju revizije ni bilo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija proti odločitvi o znesku 167.281 SIT (neplačana najemnina) ni dovoljena, v ostalem (1.505.530 SIT - vračilo za novo kegljaško avtomatiko plačanih obrokov) pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi in ima ožji obseg in razloge izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Tako je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Vrednost spornega predmeta se ugotavlja po določbah 39. do 44. člena ZPP. Kadar tožnik v tožbi zoper istega toženca uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

V obravnavani zadevi revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da sta pravdni stranki z eno pogodbo sklenili dve različni pogodbi: najemno pogodbo za gostinske prostore in štiristezno kegljišče ter prodajni pogodbi na obroke podobno pogodbo za nabavo nove kegljaške avtomatike. Dejanska in pravna podlaga za odločitev o zahtevkih iz vsake od navedenih pogodb je različna. Ker je iz naslova neplačane razlike najemnine toženki naloženo le plačilo zneska 167.281 SIT, njena revizija v tem delu ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Revizija proti odločitvi o še naloženem plačilu 1.505.530 SIT ni utemeljena.

V razlogih izpodbijane sodbe ni zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljena je revizijska trditev o pavšalnem sklicevanju pritožbenega sodišča na dejanske razloge prvostopenjskega sodišča o nepravilni izpolnitvi, ki da jih v tej sodbi sploh ni in da zato manjkajo tudi v pritožbeni sodbi. Ali je na toženkini strani prišlo do nepravilne izpolnitve obveznosti nabave nove kegljaške avtomatike s kasnejšim prenosom lastninske pravice na tožnico, je sicer materialnopravna presoja, ki pa temelji na določenih dejanskih okoliščinah. Vse te razloge pa prvostopenjska sodba ima, saj je v prvem odstavku na 6. strani izrecno zapisano, da toženka te svoje obveznosti ni izpolnila (kar je najhujša oblika nepravilne izpolnitve), pred tem pa so tudi razlogi o dejanskih okoliščinah za tak sklep, ki jih je revizijsko sodišče v začetku te odločbe obširneje povzelo in se nanašajo na razloge o primernosti tako imenovane prvotne avtomatike ter neprimernosti tako imenovane izolske avtomatike.

Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da se strinja z materialnopravno presojo pritožbenega sodišča o drugačni vrsti pogodbe v delu, ki se nanaša na toženkino obveznost nabave in montaže nove kegljaške avtomatike, na tožničino obveznost plačevati za to nabavo po 500 DEM mesečno in dogovor, da nova avtomatika po določenem času preide v last tožnice. Gre za določbe v 12. do 14. členu pogodbe z dne 21.6.1991. Vsebinsko te določbe pomenijo prodajni pogodbi na obroke podobno pogodbo, za katero se na podlagi prvega odstavka 550. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) smiselno uporabljajo pravila o prodaji na obroke, torej tudi prvi odstavek 549. člena ZOR o dolžnosti prodajalca, da v primeru razdrtja pogodbe vrne kupcu prejete obroke. Zmotno je toženkino revizijsko stališče, da naj bi prišlo do prehoda lastninske pravice šele po izteku trajanja najemne pogodbe, ki je bila z aneksom z dne 30.3.1992 podaljšana na deset let. Revizija zmotno zatrjuje, da s spremembo 13. člena pogodbe to velja tudi za prehod lastninske pravice na kegljaški avtomatiki. O podaljšanju same najemne pogodbe ne govori 13., pač pa 15. člen, ki je bil spremenjen s 5. točko aneksa, sprememba 13. člena v 4. točki aneksa pa se nanaša le na točnejšo opredelitev, kaj bo tožnica plačevala z dogovorjenim mesečnim zneskom 500 DEM v zvezi z nakupom nove avtomatike. Pravdni stranki z aneksom nista posegli v 14. člen pogodbe z dne 21.6.1991, ki govori o prehodu lastnine na novo nabavljeni opremi na Kulturno rekreacijski center ... (in ne na najemodajalca, ki se lahko spremeni, kot skuša prikazati revizija) "po preteku pogodbe, to je pet let". Ker je ta določba ostala nespremenjena, je neupoštevno toženkino sklicevanje na podaljšanje pogodbe o najemu. Toženkina razlaga je nesprejemljiva tudi iz dodatnega razloga, saj bi pomenila, da se glede na vsebino 13. člena pogodbe podaljša tudi tožničina obveznost plačevati po 500 DEM mesečno za nabavo nove avtomatike, da se torej kupnina podvoji.

Glede na pravkar pojasnjeno so pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da je vprašanje trajanja najemne pogodbe irelevantno v razmerju do prodajne pogodbe na obroke. Vsa ostala revizijska izvajanja izhajajo iz zatrjevanega podaljšanja roka za prehod lastninske pravice na novo nabavljeni (vendar marca 1995 drugam odpeljani) kegljaški avtomatiki in se revizijsko sodišče zato z njimi ne bo ukvarjalo. Omenja le, da tudi revizija sama, očitno glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, govori le o toženkini teoretični možnosti pravilno izpolniti prodajno pogodbo na obroke. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da toženka reviziji prilaga listine zaradi pojasnitve svojih pritožbenih navedb in v potrditev navedb o vplivu novega lastnika objekta na tožnico, ki da je privedel do dveh pravd, vendar teh listin v revizijskem postopku ne more uveljavljati, saj z njimi ne utemeljuje v reviziji uveljavljane procesne kršitve (371. člen ZPP). Sklicevanje na razloge iz sodbe o izpraznitvenem sporu, iz katerih naj bi bilo razvidno, da "o kakšni nepravilni izpolnitvi glede kegljaške avtomatike ne more biti govora", je neupoštevno tudi zato, ker vsaj posredno, vendar glede na že navedeni tretji odstavek 370. člena nedovoljeno, posega v dejansko stanje, ki je bilo v tej pravdni zadevi podlaga za materialnopravno presojo o toženkini nepravilni izpolnitvi pogodbene obveznosti.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o toženkinih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).