Jedro

Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da že v postopku izdaje akta ni navedel, da je v izvorni državi brezdomec. Zato sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Ne glede na to pa je po presoji sodišča očitno, da ta posplošena navedba ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 25. 11. 2024. Iz njih je razvidno, da je zahtevek vložil, ker mu je všeč bivanje v Sloveniji, tukaj bi rad delal, se integriral v družbo in naučil slovenski jezik. V Maroku je živel z družino. Dobil je poziv za vojsko, čeprav je miroljuben človek, ki ne želi v vojsko in ne mara problemov. Oče je star in bolan, zato ne more delati in je tožnik odgovoren za preživljanje družine. Če bi odšel v vojsko, ne bi mogel delati leto dni in pomagati družini. Ima tri sestre, ki jih mora preživljati, zato je šel v Evropo. Kot dokaz lahko predloži vabilo za vojsko, ki mu ga bosta poslali mama ali sestra. Na opozorilo uradne osebe, da je tudi v prejšnjem postopku dejal, da bo naknadno poslal dokazila v zvezi z vojsko, česar ni storil, in zakaj meni, da mu bo tokrat uspelo, je tožnik razložil, da je takrat prosil mamo, da poišče vabilo in njegovo sliko pošlje na mobilni telefon, ker pa tega ni storil, bo tokrat prosil sestro. Glede navedb, da ne bi mogel delati leto ali leto in pol, če bi šel v vojsko, in zakaj se mu zdi to problematično, je tožnik odgovoril, da ne mara maroškega zakona o služenju vojaškega roka. Ne želi v vojsko in je proti zakonu o vojski. V vojski ne bi dobil plačila. Tudi zdaj, ko je v Evropi, skrbi za družino.

3.Tožnik ni navedel novih okoliščin ali dejstev, poleg tega je izjavil, da nima nobenih dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe. Iz njegovih izjav je razvidno, da je Maroko zapustil zaradi dela. Delal je v gradbeništvu in kot mehanik, vendar ni bilo dovolj denarja. Ima pa odgovornost za preživljanje družine.

4.Dne 26. 3. 2024 vloženo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno z odločbo z dne 28. 6. 2024 (pravnomočna je postala 21.10. 2024).

5.Tožnik ni navedel novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Kljub opozorilu uradne osebe, da mora predložiti nove dokaze ali dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, ali pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih prej ni mogel predložiti, je namreč izjavil, da uveljavlja iste razloge, kot jih je navedel pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, ki še vedno trajajo. Povedal je, da ima vabilo za vojsko in da bo prosil sestro, da mu ga pošlje, vendar tega v postavljenem roku ni storil. Tožnik glede na to, da od podaje zahtevka ni bil v izvorni državi in da iz njegovih izjav izhaja, da zahtevka ni oprl na nova dejstva, saj ni navedel objektivnih razlogov, ki bi bili na njegovi strani in iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prvem postopku, ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1.

Tožnikove trditve

6.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7.Tožnik vztraja pri svojih navedbah, da ne želi v vojsko in da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj v matični državi dolgoročno ne more preživet ne on, ne njegova družina, ki ji finančno pomaga. Sodišče bi moralo upoštevati načelo nevračanja, saj je tožnik v svoji matični državi brezdomec, kar absolutno pomeni nehumano ravnanje.

Odgovor na tožbo

8.V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je tožbena navedba, da je tožnik v izvorni državi brezdomec, nedopustna novota.

Dokazni postopek

9.Dne 6. 1. 2024 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Pravilno vabljen tožnik in njegova pooblaščenka se glavne obravnave nista udeležila.

Presoja tožbe

10.Tožba ni utemeljena.

11.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

14.Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

15.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

16.Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. V zvezi s tem pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

17.V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 25. 11. 2024 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik in njegov kvalificirani pooblaščenec na zapisnik nista imela pripomb, zato je bila tožniku po presoji sodišča dana možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji. V zvezi s tem ne gre spregledati niti tožnikove izjave na začetku navedenega zapisnika, da ne potrebuje dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, in na koncu zapisnika, da je razumel postopek.

18.Iz navedenega je razvidno, da je uradna oseba tožnika nesporno seznanila z zakonskimi jamstvi in obveznostmi prosilca v zvezi z vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da je tožnik potrdil, da je razumel pomen prejetih pojasnil. Ob takih okoliščinah pa tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da že v postopku izdaje akta ni navedel, da je v izvorni državi brezdomec. Zato sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Ne glede na to pa je po presoji sodišča očitno, da ta posplošena navedba ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

19.Tožnik še trdi, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Ker je ta trditev neobrazložena, jo lahko sodišče obravnava le na splošni ravni. Tako ugotavlja, da ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

20.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Iz vročilnice je razvidno, da je bilo vabilo na narok za glavno obravnavo pooblaščenki vročeno 20. 12. 2024.

2Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

3Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).

4Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

5Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

6Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).

7Prav tam (12. točka obrazložitve).

8Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 65, 65/4

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3, 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.