Jedro

Tožnik je predstavljal nevarnost oziroma ogrožal druge soobsojence oziroma soobsojenca, zato je toženka ravnala pravilno, ko ga je (s soglasjem generalnega direktorja zavoda, kar potrjujejo podatki spisa) namestila na posebej varovan oddelek in mu o tem nato izdala odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ obsojenca – tožnika dne 9. 2. 2013 premestil v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas 3 mesece, ko se bo o zadevi ponovno odločalo. V obrazložitvi je navedel, da je o zadevi odločal na podlagi 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Zaradi konflikta, ki se je dogodil dne 9. 2. 2013 med tožnikom in obsojencem A.A.(A.A. je povedal, da ga je tožnik udaril po obrazu, na katerem je bila vidna otečena ustnica in na kateri si je držal mokro brisačo), ki so ga potrdili drugi obsojenci, je bil tožnik odstranjen s trakta. Pred tem dogodkom je bil tožnik 20. 4. 2012 že nameščen v posebej varovan oddelek zaprtega dela zavoda na podlagi drugega odstavka 80. in 81. člena ZIKS-1 v zvezi s 6. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ker je s svojim vedenjem in obnašanjem huje motil druge soobsojence, saj se je do obsojencev neprimerno obnašal in izzival konflikte z njimi. Podobno se je dogajalo tudi v času namestitve v posebej varovan oddelek, zato mu je bila tovrstna namestitev večkrat podaljšana. 8. 1. 2013 je bila nameščen nazaj na matični oddelek. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik s svojim ravnanjem pokazal, da je nevaren, saj je ogrožal soobsojenca in tako ogrožal življenje in zdravje človeka, za kar so izpolnjeni pogoji za izdajo ustne odločbe po 211. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ustna odločba po 206. členu ZIKS-1 je bila izdana ob soglasju generalnega direktorja.

2. Tožnik je v tožbi ugovarjal ugotovljenemu dejanskemu stanju in navedel, da mu je 9. 2. 2013 obsojenec A.A. z zamahom roke zbil z mize arašide, ga odrinil, zaradi česar ga je tožnik odrinil nazaj. Ker pa se je ravno A.A. takrat gugal s stolom, je padel nazaj, zaradi česar je tožnik stekel po paznika, ker se je bal, da ga bo A.A. s stolom udaril, kar se je zgodilo nekaj dni prej. Kljub temu so njega premestili v posebej varovani oddelek. Na tem oddelku je bil že prej nameščen zaradi nenehnih sporov s soobsojenci, ki so mu uničevali življenje in stvari. Po lastni želji je tam ostal 9 mesecev, ne pa zaradi njegovega obnašanja. Rečeno mu je bilo, da ga bodo sedaj namestili v samsko sobo, vendar so ga najprej namestili v skupinsko sobo, kjer pa so bili nenehno konflikti. Sedaj mu je bilo ponovno rečeno, da bo šel nazaj v samsko sobo, kar je zanj dobro. Navedel je, da ni nevaren, saj se je samo branil. Želi, da se mu omogoči negiranje navedb v odločbi. V dopolnitvi tožbe je še navedel, da naj bi bil nameščen v posebej varovani oddelek zaradi njegove varnosti samo do ponedeljka, kar pa se ni zgodilo, temveč so ga pustili tam. Navedel je, da je vedno on kaznovan, napaden pa je bil že prej, kar dokazuje tudi zdravniška dokumentacija. Opisal je tudi, kaj se je zgodilo pred namestitvijo v varovani oddelek 20. 4. 2012. Ker je v odločbi navedeno, da je nevaren in da ogroža življenje soobsojenca, ima manjše možnosti pri prošnji za pogojni odpust. Prosil je, da se te izjave izbrišejo iz njegove kartoteke, predlagal svoje zaslišanje in smiselno odpravo odločbe.

3. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in zadostne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Kot izhaja iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe, se je organ pri svoji odločitvi oprl na tretji odstavek 206. člena ZIKS-1, po katerem je za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda; v ta oddelek razvršča nevarne obsojence direktor zavoda s soglasjem generalnega direktorja uprave. Po 211. členu ZUP pa lahko pristojni organ, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP (če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana), odloči tudi ustno (prvi odstavek); organ, ki po prejšnjem odstavku tega člena ustno odloči, lahko odredi, da se odločba takoj izvrši (drugi odstavek); organ, ki je ustno odločil, mora stranki izdati pisno odločbo v osmih dneh od ustne odločitve (tretji odstavek).

7. Glede na citirano materialno in procesno določbo ter povzete dejanske okoliščine, iz katerih je nedvomno tudi po presoji sodišča mogoče sklepati, da je tožnik predstavljal nevarnost oziroma ogrožal druge soobsojence oziroma soobsojenca, je organ torej ravnal pravilno, ko je tožnika (s soglasjem generalnega direktorja zavoda, kar potrjujejo podatki spisa) namestil na posebej varovan oddelek in mu o tem nato izdal odločbo. Pri tem sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom, da je tožnik ravnal tako, kot sicer izhaja iz odločbe (tožnik povzetim dejanskim okoliščinam namreč ne ugovarja) le zato, ker se je branil in zaradi prejšnjih izkušenj z istim soobsojencem ter drugih konfliktov z drugimi soobsojenci, saj to ne spremeni zaključka odločbe, da je v tej situaciji, ki je privedla do izdaje izpodbijane odločbe, bil tožnik tisti obsojenec, ki je ogrožal druge.

8. Na drugačno odločitev zato tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o prej izdanih odločbah in okoliščinah, v katerih so bile le-te izdane, saj se v tem upravnem sporu obravnava ugotovljeno dejansko stanje ter materialna podlaga iz izpodbijane odločbe. Iz enakih razlogov pa sodišče zato tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za njegovo zaslišanje, saj so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).

9. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrnilo.