Jedro

Ker je sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin v zvezi z daljšo odsotnostjo priče zaradi zdravljenja odvisnosti od mamil v tujini ocenilo, da priča iz tehtnih razlogov ne more priti k sodišču, je pravilno uporabilo določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP.

Določbo 1. odstavka 395. člena ZKP je treba razlagati tako, da zavezuje drugostopno sodišče k presoji navedb, ki zadevajo odločilna dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.10.1998 so bili obsojenci R.S., T.G. in J.Č. spoznani za krive kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, obs. J.Č. pa še kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. člena KZJ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena KZ. Obs. R.S. je bila izrečena kazen enega leta zapora, obs. T.G. pa pogojna obsodba in v njej na podlagi 1. odstavka 196. člena KZ z uporabo omilitvenih določb 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Obs. J.Č. je bila prav tako izrečena pogojna obsodba in za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določena kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 3. odstavku 169. člena KZJ pa prav tako z uporabo omilitvenih določb določena kazen pet mesecev zapora, nato pa mu je ob že določeni kazni sedmih mesecev zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, ki mu je bila v okviru pogojne obsodbe določena v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.11.1996, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.02.1997, s katero mu je bila določena preizkusna doba štirih let, nato določena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo štirih let. Obt. R.S. pa je bila izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Obsojencem je bil v izrečene oziroma določene kazni vštet čas, ki so ga prebili v priporu. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ so bila obsojencem odvzeta zasežena mamila, obs. J.Č. pa tudi po določbi 1. odstavka 69. člena KZ tehtnica.

Obsojenci so bili oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka, kakor tudi potrebnih izdatkov in nagrad zagovornikov.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 08.06.1999 delno ugodilo pritožbi zagovornice obs. R.S. in prvostopno sodbo glede tega obsojenca v odločbi o kazni spremenilo tako, da mu je z uporabo določb 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ po 1. odstavku 196. člena istega zakonika izreklo kazen osem mesecev zapora. V ostalem je zagovorničino pritožbo, v celoti pa pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. R.S. je dne 30.09.1999 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. in 2. odstavkom 371. člena ter v zvezi s 372. členom ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in razveljavi odločbi prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, vendar pred popolnoma spremenjeni senat. Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Navaja, da je sodišče pravilno uporabilo zakon in ga ni kršilo, ne v postopku pred izdajo sodbe, niti s sodbo. Obširna izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti gredo v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je prvostopnemu sodišču mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker gre za razlike med dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča, prav tako pa so razlogi o odločilnih dejstvih izredno nejasni. S tem nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Toda iz obrazložitve zahteve ni določno razvidno, v čem naj bi bilo glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med razlogi prvostopne sodbe. Zahteva sicer navaja, da obstaja preveliko nasprotje med izpovedbo priče A.P. in izpovedbami ostalih zaslišanih prič, da bi bilo mogoče opreti sodbo na tako izjavo. S tem in tudi z ostalimi navedbami, v katerih vložnica zahteve opozarja, da je ostalo nepojasnjeno, kako da sta sodišči prve in druge stopnje verjeli izpovedbi A.P. glede prodaje heroina njemu samemu ter očita sodišču prve stopnje nekritičnost pri oceni izpovedbe te priče, ki je v nasprotju z zagovorom obs. T.G. glede okoliščine, da slednji od obs. R.S. ni kupil mamila ter da neskladja med tema izpovedbama ni odpravila niti sodba sodišča druge stopnje, napada oceno izvedenih dokazov in s tem obrazlaga zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zato ni mogoče sprejeti trditve, da je podana nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti obstaja med izrekom prvostopne sodbe in njeno obrazložitvijo tudi neskladje glede krajevne opredelitve obravnavanega kaznivega dejanja. V izreku te sodbe je kot kraj storitve obs. R.S. očitanega kaznivega dejanja navedena L., v njeni obrazložitvi pa samski domovi na S. ulici.

Navedeno nasprotje ni podano, ker sodba sodišča prve stopnje v obrazložitvi (4. odstavek na 9. strani) le povzema izjavo, ki jo je priča A.P. dal kriminalistu (l. št. 25). V nadaljevanju obrazložitve (9. stran) pa s tem, ko sprejme izpovedbo navedene priče, v bistvu ugotavlja čas in kraj storitve kaznivega dejanja, ki sta skladna z navedbami v njegovem opisu. Nasprotja med izrekom in obrazložitvijo prvostopne sodbe ni in zato tudi ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Očitek, da je obrazložitev prvostopne sodbe (9. stran) nejasna glede groženj obs. R.S. in da je sodišče druge stopnje, ki je bilo nanjo opozorjeno v pritožbi, ni odpravilo, tudi ni utemeljen. Že zato ne, ker zahteva sploh ne pojasni, zakaj bi naj bili razlogi o tem dejstvu popolnoma nejasni in zakaj spada okoliščina o obsojenčevih grožnjah A.P. med odločilna dejstva. Sodba sodišča prve stopnje le ugotavlja na podlagi izpovedbe navedene priče, da ji obsojenec grozi, ker mu heroina ni plačal in te okoliščine neposredno ne povezuje z ostalimi dejstvi, ki zadevajo ugotovljeno obsojenčevo prodajo mamila. Glede na to sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, s tem pa tudi očitek sodišču druge stopnje, da ni presodilo tozadevnih pritožbenih navedb, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A.P. Na podlagi ugotovljenih okoliščin v zvezi z njegovo daljšo odsotnostjo zaradi zdravljenja odvisnosti od mamil v tujini je ocenilo, da priča iz tehtnih razlogov ne more priti k sodišču. Pravilno je zato uporabilo določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti sicer določno ne navaja, kako naj bi takšna odločitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, vendar je mogoče iz njenih izvajanj sklepati, da bi neposredno zaslišanje priče A.P. in njegovo soočenje z obsojencem ter ostalimi pričami razjasnilo vprašanje, ali je priča sploh vedela, da gre za obsojenca oziroma da ji je heroin prodal obsojenec in ne druga oseba. Sodišče je to okoliščino ugotovilo na podlagi izpovedbe priče A.P. v povezavi z ostalimi dejstvi, ki se nanašajo na vzpostavitev stikov z obsojencem, okoljem, v katerem je bival in deloval ter z rezultati v njegovi sobi opravljene preiskave in preiskave avtomobila. Pri tem je presodilo navedene dokaze tudi z vidika obrambnih trditev, ki so ponovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tako ugotovljen položaj ne dopušča zaključka, da sicer zakonita posredna izvedba navedenega dokaza pomeni kršitev obrambe, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izrečene pravnomočne sodbe.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. O takšni kršitvi tudi ni mogoče govoriti, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzelo vsebino izjave, ki jo je A.P. dal kriminalistu. S tem je le nakazano, da izpovedba te priče ni v nasprotju z njeno izjavo. Sodba pa se, kot je razvidno iz njene obrazložitve, opira na izpovedbo A.P., dano preiskovalnemu sodniku in prebrano na glavni obravnavi.

Z navedbo, da ni obravnavalo pritožbe v delu, v katerem se je sklicevala na njegov sklep z dne 27.03.1996, očita zahteva za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Po tej določbi presodi sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe navedbe pritožbe. Pri tem je treba določbo razlagati tako, da zavezuje drugostopno sodišče k presoji navedb, ki zadevajo odločilna dejstva. V zvezi z zaključkom, da je obsojenec prodal A.P. heroin v količini, kot je navedena v izreku pravnomočne sodbe, ter da ima njegovo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, pritožbene navedbe, ponovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso odločilne. Zato odsotnost njihove presoje v sodbi sodišča druge stopnje ne predstavlja kršitve določbe 1. odstavka 395. člena ZKP.

Z vsemi ostalimi izvajanji, s katerimi napada oceno obtoženčevega zagovora in oceno izpovedbe priče A.P. ter graja dejanske zaključke pravnomočne sodbe glede obsojenčevega posedovanja mamila v skupni teži 1,29 grama, ki je bilo najdeno v njegovi sobi in osebnem avtomobilu, ter nakazuje, kateri dokazi bi morali biti izvedeni v zvezi s to okoliščino, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. R.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.