Up-495/02 - 4

11. 9. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B. iz Z., na seji senata dne 3. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 680/2002-2 z dne 5. 6. 2002 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 738/2002-6 z dne 8. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je v upravnem sporu vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 465-01-3/01 z dne 7. 3. 2002 o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 464- 2/80-04/MJ z dne 7. 1. 2002, s katero je bila zavrnjena zahteva za obnovo upravnega postopka, v katerem je bil z odločbo št. 464- 2/1980-12 z dne 18. 5. 1983 zavrnjen predlog za odpravo odločbe o razlastitvi št. 464-2/80-12 z dne 26. 8. 1980. Hkrati s tožbo je tožnik (sedaj pritožnik) predlagal izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS), s katero naj bi družba C. C., d.o.o., V., do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu ne smela razpolagati z nepremičnino parc. št. 425/1 k.o. U. in na podlagi katere naj bi takoj prenehala z vsakršnimi deli na tem zemljišču in ne smela storiti ničesar, kar bi spreminjalo stanje navedenega zemljišča. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bil navedeni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da predlagana začasna odredba ni povezana s spornim pravnim razmerjem, predlagana začasna ureditev stanja naj bi namreč pomenila, da bi se s takšno začasno odredbo začasno urejalo izvajanje dokončnega enotnega dovoljenja za gradnjo, torej pravno razmerje, ki ni predmet tega upravnega spora, v katerem investitor niti ni sodeloval. Po mnenju Vrhovnega sodišča je predmet upravnega spora dovolitev obnove, torej le vprašanje, ali obstoji uveljavljani razlog za obnovo postopka, v katerem je bila zavrnjena zahteva za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi. Zato naj bi bilo zmotno mnenje pritožnika, da je del spornega pravnega razmerja lastninska pravica na nepremičnini.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da naj bi se z začasno odredbo preprečilo nezakonito razpolaganje s spornim zemljiščem. Glede na to, da naj bi sedanji lastnik zemljišča pritožniku brez sodne odločbe, nasilno in samovoljno odvzel posest, naj bi bila izkazana nevarnost hudih škodljivih posledic. Nepopravljiva škoda pa naj bi nastala, če bo investitor zazidal zemljišče, katerega vrnitev v naravi pritožnik zahteva. Pritožnik meni, da je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe nezakonita in v nasprotju z Ustavo. Z izpodbijanima sklepoma naj bi mu ne bilo omogočeno preprečiti ravnanja, ki bo izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231) in št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301). Z izpodbijanimi sklepi naj bi sodišči kršili načela pravne države (2. člen Ustave) ter pritožnikove pravice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in odloči o predlagani začasni odredbi.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem ponavlja argumente za izdajo predlagane začasne odredbe, s katerimi ni uspel v upravnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Po navedenem Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker člen 2 Ustave ne vsebuje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.S pavšalnim zatrjevanjem nezakonitosti zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, pritožnik ni izkazal zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Zgolj okoliščina, da je bil pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, namreč, kljub stališču Ustavnega sodišča iz citiranih odločb, še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih pritožnik zatrjuje. Pritožnik je sicer res vložil predlog za obnovo upravnega postopka, ker želi doseči odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe, vendar sam navaja, da je investitor zemljišče kupil od pravnega naslednika razlastitvenega upravičenca. Gre torej za postopek uveljavljanja izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno upravno odločbo. Pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi bilo stališče, da se pravne posledice morebitne odprave razlastitvene odločbe same po sebi še ne raztezajo ne na veljavnost pravnega posla ne na lastninsko pravico investitorja in ne na veljavnost enotnega gradbenega dovoljenja, napačno. Pravna razmerja, v katera naj bi se poseglo s predlagano začasno odredbo, so namreč nastala po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi oziroma odločbe o zavrnitvi predloga za odpravo razlastitvene odločbe. Vložitev predloga za obnovo upravnega postopka pa ni pravno sredstvo za zagotavljanje posestnega varstva. Zato tudi ni relevanten pritožnikov očitek, da je Vrhovno sodišče kot predmet upravnega spora štelo le vprašanje, ali je zatrjevani razlog za obnovo podan in ne, da gre za obnovo postopka. V zvezi s tem Ustavno sodišče pojasnjuje le, da mora pristojni organ vedno najprej ugotoviti, ali so podani pogoji za obnovo postopka.

6.Po navedenem pritožnik ni izkazal, da bi bilo pravno stališče, po katerem v primeru, kakršen je obravnavani, ni mogoče urejati pravnih razmerij, ki niso predmet upravnega spora oziroma ki niso neposredno povezane z aktom, ki je izpodbijan v upravnem sporu, v nasprotju z ustavno zahtevo po zagotavljanju učinkovitosti pravice do sodnega varstva.

7.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan