Jedro

Do vzporednega prejemanja kadrovske in državne štipendije je toženca upravičil novejši in, glede prejemanja oziroma glede podelitve državne štipendije od 1. 1. 2014 dalje (z ozirom na podelitev kadrovske štipendije), s starim ZŠtip neodvisen in samostojen ZŠtip-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec tožnici dolžan plačati 5.512,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 692,35 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec od 1. 1. 2014 dalje hkrati prejemal kadrovsko štipendijo P. štipendijske sheme (Pogodba o štipendiranju je bila sklenjena 30. 11. 2012 (v nadaljevanju: Pogodba) in državno štipendijo. S tem je kršil 13. člen Pogodbe, ki določa, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist pridobi katero koli drugo štipendijo, in 40. člen Pravilnika o izvajanju enotnih Regijskih štipendijskih shem z dne 26. 6. 2012, ki je del Pogodbe. Iz tretje alineje 1. člena Pogodbe izhaja, da je bila predmetna štipendija dodeljena na podlagi Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip) in Pravilnika o izvajanju enotnih regijskih štipendijskih shem z dne 27. 6. 2012. Iz 7. člena Pogodbe izhaja, da se pogodba izvršuje za celotno obdobje izobraževanja štipendista na trenutni ravni in na trenutnem izobraževalnem programu, vendar najdlje do konca šolskega leta 2014. V času sklepanja Pogodbe je bil v veljavi ZŠtip, zato se morajo njegove določbe uporabiti za predmetno pravno razmerje do zaključka trenutne stopnje izobraževanja oziroma do morebitnega prenehanja štipendije na tej stopnji. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je sklicevalo na 8. člen novega ZŠtip-1, ki se uporablja od 1. 1. 2014 dalje, saj je toženec prejel štipendijo v času veljave ZŠtip in izobraževalnega programa avtoserviser še ni končal do 1. 1. 2014, ko je začel prejemati državno štipendijo. Po novo uveljavljenem ZŠtip-1 se se začele dodeljevati štipendije po novi zakonodaji šele v šolskem letu 2014/2015, kar dokazuje tudi dopis MDDSZ, iz katerega izhaja, da je treba razlikovati, ali se je štipendijsko razmerje sklenilo pred 1. 1. 2014 ali po 1. 1. 2014. Namen prve alineje prvega odstavka 9. člena ZŠtip, kjer je kot eden izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije določen pogoj, da štipendijo lahko pridobi upravičenec, če hkrati ne prejema katere izmed štipendij iz 5. člena, je preprečiti sočasno prejemanje večih štipendij. Sklicuje se na odločbe VDSS (sodbo Psp 405/2014 in sodbo Psp 392/2014). Navedeno je na zaslišanju potrdila tudi priča N. Š. B. Toženec je skozi postopek neresnično navajal, da so mu na CSD S. dejali in svetovali, da lahko prejema tako državno kot kadrovsko štipendijo, kar potrjuje tudi zaslišanje J. M. Toženec je kršil 13. člen Pogodbe in peto alinejo 40. člena cit. Pravilnika, zato mora v skladu z 41. členom cit. Pravilnika vrniti vse prejete štipendije skupaj z obrestmi. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevane kršitve, da je toženec kršil tudi določilo 9. člena Pogodbe in 32. člena cit. Pravilnika, da je štipendist v času trajanja pogodbe dolžan štipenditorju v roku 8 dni od nastanka spremembe, ki bi lahko vplivala na štipendijsko razmerje, oziroma od takrat, ko je zanjo zvedel, sporočiti vsako spremembo, med drugim tudi druge okoliščine, ki se nanašajo na štipendijsko razmerje. Neizpolnjevanje obveznosti iz prejšnjega odstavka s strani štipendista je sankcionirano s prekinitvijo pogodbe o štipendiranju. Treba je upoštevati tudi življenjski vidik, da je bila štipendija v 70 % nakazana iz javnih sredstev in ni pravično, da je toženec prejemal dve štipendiji, nekateri dijaki pa nobene.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je v odgovoru menil, da je neutemeljena in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 30. 11. 2012 podpisali Pogodbo o štipendiranju št. 28-2012/2013 za kadrovsko štipendijo. Toženec je s 1. 1. 2014 pričel poleg kadrovske štipendije prejemati tudi državno štipendijo. Navedene ugotovitve tudi pritožbeno niso sporne.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri tem, da je štipendijsko razmerje za kadrovsko štipendijo prenehalo zaradi dejstva vzporednega prejemanja dveh štipendij od 1. 1. 2014 dalje. Res 13. člen predmetne Pogodbe določa, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist pridobi katerokoli drugo štipendijo. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo 21. člen Pogodbe, ki določa, da morajo pogodbene stranke pri izvajanju pravic in obveznosti po Pogodbi smiselno upoštevati (sledeče) predpise in njihove morebitne bodoče spremembe, in sicer Pravilnik o izvajanju enotnih Regijskih štipendijskih shem (v nadaljevanju Pravilnik) in Zakon o Štipendiranju (ZŠtip). Sama kadrovska štipendija je bila namreč dodeljena na podlagi Zakona o štipendiranju, kot to izhaja iz tretje alineje 1. člena Pogodbe, kar dodatno v pritožbi izpostavlja sama pritožnica.

7. ZŠtip je v prvi alineji 9. člena določal, da štipendijo lahko pridobijo upravičenci, ki hkrati ne prejemajo katere od štipendij iz 5. člena. ZŠtip je torej izključeval hkratno prejemanje kadrovske in državne štipendije. Do spora v konkretnem primeru pa je prišlo, ker je nov ZŠtip-1, ki je pričel veljati s 1. 1. 2014, v 8. členu določil izjeme od siceršnjega splošnega pravila, da je štipendist upravičen le do ene štipendije. Tudi izjemo, da se kadrovsko štipendijo lahko dodeli istočasno z državno štipendijo (kot to izhaja iz prve alineje tretjega odstavka 8. člena ZŠtip-1).

8. Nova štipendijska zakonodaja je, za razliko od prejšnje, omogočila hkratno upravičenost do kadrovske in državne štipendije. Sodišče prve stopnje je tehtno izpostavilo tudi dejstvo, da je toženec šibkejša pogodbena stranka, predvsem pa je pravno odločilno, da sta se pogodbeni (pravdni) stranki v 21. členu Pogodbe dogovorili tudi za upoštevanje bodočih sprememb zakonodaje. Pogodba torej upošteva, da predmetno razmerje ni izključno zasebnopravne narave.

9. Navsezadnje pa velja dodatno izpostaviti še, da je toženec državno štipendijo prejemal od 1. 1. 2014 dalje, torej po datumu, ko se je začel uporabljati kasnejši, novejši ZŠtip-1. Ne samo da je ZŠtip-1 omogočil vzporedno prejemanje kadrovske in državne štipendije, ampak je v 118. členu določil, da se že sklenjene kadrovske pogodbe ohranijo in izpolnijo. Namen novega štipendijskega zakona torej zagotovo ni poslabšanje položaja kadrovskih štipendirancev, ki so hkrati postali upravičeni do državne štipendije.

10. Predmetno štipendijsko razmerje za kadrovsko štipendijo torej ni prenehalo in tožnica neupravičeno terja povrnitev izplačanih zneskov, kar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo. Do vzporednega prejemanja kadrovske in državne štipendije je toženca upravičil novejši in, glede prejemanja oziroma glede podelitve državne štipendije od 1. 1. 2014 dalje (z ozirom na podelitev kadrovske štipendije), s starim ZŠtip neodvisen in samostojen ZŠtip-1. 11. Res se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do očitane kršitve 9. člena Pogodbe oziroma 32. člena Pravilnika, da je štipendist v času trajanja pogodbe dolžan štipenditorju sporočiti spremembe. Ker pa je toženca do hkratnega prejemanja državne štipendije upravičila nova zakonodaja, in torej ne gre za okoliščine, ki bi jih bilo treba sporočiti štipenditorju, je dodatna opredelitev do zatrjevanega neobvestila postala nerelevantna. Posebno opredeljevanje sodišča prve stopnje ni bilo potrebno, saj zatrjevana neobvestitev nima posledic v presojanem pogodbenem razmerju.

12. Pritožnica se sklicuje na sodbi VDSS Psp 405/2014 in VDSS Psp 392/2014, ki pa nista primerljivi. Obravnavata namreč vzporedje državne in Zoisove štipendije, izjema po prvi alineji tretjega odstavka 8. člena ZŠtip-1 pa se nanaša na kadrovske štipendije. Pritožnica se sklicuje tudi na dopis MDDSZ, ki ga ni predložila, sodišča pa tudi sicer niso vezana na (morebitne) dopise ministrstev.

13. Višje sodišče ni zasledilo ne očitanih ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo toženca ni pripomogel k odločanju višjega sodišča, zato ni bil potreben in toženec sam krije stroške, ki so mu nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).