Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP.
Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe.
Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki.
Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, ni samo po sebi nedovoljen dokaz, saj za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu.
Iz določb prvega in drugega odstavka 19. člena ZODPol izhaja, da je naloga NFL tudi neodvisno podajanje izvedenskih mnenj s področja forenzičnih znanosti za potrebe sodišč. V tretjem in četrtem odstavku je zagotovljena avtonomnost in neodvisnost dela NFL.
Bolnišnična dejavnost, ki jo opravljajo bolnišnice, kjer so zaposleni obtoženi D. D., Č. Č., C. C., je gospodarska dejavnost v smislu 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1, saj gre za opravljanje dejavnosti, ki se za dogovorjeno plačilo opravlja poklicno in organizirano.
Za položaj obtoženih D. D., Č. Č., C. C. je bistveno, da ima oseba, ki je nedovoljeno nagrado prejela, pri organizaciji takšno vlogo, da ima realno možnost, da doseže sklenitev (oziroma ohranitev) posla, kar izhaja iz zakonskega znaka "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti", ne pa da to možnost tudi dejansko izkoristi. S pojmom izvajanja gospodarske dejavnosti po 1. točki enajstega odstavka 99. člena KZ-1 pa so zaobsežena malodane vsa ravnanja, povezana z gospodarsko dejavnostjo, saj vključuje izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje ali nadziranje. Pritožniki tako brezuspešno izpostavljajo, da je bila odločitev za nabavo v pristojnosti določenih organov oziroma oseb znotraj bolnišnic, saj so imeli odločilno vlogo prav obtoženci kot vodilni zdravniki specialisti oziroma predstojniki oddelkov ali klinik, ki uporabljajo tak material in se nanj najbolj spoznajo in lahko s strokovnimi utemeljitvami oziroma s potrjevanjem takih utemeljitev dosežejo nabavo točno določenega materiala, za nabavo katerega so prejeli nedovoljene denarne nagrade.
Presojo, da gre za enovito kaznivo dejanje, je sodišče oprlo na okoliščine, da je vsak od obtožencev v daljšem časovnem obdobju in na enak način izvršil več ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve nedovoljenih denarnih nagrad, ter da je zahteval kontinuirano nagrado za ves čas dobave medicinskega materiala v določenem odstotku od skupne vrednosti dobav v določenem obdobju kot protiuslugo za ohranitev posla, takšno ravnanje posameznega obtoženca pa je bilo v breme vedno iste družbe B. d.o.o. Z vidika subjektivnega odnosa obtožencev do dejanja, se enoten psihičen odnos kaže v zahtevi, da bo od začetka in nato ves čas trajanja enotnega posla v obliki sukcesivnih dobav, od družbe B. d.o.o. zahteval periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih nagrad.
V korist obtoženca je treba šteti, da so bile nagrade, dane pred 1. 11. 2008, dane zaradi ohranitve posla, kar pa takrat še ni bilo inkriminirano. Sodišče druge stopnje je zato iz opisa dejanja izpustilo ravnanja, ki ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja po takrat veljavnem drugem odstavku 247. člena KZ.
Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 241. člena KZ-1, to je zahteva ali sprejem nedovoljene nagrade šele po sklenitvi posla, se navezuje na prvi odstavek 241. člena KZ-1, ki določa zahtevanje ali sprejem nedovoljene nagrade pri opravljanju gospodarske koristi zato, da bi prejemnik nagrade zaradi pridobitve ali ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije ali ji povzročil škodo. Slednje se obtoženim zdravnikom ne očita. Čeprav so bile nedovoljene denarne nagrade izplačane že v času, ko je bil posel sklenjen, je kaznivo dejanje pravilno opredeljeno po drugem odstavku 241. člena KZ-1, ker ni šlo za zahtevo in izplačilo denarne nagrade zaradi zanemarjanja koristi ali povzročitve škode bolnišnicam, pač pa zahtevanje in sprejem nedovoljene denarne nagrade kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla.
Za izrek varnostnega ukrepa po 71. členu KZ-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Prvi je zloraba svojega poklica. Preozka je definicija zdravniške službe, da gre zgolj za zdravljenje pacientov. Drugi pogoj je ugotovljena nevarnost za nadaljnje opravljanje poklica iz razloga, ker je bil ta poklic predhodno zlorabljen za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja. Ob izpolnjenem pogoju zlorabe poklica, ni izpolnjen pogoj obstoja nevarnosti, da bi še naprej opravljali svoj zdravniški poklic.
Kvalificirane oblike kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 ni mogoče storiti le v kazenskem postopku, temveč tudi še pred njegovim pričetkom.
I. Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba glede tega obtoženca (točka IV. izreka) spremeni tako, da se zoper obtoženega A. A., sina ..., stanujočega ..., državljana Republike Slovenije, ..., s končano medicinsko fakulteto, po poklicu zdravnika, zaposlenega ..., nekaznovanega, ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti; iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba da je v ... in na neugotovljenih krajih, v zvezi z dobavo medicinskega materiala SB ..., ki za dogovorjeno plačilo opravlja bolnišnično zdravstveno dejavnost poklicno in organizirano, torej pri opravljanju gospodarske dejavnosti, od predstavnikov družbe B. d.o.o. zase zahteval in sprejemal nedovoljene denarne nagrade v skupni višini 6.121,75 EUR, in sicer v obliki nakazil na bančni račun družbe A. k.d. št. SI56 0000, odprt pri ... in v gotovini od B. B., kot sledi: 
kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M., ki ga je kot zdravnik operater porabljal pri svojih operativnih posegih, prav tako je pri javnem naročilu JN000/2008, v okviru katerega je bila kot dobavitelj navedenega medicinskega materiala izbrana družba B. d.o.o., opravil strokovni izbor prispelih ponudb, med katerimi je kot strokovno primerno ocenil ponudbo družbe B. d.o.o., pri čemer je kot predstojnik oddelka za ortopedijo in športne poškodbe SB ... lahko podajal tudi predloge za nabavo materiala, ki ga pred tem v bolnišnici niso uporabljali, z vsem navedenim pa je vplival na porabo in s tem posledično na pridobitev in ohranitev dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M., ki ga je od začetka leta 2009 do 30. 11. 2010 SB ... dobavljala družba B. d.o.o., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljeno sprejemanje daril po drugem in prvem odstavku 241. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP in drugem odstavku 95. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega A. A. ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.
II. Pritožbama obtoženega C. C. in zagovornice obtoženega C. C. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi (točka III. izreka) in odvzemu darila glede tega obtoženca spremeni tako, da se: - v opisu kaznivega dejanja v razpredelnici izpustijo očitana obdobja dobav in prejemi nagrade pod zaporednimi številkami od 1. do 3.; - v opisu kaznivega dejanja, v zadnjem delu besedila, datum „20. 11. 2007“ nadomesti z datumom „1. 7. 2008“.
- v opisu kaznivega dejanja, v prvem delu besedila in v razpredelnici, ter v odločbi o odvzemu darila znesek „53.316,82 EUR“ zniža na „48.168,98 EUR“;
III. Po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba glede obtoženega B. B. v odločbi o krivdi (točka V. izreka) glede tega obtoženca spremeni tako, da se v opisu kaznivega dejanja: - v prvem delu besedila (prva vrstica opisa kaznivega dejanja), beseda „marca“ nadomesti z besedo „novembra“; - v delu besedila pod točko V. c), v prvi alineji, izpustita nedovoljeni denarni nagradi pod zaporednima številkama 1. in 2. IV. Po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se stranske denarne kazni obtoženim Č. Č., D. D., C. C. in B. B. ne izrečejo.
V. Pritožbi okrožnega državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v oprostilnem delu za obtoženega A. A. (točka VII. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat. VI. Sicer se v preostalem pritožbe okrožnega državnega tožilca, obtoženega C. C. in zagovornice obtoženega C. C., v celoti pa pritožbe zagovornikov obtoženih Č. Č., D. D. in B. B., zavrnejo kot neutemeljene ter se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožene Č. Č., D. D., C. C. in A. A., spoznalo za krive vsakega po enega kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem in prvem odstavku 241. člena KZ-1 (točke **I.** do **IV.** izreka), obtoženega B. B. pa kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka **V.** izreka). Po drugem odstavku 241. člena KZ-1 oziroma drugemu odstavku 242. člena KZ-1 je vsem obtožencem izreklo kazni zapora in stranske denarne kazni, in sicer obtoženemu Č. Č. eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 270 dnevnih zneskov (8.100,00 EUR), obtoženemu D. D. dve leti in dva meseca zapora in stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov (15.000,00 EUR), obtoženemu C. C. kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 400 dnevnih zneskov (20.000,00 EUR), obtoženemu A. A. kazen 10 mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov (6.000,00 EUR) in obtoženemu B. B. kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov (10.000,00 EUR). Vsem obtožencem je za plačilo denarne kazni določilo rok treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 241. člena KZ-1 je obtoženemu D. D. vzelo prejeto nedovoljeno darilo v skupnem znesku 32.884,97 EUR, obtoženemu C. C. v skupnem znesku 53.316,82 EUR in obtoženemu A. A. v skupnem znesku 6.121,75 EUR. Vsakemu od obtožencev je naložilo, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zoper obtoženega A. A. (točka **VI.** izreka) je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo po kateri naj bi storil tri kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1 ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun. Obtoženega A. A. (točka **VII.** izreka) je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.
2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obtoženega Č. Č., zaradi kršitve kazenskega postopka, 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), 14. in 22. ter 23. člena Ustave, kršitve materialnega prava, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat ter odloči, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun; - zagovorniki obtoženega D. D., zaradi kršitev kazenskega postopka, kazenskega zakonika, nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, podredno tudi glede kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v „ponovno odločanje“ pred popolnoma spremenjen senat; - obtoženi C. C. zaradi bistvenih kršitev postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilno odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje; - zagovornica obtoženega C. C., zaradi kršitve Ustave, kazenskega postopka, kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejansega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti, podredno, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne obtožbo; - zagovorniki obtoženega A. A., zaradi kršitev Ustave, kazenskega postopka, kazenskega zakonika ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti, podredno, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne obtožbo; - zagovorniki obtoženega B. B., ki so jo še dopolnili, zaradi kršitev kazenskega postopka, Ustave, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe kazenskega zakonika. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti, podredno, razveljavi obsodilni del in vrne zadevo v „ponovno obravnavo“ drugemu senatu, še podredno, da izpodbijano sodbo spremeni in izreče pogojno obsodbo; - okrožni državni tožilec s SDT, zaradi izrečene kazenske sankcije obtoženim Č. Č., D. D., C. C. in A. A., s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sprejemni tako, da po 71. členu v zvezi z 69. člena KZ-1 navedenim obtožencem izreče tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja zdravniškega poklica za eno leto oziroma obtoženemu C. C. za dve leti. Pritožil se je tudi zoper oprostilni del (točko VII. izreka) zaradi kršitve kazenskega zakonika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obtoženega A. A. spozna za krivega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1, mu za to kaznivo dejanje določi kazen osem mesec zapora ter upoštevaje kazen deset mesecev zapora in stransko denarno kazen, ki sta mu bili izrečeni za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 241. člena KZ-1, izreče enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora ter denarno kazen 200 dnevnih zneskov (6.000,00 EUR), odvzame prejeto nedovoljeno darilo ter naloži povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka.
3. Na pritožbe obtoženega C. C. ter zagovornikov obtoženih Č. Č., D. D., C. C., A. A. in B. B. (pri slednjem tudi na dopolnitev pritožbe), je odgovoril okrožni državni tožilec in predlagal, da se pritožbe zavrnejo kot neutemeljene. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca pa so z enakim predlogom odgovorili zagovornik obtoženega Č. Č. in zagovorniki obtoženega A. A. 4. Ker so obtoženi C. C. ter zagovorniki obtoženih D. D., C. C., A. A. in B. B. zahtevali opravo javne seje pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP dne 18. 11. 2021 odredilo, da se obvesti stranke in zagovornike o seji, razpisani za dne 6. 1. 2022. Obvestila so bila za vse obveščane izkazana. Na sejo niso pristopili obtoženci, ker pa so bili vsi o seji pravilno obveščeni, je pritožbeno sodišče sejo opravilo, saj skladno s četrtim odstavkom 378. člena ZKP neudeležba v redu obveščenih ni ovira, da senat ne bi imel seje.
5. Po preučitvi pritožb, odgovorov nanje, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu ter po seznanitvi s poudarki pritožb navzočih na javni seji, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba zagovornikov obtoženega A. A. utemeljena, pritožbe državnega tožilca, obtoženega C. C. in njegove zagovornice so delno utemeljene, v celoti niso utemeljene pritožbe zagovornikov obtoženih Č. Č., D. D. in B. B., ob tem pa je bilo treba v izpodbijano sodbo poseči še po uradni dolžnosti.
6. Da bi kljub obsežnosti obravnavane zadeve ohranilo preglednost odločbe, bo pritožbeno sodišče najprej podalo obrazložitev svoje odločitve v zvezi s pritožbo zagovornikov obtoženega A. A. zoper obsodilni del izpodbijane sodbe. Zatem bo podalo pojasnila na pritožbene navedbe obtoženega C. C. in zagovornikov obtoženih Č. Č., D. D., C. C. in B. B. na način, da bo v izogib nepotrebnemu ponavljanju najprej pojasnilo razloge za odločitev v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki jih uveljavljata dva ali več pritožnikov, nato pa še razloge v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na posameznemu obtožencu očitano kaznivo dejanje, kar vse je sicer potrebno brati v medsebojni povezavi. Zatem bo podalo obrazložitev, ki se nanaša na izrečene kazenske sankcije ter na koncu obrazložitev svoje odločitve o pritožbi državnega tožilca zoper oprostilni del izpodbijane sodbe.
**1. K pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. zoper obsodilni del (točka IV. izreka) izpodbijane sodbe** (točka I. izreka odločbe pritožbenega sodišča)
7. Pritožniki so se primarno zavzemali za izrek oprostilne sodbe, a izpostavili še, da je kazenski pregon zoper obtoženega A. A. zastaral. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi obtoženec nedovoljene nagrade sprejel 11. 2. in 25. 11. 2010 z nakazili na račun ter v gotovini od 20. 12. 2010 do maja 2011, zato je po stališču pritožnikov kazenski pregon glede kaznivega dejanja pod točko V. (pravilno IV.) zastaral dne 21. 12. 2020 ter bi sodišče prve stopnje moralo že ob izreku sodbe ugotoviti, da je dejanje zastaralo prvi naslednji dan po datumu, ki ga je kot prvega možnega kot čas storitve kaznivega dejanja (v okviru nedoločenega trajanja šestih mesecev) opredelilo tožilstvo in najkasneje ob izreku sodbe izreči zavrnilno sodbo.
8. Državni tožilec je v odgovoru na pritožbo zavzel nasprotno stališče. Obtoženi A. A. je za zadnje obdobje dobav nedovoljeno denarno nagrado sprejel v natančno določenem obdobju od 20. 12. 2010 do (konca) maja 2011, torej do 31. 5. 2011. Meni, da je zmotno naziranje pritožbe, da je potrebno zastaralni rok šteti prvi naslednji dan po začetnem datumu časovnega obdobja, znotraj katerega se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja. Zastaralni rok je pričel teči naslednji dan po zaključku tega obdobja, torej 1. 6. 2011. Ob tem so bili zastaralni roki za pregon pretrgani zaradi epidemije Covid-19, zaradi česar po mnenju državnega tožilca zastaralni rok za kazenski pregon ni tekel od 29. 3. 2020 do 13. 11. 2020 ter tako posledično kazenski pregon za kaznivo dejanje pod točko IV. sodbe ne zastara vsaj do 16. 1. 2022. 9. V izpodbijani sodbi (točka 89) je razvidno stališče sodišča prve stopnje, da za kaznivo dejanje pod točko IV. izreka sodbe kazenski pregon zastara v maju 2021. 10. Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilen nobeden od zgoraj navedenih datumov zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje pod točko IV. izreka izpodbijane sodbe. Kljub temu je pravilna pritožbena navedba, da je kazenski pregon za navedeno kaznivo dejanje zastaral. 11. Za očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 241. člena KZ-1, kakršen je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, je bila predpisana kazen zapora od treh mesecev do pet let (KZ-1C, veljaven od 20. 10. 2015, je predpisal še obvezno denarno kazen, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju). Za tako predpisano kazen kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara po preteku desetih let od storitve kaznivega dejanja. Roki za zastaranje kazenskega pregona so določeni na cela leta in se njihov potek šteje po koledarju tako, da začnejo teči tisti dan, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno in se iztečejo v napovedanih naslednjih letih s končanjem dneva, ki je datumsko pred dnevom storitve kaznivega dejanja.
12. Ker je bilo obtožencu očitano enovito kaznivo dejanje, sestavljeno iz treh izvršitvenih ravnanj, je za pričetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona relevantno zadnje ravnanje, saj je bilo takrat enovito kaznivo dejanje dokončano. Datum sprejema zadnje nedovoljene denarne nagrade je določen v časovnem obdobju, in sicer od 20. 12. 2010 do maja 2011. Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno obtožencu v korist šteti prvi možni datum, ko bi lahko prejel nagrado, to je 20. 12. 2010 in ne zadnji možni datum, to je 31. 5. 2011, za kar se zavzema državni tožilec. Nepravilno je sicer stališče pritožnikov, da je kazenski pregon zastaral že 21. 12. 2020. Spregledali so, da je bil 28. 3. 2020 v Uradnem listu RS objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (Covid-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Zakon je na podlagi navedenega člena v zvezi s Sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Covid-19 z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati 1. 6. 2020. Zaradi slednjega ni pravilno niti stališče državnega tožilca, da zastaralni rok za kazenski pregon ni tekel vse od 29. 3. 2020 do 13. 11. 2020, ko je bila skladno z Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020 obravnavana kazenska zadeva opredeljena kot nujna. V 3. členu ZZUSUDJZ je v prvem odstavku določeno, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo, v drugem odstavku pa, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona je bila v konkretnem primeru podana le v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ, in sicer v zvezi s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati. Obravnavana zadeva se v obdobju med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 ni obravnavala kot nujna, zato je potrebno pri teku roka za zastaranje kazenskega pregona v konkretnem primeru upoštevati zadržanje zastaranja v trajanju 64 dni na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ v času med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020. Kljub navedenemu zadržanju je kazenski pregon zastaral, ker je obtožencu v korist šteti, da je bilo kaznivo dejanje dokončano 20. 12. 2010. Desetletni zastaralni rok, kateremu je potrebno prišteti 64 dni, je tako potekel z iztekom dne 21. 2. 2021. 13. Slednje pomeni, da je zastaralni rok potekel že po izreku izpodbijane sodbe dne 17. 2. 2021, a pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču zaradi reševanja pritožb strank zoper sodbo dne 23. 8. 2021. Sodišče prve stopnje torej ni imelo pravne podlage, da bi izreklo zavrnilno sodbo zaradi zastaranja kazenskega pregona, ker le-to v času izreka izpodbijane sodbe še ni nastopilo. Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da bi tudi v primeru, če bi šteli kot pričetek zastaranja 31. 5. 2021, kazenski pregon zastaral 3. 8. 2021, torej prav tako po izreku izpodbijane sodbe in pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču. 14. Posledično takemu zaključku pritožbenega sodišča in ker iz podatkov spisa ne izhajajo druga dejstva, ki bi lahko vplivala na tek zastaralnega roka v smislu tretjega in četrtega odstavka 91. člena KZ-1, pritožbeno sodišče je namreč za obtoženega A. A. pridobilo aktualen izpisek iz evidence kaznovanih, ki je prazen (kot je bilo pojasnjeno na javni seji), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je glede obtoženega A. A. (točka IV. izreka) iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki je obtožencu očitala storitev kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem in prvem odstavku 241. člena KZ-1. Posledično je spremenilo še odločbo o stroških kazenskega postopka, ki se nanašajo na omenjenega obtoženca. Po prvem odstavku 96. člena ZKP in drugem odstavku 95. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega A. A. ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Kadar je nekdo obdolžen več kaznivih dejanj, se namreč ne obsodi na povrnitev stroškov kazenskega postopka za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe (ali je le-ta zavrnjena), a le, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe pod točko VII. izreka glede kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 namreč o vseh obtoženemu A. A. očitanih kaznivih dejanjih še ni pravnomočno odločeno.
15. Ob taki odločitvi se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do drugih pritožbenih navedb obtoženčevih zagovornikov glede očitanega kaznivega dejanja od točko IV. izreka izpodbijane sodbe.
**2. K pritožbenim navedbam zoper obsodilni del (točke I.,II.,III. in V. izreka) izpodbijane sodbe** (točki II. in III. izreka odločbe pritožbenega sodišča) **2.1. K pritožbenim navedbam, ki jih uveljavljata dva ali več pritožnikov**
16. Zagovorniki vseh obtožencev v pritožbah utemeljeno grajajo, da sodišče prve stopnje ni postopalo skladno s tretjim odstavkom 311. člena ZKP, ki je v času postopka pred sodiščem prve stopnje določal, da se mora glavna obravnava začeti znova, če je bila preložena za več kot tri mesece. Sodišče prve stopnje namreč po tem, ko je bil 12. 10. 2020 opravljen narok glavne obravnave, na naslednjem naroku, ki je bil opravljen 20. 1. 2021, glavne obravnave ni začelo znova.
17. Sodišče prve stopnje je obravnavano kazensko zadevo sicer pravilno opredelilo kot nujno, skladno z drugim odstavkom 2. točke Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju predsednik VSRS) o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020, ki se je uporabljala od 16. 11. 2020 do 30. 1. 2021 in ki je določala, da sodišča poslujejo v neomejenem obsegu v kazenskih zadevah, v katerih bi kazenski pregon zastaral v šestih mesecih od uveljavitve odredbe. Zmotno je pritožbeno oporekanje zagovornikov obtoženih Č. Č., D. D. in B. B. takšni presoji in opravi naroka glavne obravnave dne 20. 1. 2021, ko je še veljala navedena odredba, ki je določala, da sodišče v nenujnih zadevah ne opravlja narokov. Zagovorniki obtoženih D. D. in B. B. neutemeljeno oporekajo pooblastilu predsednika VSRS, da z odredbo določi, katere zadeve se obravnavajo kot nujne in zato sodišče v njih posluje neomejeno. Takšno pooblastilo predsednika VSRS temelji na izrecni določbi četrtega odstavka 83.a člena ZS, da glede na okoliščine izrednega dogodka z odredbo določi, da sodišča neomejeno poslujejo tudi v nekaterih nenujnih zadevah (zadevah, ki niso opredeljene kot nujne skladno s 83. členom ZS), s čemer je zadoščeno načelu legalitete, saj je zakonsko pooblastilo izrecno in dovolj natančno določeno in zamejeno zgolj na čas izrednega dogodka, kot je epidemija nalezljive bolezni. Takšna določba zato ni primerljiva z ureditvijo, ki jo je presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS) v odločbi U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021, na katero se sklicujejo zagovorniki obtoženega B. B., kjer je USRS ugotovilo, da zakonsko pooblastilo Vladi RS, da sprejeme ukrepe, ki med drugim neposredno posegajo v človekovo pravico do svobode gibanja, ki se izvršuje na podlagi same Ustave, v zakonu ni dovolj natančno opredeljeno z ustreznimi vrednostnimi merili. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi zatrjevanji, da je predsednik VSRS arbitrarno določil rok šestih mesecev do zastaranja, saj je zasledoval legitimen cilj, da sodišča meritorno odločijo o obtožbah, kar bi bilo brez takšne določbe znatno oteženo, saj bi zastaranje teklo in se lahko tudi izteklo, ob tem, ko sodišče v zadevi sploh ni moglo poslovati zaradi epidemije kot izjemnega dogodka. Sprememba statusa zadeve v nujno za stranke ni mogla biti presenečenje, kot neutemeljeno trdijo zagovorniki obtoženega B. B., saj so se stranke lahko seznanile z že večkrat omenjeno, v Uradnem listu RS objavljeno, odredbo predsednika VSRS, prav tako pa so bile seznanjene z opisom dejanja, ki vsebuje opredelitev časa storitve kaznivih dejanj in s tem tudi začetek teka zastaralnih rokov.
18. Ob uveljavitvi odredbe je kaznivo dejanje sprejemanja nedovoljenih daril, ki se očita obtoženemu A. A., izpolnjevalo merilo zastaranja znotraj šestih mesecev. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi sicer zmotno štelo, da bi zastaranje kaznivega dejanja nastopilo maja 2021, saj, kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, se je zastaralni rok iztekel že s potekom 21. 2. 2021, torej znotraj šestmesečnega roka, ki ga je v odredbi določil predsednik VSRS. Po obrazloženem so neutemeljene pritožbene trditve zagovornika obtoženega Č. Č., da ni nujno, da je zadeva zastarala do 16. 5. 2021, če je v opisu dejanja kot čas izvršitve določen čas do maja 2021, saj je zastaranje kaznivega dejanja nastopilo že prej. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila zadeva skladno z odredbo predsednika VSRS nujna, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo, ko je razpisalo glavno obravnavo dne 20. 1. 2021, ko je bilo skladno z veljavno odredbo poslovanje sodišč še omejeno in so nasprotne navedbe zagovornika obtoženega Č. Č. neutemeljene.
19. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da trimesečni rok po tretjem odstavku 311. člena ZKP med navedenima obravnavama ni potekel, ker procesni roki v času od 12. 10. 2020 do 16. 11. 2020 niso tekli, od 17. 11. 2020 pa so tekli, ker je bila zadeva od takrat dalje opredeljena kot nujna (točka 89 sodbe). Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so procesni roki v nujnih in nenujnih zadevah tekli do 16. 11. 2020, ko so procesni roki v nenujnih zadevah na podlagi odredbe predsednika VSRS nehali teči, v nujnih zadevah pa so tekli dalje. Pred 16. 11. 2020 tako ni bilo pravne podlage za prekinitev teka procesnih rokov. Kot bistveno pa izpostavlja, da opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka, po poteku katerega je treba glavno obravnavo začeti znova, saj je navedeni rok namenjen zagotavljanju načela neposrednosti in koncentracije glavne obravnave, kot pravilno izpostavljajo pritožniki, in se zato bistveno razlikuje od rokov (materialnih in procesnih), ki niso tekli na podlagi predpisov, namenjenih zajezitvi epidemije. Z vidika zagotavljanja načela neposrednosti oziroma čim krajših razkorakov med posameznimi naroki za glavno obravnavo je namreč vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave1. Iz navedenih razlogov so irelevantna pritožbena prizadevanja, da predsednik VSRS ni imel pooblastila za poseg v tek roka iz tretjega odstavka 311. člena, saj vanj z odredbo ni posegel. 20. Po pojasnjenem je trimesečni rok tekel od 12. 10. 2020 in se iztekel 12. 1. 2021, zato je bila glavna obravnava dne 20. 1. 2021 opravljena že po poteku roka. Kot pravilno izpostavljajo pritožniki je bil s tem prekršen tretji odstavek 311. člena ZKP. Takšna kršitev lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, pri čemer morajo pritožniki izkazati vpliv oziroma vsaj možnost vpliva takšne kršitve na zakonitost oziroma pravilnost sodbe2, česar pa v obravnavani zadevi niso storili. Zgolj golo zatrjevanje, da gre za kršitev pravice do zakonitega sojenja in da je le s spoštovanjem predpisanega roka mogoče zagotoviti pravilno in popolno oceno dokazov, kot trdi zagovornica obtoženega C. C., oziroma da je zaradi kršitve prišlo do nezakonite sodbe, kot trdi zagovornik obtoženega Č. Č., ne izkazuje vpliva kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Zagovorniki obtoženega B. B. so kot resne posledice kršitve na zakonitost sodbe v pritožbi izpostavili, da so bili zagovorniki in obtoženci pripravljeni, da bosta na naslednji glavni obravnavi po 12. 10. 2020 soočeni priči E. E. in F. F., sodišče pa je preklicalo dokazni sklep o soočenju. Po zatrjevanju zagovornikov stranke tudi niso bile obveščene o dokazih, ki se bodo izvajali na naslednjem naroku ter da je bilo ravnanje sodišča čisto presenečenje za obtožence in njihove zagovornike. S takšnimi navedbami zagovorniki grajajo potek postopka, ne izkazujejo pa, kako je takšno postopanje v vzročni zvezi z nezakonitostjo ali nepravilnostjo sodbe. Pritožbeno sodišče zato presoja, da ni podana relativno bistvena kršitev določb postopka zaradi neupoštevanja določbe tretjega odstavka 311. člena ZKP.
21. Sodišče prve stopnje z opravo dveh narokov glavne obravnave (od sicer preko 30 izvedenih narokov glavne obravnave) dne 8. 7. 2020 in 13. 7. 2020 na način, da sta potekala v dveh ločenih razpravnih dvoranah, ki sta bili videokonferenčno povezani z zvokom in sliko, ni kršilo pravice do obrambe oziroma pravice do neoviranega in učinkovitega posvetovanja z zagovornikom, kot brezuspešno očitajo pritožniki.
22. Povsem neutemeljen je pritožbeni pomislek zagovornika obtoženega D. D., ali sploh gre za isto glavno obravnavo, saj je glavna obravnava opravljena sicer v dveh razpravnih dvoranah, a sta ti med seboj zvokovno in slikovno neposredno povezani ter je tako omogočeno takšno sodelovanje na glavni obravnavi in njeno spremljanje vsem udeležencem, ki se po svoji kakovosti ne razlikuje od glavne obravnave, opravljene v eni razpravni dvorani, ne glede na to, da takšen način izvedbe glavne obravnave ni izrecno predviden v zakonu. Posledično tudi ni podana kršitev 355. člena ZKP, ki določa, da se lahko sodba opira le na dokaze izvedene na glavni obravnavi, kot tudi ne za kršitev 22. člena Ustave, ki je pritožnik podrobneje niti ne pojasni.
23. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi očitki zagovornikov obtoženih C. C. in B. B., da je bila obtožencem z opisanim načinom izvedbe obravnave onemogočena pravica do izvajanja obrambe z zagovornikom. Pritrditi je navedbam, da ima obdolženec pravico do nemotenega posveta z zagovornikom v kateremkoli trenutku, kar se zagotavlja tudi s sedežnim redom, po katerem je mesto obdolženca na glavni obravnavi skladno z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda ob svojem zagovorniku. Vendar, kot je že izpostavilo tudi VSRS, lahko razpravljajoči sodnik ob obstoju razumnih razlogov oziroma legitimnega cilja odredi drugače, pri čemer pa mora odločiti tako, da obdolženec glede na konkretno procesno situacijo v svojih pravicah ni prekomerno prikrajšan3. 24. Pri presoji, ali je z drugačnim sedežnim redom prišlo do kršitve pravice do obrambe, je tako treba preučiti konkretno procesno situacijo. Sodišče prve stopnje je na obeh narokih dne 8. 7. 2020 in 13. 7. 2020 na zapisnik pojasnilo, da sta zaradi večjega števila udeležencev v sodni dvorani (najmanj 22 oseb) istočasno zagotovljeni dve razpravni dvorani, ki sta videokonferenčno povezani (zvočno in vizualno), pri čemer so bili sodni senat in zagovorniki na naroku dne 8. 7. 2020 v razpravni dvorani št. 327, rezervni porotnici in obtoženci pa v razpravni dvorani št. 222, na naroku 13. 7. 2020 pa so bili sodni senat, obtoženi Č. Č., D. D. in B. B. ter njihovi zagovorniki v razpravni dvorani 327, rezervni porotnici in ostali zagovorniki pa v razpravni dvorani št. 222. Po pojasnjenem je neutemeljen pritožbeni očitek zagovornikov, da se sodnica ni odzvala na protest zagovornice obtoženega C. C., saj je razloge za opisano izvedbo obravnave dovolj natančno pojasnila (večje število udeležencev), pri čemer je sodišče prve stopnje zasledovalo legitimen cilj. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča se namreč nanaša na omejevanje širjenja epidemije koronavirusa. Omejevanje širjenja nalezljive bolezni je nedvomno legitimen razlog za odstop od ureditve sedežnega reda po drugem odstavku 77. člena Sodnega reda. Ravnanje sodišča prve stopnje se tako bistveno razlikuje od ravnanja razpravljajoče sodnice v zadevi, ki jo je obravnavalo VSRS v sodbi I Ips 30208/2017 z dne 29. 4. 2021 ter ugotovilo kršitev pravice do obrambe, saj v navedeni zadevi sodnica razlogov za svojo odločitev, da obdolžencu ne dovoli, da bi se usedel zraven svoje zagovornice, ni pojasnila.
25. Iz zapisnikov in zvočnih prepisov narokov glavne obravnave z dne 8. 7. in 13. 7. 2020 po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da strankam pravica do obrambe zaradi spremenjenega sedežnega reda ni bila kršena. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 7. 2020 namreč izhaja, da sta se obtožena Č. Č. in B. B. po odmoru neovirano presedla v razpravno dvorano št. 327 k svojim zagovornikom. Iz prepisov zvočnih posnetkov obeh glavnih obravnav je razvidno, da so zagovorniki lahko neovirano postavljali vprašanja zaslišanim pričam, predsednica senata pa je vsakega od obtožencev vprašala, ali ima za pričo kakšna vprašanja. Tako je zmotno zatrjevanje zagovornikov obtoženega B. B., da ni mogel postavljati vprašanj. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave izhaja, da je zagovornica obtoženega B. B. pričam nemoteno postavila večje število vprašanj, pri čemer ni izrazila potrebe po posvetovanju z obtožencem niti takšne potrebe ni izrazil obtoženec, čemur pa bi sodišče nedvomno ugodilo, saj iz prepisa naroka glavne obravnave z dne 13. 7. 2020 izhaja, da je predsednica senata zagovorniku obtoženega D. D. na njegovo prošnjo nemudoma dovolila, da stopi do obtoženca. Po pojasnjenem se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožbenimi navedbami zagovornikov obtoženih C. C. in B. B., da je bil obtožencem z opravo narokov v dveh razpravnih dvoranah preprečen stik z zagovornikom. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče obtožence ponovno poučiti o možnosti posvetovanja z zagovorniki, saj so bili že ob začetku glavne obravnave poučeni o pravici do obrambe z zagovornikom, kar po naravi stvari vključuje posvete z njim, zato ponovni pouk ni bil potreben.
26. Pritožbeno sodišče presoja, da je bilo z načinom izvedbe glavne obravnave, kjer so bili obtoženci in njihovi zagovorniki sprva razporejeni v različni razpravni dvorani, sicer poseženo v možnost takojšnjega, hipnega posvetovanja obtoženca z zagovornikom, vendar s tem obtoženci niso bili prekomerno prikrajšani v svojih pravicah, saj je s tako določenim sedežnim redom sodišče prve stopnje zasledovalo legitimen cilj preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, poleg tega pa iz zapisnikov in zvočnih prepisov izhaja, da so zagovorniki obtožencev postavljali vprašanja, pri čemer niso izražali potrebe po posvetovanju z obtoženci. Ko pa je zagovornik obtoženega D. D. zaprosil za posvet, je sodišče prve stopnje temu nemudoma ugodilo, kot je že bilo pojasnjeno. Obtožencem je tako bilo glede na razmere epidemije v zadostni meri omogočeno izvajanje pravice do obrambe tudi po zagovornikih, sodišče prve stopnje pa je glede na navedene okoliščine, ki izhajajo iz podatkov spisa, obtožencem glede na dane razmere, navkljub posegu v pravico do izvajanja obrambe z zagovornikom, ki pa je bil sorazmeren, omogočilo pošten postopek in učinkovito soočenje z zaslišanimi pričami ter sodelovanje pri izvedbi drugih dokazov na obeh po stališču zagovornikov spornih narokih glavne obravnave.
27. Zagovorniki vseh obtožencev utemeljeno grajajo skladnost videokonferenčnega zaslišanja G. G. z določbami ZKP, vendar brezuspešno trdijo, da je bila s tem kršena pravica do obrambe oziroma da gre za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo pravic, ki jih zagotavlja Ustava.
28. Pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče doseglo zaslišanje G. G. z nezakonito grožnjo njenemu bratu H. H. s tiralico zoper G. G., ko je bil zaslišan kot priča, so protispisne. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 26. 2. 2020 izhaja, da je predsednica senata pričo H. H. zaradi nedosegljivosti priče G. G. vprašala, če lahko pove naslov, kjer se nahaja G. G. oziroma ali za to potrebuje sestrino soglasje, na kar je H. H. odgovoril, da potrebuje soglasje. Predsednica senata ga je nato opozorila, da bo sprožila postopek prek Interpola za iskanje G. G. Iz povzetega izhaja, da predsednica senata priči ni grozila s tiralico zoper G. G., ampak je opozorila na možnost sprožitve postopka prek Interpola z besedami „da bo sicer sprožila postopek pri Interpolu“, kar je povsem skladno s postopkovnimi pravili, saj 88. člen Interpolovih pravil za obdelavo podatkov omogoča izdajo tako imenovanega „blue-notice“ za primer iskanja priče kaznivemu dejanju in zato ne gre za nedovoljeno grožnjo priči. Drži, da je predsednica senata v pogovoru z zagovornikom obtoženega A. A., ki je razviden iz zvočnega prepisa glavne obravnave z dne 27. 1. 2021, izjavila, da je H. H. rekla, da bo tiralica, vendar tega prepis zaslišanja H. H., kot že predstavljeno, ne potrjuje. Po presoji pritožbenega sodišča je bistveno, kaj je predsednica senata pojasnila priči in ne kakšno besedo je uporabila v izmenjavi z zagovornikom.
29. V zvezi z zaslišanjem priče H. H. pritožbeno sodišče na tem mestu zavrača tudi povsem neutemeljen pritožbeni očitek zagovornikov, da bi ga sodišče moralo v fazi preiskave poučiti kot privilegirano pričo skladno z drugim odstavkom 236. člena ZKP. Sodišče je dolžno tak pouk dati priči, če je v odgovarjajočem razmerju z obdolžencem, ki je po drugi alineji 144. člena ZKP tisti, zoper katerega teče preiskava, ali zoper katerega je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba. G. G., sestra H. H., v postopku nikoli ni imela opisanega položaja obdolženke, saj zoper njo nikoli ni tekla preiskava ali bil vložen obtožni akt, zato tudi H. H. sodišče ni bilo dolžno poučiti kot privilegirano pričo. Posledično izpovedba H. H. na glavni obravnavi, ki se deloma sklicuje na izpoved v preiskavi, ni nezakonit dokaz.
30. Priča G. G. je po naroku glavne obravnave dne 26. 2. 2020 prek elektronske pošte dne 28. 2. 2020 sama navezala stik s prvostopenjskim sodiščem, kjer je sodišču sporočila, da se nahaja v ZDA, pojasnila je razloge za odhod iz Slovenije in sporočila, da je na voljo sodišču, kar ne potrjuje pritožbene teze, da se je G. G. sodišču javila zaradi groženj, saj niti ni šlo za grožnjo, ampak povsem zakonito obvestilo, kakšne pravne možnosti ima sodišče za zagotovitev navzočnosti priče. 31. Zagovorniki obtoženih Č. Č. in B. B. neutemeljeno grajajo, da priča G. G. ni bila upravičena do zaslišanja preko videokonference. Drugi odstavek 244.a člena ZKP namreč določa štiri položaje, v katerih se lahko opravi zaslišanje prek videokonference. Med njimi je tudi okoliščina, da je pristojni organ podal zaprosilo drugi državi v skladu z zakonom ali mednarodno pogodbo. Prvostopenjsko sodišče je 30. 3. 2020 preko Ministrstva za pravosodje pristojnim organom ZDA, skladno s 515. členom ZKP o mednarodni pravni pomoči, posredovalo prošnjo za mednarodno pravno pomoč - vzpostavitev videokonferenčne povezave za zaslišanje priče G. G., s tem pa je zagotovljena pravna podlaga za videokonferenčno zaslišanje. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogojev za videokonferenčno zaslišanje med državami članicami EU in ZDA ali med Slovenijo in ZDA vsebinsko ne ureja nobena mednarodna pogodba. Sporazum o medsebojni pravni pomoči med EU in ZDA z dne 25. 6. 2003 v zvezi z videokonferencami nalaga obema stranema le, da omogočijo takšen način zasliševanja. Vsekakor pa tudi v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejstvo, da G. G. ni mogla potovati v Slovenijo zaradi skrbi za 95-letno gospo (točka 90 sodbe), predstavlja drug upravičen razlog, zaradi katerega ni možno, da bi priča prišla na sodišče, kar tudi utemeljuje uporabo videokonferenčnega zaslišanja skladno z drugim odstavkom 244.a člena ZKP. Zmotno je tudi zatrjevanje pritožnikov, da je videokonferenčno zaslišanje izjema od neposrednega zaslišanja, saj je videokonferenčno zaslišanje zgolj način izvedbe neposrednega zaslišanja4. 32. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče zaslišanje prek videokonferenčne povezave z ZDA zaradi situacije z epidemijo COVID-19 ni bilo mogoče, organi ZDA pa so bili predhodno seznanjeni z zaslišanjem priče G. G. z uporabo spletnega portala join.sodisce.si in glede njega niso imeli zadržkov, kar je po presoji pritožbenega sodišča pomembno zaradi izpolnitve pogoja, da je zaslišanje potekalo na podlagi zaprosila pristojni državi ter tudi zaradi spoštovanja suverenosti ZDA na njenem ozemlju. Zagovorniki obtožencev so že v postopku na prvi stopnji oporekli, enako pa navajajo tudi v pritožbah, da lokacija obtoženke ob zaslišanju ni bila znana, kar so utemeljevali z lastnoročno napisanim pismom G. G. z dne 12. 4. 2020, kjer je zapisala, da se nahaja na otočju v Pacifiku, v karanteni (in ne na dopustu, kot trdijo zagovorniki obtoženega B. B.), vendar kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 94 sodbe), je povsem irelevantno, kje se je priča nahajala v aprilu 2020, saj je bila zaslišana konec avgusta oziroma na začetku septembra 2020, ko se je nahajala v Kaliforniji, česar pa pritožniki s svojimi navedbami o nahajanju priče v drugih časovnih obdobjih, in sicer v aprilu 2020, oziroma pritožbenimi navedbami zagovornikov obtoženega B. B., da se je v juliju 2021 nahajala v Italiji, ne morejo omajati.
33. Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku obtoženega D. D., da tretji odstavek 314. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje ob pričetku zaslišanja G. G. na zapisnik navedlo kot podlago za videokonferenčno zaslišanje, ni podlaga za takšen način zasliševanja, ter da je podlaga v 244.a členu ZKP, vendar navedba napačne pravne podlage sama zase ne pomeni kršitve določb ZKP. Bistveno za presojo zakonitosti izvedbe dokaza je ravnanje sodišča v zvezi zaslišanjem G. G. kot celote. Zagovorniki sicer utemeljeno navajajo, da zaslišanje ni bilo izvedeno z upoštevanjem določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, saj ob zaslišanju G. G. preko videokonference na glavni obravnavi ob priči ni bila navzoča pristojna oseba zaprošene države, ki zagotovi identifikacijo zaslišane osebe, kot določa šesti odstavek 244.a člena ZKP. Zmotna pa je nadaljnja pritožbena navedba, da nihče ni preveril identitete priče. Kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje (točka 92 sodbe), je bila identiteta priče ugotovljena tako, da je priča svojo identiteto pred zaslišanjem potrdila, sodišču pa je tudi posredovala kopiji svojih osebnih dokumentov - potnega lista RS in Permanent Resident kartice ZDA, ki ju je na zaslišanju tudi pokazala. Poleg tega je poudariti, da je bila priča zaslišana že v preiskavi, kjer so bili navzoči zagovorniki obtoženih Č. Č., B. B. in C. C. ter tudi obtoženi B. B. Slednji je kot zaposleni v družbi B. d.o.o. imel stike z G. G. Nihče od navedenih na glavni obravnavi ni argumentirano trdil, da zaslišana oseba ni G. G. (točka 92 sodbe). Po presoji pritožbenega sodišča je bistveno, da je bila identifikacija G. G. iz navedenih razlogov verodostojno preverjena in ne pušča dvomov, da je bila zaslišana oseba dejansko G. G., nasprotnega pa pritožniki niti ne zatrjujejo, zato so brezpredmetne trditve zagovornikov obtoženih C. C. in B. B., da je zaslišanje v preiskavi časovno oddaljeno, ter da takrat zagovorniki priče niso videli v obraz.
34. Zagovorniki nadalje sicer utemeljeno zatrjujejo, da prvostopenjsko sodišče ni omogočilo navzočnosti zagovornikov obtožencev na kraju zaslišanja priče, saj niso bili obveščeni o kraju zaslišanja priče, vendar hkrati zmotno zatrjujejo, da je bila s tem prekršena pravica do obrambe. V prvi vrsti navzočnost zagovornika ob zaslišanju priče, kjer se priča nahaja, ni obvezno5. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju navzoč zagovornik, namreč ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Po presoji pritožbenega sodišča je možnost navzočnosti zagovornika namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pritožniki v pritožbi ne navajajo, da bi priča uporabljala zapiske ali druga pomagala, da v prostoru, kjer se je nahajala ne bi bila sama oziroma, da bi se v zvezi z odgovori s kom posvetovala ali da bi bila na kakšen drugačen način okrnjena verodostojnost njenega pričanja. Zatrjujejo zgolj, da navedenih okoliščin niso mogli preveriti, s čimer pa ne morejo omajati verodostojnosti zaslišanja priče. Iz zvočnega prepisa glavne obravnave z dne 24. 8. 2020 je razvidno, da je predsednica senata preverjala verodostojnost pričanja s tem, ko je pričo vprašala, ali je brala ali prosto izpovedala, na kar je priča odgovorila, da je prosto izpovedala (stran 3 prepisa). Nadalje predsednica senata tudi ni nadaljevala zaslišanja, ko je začel prenos slike zastajati („zmrzovati“), četudi se je zvok še prenašal, dokler se živa slika ni vrnila, pri čemer je prisotni informatik pojasnil, da gre očitno za tak čas v ZDA, ko so povezave bolj obremenjene, kar povzroča zastajanje prenosa slike (stran 46 prepisa in stran 41 prepisa glavne obravnave z dne 2. 9. 2020). Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da sodišče ni preverilo oziroma skrbelo za verodostojnost izpovedbe.
35. Obtožencem je bilo izvrševanje aktivne in učinkovite obrambe v zvezi z zaslišanjem obremenilne priče G. G. zagotovljeno z navzočnostjo vseh obtožencev in njihovih zagovornikov na narokih glavne obravnave 24. 8. 2020 in 2. 9. 2020, obtoženci in njihovi zagovorniki so tako imeli možnost zaslišati pričo, se odzivati na njeno izpovedbo ter na druge načine izvajati obrambo, tako da je bil zagotovljen pošten postopek navkljub dejstvu, da zaslišanje G. G. ni potekalo v skladu s šestim odstavkom 244.a člena ZKP, kar pa ne pomeni, da gre za nezakonit dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati, kot trdijo zagovorniki, saj ne gre za enega od razlogov, ki so opredeljeni v 237. členu ZKP, za katere je predpisano, da se sodba na takšno izpovedbo ne sme opirati, niti ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo pravice do obrambe oziroma kršitvijo človekovih pravic, pri čemer pritožniki zgolj neobrazloženo zatrjujejo kršitev 22., 23. 24. in 29. člena Ustave. Zagovorniki in obtoženci niso izkoristili možnosti, da priči postavljajo vprašanja, vendar to nima vpliva na presojo spoštovanja pravice do obrambe, saj zadošča, da ima obtoženec in njegova obramba možnost zaslišanja obremenilne priče, ni pa pomembno, ali to možnost izkoristi6. Pri tem velja izpostaviti, da je predsednica senata obtožence na glavni obravnavi, ko jim je dala možnost, da postavijo vprašanja priči, tudi izrecno opozorila, da je tveganje obrambe, da priči ne postavljajo vprašanj, ter da sodišče šteje, da je način zasliševanja priče zakonit. 36. Pritožbeno sodišče se ne strinja z neutemeljeno oceno pritožnikov, da način zaslišanja priče G. G. izkazuje pristranskost predsednice senata, saj takšna ocena ni potrjena s podatki spisa. Predsednica senata je namreč na glavni obravnavi dne 9. 3. 2020 stranke na zapisnik obvestila, da je G. G. z njo kontaktirala preko elektronske pošte, da v Slovenijo na zaslišanje ne želi priti, pristala pa je na zaslišanje preko videokonference ter napovedala zaslišanje za določene datume v maju 2020. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno strankam posredovati celotne komunikacije s pričo G. G., kot zmotno očitajo zagovorniki, saj jih je na opisani način seznanilo z bistvenimi poudarki komunikacije, ki se v celoti nahaja v sodnem spisu (priloga C1262 in sledeče), v njej pa pritožbeno sodišče ne zaznava nikakršnega pristranskega odnosa, saj je komunikacija tekla le glede izvedbe zaslišanja. Zagovorniki obtoženega B. B. z namenom omajati verodostojnost postopka zaslišanja brezuspešno izpostavljajo, da je priča informatika sodišča klicala po imenu, saj iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 24. 8. 2020 izhaja, da so računalničarji s pričo večkrat kontaktirali zaradi tehnične izvedbe zaslišanja (str. 24 prepisa). Sodišče prve stopnje je poskušalo doseči zaslišanje priče v postopku mednarodne pravne pomoči z zaslišanjem pred pristojnim organom ZDA, vendar to zaradi zapletov povezanih s širjenjem epidemije koronavirusa ni bilo možno, kljub več prestavitvam termina zaslišanja od maja do avgusta 2020, pri čemer je sodišče vestno obveščalo stranke o spremenjenih datumih zaslišanja ter o širjenju koronavirusa kot razloga na strani ZDA, da videokonference ni bilo mogoče izvesti (npr. na list. št. 7475, 7400 in 8036). Sodišče prve stopnje nato ni samovoljno zaslišalo priče prek sistema join.sodisce.si, ampak je predhodno pridobilo soglasje organov ZDA za takšen način zaslišanja. V zvezi s samim potekom zaslišanja je z vidika nepristranskosti sodišča treba izpostaviti, da je predsednica senata na več načinov preverila identiteto priče, jo vprašala, ali prosto izpoveduje ali bere, ob prekinitvi prenosa slike je začasno prekinila zaslišanje, dokler se prenos slike ni vrnil, vse z namenom, da bi zagotovila verodostojnost zaslišanja. Verodostojnosti zaslišanja priče ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je priča zgolj potrjevala navedbe iz uradnih zaznamkov, ki jih je priči predočila predsednica senata, saj gre za običajen in z zakonom predviden način zasliševanja (335. člen ZKP), kadar se priča dejstev več ne spominja, kar je zlasti razumljivo glede na dejstvo, da je od dogajanja minilo že več let, priča pa je stike s Slovenijo prekinila, saj se je iz nje odselila. Zmotne so pritožbene navedbe, da so izjave priče G. G., ki jih je podala kot osumljenka v uradnih zaznamkih, njen zagovor, zato na njih sodišče ne bi smelo opreti sodbe, saj je G. G. na glavni obravnavi kot priča, ob podanem pouku, da je kriva izpovedba kaznivo dejanje, potrdila svoje izjave iz uradnih zaznamkov, ki so tako postali del njene izpovedbe na glavni obravnavi, na katero se sodba lahko opre.
37. Pritožbeno sodišče glede navedb zagovornikov o nezakonitosti zaslišanja priče G. G. zaključuje, da je bilo zaslišanje priče sicer res opravljeno v nasprotju s šestim odstavkom 244.a člena ZKP, vendar zato ni bila okrnjena verodostojnost ugotovljene identitete priče niti prekršena pravica do učinkovite obrambe, pritožniki pa sicer niso izkazali vpliva navedene kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe.
38. Zagovornik obtoženega Č. Č. brezuspešno graja zavrnitev predloga za izločitev postopka zoper obtoženega Č. Č. Odločitev o izločitvi postopka je odločitev procesnega vodstva. Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZKP lahko sodišče do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev postopka pa po izrecni določbi drugega odstavka 33. člena ZKP ni pritožbe, torej niti v okviru pritožbe zoper končno odločbo. Sodišče prve stopnje je (točki 66 in 67 sodbe) logično utemeljilo svojo odločitev za zavrnitev predloga zagovornika, s pojasnilom, da gre za povezanost in prepletenost posameznih dejanj, dokazov kot tudi obtožencev, pri čemer se več prič nanaša na vse obtožence, zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da so bili z vidika procesne ekonomičnosti in smotrnosti podani pogoji za enotno obravnavo in izdajo ene sodbe. Zagovornik v pritožbi zgolj izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča in ponavlja razloge iz predloga za ločeno obravnavo obtoženega Č. Č., da očitek zoper obtoženega Č. Č. ni takšen kot drugim obtožencem, s čimer pa glede na odsotnost možnosti pritožbe ter zlasti neizkazanost vpliva zavrnitve predloga za izločitev na zakonitost in pravilnost sodbe ali na pravico do obrambe, ne more uspeti. V razlogih izpodbijane sodbe v zvezi s to odločitvijo pa sodišče druge stopnje ne prepozna arbitrarnosti sodišča prve stopnje, ampak gre za razumno utemeljeno odločitev, ki je v rokah prvostopenjskega sodišča. 39. Zagovorniki obtoženih C. C. in B. B. v pritožbi nasprotujejo odločitvi o izločitvi postopka zoper soobtožene, pri čemer pritožbeno sodišče tudi na tem mestu izpostavlja, da gre pri odločitvi za izločitev postopka za posamezne obtožence za odločitev procesnega vodstva, ki po sedmem odstavku 32. člena ZKP ne more biti samostojen predmet pritožbe. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe (točka 71 sodbe), da so očitki drugim soobtoženim drugačni kot očitki obtoženemu B. B. ter drugim soobtoženim v tem postopku, dokazno gradivo je povsem drugačno, v zagovorih pa drugi obtoženci, vključno z I. I., ne obremenjujejo obtožencev v tem postopku, zato je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev za izločitev postopka smotrna. Zagovornica obtoženega C. C. zmotno izpodbija v sklepu o izločitvi postopka IV Ks 11063/2016 z dne 16. 12. 2019 izpostavljeno bližajoče se zastaranje nekaterih kaznivih dejanj kot razlog za izločitev postopka, saj gre za tehten razlog za izločitev postopka7. Brez dokazne podlage je pritožbeno ugibanje zagovornikov, da je bila predsednica senata vnaprej obveščena o odločitvi izvenobravnavnega senata oziroma, da je bila dogovorjena odločitev, da bo postopek izločen, ker je še pred izdajo sklepa o izločitvi postopka na glavno obravnavo vabila zgolj obtožence in zagovornike v tem postopku, ne pa tudi drugih, za katere je bil postopek nato po odločitvi izvenobravnavnega senata izločen, iz česar pritožniki sklepajo na pristranskost sodišča. Zaradi dejstva, da je prvostopenjsko sodišče najprej vabilo samo obtožence v tem postopku, ni prekršilo procesnih pravic obtožencev, niti iz tega ni mogoče sklepati na pristranskost sojenja, saj je bilo takšno postopanje v skladu z načelom ekonomičnosti. V primeru, da senat predlogu predsednice senata za izločitev postopka ne bi ugodil, bi ta lahko naknadno odredila vabljenje še preostalih obtožencev.
40. Brezuspešno je tudi nadaljnje pritožbeno navajanje zagovornikov obtoženih C. C. in B. B., da je zaradi izločitve postopka prišlo do kršitve pravice do obrambe. Zmotne so pritožbene navedbe, da kršitev pravice do obrambe predstavlja že dejstvo, da obtoženci in njihovi zagovorniki zaradi izločitve postopka niso bili seznanjeni z zagovorom soobtoženih in jim niso mogli postavljati vprašanj, pri čemer zagovorniki izpostavljajo zlasti zagovore soobtoženih J. J., I. I. in K. K. Prvi odstavek 326. člena ZKP res predpisuje, da ima obdolženec pravico postavljati vprašanja soobdolžencem, vendar to velja v okviru iste glavne obravnave zoper več obdolžencev. Zaradi izločitve postopka te možnosti obramba obtožencev v zvezi z obtoženima I. I. in J. J. dejansko ni imela, vendar to ne pomeni kršitve pravice do obrambe. Skladno z ustaljeno sodno prakso ima obdolženec pravico soočiti se z izjavo soobdolženca in mu postavljati vprašanja, če ga obremenjuje in če se sodba na to izjavo odločilno opira8. 41. Po podatkih spisa obtoženi K. K., J. J. in I. I. v svojih zagovorih v preiskavi niso v ničemer obremenili obtožencev v tej zadevi, na njihove izpovedbe se izpodbijana sodba tudi ne opira. Ob tem velja izpostaviti, da je bil postopek zoper obtoženega K. K. utemeljeno izločen zaradi njegovih dolgotrajnejših zdravstvenih težav, in da je do izločitve postopka prišlo šele 24. 8. 2020, torej po izjavi obtoženega K. K. na glavni obravnavi dne 8. 1. 2020, da se ne bo zagovarjal. Obremenilnih izjav navedenih obtožencev ne zatrjujejo niti pritožniki, zatrjujejo le, da je J. J. podala obširno izjavo in odgovarjala na vprašanja, kar pa ne zadošča, da bi bila zaradi ločitve postopka kršena pravica obtožencev do obrambe, saj se sodba na njeno izjavo ne opira, pri čemer obširnost izjave ni odločilna okoliščina. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov obtoženega B. B., da je bil s sodbo obsojen tudi K. K. v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B., pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da zgolj izrek sodbe učinkuje na pravni položaj obtožencev, pri čemer sodišče krivde obtoženega K. K. ni ugotavljalo, ampak zgolj sprejemanje nagrad, ki mu jih je dajal obtoženi B. B. 42. Obtoženi C. C. in njegova zagovornica ter zagovorniki obtoženega B. B. neutemeljeno povezujejo ločitev postopka s kršenjem pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje I. I., pri čemer bi bili v primeru enotnega postopka seznanjeni z njenim zagovorom in bi ji lahko postavljali vprašanja.
43. V zvezi s seznanjenostjo z zagovorom in postavljanjem vprašanj se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje I. I. pa se pritožbeno sodišče najprej pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da ima I. I. položaj soobtoženke, čeprav je bil postopek zoper njo (in nekatere druge soobtožence) izločen. I. I. se po obtožbi očita, da je kot uslužbenka družbe B. d.o.o. sodelovala z G. G. in N. N. pri dajanju nedovoljenih nagrad, med drugim tudi J. J., ki je tako kot obtoženi C. C. zaposlena v Ortopedski bolnišnici ... (v nadaljevanju OB), torej gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, ki je potekal od B. d.o.o. preko njihovih zaposlenih do zdravnikov v bolnišnicah, tudi OB, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Posledično je tudi zmotno sklicevanje pritožnikov, da bi se kot priča lahko sklicevala na privilegij, da na posamezno vprašanje ne odgovori, saj je priča sicer dolžna odgovarjati in to po resnici, kar pa obtoženec ni dolžan. Zmotno je tudi zatrjevanje obtoženega C. C., da bi sodišče smelo ugotoviti nezmožnost I. I. za pričanje, samo če bi izpolnjevala pogoje po 235. členu ZKP za absolutno privilegirane priče, saj kot pojasnjeno I. I. priča ne more biti.
44. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih C. C. in B. B., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki.
45. Zagovorniki obtoženega B. B. zatrjujejo, da bi I. I., če bi bila zaslišana, lahko potrdila, da obtoženi B. B. ni imel možnosti sodelovati pri poslovnih odločitvah družbe B. d.o.o., pri čemer kot izpostavlja sodišče prve stopnje (točka 21 sodbe) niso izkazali, da bi bilo navedeno I. I. znano, poleg tega pa po presoji pritožbenega sodišča to ni odločilno dejstvo, saj za izpolnitev znakov kaznivega dejanja dajanja nedovoljenih nagrad in njegovo dokazanost ni odločilno, ali ima storilec v družbi tak položaj, da o dajanju nagrad lahko odloča, bistveno je, da je nedovoljene nagrade dajal. V zvezi z nadaljnjimi navedbami, da bi I. I. lahko potrdila, da so bila izplačila na hrvaški bančni račun namenjena izplačilu provizij obtožencu za njegovo delo, pritožbeno sodišče ob izpostavljanju položaja I. I. kot soobtoženke, ki je ni mogoče zaslišati kot priče, dodatno pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (točke 1016 do 1057 ter 1336 do 1373), kjer je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo na podlagi poslovne dokumentacije W. GmbH (v nadaljevanju W.), bančne in druge dokumentacije, da je obtoženi B. B. provizije za svoje delo prejemal na bančni račun v Avstriji in ne na bančni račun na Hrvaškem, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je uporabljal za izplačilo nedovoljenih nagrad. Izpovedba I. I., ki bi potrdila, da je obtoženec svojo provizijo prejemal tudi na hrvaški račun, navedenega ne bi mogla ovreči. 46. Deloma nerazumljive so pritožbene navedbe, da bi I. I. lahko pojasnila, zakaj je prišlo do zmede in nestrokovnih razlag v grafoloških mnenjih, ki se nanašajo na lastnoročne zapise I. I., saj zagovorniki ne zatrjujejo, da bi imela I. I. potrebna grafološka znanja. Če pa zagovorniki obtoženega B. B. tako kot zagovornica obtoženega C. C. v pritožbi zatrjujejo, da bi I. I. lahko pojasnila pomen lastnoročnih zapisov, pa pritožbeno sodišče sicer pritrjuje navedbam zagovornice C. C., da je z navedbo, da bi I. I. zaslišala v zvezi z lastnoročnimi zapisi, dovolj natančno konkretizirala svoj dokazni predlog, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo s sklicevanjem na položaj I. I. kot obtoženke. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim poudarja, da se sodišče prve stopnje sicer opira na lastnoročne zapise I. I. pri zaključku, da je obtoženi C. C. zahteval in sprejemal nedovoljene nagrade, obtoženi B. B. pa dajal nedovoljene nagrade, vendar ne bistveno. Da je obtoženi C. C. zahteval in tudi sprejemal nedovoljene nagrade, obtoženi B. B. pa jih je dajal, po presoji sodišča prve stopnje (točke 740 do 743 sodbe) dokazuje izpovedba G. G., pridobljeni bančni podatki za avstrijska računa družbe W. in obtoženega C. C., pridobljeni podatki za hrvaški račun obtoženega B. B., natančni izračuni in knjižbe nedovoljenih denarnih nagrad za obtoženega C. C. v poslovni dokumentaciji družbe B. d.o.o. oz. z njo povezane družbe W. Le dodatno pa kaznivo dejanje C. C. dokazuje elektronsko sporočilo I. I. z dne 28. 10. 2009 ter njen lastnoročni zapis. Po pojasnjenem ni izpolnjen kriterij, da bi se sodba bistveno opirala na lastnoročni zapis soobtožene I. I. Zlasti pa ni izpolnjen pogoj za zaslišanje I. I., da bi I. I. v svoji izjavi obremenila soobtožena C. C. in B. B., gre le za lastnoročne zapise, pri katerih ima obramba tudi druge možnosti za izpodbijanje njihove verodostojnosti kot le zaslišanje njihove avtorice, za razliko od primera, če bi I. I. v svojem zagovoru obremenila soobtoženca, kjer bi bil edini način za obrambo, da se obtoženca z njeno izpovedbo soočita in ji lahko postavita vprašanja. Ker ima I. I. položaj soobtoženke, jo je možno zaslišati le kot soobtoženko in samo, če bi z izpovedbo obremenila soobtožence, kar v obravnavani zadevi ni podano. Upoštevati je namreč treba, da obdolženca varuje privilegij zoper samoobtožbo, v okviru katerega se ni dolžan zagovarjati ali odgovarjati na vprašanja. Le v primeru, da se obdolženec odloči, da se bo zagovarjal in v zagovoru obremeni soobdolženca ima slednji pravico, da doseže njegovo zaslišanje in mu postavlja vprašanja. Z vsebinskim zagovorom, ki obremenjuje soobdolženca, se obdolženec namreč izpostavi legitimni možnosti in pravici soobdolženca v okviru izvrševanja učinkovite obrambe, da se z njim sooči. V obravnavanem primeru pa gre zgolj za lastnoročne zapise, na katere se izpodbijana sodba bistveno ne opira. Z vidika pravice do obrambe sta obtoženca in njihovi zagovorniki verodostojnost teh zapisov lahko izpodbijali na drugačne načine, npr. s pregledom in komentiranjem zapisov, ter izpodbijanjem avtentičnosti, sodišče pa je njihovo verodostojnost preverilo tudi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Po navedenem bi bil nesorazmeren poseg v položaj obtoženke I. I., da bi se jo izpostavljalo zaslišanju na glavni obravnavi.
47. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da obtožencem z izločitvijo postopka in zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje I. I., ni bila kršena pravica do obrambe oziroma pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. 48. Zagovorniki obtoženih C. C. in B. B. utemeljeno izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s predpisanim vrstnim redom postavljanja vprašanj zaslišanim pričam in izvedencem, ko je predsednica senata prva postavljala vprašanja po prosti izpovedbi priče oziroma izvedenca. Prvi odstavek 334. člena ZKP namreč določa, da vprašanja zaslišani osebi najprej postavlja stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza, nato nasprotna stranka, sledijo morebitna vprašanja oškodovancev, zakonitih zastopnikov, pooblaščencev, soobtožencev in izvedencev, na koncu pa še predsednik senata in člani senata.
49. Pritožniki pa neutemeljeno navajajo, da takšno ravnanje predsednice senata kaže na njeno pristranskost in da je na tak način prevzela vlogo tožilstva. Pritožbeni očitki, da je predsednica senata iskala potrditev stavkov iz izreka in obrazložitve obtožnice, niso konkretizirani, niti iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bilo postavljanje vprašanj s strani predsednice senata usmerjeno kamorkoli drugam kot k iskanju materialne resnice, ki jo je sodišče dolžno raziskati na podlagi prvega odstavka 17. člena ZKP. Kot je razvidno iz zapisnikov in prepisov zaslišanj prič predsednica senata ni uporabljala nedovoljenih kapcioznih ali sugestivnih vprašanj, niti tega argumentirano ne zatrjujejo pritožniki. Nadaljnje pritožbene navedbe, da tožilstvo ni imelo vprašanj za priče, ne morejo omajati nepristranskosti sodišča, saj je avtonomna izbira tožilstva, ali bo vprašanja postavljalo in sodišče na to nima vpliva.
50. Pritožniki v zvezi z vrstnim redom zasliševanja prič grajajo tudi postopanje sodišča prve stopnje, ko je pričama F. F. in E. E. na enem naroku postavljala vprašanja le predsednica senata, nato pa napovedala, da bodo stranke in zagovorniki pričo zasliševali na naslednjem naroku. Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pričo E. E. zaradi utrujenosti povabilo še na naslednjo obravnavo zaradi vprašanj strank. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pomeni sicer kršitev vrstnega reda, vendar samo dejstvo, da so stranke s svojimi vprašanji prišle na vrsto šele na naslednjem zaslišanju priče, ne predstavlja samostojne kršitve določb postopka, saj pritožniki niti ne navedejo, kako je takšen način zaslišanja vplival na vsebino izpovedbe priče. Pritožniki zgolj pavšalno navajajo, da je priča imela možnost pripraviti se na odgovore, pri čemer nihče na takšen način zasliševanja ni podal pripomb. Pritožbene navedbe, da je na tak način zaslišalo tudi pričo T. T., so protispisne. Drži, da je bila priča zaslišana dvakrat, vendar so stranke priči lahko postavljale vprašanja že ob prvem zaslišanju. Pritožniki tako niso izkazali vpliva z zakonom neskladnega vrstnega reda postavljanja vprašanj na zakonitost in pravilnost sodbe, vsebinsko praznega zatrjevanja, da je kršitev brez dvoma vplivala na nezakonitost sodbe, pa niti ni mogoče preizkusiti.
51. Zagovornik obtoženega Č. Č. brezuspešno zatrjuje, da je bila obtožencu kršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist z zavrnitvijo dokaznega predloga za soočenje prič F. F. in E. E. Zavrnitev soočenja navedenih prič grajajo tudi zagovorniki obtoženega B. B., ki sicer niso predlagali soočenja prič.
52. Netočne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje predhodno že sprejet dokazni predlog za soočenje prič zavrnilo, saj dokaznega sklepa o predlogu za soočenje prič na zapisnik ni sprejelo vse do odločitve na glavni obravnavi dne 20. 1. 2021, ko je predlog zavrnilo. Iz podatkov spisa je sicer razvidno, da je predsednica senata na glavni obravnavi dne 21. 9. 2020 pričama E. E. in F. F. povedala, da bosta soočeni in ju na soočenje tudi vabila, vendar je na isti obravnavi, kot izhaja iz zvočnega prepisa glavne obravnave, hkrati zagovornika obtoženega Č. Č. opozorila, da mora dokazni predlog konkretizirati tako, da navede, glede katerih dejstev naj se priči soočita in ni sprejelo sklepa o dovolitvi dokaznega predloga. Zagovornika je sodišče prve stopnje dne 16. 10. 2020 nato še pisno pozvalo k navedbi, glede katerih dejstev naj bi se priči soočili, torej o dokaznem predlogu še ni odločilo, ne glede na dejstvo, da je priče na soočenje že vabilo, kot izpostavlja pritožnik. Po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi navedenega prvostopenjsko sodišče le enkrat odločilo o dokaznem predlogu, tako da ga je zavrnilo in so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje dokaz zavrnilo, ker bi izvedba dokaza podaljšala postopek.
53. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje (točka 27 sodbe insl.) ob sklicevanju na prakso VSRS se soočenje opravi, kadar gre za razhajanje v izpovedbah glede pomembnih dejstev. Prvostopenjsko sodišče je na tej podlagi pravilno presodilo, da ni relevantno, kdo je „pripeljal kriminaliste“, o čemer priči niti nista izpovedali, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Niti ni priča T. T. na zaslišanju dne 16. 9. 2020 izpovedala, da bi kdo pripeljal kriminaliste, zato je takšna pritožbena navedba tudi protispisna. Kot pa je pojasnilo sodišče prve stopnje je irelevantno, ali je F. F. napovedala prihod kriminalistov, o čemer je izpovedala priča E. E., poleg tega pa je bila priča F. F. soočena s zapisnikom o izpovedbi E. E. in zanikala njene navedbe (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 21. 9. 2020, str. 17 ter točka 33 sodbe), naloga sodišča pa je, da izpovedbe oceni, kar je prvostopenjsko sodišče prepričljivo storilo. Pritožbeno sodišč se zato ne strinja, da je nujno soočenje prič, in pritožbene navedbe v tem delu ne presegajo golega nasprotovanja presoji sodišča prve stopnje. Sodišče pri svoji dokazni oceni ni vezano na nikakršna dokazna pravila, zato mora nujnost soočenja izkazati predlagatelj takšnega soočenja, česar pa glede na pojasnjeno ni storil. Verodostojnost priče F. F. je sodišče prve stopnje preizkusilo s predočanjem izpovedi priče E. E. glede dejstva, da je za prijavo povedala F. F. ter da je napovedala prihod kriminalistov, ki je to zanikala, kar je sodišče ocenilo kot prepričljivo. Ni razlogov, zakaj bi soočenje prič glede teh dejstev vodilo do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja, saj pritožnik niti ni navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da samo navzkrižno zaslišanje ne zadostuje ter je potrebno priči soočiti, ker bosta tako drugače izpovedovali9. 54. Glede pritožnikove posplošene kritike odločitve sodišča, da ni relevantno, ali sta F. F. in G. G. po sestanku pri obtoženemu Č. Č. poklicali E. E. ali ne, se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom izpodbijane sodbe (točka 30 sodbe), saj je sestanek nedvomno dokazan z drugimi dokazi, njegova vsebina pa z izpovedbama prič, pri čemer je prvostopenjsko sodišče podalo natančno dokazno oceno izpovedi priče F. F. (točke 352-357), zato je povsem irelevantno, ali sta res o vsebini sestanka obvestili E. E., ki o tem ni nič vedela in ki tudi ni bila prisotna na sestanku, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče. 55. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje zagovornikov obtoženega B. B., da bi soočenje prič pokazalo, da se predkazenski postopek ni odvijal v skladu z določili ZKP. Soočenja prič niti niso predlagali, predvsem pa niso pojasnili, kateri del izpovedi posameznih prič kaže na to, da predkazenski postopek ni tekel skladno z določili ZKP. Če pa pritožba meri na to, da je kriminalist L. L. dal številko E. E. oziroma na prihod kriminalistov v družbo B. d.o.o., pa se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom izpodbijane sodbe, da dejstvo, da sta priči dobili številko kriminalista L. L., ni relevantno za odločitev o očitanih kaznivih dejanjih, enako velja tudi za prihod kriminalistov v navedeno družbo oziroma vedenje priče F. F. za njihov prihod.
56. Pritožniki neutemeljeno grajajo ugotovitev sodišča, da so razhajanja v izpovedbah nepomembna z izpostavljanjem, da gre za velika razhajanja oziroma nasprotujoče si izpovedbe, saj razhajanja v izpovedbah glede nepomembnih dejstev niso relevantna, da bi jih bilo treba za razjasnitev dejanskega stanja razčiščevati s soočenjem prič, ne glede na obseg razhajanj. Pritožbeno sodišče dodaja še, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza v korist obdolženca, če se ne nanaša na pravno odločilna dejstva, kar se v obravnavanem primeru ne nanaša. Obdolženec nima pravice do izvajanja dokazov, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, saj mu ne morejo biti v korist, zato mu z zavrnitvijo takšnih dokaznih predlogov ni kršena pravica do obrambe.
57. Druga dejstva, glede katerih se naj bi priči soočili, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nerelevantna in se pritožbeno sodišče razlogom (točke 27 do 36 sodbe) v celoti pridružuje, pritožbene navedbe pa ne presegajo golega nestrinjanja z oceno prvostopenjskega sodišča. 58. Pritožbene navedbe o neverodostojnosti prič, ki ne temeljijo na podatkih spisa, da si želita priči F. F. in G. G. „rešiti kožo“ ter zato obremenjujeta obtožence, so povsem pavšalne in z njimi pritožniki ne morejo omajati odločitve sodišča prve stopnje, da prič ne sooči, pri čemer niti ne pojasnijo, kako bi soočenje prič takšno ravnanje priče odpravilo.
59. Pritožniki v povezavi z očitanimi procesnimi kršitvami brezuspešno grajajo pristranskost sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je navkljub nekaterim kršitvam določb kazenskega postopka, ki pa kot pojasnjeno, niso bistvene, obtožencem zagotovilo pošten postopek, v katerem sta bili obe strani v kazenskem postopku v enakopravnem položaju in pravica do obrambe ni bila okrnjena. Poštenost postopka se kaže tudi v ravnanju sodišča prve stopnje prav v primerih, ko je sicer ravnalo neskladno z določbami postopka. Pri zaslišanju G. G. si je prvostopenjsko sodišče prizadevalo, da bi doseglo zaslišanje preko pristojnih organov ZDA, na več različnih načinov je preverjalo identiteto priče, prekinjalo zasliševanje, ko je prišlo do motenj na zvezi in obtožence izrecno opozorilo na tveganje, da obramba ne postavlja vprašanj priči. Pri kršitvi vrstnega reda postavljanja vprašanj pričam, si je prizadevalo za vsestransko razjasnitev dejanskega stanja. Ko je sodišče prve stopnje zmotno nadaljevalo glavno obravnavo po poteku trimesečnega roka, je izhajalo iz zmotnega pravnega stališča, kar pa ne potrjuje pristranskosti sodišča. Tudi zatrjevano občasno povzdigovanje glasu predsednice senata ne potrjuje njene pristranskosti, saj so se ob takšnem dogodku zagovorniki strinjali s trditvijo predsednice senata, da vsak dobi besedo, če zanjo ustrezno zaprosi (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 2. 9. 2020, str. 47). Po pojasnjenem ne vzdržijo kritične presoje pritožbeni očitki o pristranskosti sodišča prve stopnje, ki je postopek izpeljalo pošteno, česar ne more omajati niti pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče naročilo prisotnost medijev ob dostavi spisa na sodišče. 60. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedbami o pristranskosti predsednice senata in sodišča prve stopnje izpostavlja še, da morajo stranke skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP predlagati izločitev sodnika takoj ko izvejo za razlog za izločitev. Pritožniki v postopku niso predlagali izločitve predsednice senata, za kar so imeli na razpolago dovolj časa, saj sami zatrjujejo, da je ves čas postopka predsednica senata prva postavljala vprašanja, priča G. G. je bila zaslišana v avgustu in septembru 2020, glavna obravnava pa je bila končana februarja 2021. Tudi od zadnjega dogodka, ko je predsednica senata povedala, da je sodišče obvestilo medije o dostavi spisa, na obravnavi dne 10. 2. 2021 do zaključka obravnave dne 17. 2. 2021 je bilo sedem dni, v katerih bi zagovorniki kot prava vešče osebe, lahko predlagali izločitev predsednice senata, pa tega niso storili ne takrat niti prej v postopku, zato so s temi navedbami tudi prekludirani.
61. Zagovorniki in obtoženi C. C. v svojih pritožbah brezuspešno ponavljajo stališče, da obtoženi zdravniki niso opravljali gospodarske dejavnosti, ker niso imeli položaja odgovorne osebe, ki po zmotnem stališču zagovornice obtoženega C. C. edini lahko izvršijo očitano kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril. Pritožniki se ob zatrjevanju, da zdravniki niso osebe, ki bi opravljale gospodarsko dejavnost neobrazloženo sklicujejo na sodno prakso, ki pa z obravnavanimi kaznivimi dejanji sprejemanja oziroma dajanja nedovoljenih daril ni primerljiva. V sodbah I Ips 341/2007 in I Ips 95443/2010 je VSRS obravnavalo kazniva dejanja zlorabe položaja, kjer mora storilec za izpolnitev znakov kaznivega dejanja zlorabiti določen položaj znotraj subjekta, kar pa ni znak kaznivega dejanja sprejemanja nedovoljenih daril oziroma nagrad. Preostala citirana sodna praksa nima z obravnavano zadevo nobene povezave, pri čemer gre pri zadevi II Ips 319/2015 za civilnopravno zadevo, zadevi I Ips 37772/2010 in I Ips 19555/2015 se nanašata na kaznivo dejanje samovoljnosti, zadeva U-I-140/2010 pa po dostopnih podatkih ne obstaja. Kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje ob opiranju na ustrezno sodno prakso10 (točka 127 sodbe) pojem opravljanja gospodarske dejavnosti pri kaznivem dejanju sprejemanja nedovoljenih nagrad ni vezan na pooblastila storilca, temveč na gospodarsko dejavnost subjekta (organizacije). Izvršitveno ravnanje storilca pa se mora nanašati na gospodarsko dejavnost oziroma imeti na gospodarsko dejavnost določene učinke.
62. Pojem gospodarske dejavnosti je avtonomen pojem kazenskega prava, ki je opredeljen v desetem odstavku 99. člena KZ-1 (vnesen v zakon z novelo KZ-1B s pričetkom uporabe dne 15. 5. 2012), pred uveljavitvijo KZ-1 pa v petem odstavku 126. člena KZ. Bolnišnična dejavnost, ki jo opravljajo OK, OB in Splošna bolnišnica ..., kjer so (bili) zaposleni obtoženi Č. Č., D. D. in C. C., kot tudi A. A., je gospodarska dejavnost v smislu 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1, saj gre za opravljanje dejavnosti, ki se za dogovorjeno plačilo opravlja poklicno in organizirano, kot je sodišče prve stopnje že izčrpno pojasnilo, zato se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje natančno pojasnjenim razlogom (točke 128 do 131 sodbe). Pritožniki obrazloženo ne izpodbijajo ugotovitev, da bolnišnična dejavnost izpolnjuje merila organiziranosti, poklicnosti in dogovorjenosti plačila, izpodbijajo pa ugotovitev, da gre za gospodarsko dejavnost s sklicevanjem na zakonodajo s področja zdravstvene dejavnosti in nekatere odločbe USRS.
63. Pritožniki neuspešno izpostavljajo določbo 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki določa, da javno zdravstveno službo, ki obsega zdravstvene storitve, izvajalci izvajajo kot negospodarske storitve splošnega pomena, saj je pojem gospodarske dejavnosti po določbah KZ-1 oziroma KZ opredeljen avtonomno, ne glede na določbe ZZDej kot področno zakonodajo. Opredelitvi gospodarske dejavnosti v 2. točki 10. odstavka 99. člena KZ-1 in 2. točki petega odstavka 126. člena KZ izrecno zajemata tudi netržne dejavnosti z opredelitvijo, da je gospodarska dejavnost tudi vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano (slednje vsebuje opredelitev po KZ-1).
64. Pritožniki izpostavljajo, da v času od uveljavitve KZ-1 dne 1. 11. 2008 do uveljavitve KZ-1B 15. 5. 2012 veljavni KZ-1 ni vseboval opredelitve pojma gospodarske dejavnosti, vendar je zmotno njihovo stališče, da so v tem času pod pojem gospodarske dejavnosti sodile le tržne, profitne dejavnosti. Vsebino pojma gospodarske dejavnosti je treba namreč ugotavljati v vsakem primeru posebej11, pri čemer ni mogoče zanemariti dejstva, da sta tako predhodno veljavni KZ kot kasneje veljavni KZ-1B pojem gospodarske dejavnosti razlagala široko, tako da je zajemal tudi druge dejavnosti, ki se ne izvajajo tržno, če se opravljajo proti dogovorjenemu ali predpisanemu plačilu, oziroma se izvajajo organizirano ali poklicno. Iz navedenega je nelogičen zaključek, da bi z opustitvijo izrecne opredelitve gospodarske dejavnosti iz okvira pomena gospodarske dejavnosti izpadle vse dejavnosti, ki se ne opravljajo na trgu. Nenazadnje tudi iz obrazložitve predloga KZ-1B12 med drugim izhaja namen, da se s takšno opredelitvijo doseže enotno uporabo, saj predlagatelj navaja, da je zakonsko praznino sodna praksa zapolnila z uporabo pojma kot generične blanketne norme, kar je oteževalo ustrezno in enotno uporabo.
65. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na določbe ZZDej v okviru presoje pomena gospodarske dejavnosti v obdobju, ko ni bila izrecno opredeljena v KZ-1, pritožbeno sodišče presoja, da opredeljujejo (zgolj) način izvajanja javne zdravstvene službe v obliki negospodarske javne službe, kar pa ne pomeni, da zdravstvena oziroma natančneje bolnišnična dejavnost ni gospodarska dejavnost v smislu znaka kaznivih dejanj sprejemanja ali dajanja nedovoljenih daril. Opredelitev načina izvajanja zdravstvene službe kot negospodarske javne službe namreč nima vpliva na presojo, ali je zdravstvena oziroma ožje bolnišnična dejavnost gospodarska dejavnost. Odločba USRS U-I-194/17 z dne 15. 11. 2018, na katero se pritožniki sklicujejo v delu, kjer USRS ugotavlja ureditev izvajanja javne zdravstvene službe v obliki negospodarske javne službe, v bistvenem delu ne podpira njihovega prizadevanja, ampak nasprotno. USRS je namreč v navedeni odločbi presodilo, da določba, ki koncesionarjem omejuje razpolaganje s presežkom prihodka, tako da ga morajo ohraniti znotraj javne službe, pomeni kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude in izrecno zapisalo, da čeprav gre za negospodarsko javno službo to ne pomeni, da je z vidika varovanja ustavnega položaja zasebnikov ni treba šteti za „gospodarsko“ dejavnost13 ter da takšna omejitev pomeni krnitev samega jedra podjetniške svobode14. Po presoji pritožbenega sodišča takšna navedba v okviru ustavnosodne presoje potrjuje zaključek, da samo dejstvo, da se zdravstvena dejavnost oziroma ožje, javna zdravstvena služba, opravlja kot negospodarska javna služba, ne pomeni, da ne gre za gospodarsko dejavnost v smislu zakonskega znaka kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, pri čemer tudi ni odločilno, da se dejavnost opravlja v javnih zavodih, kot izpostavljajo pritožniki, saj pravnoorganizacijska oblika ni odločilna, pomembna je narava dejavnosti, ki se v okviru organizacije opravlja. Tudi dejstvo, da gre pri zdravstveni dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe za dejavnost, ki se ne opravlja po načelih tržnega gospodarstva zaradi zagotavljanja dobrin splošnega pomena, kar izpostavljajo pritožniki ob sklicevanju na odločbo USRS15, ne pomeni, da ne gre za gospodarsko dejavnost, saj profitnost dejavnosti kot njen cilj ni odločilen za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno pri gospodarski dejavnosti. V obravnavanem primeru je dejavnost subjektov bolnišnična dejavnost, ki se opravlja na podlagi dogovorjenega plačila, torej odplačno, organizirano in poklicno, kar ima že samo zase, ne glede na opredelitev v kazenskem zakonu, značilnosti gospodarske dejavnosti. Tako ima že samo opravljanje zdravstvenih storitev značilnosti gospodarske dejavnosti, saj, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, imajo zdravstvene storitve svojo ceno, ki je sicer predpisana in plačana s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar kljub temu ustvarja finančne posledice. V ožjem kontekstu očitanih ravnanj pa pritožbeno sodišče tako kot prvostopenjsko sodišče (točka 132 sodbe) presoja, da v bolnišnično dejavnost sodi tudi opravljanje operativnih posegov, za katere je treba na trgu izbrati potreben material, ki ga je treba plačati, kar ima učinke na trgu, kaznivo dejanje obtožencev pa se nanaša ravno na nabavo tega materiala na trgu, pri čemer ni pomemben način nabave materiala prek postopkov javnih naročil, ki zgolj določajo način izbora ponudnika na trgu. Zmotno je tako zatrjevanje zagovornika obtoženega Č. Č., da v obravnavanem primeru ne gre za gospodarsko dejavnost, ker je bil material nabavljen preko postopka javnega naročanja, ki ni gospodarska dejavnost, pri čemer se sklicuje na sodbo I Ips 94/2004 z dne 12. 1. 2006, kjer pa VSRS ni zavzelo stališča, da izvedba javnega naročila ni gospodarska dejavnost, o tem se ni izrekalo. Nasprotno kot trdi zagovornik, pa je VSRS zavzelo stališče, da ni odločilno, ali ima ožji kontekst okoliščin, npr. postopek javnega naročanja, naravo gospodarske dejavnosti, odločilno je, da je v zvezi z gospodarsko dejavnostjo16. Pomembno je torej, kakšne učinke ima takšno naročilo oziroma nabava medicinskega materiala na trg in na gospodarska razmerja na trgu, saj je izbira ponudnika B. d.o.o. nedvomno vplivala na konkurenco, ker konkurenti niso pridobili posla, poleg tega pa je na podlagi posla prišlo do izbire ponudnika, plačil kupnine ter izročitve blaga kot najbolj razpoznavnih značilnosti gospodarske dejavnosti. Učinki nabave materiala v okviru bolnišnične dejavnosti imajo na trg, zlasti na konkurenco ter razmerja med ponudniki na trgu, enake učinke kot če bi šlo za čisto tržno dejavnost. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila bolnišnična dejavnost, v okviru katere so obtoženci izvršili očitana jim kazniva dejanja, gospodarska dejavnost tudi v času, ko ni bila izrecno opredeljena v veljavnem kazenskem zakonu.
66. Zagovorniki in obtoženi C. C. neutemeljeno izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženci opravljali gospodarsko dejavnost s svojim delovanjem v okviru pristojnosti v bolnišnicah, četudi niso bili neposredni podpisniki naročilnic oziroma pogodb o dobavah posameznih materialov. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na sodno prakso VSRS (točke 135 do 140 sodbe) je bistveno, da ima oseba, ki je nedovoljeno nagrado prejela, pri organizaciji takšno vlogo, da ima realno možnost, da doseže sklenitev (oziroma ohranitev) posla, kar izhaja iz zakonskega znaka „kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti“, ne pa da to možnost tudi dejansko izkoristi17. S pojmom izvajanja gospodarske dejavnosti po 1. točki enajstega odstavka 99. člena KZ-1 pa so zaobsežena malodane vsa ravnanja povezana z gospodarsko dejavnostjo, saj vključuje izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje ali nadziranje. Pritožniki tako brezuspešno izpostavljajo, da je bila odločitev za nabavo v pristojnosti določenih organov oziroma oseb znotraj bolnišnic, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da so imele bolnišnice na papirju z internimi akti urejene postopke nabave, vendar pa so imeli odločilno vlogo obtoženci kot vodilni zdravniki specialisti oziroma predstojniki oddelkov ali klinik, ki uporabljajo tak material in se nanj najbolj spoznajo in lahko s strokovnimi utemeljitvami oziroma s potrjevanjem takih utemeljitev dosežejo nabavo točno določenega materiala, za nabavo katerega so prejeli nedovoljene denarne nagrade. Ker nabava medicinskega materiala sodi v okvir gospodarske dejavnosti, je sprejemanje nedovoljenih nagrad tudi po presoji pritožbenega sodišča dejanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Pritožbeno sodišče pa se bo do pritožbenih navedb v zvezi s položajem in vplivom posameznega obtoženca na sklenitev in ohranitev poslov opredelilo še v okviru opredeljevanja do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na posameznega obtoženca.
67. Pritožbeno sodišče že na tem mestu v zvezi z brezuspešnimi pritožbenimi navedbami zagovornikov obtoženega B. B., ki se mu očita dajanje nedovoljenih nagrad, da obtoženec namreč ni imel vodstvenih funkcij v B. d.o.o. in da ni odločal o podkupninah ter da zato ne more biti storilec dejanja ampak zgolj pomočnik, poudarja, da je kaznivo dejanje dajanja nedovoljenih daril glede storilca splošno kaznivo dejanje18, za katerega se ne zahteva, da bi moral imeti poseben položaj. Dovolj je, da je dokazano, da je podkupnine dajal, in je s tem samostojni storilec dejanja, in ne pomagač kot si zmotno prizadevajo zagovorniki obtoženega B. B. Ker so zdravniki opravljali gospodarsko dejavnost, so z dajanjem nedovoljenih nagrad tem zdravnikom, izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja dajanja nedovoljenih nagrad.
68. Zagovorniki obtoženih D. D. in C. C. ter obtoženi C. C. neuspešno grajajo opredelitev očitanih dejanj zahtevanja in sprejemanja oziroma dajanja nedovoljenih nagrad kot enovitega kaznivega dejanja. Obtoženim Č. Č., D. D. in C. C. se očita, da so od predstavnikov B. d.o.o. v daljšem časovnem obdobju (od začetka leta 2008 do 5. 9. 2013 za Č. Č., od oktobra 2008 do 30. 9. 2012 za D. D., od 1. 7. 2008 (pritožbeno sodišče je v začetek obdobja sicer poseglo, kot bo še obrazloženo) do 1. 9. 2012 za C. C.) zahtevali in sprejemali nedovoljene denarne nagrade v zameno za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da gre pri vsakem od obtoženih zdravnikov19 za enovito kaznivo dejanje pravilno oprlo na okoliščine, da je vsak od obtožencev v daljšem časovnem obdobju in na enak način izvršil več ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve nedovoljenih denarnih nagrad ter da je zahteval kontinuirano nagrado za ves čas dobave medicinskega materiala v določenem odstotku od skupne vrednosti dobav v določenem obdobju kot protiuslugo za ohranitev posla, takšno ravnanje posameznega obtoženca pa je bilo v breme vedno iste družbe B. d.o.o. Z vidika subjektivnega odnosa obtožencev do dejanja, pa se enoten psihičen odnos kaže v zahtevi, da bo od začetka in nato ves čas trajanja enotnega posla v obliki sukcesivnih dobav, od B. d.o.o. zahteval periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih nagrad.
69. Po pojasnjenem je zmotno pritožbeno stališče zagovornikov obtoženega D. D., da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo homogenih ravnanj obtoženca, saj homogenost ravnanja obtoženca potrjujejo dejstva, da je obtoženec za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala, zahteval kontinuirane, periodične nedovoljene nagrade, ki so bile po višini določene z deležem vrednosti dobavljenega medicinskega materiala v določenem časovnem obdobju. Očitano kaznivo dejanje tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza merilom za konstrukcijo enovitega kaznivega dejanja, saj so ravnanja v njem visoko homogena, v breme iste družbe, kjer je posamezen sprejem nedovoljene nagrade pomenil le kvantitativno povečevanje znotraj istega neprava in tako del enotne kriminalne dejavnosti. Z drugimi besedami, ker je obtoženec zahteval kontinuirano nagrado za kontinuirane dobave medicinskega materiala v odstotku realizirane dobave v določenem časovnem obdobju, bi bilo neživljenjsko in v nasprotju z vsebino samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, da bi se očitano enovito dejanje delilo na posamezna ravnanja kot samostojna kazniva dejanja. Zmotno je stališče pritožnika, da so bila dejanja storjena zaradi izkazane prilike, saj za to ni nikakršne podlage v dokaznem gradivu. Šlo je za uresničevanje od vsega začetka postavljene zahteve in naklepa, da obtoženec sprejema nagrade zaradi dobavljenega materiala. Posamezna nakazila oziroma izplačila nedovoljenih nagrad so zgolj realizacija od vsega začetka podanega naklepa obtoženca, da prejema nedovoljene nagrade toliko časa, kolikor bodo trajale dobave. S tem se očitano dejanje povsem prilega kriteriju velike homogenosti ravnanja storilca, ki ga je izpostavilo VSRS v sodbi I Ips 44032/2010 z dne z dne 10. 1. 2013, na katero se sklicuje pritožnik v svojem zmotnem nasprotovanju enovitosti kaznivega dejanja, ki jo je že sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo (točka 694 sodbe). Zato so neutemeljene tudi navedbe, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe, učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.
70. Zagovorniki obtoženega D. D. brezuspešno nasprotujejo homogenosti dejanja z izpostavljanjem, da je bil način sprejema nagrade različen, ker je bila z nedovoljenimi nagradami plačana naročnina na strokovne revije, sredstva so bila nakazana na račun družbe Q., izplačana v gotovini, plačana je bila kotizacija za izobraževanje M. M. oziroma se je z nedovoljenimi nagradami pokrilo stroške prednovoletne zabave. Opisana izplačila nagrade so zgolj način porabe nedovoljenih nagrad, ki za opredelitev kaznivega dejanja kot enovitega ni odločilen. Prav tako ni odločilno, da so od prejetih nedovoljenih nagrad imeli koristi tudi drugi, na primer s plačilom kotizacije za M. M. ali s plačilom stroškov novoletne zabave. Bistveno je, da so bile nedovoljene nagrade namenjene in izplačane za namen zahtevanih nedovoljenih nagrad za obtoženega D. D., kot izhaja tudi iz dokumentacije družbe B. d.o.o. ter bančne dokumentacije. Razpolaganje obtoženca z nedovoljenimi nagradami pa ni bistveno in z navedbami o načinu pridobitve nedovoljenih koristi, pri čemer gre dejansko za različne načine porabe nedovoljenih nagrad, pritožniki ne morejo omajati presoje sodišča prve stopnje, da gre po objektivni plati za enovito kaznivo dejanje, tudi skladno z merili, ki so bili izoblikovani v sodni praksi VSRS20. 71. Zagovorniki obtoženega D. D. neuspešno izpodbijajo ugotovljeni krivdni odnos storilca enovitega kaznivega dejanja in zmotno navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje za opredelitev enovitega kaznivega dejanja ugotoviti, da je obtoženčev naklep od vsega začetka usmerjen na pridobitev ugotovljenega zneska nedovoljenih nagrad v višini 32.884,97 EUR. Ugotovljeni naklep obtoženca, da zahteva in sprejme kontinuirane nedovoljene denarne nagrade za ves čas kontinuiranih dobav medicinskega materiala, zadostuje za opredelitev enovitega kaznivega dejanja ob podani izraziti homogenosti ravnanja, kot je že bilo pojasnjeno. V okoliščinah primera niti ni mogoče, da bi bil obtoženčev naklep usmerjen na pridobitev nedovoljenih nagrad v točno določenem znesku, saj obseg operativne dejavnosti ni bil natančno predvidljiv in tudi ni mogel biti, saj je odvisen od števila pacientov v večletnem časovnem obdobju, na kar obtoženec ni mogel vplivati, je pa obtoženec imel vpliv na porabo materiala, s tem ko ga je uporabljal, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Drži sicer, da je tudi višina pridobljene koristi v sodni praksi že predstavljala pomembno okoliščino za opredelitev enovitega kaznivega dejanja21, vendar kot je tudi poudarilo VSRS v isti sodbi, se o pravni opredelitvi kaznivega dejanja sodišče odloča na podlagi ugotovljenih okoliščin primera. Glede na že izpostavljene okoliščine in ob pojasnjeni nepredvidljivosti točne višine skupnih nedovoljenih nagrad, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da gre za enovito kaznivo dejanje.
72. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami obtoženega C. C., njegove zagovornice, ter zlasti zagovornika obtoženega D. D., da bi bilo treba očitano kaznivo dejanje opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje in da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, zakaj ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje, saj se sodišče ni dolžno opredeliti do vsakega potencialno uporabnega instituta kazenskega prava. Uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja in enovitega kaznivega dejanja se po presoji pritožbenega sodišča izključujeta. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za več kaznivih dejanj, ki se jih zaradi ekonomičnosti kazenskega postopka opredeli kot eno kaznivo dejanje. Če pa je med ravnanji storilca takšna enovita povezava, kjer bi bilo deljenje posameznih ravnanj na posamezna kazniva dejanja v nasprotju z življenjskim dogajanjem in pravno opredelitvijo, gre za eno, enovito kaznivo dejanje. Pomembna razlikovalna okoliščina je tudi, da gre za enovito kaznivo dejanje, kadar storilec cilja svojega dejanja ne more doseči z enim ravnanjem, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja, iz razlogov, ki niso na njegovi strani22. Obtoženci niso mogli doseči cilja svojega ravnanja z enim samim ravnanjem, to je enim sprejemom nedovoljene nagrade, saj so zahtevali kontinuirano nagrado za ves čas trajanja kontinuiranega posla dobave medicinskega materiala, ki je bila odmerjena v odstotku vrednosti dobavljenega materiala v določenem časovnem obdobju, takšno kaznivo dejanje pa so obtoženci lahko dokončali samo s kontinuiranimi denarnimi nagradami, zato je sprejem posameznih nedovoljenih nagrad izgubil svojo samostojnost in gre tako samo za eno kaznivo dejanje. Na podlagi navedenega je izključena uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja, saj ni podan niti kriterij, da je storilec storil več istovrstnih premoženjskih dejanj, kot določa prvi odstavek 54. člena KZ-1. 73. Zmotno je nadaljnje pritožbeno zatrjevanje, da so zastarana ravnanja, ki so bila izvršena več kot 10 let pred izrekom izpodbijane sodbe dne 17. 2. 2021. Pri tem se zagovorniki D. D. sklicujejo na starejšo sodno prakso23, kjer je VSRS obravnavalo vprašanje neizpolnjenosti znakov kaznivega dejanja pri posameznih ravnanjih v okviru enovitega kaznivega dejanja, in je le ubiter dictum navedlo, da se tudi zastarana ravnanja izpustijo iz opisa. V obravnavani zadevi bi takšno poseganje nasprotovalo življenjskemu primeru, kjer je obtoženec s posameznimi sprejemi nedovoljenih nagrad le izpolnjeval svoj enoviti naklep do nedovoljenih nagrad za celotno obdobje trajanja posla dobave medicinskega materiala, zato zastaranje teče od zadnjega ravnanja v sklopu enovitega kaznivega dejanja24. 74. Zmotne so pritožbene trditve zagovornikov obtoženega D. D., da konstrukcija enovitega kaznivega dejanja ni uporabna, ker se nekatera ravnanja nanašajo na obdobje pred sklenitvijo, druga pa na obdobje po sklenitvi posla, in da se ne očitajo v istem časovnem trenutku, pri čemer pritožniki izhajajo iz napačnega pravnega stališča, da bi bilo treba ravnanja po sklenitvi posla opredeliti po tretjem odstavku 241. člena KZ-1. Po navedeni določbi je inkriminirano t.i. naknadno pasivno podkupovanje, ki pa se navezuje na prvi odstavek 241. člena KZ-1, torej se mora sprejemanje oziroma zahtevanje nedovoljene nagrade nanašati na nezakonit, škodljiv ali nedovoljen posel25, kar pa se obtožencem v obravnavani zadevi ne očita, zato je pritožbeni očitek, da vseh dejanj ni mogoče kvalificirati po istem, drugem odstavku 241. člena KZ-1, neutemeljen. Obtožencu očitano kaznivo dejanje namreč zajema zahtevanje in sprejemanje nedovoljenih denarnih nagrad kot dve izvršitveni obliki istega kaznivega dejanja, pri čemer sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno sklepa na zahtevanje nagrade iz sprejema nagrade. Zahtevanje nagrade se tako kaže v ugotovljenih izplačilih nagrade na bančni račun, načinu izplačila oziroma porabe nedovoljenih nagrad, za katere je obtoženec neizogibno moral dati potrebne podatke (imena revij in njihovega založnika, ime in priimek M. M. za plačilo kotizacije točno določenega izobraževanja ...). Na opredelitev dejanja kot enovitega kaznivega dejanja ne vpliva, da je obtoženec zahteval nedovoljene denarne nagrade tako za sklenitev kot ohranitev posla dobave medicinskega materiala, pri čemer gre za dve izvršitveni obliki istega kaznivega dejanja po drugem odstavku 241. člena KZ-1, zato gre za enovito kaznivo dejanje in ne za nadaljevano kaznivo dejanje, saj gre tudi po pravni opredelitvi za eno dejanje.
75. Pač pa zvezi s pravno opredelitvijo očitanih kaznivih dejanj pritožbeno sodišče (delno) pritrjuje prizadevanjem obtoženega C. C. in njegove zagovornice (točka II. izreka odločbe pritožbenega sodišča), da se iz opisa dejanja izloči očitana ravnanja sprejema nedovoljenih nagrad pred 1. 11. 2008, s čimer so bila dokončana posamezna ravnanja sprejema nagrade za posamezna pretekla obdobja dobave materiala na podlagi zahteve obtoženega C. C., da se mu kontinuirano izplačujejo nedovoljene nagrade. Oba pritožnika namreč izpostavljata, da ohranitev posla do pričetka veljave KZ-1 dne 1. 11. 2008 ni bila kazniva, zato bi bilo potrebno ravnanja opisana pod točkami 1. do 5. tabele izločiti iz kazenske sankcije, upoštevaje, da obtoženi pri sklenitvi posla ni sodeloval. 76. Pred 1. 11. 2008 veljavni kazenski zakonik (KZ) je namreč v drugem odstavku 247. člena določal kot kaznivo terjanje ali sprejem nedovoljene nagrade kot protiuslugo za sklenitev posla ali da se opravi kakšna storitev. KZ-1 je območje kaznivosti razširil, saj v drugem odstavku 241. člena poleg pridobitve posla, kar ustreza izrazu sklenitev posla, določil tudi ohranitev posla. Obtoženemu C. C. se očita, da je vse prejete nedovoljene nagrade prejel zaradi sklenitve in ohranitve posla obenem. Ker pritožnika pravilno izpostavljata, da v obdobju do veljave KZ-1 ni dokazov, da bi obtoženi C. C. sodeloval pri sklenitvi posla, je bilo potrebno pritožbama delno ugoditi. Da na Javnem razpisu JNZP 00/2007 obtoženi C. C. ni sodeloval, se obtoženemu sicer ni očitalo, takšen očitek iz konkretnega opisa kaznivega dejanja namreč ne izhaja.
77. Pritožbeno sodišče pa zavrača prizadevanje zagovornice, da bi bilo treba za celotno dejanje uporabiti določbe milejšega zakona KZ, saj se pri enovitem kaznivem dejanju uporabi zakon, ki je veljal ob dokončanju kaznivega dejanja, iz opisa dejanja pa se izpusti ravnanja, ki v času njihove storitve niso bila kazniva26. V korist obtoženca je torej treba šteti, da so bile nagrade, dane pred 1. 11. 2008, dane zaradi ohranitve posla, kar pa takrat še ni bilo inkriminirano. Sodišče druge stopnje je zato iz opisa dejanja izpustilo ravnanja, ki ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja po takrat veljavnem drugem odstavku 247. člena KZ, in sicer kot izhaja iz spodnje tabele: 
Ob tem je pritožbeno sodišče skrčilo obdobje dobav za katere je obtoženec zahteval in sprejemal nagrade na čas od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2011, in sicer je prilagodilo datum začetka obdobja dobave materiala družbe B. d.o.o. OB ob koncu konkretnega opisa, ki je relevanten za očitek kaznivega dejanja obtoženemu C. C., in ga namesto 20. 11. 2007 (začetno obdobje dobave izvršilnega ravnanja pod točko 1) nadomestilo s 1. 7. 2008 (začetno obdobje dobave izvršilnega ravnanja pod točko 4). V opisu dejanja, kot tudi v odločitvi o odvzemu nedovoljenih nagrad obtožencu na podlagi četrtega odstavka 241. člena KZ-1, je posledično skupno višino očitanih nedovoljenih nagrad zmanjšalo za 5.147,84 EUR, torej z zneska 53.316,82 EUR na znesek 48.168,98 EUR.
78. Ni pa sledilo pritožbenim navedbam, da bi bilo potrebno izpustiti tudi izvršitveni ravnanji pod točkama 4 in 5 tabele, saj je bilo izplačilo nedovoljene denarne nagrade opravljeno že v času veljave KZ-1, dasiravno je bil material dobavljen pretežno še v času pred 1. 11. 2008. Bistveno je torej, da so bile nedovoljene nagrade za obdobji dobav od 1. 7. 2008 do 30. 9. 2008 (točka 4) in od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2008 (točka 5) izročene po 1. 11. 2008, to je 11. 11. 2008 ter 25. 2. 2009, ko je bilo že inkriminirano dajanje, zahtevanje oziroma sprejemanje nedovoljenih nagrad za ohranjanje posla. Kaznivo dejanje oziroma ravnanje v okviru enovitega kaznivega dejanja, očitano obtoženemu C. C., je v konkretni kazenski zadevi dokončano, ko so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja, to pa je s sprejemom nedovoljene nagrade, ne pa že z zahtevo nagrade, ki je predhodna faza tega enovitega kaznivega dejanja. Glede na navedeno ni relevantno, da se nedovoljene nagrade nanašajo oziroma deloma nanašajo na obdobje pred 1. 11. 2008, saj posamezno ravnanje še ni bilo dokončano vse do sprejema nedovoljene nagrade.
79. Ker tudi dajanje nedovoljenih daril po drugem odstavku 248. člena KZ ni zajemalo izvršitvene oblike, kjer bi se nedovoljena darila dajala zaradi ohranitve posla, je pritožbeno sodišče samo poseglo v opis obtoženemu B. B. očitanega kaznivega dejanja (točka III. izreka odločbe pritožbenega sodišča) in iz opisa njemu očitanega dejanja v prvi alineji podtočke c) točke V. izreka izpodbijane sodbe izpustilo ravnanji dajanja podkupnine pod točkama 1. in 2. izreka izpodbijane sodbe, ki se navezujeta na obtoženemu C. C. pod točko III. izreka izpodbijane sodbe očitana izvršitvena ravnanja pod točkama 1. in 2. Čas teh dveh izvršitvenih ravnanj, to je sprejem nedovoljene denarne nagrade s strani obtoženega C. C. 31. 3. 2008 in 3. 6. 2008, v zvezi s katerima je obtoženi B. B. izdelal izračuna, se odraža še v očitku obtoženemu B. B., da je od marca 2008 zavestno sodeloval z N. N. in G. G., zato je bilo treba nekoliko skrčiti čas delovanja obtoženega B. B., in sicer namesto od marca 2008 od novembra 2008, ko je v zvezi s 4. izvršitvenim ravnanjem obtoženega C. C. obtoženi B. B. izdelal izračun denarne nagrade, ki se zrcali v očitku obtoženemu B. B. v prvi alineji pod točko V. c).
80. Izpuščeni deli opisa ne vplivajo bistveno na kriminalno količino, gre za manj kot desetino celote očitanih nedovoljenih nagrad pri obtoženem C. C. in še manjši delež danih nedovoljenih nagrad pri obtoženem B. B., zato že na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni poseglo v izrečeni kazni zapora.
**2.2. K pritožbenim navedbam zagovornice obtoženega Č. Č. (točka I. izreka izpodbijane sodbe)**
81. Pritožnik graja zavrnitev dokaznega predloga za branje tabelaričnega prikaza obsega poslovanja (priloga B734) med Ortopedsko kliniko UKC (v nadaljevanju OK) in družbo B. d.o.o. v obdobju od 2008 do 2013. 82. Argument sodišča prve stopnje, da iz listine ne izhaja, kdo je listino izdelal, torej da gre za uradno listino OK oziroma UKC ter da ji niso priložene spremljajoče listine, na podlagi katerih bi se lahko sodišče prepričalo glede verodostojnosti podatkov iz navedene listine, sicer ni argument, na katerega bi lahko opravičeno oprli odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga, saj je verodostojnost listine mogoče oceniti po tem, ko se jo v dokaznem postopku prebere oziroma vpogleda. Kljub temu pa zavrnitev tega dokaza ni nezakonita, kot trdi pritožnik, ki že sam v pritožbi priznava, da se samo poslovanje in obseg lahko razbere tudi iz drugih listin, ne pojasni pa, zakaj bi takšen tabelarični prikaz dejansko pomenil povsem drugačen zaključek glede obsega poslovanja družbe B. d.o.o. z OK. Bistven argument za zavrnitev dokaznega predloga kot nepotrebnega sodišče prve stopnje namreč navede v naslednjem odstavku (predzadnji odstavek točke 15.a) sodbe), v katerem pravilno pojasni, da se očitki obtoženemu Č. Č. nanašajo le na medicinski material za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M., ki ga je za potrebe OK dobavljala družba B. d.o.o., medtem ko iz tabelaričnega prikaza ne izhaja, na kateri medicinski material se nanaša oziroma da se nanaša le na medicinski material za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M., kajti družba B. d.o.o. ni dobavljala OK le tovrstnega medicinskega materiala. Predvsem pa je potrebo upoštevati, da je obseg poslovanja med OK in družbo B. d.o.o. prav v zvezi z medicinskim materialom za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M. razviden iz listin, ki jih je sodišče prve stopnje ob koncu točke 15.a) obrazložitve določno navedlo.
83. Pritožnik graja tudi zavrnitev branja izpisa materialnih stroškov celotne OK za leto 2008 do 2018 (priloga B735).
84. Tudi v zvezi s tem dokaznim predlogom pritožbeno sodišče ugotavlja, da dvom v verodostojnost listine ne more biti argument za zavrnitev dokaznega predloga. Pač pa je pravilen nosilni argument sodišča prve stopnje, da navedena listina prikazuje celotne materialne stroške klinike in jih primerja s seštevkom vseh donacij za posamezno leto, čeprav se obtoženemu Č. Č. očita zahtevanje nedovoljenih denarnih nagrad, vezano na posle dobave materiala za hrbtenično kirurgijo M., ki ga listina ne prikazuje, zato navedena listina ne dokazuje, da obtoženi Č. Č. ni zahteval nedovoljenih denarnih nagrad v višini, kot se mu očita v izreku izpodbijane sodbe.
85. Zavrnitev vpogleda v sporočilo UKC z dne 11. 10. 2013 (priloga B736 do B737) po mnenju pritožnika ni pravilna. Iz njega je razvidna izredno visoka donacija Pediatrični kliniki UKC, dokaz bi bilo po stališču pritožnika potrebno izvesti in oceniti, ker je predstojnik vsake klinike dolžan skrbeti za finančno vzdržnost le-te in pridobivati dodatna sredstva predvsem v obliki donacij. Temu primeren je tudi naslednji dokaz, ki ga je po oceni pritožnika sodišča prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, to je branje zahvale UKC donatorju Društvu za razvoj ortopedije (v nadaljevanju DRO), (priloga B744 do B745, B17), saj iz zahvale izhaja, da so bila vsa donatorska sredstva namenja izboljšanju razmer OK in kvalitete dela ter v celoti z DRO prenesena v sredstva UKC.
86. Pritožnik že sam pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje izhaja iz predpostavke, da je obravnavana zahteva nedovoljene denarne nagrade kot protiusluga za pridobitev in ohranitev posla, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno izhodišče, zato naknadni prenos doniranih sredstev kot nedovoljenih denarnih nagrad na UKC ne more privesti do sklepa, da zgolj zato donacije niso bile protipravne. Pritožniku je potrebno pojasniti, da ni problematično, da je obtoženi Č. Č. kot predstojnik klinike pridobival donacije in si na ta način prizadeval za izboljšanje razmer na OK, pač pa je nedopusten način, kako je do donacij prišlo, saj le-teh ni dopustno pogojevati s pridobitvijo oziroma ohranitvijo posla. Povedano še jasneje, pridobivanje donacij samo po sebi ni problematično, zato za obtožencu očitano kaznivo dejanje ni relevantna izjemno visoka donacija Pediatrični kliniki in hvaležnost UKC za pridobljene donacije, pač pa je ključna okoliščina, ki jo pritožnik spregleda, da je obtoženi Č. Č. od predstavnikov družbe B. d.o.o. za DRO zahteval nedovoljene denarne nagrade kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M. Kazniva je torej vezava donacije na pridobitev oziroma ohranitev posla. Okoliščino, da so bila tako pridobljena sredstva nato prenesena na UKC, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot tehtno olajševalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije.
87. Zavrnitev branja predlogov zahtevkov ortopedov OK za nabavo medicinskega materiala določene tehnologije s strokovnimi razlagami (priloga B746 do B780) pritožnik graja, ker je obtoženec opozoril, da teh predlogov za sporno obdobje nima več, vendar je postopek vsa leta enak. Dokazni predlog po oceni pritožnika kaže, da predlogov za material hrbtenične kirurgije nikoli ni sestavljal obtoženi Č. Č., ki tudi ne more strokovno podpreti ali potrditi ustreznosti le-teh oziroma kakorkoli drugače vplivati na izbiro dobavitelja, razen v funkciji predstojnika klinike, ki je dolžan s svojim podpisom skladno Statutu OK predlog podpisati in predložiti v reševanje pristojni razpisni komisiji.
88. Prav v slednjem je zaznati pomembno vlogo obtoženca v postopku nabave medicinskega materiala. Obtoženec v funkciji predstojnika OK namreč nikakor ni imel obrobne vloge, pač pa takšno, da je lahko pri ponudniku oziroma dobavitelju opreme ustvarila vtis, da je bil obtoženi v funkciji predstojnika OK zmožen vplivati na izbiro dobavitelja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se predlogi nanašajo na obdobje po kaznivem dejanju. Okoliščina, da je bil postopek ves čas enak, torej tudi že v inkriminiranem obdobju, in da predlogov ni sestavljal obtoženi, pa ne pomeni, da obtoženi zato ni imel vpliva, kajti, kot je pravilno navedel že pritožnik sam, je bil obtoženi Č. Č. kot predstojnik OK tisti, ki je podpisal predlog in ga predložil v reševanje pristojni razpisni komisiji. Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga pravilna.
89. V zvezi zavrnjenim branjem listine Klinična pooblastila OK za posamezne izvajalce (priloga B781) pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da iz listine izhaja ravno tisto, kar je za sodišče bistvenega pomena, to je, da obtoženi Č. Č. od leta 2008 ni opravil niti ene operacije hrbtenice. To pomeni, da oseba, ki ni podala strokovnih kriterijev za začetek uporabe materiala nekega dobavitelja, kasneje pa tudi ni uporabljala teh materialov pri svojem delu, ni mogla vplivati niti na izbiro dobavitelja, še manj pa na porabo takšnega materiala, ki ni bil v domeni obtoženega Č. Č. Pritožnik nato napravi sklep, da zahtevanje nedovoljene nagrade torej ni bilo v domeni obtoženega Č. Č. in takšnega dejanja ni mogel storiti.
90. Takšen sklep, grajen na predpostavkah, da obtoženi sam ni podal strokovnih kriterijev in tudi ni uporabljal materiala, je zgrešen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se obtožencu sploh ni očitalo zahtevanja nedovoljene denarne nagrade kot protiusluge za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M. na način, da naj bi ga uporabljal pri svojih operativnih posegih ali da bi on sam pisal strokovne obrazložitve v postopku odprtja identa za tovrsten medicinski material. Poleg tega pritožnik ne izpodbija nadaljnje prepričljive obrazložitve sodišča prve stopnje, da okoliščina, da obtoženi Č. Č. ni bil hrbtenični kirurg, izhaja že iz pisne izjave O. O. z dne 8. 5. 2019 (priloga B782), da obtoženi Č. Č. od leta 2008 ni opravil niti ene operacije hrbtenice, ki jo je sodišče v dokaznem postopku prebralo in navedbe v njej tudi sprejelo. Tudi zato se izkaže ta dokazni predlog kot nepotreben.
91. Pritožnik graja zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. B., ki bi 1) opisala način poslovanja klinik, donacije, delovanje društev in 2) potrdila, da je obtoženi Č. Č. prosil z mnenje pravno službo glede donacije operacijske mize, kot sta predlagali G. G. in F. F. 92. Kot navaja že sam pritožnik, je že iz elektronskega sporočila (priloga A2354) razvidno, da se je obtoženi Č. Č. obrnil na pravno službo UKC, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da te okoliščine ni bilo potrebno razčiščevati še z zaslišanjem predlagane priče. Pravilno je tudi pojasnilo, da siceršnje delovanje društev v zvezi z donacijami v okviru posameznih klinik UKC ni relevantno, kajti, kot je bilo že pojasnjeno, ni problematizirano pridobivanje donacij kot takih, temveč način pridobitve z vezavo na ohranitev oziroma sklenitev posla dobave medicinskega materiala.
93. Pritožnik posplošeno navrže še, da je zgoraj problematizirane predlagane dokaze obrambe sodišče prve stopnje zavrnilo, po drugi strani pa sprejelo in pri svoji odločitvi upoštevalo vse dokazne predloge SDT, čeprav gre za posredne dokaze, za komentarje in izseke iz televizijskih oddaj in podobno. S to pritožbeno navedbo podaja zgolj svojo posplošeno oceno dokaznega postopka, pritožba pa v tem delu ni toliko konkretizirana, da bi bilo nanjo mogoče argumentirano odgovoriti.
94. Odločitev sodišča prve stopnje, da predlogu za izločitev postopka zoper obtoženega Č. Č., podanem na predobravnavnem naroku dne 13. 5. 2019, zavrne, je po pritožnikovem mnenju nepravilna. Če je sodišče prve stopnje odločilo zadevo obravnavati v enotnem postopku iz razlogov smotrnosti in ekonomičnosti, bi moralo po načelu ekonomičnosti postopka, postopek izvesti zoper vse obtožene po obtožnici z dne 6. 8. 2018, tako pa je postopek za nekatere izločilo brez kakršnekoli obrazložitve.
95. Obrazložitev na te pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče podalo že v točki 38 te odločbe. Dodati je še, da je prepričljiva obrazložitev sodišča prve stopnje (točka 67 sodbe), ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje, saj tudi po njegovi oceni izločitev postopka za obtoženega Č. Č. ne bi bila smotrna in ekonomična, upoštevaje, da je ob obtoženem Č. Č. obtožen tudi D. D. z iste klinike zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, v zvezi z dobavo istega materiala istega proizvajalca in istega dobavitelja. Prav v zvezi s tem materialom in dobaviteljem je obtožen tudi obtoženi B. B., ki mu je bilo očitano dajanje nedovoljenih denarnih nagrad še soobtoženim A. A. in C. C. pa tudi K. K. 96. Svojo odločitev, zakaj je prišlo do izločitve postopka za nekatere druge obtožence, ki so bili obtoženi z isto obtožbo, je sodišče prav tako prepričljivo podalo v (točka 81 sodbe), in sicer, da je naknadno prišlo do izločitve postopka za obtoženega K. K. iz zdravstvenih razlogov na njegovi strani ter da so povsem drugačni očitki po obtožbi zoper izločene obtožence ter drugačno dokazno gradivo, poleg tega pa zagovori obtoženih J. J., L. B., I. I., S. B., R. B. ter dokazno gradivo, ki je podlaga za te obtožence, v ničemer ne obremenjujejo obtoženih Č. Č., D. D., C. C., A. A. in B. B. (točke 71 do 75 sodbe).
97. Zagovornik obtoženega Č. Č. brezuspešno trdi, da je državni tožilec zlorabil pravice, ker je obtožnico spremenil po končanem dokaznem postopku in tik pred besedo strank, čeprav mu je bil dogodek dne 5. 9. 2013 znan ves čas postopka in bi lahko spremembo izvedel pred zadnjo obravnavo.
98. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem opisu obtoženemu Č. Č. očitanega kaznivega dejanja v obtožnici pred modifikacijo ni bilo navedenega datuma 5. 9. 2013 oziroma opisa dogodka s tega dne, pa vendar je že ves čas postopka jasno, da je tudi ta dogodek pravnorelevanten, saj je npr. že v sklepu o preiskavi govora tudi o tem dogodku. Upravičeni tožilec ima pravico do konca dokaznega postopka spremeniti obtožnico, če na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje v okviru istega historičnega dogodka. Odločitev, ali izvedeni dokazi kažejo na drugačno stanje, je povsem odvisna od subjektivne presoje tožilca27. Ob tem pa je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe, kar v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča ni podano. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje (točka 105 sodbe), se opis dejanja tudi po spremenjeni obtožbi nanaša na isti historični dogodek, sprememba obtožbe pa zgolj natančno časovno opredeljuje očitano kaznivo dejanje, tako da že pred spremembo konkretizirane zahtevane nedovoljene nagrade zamejuje z zadnjim dejanjem zahtevanja nakazil nedovoljenih nagrad na sestanku 5. 9. 2013 na OK, ki se nanaša na že podane zahteve za izplačilo nedovoljenih denarnih nagrad, ki so bile že opredeljene v opisu dejanja. Pritožnik brezuspešno zatrjuje, da je bilo dejanje z modifikacijo prvič časovno opredeljeno ter da ena ura ni bila primeren čas za pripravo obrambe po spremembi obtožnice. Primernost roka za pripravo obrambe je odvisna od obsega in narave spremembe obtožnice tudi glede na že izvedene dokaze. Kot pravilno izpostavlja že prvostopenjsko sodišče, modifikacija obtožbe temelji na že izvedenih dokazih glede sestanka 5. 9. 2013, ki je bil opisan že v obrazložitvi obtožnice ter je bil tako obtožencu in njegovemu zagovorniku ta očitek znan. Obtoženec se je glede sestanka 5. 9. 2013 izjasnil v svojem zagovoru, bil je tudi navzoč pri zasliševanju prič F. F. in G. G. in jima sam ali po zagovorniku lahko postavljal vprašanja, predložil je svoje dokaze in jih tudi komentiral. Obramba je bila tako glede sestanka 5. 9. 2013 omogočena že pred modifikacijo obtožnice, s katero se očitek obtožencu ni spremenil, saj je šlo dejansko le za natančnejšo opredelitev časovnega okvirja dejanja. Po pojasnjenem ni pravilno pritožbeno naziranje, da so bili izvedeni dokazi omejeni le na obdobje od 2008 do 2012, saj so se dokazi izvajali tudi glede sestanka 5. 9. 2013 ter dogajanja okoli sestanka. Zagovornik si spremembo obtožnice zmotno tolmači, kot da zajema še drugo dogajanje v zvezi z dobavo materiala v času do 5. 9. 2013, saj kot pojasnjeno, je bila obtožba spremenjena le v časovni opredelitvi, tako da zajema tudi sestanek 5. 9. 2013, ki pa je že bil predmet dokaznega postopka in je obramba obtoženega Č. Č. tudi lahko izvajala aktivno in učinkovito obrambo glede tega sestanka. Po povedanem ena ura časa za pripravo obrambe ne predstavlja kršitve pravice do priprave obrambe. Zagovornik pa je pri svoji prošnji za določitev daljšega roka za pripravo obrambe na glavni obravnavi dne 3. 2. 2021 temeljil na zmotnem stališču, da so s spremembo obtožnice v njej zajete tudi dobave materiala in morebitne zahtevane in sprejete nagrade še za leto 2013, kar pa ne drži. Pravica do obrambe tako s spremembo obtožnice ni bila prekršena kot tudi državni tožilec ni zlorabil svoje pravice, da do konca dokaznega postopka modificira obtožnico in zaradi te spremembe obtožnice ob koncu dokaznega postopka obtoženi Č. Č. nikakor ni bil postavljen v položaj presenečenja. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obširno (točke od 97 do 107 sodbe) in prepričljivo obrazložilo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi ravnanja sodišča prve stopnje s tem v zvezi bila kršena obtoženčeva ustavna pravica iz 29. člena Ustave, kakor tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo 15. člen ZKP.
99. Nadalje pritožnik navaja, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo predvsem na vprašanja pojmov nedovoljene nagrade in vprašanja gospodarske dejavnosti ter pri tem zaključilo, da so bila denarna plačila obtožencem izračunana in dana glede na vrednost dobave medicinskega materiala posamezni bolnišnici, kar ustreza zakonskemu znaku nedovoljene nagrade. Taka ugotovitev je po oceni pritožnika protispisna, podana zgolj pavšalno, s posploševanjem različnih ravnanj posameznih obtožencev, ne navede pa konkretno, kakšno nedovoljeno nagrado naj bi prejel obtoženi Č. Č. Splošne ugotovitve o denarnih plačilih obtožencev ne morejo zadovoljiti zahtevam konkretizacije posameznega očitka določenemu obtožencu. Obtoženi Č. Č. je dejansko beračil za donacijska sredstva, ki jih je bil kot predstojnik klinike dolžan pridobivati. Ne gre za nedovoljeno darilo, temveč za donacijo s sklenitvijo donacijske pogodbe in v primeru plačila tudi za transparentno porabo teh sredstev, namenjenih izboljšanju pogojev klinike oziroma šolanju in dodatnemu izobraževanju lečečih zdravnikov. Takšne donacije ne morejo enostavno pomeniti nedovoljenega darila. Nedovoljenosti takšne, s pogodbo dogovorjene donacije, s katere vsebino je bil seznanjen tudi UKC, sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika ni znalo in zmoglo razložiti.
100. Pritožnik sodišču prve stopnje torej očita pavšalnost, vendar je to značilnost prej pripisati gornjim pritožbenim navedbam. Sodišče prve stopnje je namreč najprej na splošno obrazložilo pojem nedovoljene nagrade v smislu zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja (točke 119, 120 in 203 sodbe), ni pa se zadovoljilo zgolj s takšno obrazložitvijo, temveč je za obtoženega Č. Č. še konkretneje pojasnilo izpolnjenost tega zakonskega znaka (zlasti točke 226, 245 do 248, 251, 254 do 256 in 276 sodbe), iz katerih pritožbeno sodišče povzema le določene najbolj povedne navedbe, ki jih je seveda potrebno brati skupaj s prej navedenimi splošnimi ugotovitvami o sistemu podkupovanja v bolnišnicah. Tako je obtoženi v zagovoru povedal, da „smo v letu 2010 mi predlagali donacijo B. d.o.o. v višini 10.000 EUR, ki nikdar ni bila plačana, sicer je tajnica klicala enkrat, a mislijo plačati ali ne“ ter „V letu 2011 smo ponovno prosili za donacijo, ki so jo plačali.“. V zvezi z zneskom 10.600 EUR po zadnji donacijski pogodbi je povedal „Mi smo predlagali donacijo 10.600 EUR“ in „pač napisali smo mogoče malo več, ker smo upali, da bodo več dali“. Iz navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je obtoženi Č. Č. zelo dobro vedel, da je družba B. d.o.o. dobavitelj medicinskega materiala OK. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedi S. S. in Š. Š., in sicer, da iz njiju izhaja, da je o pridobivanju in porabi donacije odločal obtoženi Č. Č., zaradi česar sodišče prve stopnje posledično ni sprejelo zagovora obtoženega Č. Č., da je o vseh stvareh v zvezi z društvom odločal predsednik društva S. S. Upravičeno tudi ni prezrlo izpovedbe P. P., da je bil vtis, da obtoženi Č. Č. vodi društvo ter izpovedbe R. R., da se je S. S. mogoče dobro zdelo, da je moral podpisati listine kot predsednik društva in da je bila poraba donacij izključna domena Č. Č., kakor tudi, da je bilo med njim in Č. Č. jabolko spora prav poraba sredstev društva, saj je Č. Č. očital, da sredstva porablja nesmotrno (za travico zunaj, za vrata, slike itd.) in ne za stvari, ki so nujne za njihovo delo, Č. Č. pa mu je odgovoril, da je on predstojnik in o tem odloča on. Navedlo je tudi, da je obtoženi Č. Č. povedal, da predsednik društva odloča o prejemanju donacij in načinu porabe donacij skupaj z njim, da sta se pomenila in je S. S. samo potrdil tisto, kar je tudi sam mislil in da predsednik vse podpiše. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je o porabi donacij odločal prav obtoženi Č. Č. in da je S. S. zgolj formalno kot predsednik društva sledil odločitvam obtoženega Č. Č. ter upravičeno ni sledilo zagovoru obtoženega Č. Č., da kot predstojnik OK po statutu društva zaradi konflikta interesov v društvu aktivno ni sodeloval in da v društvu ni imel nobene vloge. Pravilno je izpostavilo, da je v zvezi s sestavo donacijskih pogodb Š. Š. povedala, da je vzorec donacijske pogodbe obstajal v njenem računalniku in je v donacijsko pogodbo vpisala donatorja in znesek donacije. V preiskavi je povedala, da sta ji navodila za izpolnitev donacijske pogodbe (glede donatorja in zneska donacije) povedala obtoženi Č. Č. in S. S., če je imel donatorja. Na glavni obravnavi je izpovedbo spremenila in povedala, da so ji znesek donacije, ki naj ga vpiše v donacijsko pogodbo, povedali donatorji, saj so jo poklicali ali bili pri njej v pisarni, ali pa sta ji znesek donacije, ki naj ga vpiše v donacijsko pogodbo, povedala obtoženi Č. Č. in S. S. po razgovoru z donatorjem. Š. Š. je zaslišana v preiskavi v zvezi z donacijami družbe B. d.o.o. povedala, da misli, da se je za te donacije dogovoril obtoženi Č. Č., da je donacijske pogodbe pripravljala ona in da je vsebino donacijskih pogodb izpolnila po navodilih obtoženega Č. Č. ter nato donacijsko pogodbo poslala G. G. po pošti. Na glavni obravnavi je spremenila svojo izpovedbo in povedala, da se je za donacijske pogodbe iz leta 2009 in 2011 dogovarjal obtoženi Č. Č., glede zadnje donacijske pogodbe, po kateri donacija ni bila nakazana, pa da se je za njo dogovoril obtoženi Č. Č. ali D. D., v zvezi s katerim pa je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo, da v društvu ni imel nobene vloge in tudi nobena priča ni omenila, da bi imel obtoženi D. D. kakršnokoli vlogo pri sklepanju donacijskih pogodb. V nadaljevanju je Š. Š. povedala še, da se S. S. ni dogovarjal glede donacij družbe B. d.o.o., da so se to dogovarjali z obtoženim Č. Č. Vse to dokazuje, da je obtoženi Č. Č. kot predstojnik OK od predstavnikov družbe B. d.o.o. dejansko zahteval nedovoljene denarne nagrade v obliki donacij DRO v zameno za dobavo medicinskega materiala M. kliniki.
101. Do tega zaključka sodišče prve stopnje ni prišlo le na podlagi izpovedb zgoraj omenjenih prič, temveč tudi prepričljive ocene listinske dokumentacije za konkretne donacijske pogodbe (točke od 279 do 366 sodbe, ter nato še sklepno v točki 372). Iz navedenega dela obrazložitve pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju izpostavlja le nekatere najbolj obremenilne dele. V zvezi z dobavo materiala v letu 2008 (točki 287 do 288 sodbe) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je družba B. d.o.o. izplačilo donacije izvršila že 15. 6. 2009, torej celo dva tedna preden je DRO I. I. z dopisom z dne 1. 7. 2009 posredovala s strani G. G. podpisano pogodbo, kar dokazuje, da posredovanje donacijske pogodbe v podpis z že določenim fiksnim zneskom donacije s strani DRO predstavlja zahtevo za plačilo v pogodbi navedenega zneska in torej ni šlo za prostovoljno doniranje denarnih sredstev, kot je navajal obtoženi Č. Č. v zagovoru. Znesek 1.300 EUR, glede na sistem zaokroževanja zneskov ob izračunavanju višine donacije, ustreza 10 % od zneska 13.092,08 EUR, ki predstavlja realizirano dobavo medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M., ki ga je družba B. d.o.o. za potrebe OK v letu 2008 dobavila UKC. V zvezi z dobavo medicinskega materiala v letu 2009 (točka 300 sodbe) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pogodba s strani DRO posredovana na družbo B. d.o.o. s točno določenim zneskom, katerega višina je bila odvisna od skupne višine realizirane dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M. UKC za potrebe OK. Posredovanje donacijske pogodbe z že določenim fiksnim zneskom donacije s strani društva dejansko tako predstavlja zahtevo za plačilo v pogodbi navedenega zneska, torej v navedenem primeru ponovno ni šlo za prostovoljno doniranje denarnih sredstev, kot je navajal obtoženi Č. Č. v zagovoru. V zvezi z dobavo materiala v letu 2010 (točka 318 sodbe) je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da je bila pogodba s strani DRO posredovana na družbo B. d.o.o. s točno določenim zneskom, katerega višina je bila odvisna od skupne višine realizirane dobave medicinskega materiala proizvajalca M. UKC za potrebe OK, kar prav tako kot za preteklo leto 2009 dokazuje, da ni šlo za prostovoljno doniranje sredstev. V zvezi z dobavo materiala v prvi polovici leta 2011 (točka 333 sodbe) sodišče ugotavlja enako, da je bila pogodba s strani DRO posredovana na družbo B. d.o.o. s točno določenim zneskom, katerega višina je bila odvisna od skupne višine realizirane dobave obravnavanega materiala proizvajalca M. in da torej tudi v tem primeru ni šlo za prostovoljno doniranje sredstev. V zvezi z dobavo materiala v drugi polovici leta 2011 in v letu 2012 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženi Č. Č. na sestanku 5. 9. 2013 zahteval plačilo donacije v višini 10 % od realizirane dobave, kar izhaja tudi iz pričanja F. F. (točka 349 sodbe), nadalje, da je obtoženi Č. Č. dejansko zahteval nedovoljeno denarno nagrado, ki naj bi jo družba B. d.o.o. izpolnila z nakazilom zneska v višini 10 % od vrednosti dobav družbe B. d.o.o. OK v preteklem letu, torej na enak način, kot je to zahteval v primeru vseh preteklih let sodelovanja (točka 359 sodbe). Svojo presojo je sodišče prve stopnje prepričljivo sklenilo (točka 372 sodbe), in sicer, da je nedovoljene denarne nagrade v obliki donacij DRO obtoženi Č. Č. zahteval na način, da je družbi B. d.o.o., ki je dobavljala medicinski material proizvajalca M. za potrebe OK, posredoval donacijske pogodbe s točno določenim zneskom, ki naj se nakaže na račun DRO in katerega višina je bila določena glede na skupno višino realizirane dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo M. UKC za potrebe OK, in sicer v višini 10 % vrednosti dobavljenega materiala. Obtoženi Č. Č. donacij v korist DRO ni bil upravičen zahtevati, saj plačilo donacij društvu ne more biti povezano s posli dobave medicinskega materiala. Plačilo donacij DRO tudi ni bilo prostovoljno, kot izhaja iz izpovedbe G. G., in sicer, da je obtoženi Č. Č. zahteval plačilo 10 % od dobavljenega materiala, pri čemer je bilo s strani obtoženega Č. Č. rečeno, da je to zahtevano od vseh dobaviteljev in je bilo pogoj za poslovanje. Iz vsega navedenega izhaja, da so bile zahtevane denarne nagrade v obliki donacij DRO nedovoljene, torej protipravne. Glede na to, da so zahtevane donacije predstavljale denarni znesek v višini 10 % vrednosti skupne višine realizirane dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo M. UKC za potrebe OK, je tudi po presoji pritožbenega sodišča šlo za nedovoljene denarne nagrade ter tako sodišču prve stopnje nikakor ni mogoče utemeljeno očitati, da se je zadovoljilo zgolj s pavšalnim očitkom oziroma obrazložitvijo obtoženemu Č. Č. ter pritožba v tem delu ni utemeljena.
102. Zakonski znak „imel realno možnost vplivati“ po mnenju pritožnika ni podan. Strokovne kriterije je pripravil eden od kirurgov hrbteničnega oddelka, jasno pa je, da se je obtoženi s svojim podpisom takšnih kriterijev strinjal. Čeprav je bil obtoženi Č. Č. kot predstojnik klinike pristojen za podpisovanje zahtevkov za odprtje identov in za podajanje strokovnih kriterijev za posamezna javna naročila, je sodišče prve stopnje pozabilo navesti, da ne za podajanje strokovnih kriterijev na področju hrbtenične kirurgije. Da bi obtoženi podal takšne strokovne kriterije, ne izhaja iz dokaznega gradiva oziroma izpovedi prič. Odločal bi lahko tudi o prekinitvi dobav medicinskega materiala, vendar glede materiala, namenjenega oddelku za hrbtenično kirurgijo, le po predlogu kirurgov operaterjev tega oddelka. Zgolj trditev tožilstva je, da naj bi obtoženi Č. Č. vplival na porabo materiala za hrbtenično kirurgijo obravnavanega proizvajalca, kar pa ne drži. Za izpolnitev vseh znakov očitanega kaznivega dejanja ne more biti dovolj, da ima nekdo realno možnost vplivati na porabo oziroma posledično na pridobitev in ohranitev posla dobave nekega materiala. Možnost vpliva ima praktično vsak, ki se s tem materialom ukvarja. Možnost vplivanja ne more pripeljati do zaključka, da je obtoženi Č. Č. na porabo tudi vplival. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje o tem je nezakonito in pomeni, da zakonske znake po takšni interpretaciji izpolnjuje vsak predstojnik nekega organa, ki za svoje delo potrebuje določen material in ga tudi naroča. Že sama funkcija torej pomeni možnost vplivanja, kar je za pritožnika nedopustna širitev cone kriminalnosti.
103. Že v točki 66 obrazložitve te odločbe je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je bistveno, da ima oseba, ki je nedovoljeno nagrado prejela, pri organizaciji takšno vlogo, da ima realno možnost, da doseže sklenitev (oziroma ohranitev) posla. Očitek o nedopustni širitvi cone kriminalnosti ni utemeljen. Obtoženi je namreč prav zaradi svoje vodilne vloge na OK nedvomno imel možnost vplivanja na sklenitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala, četudi ga sam pri svojem delu ni uporabljal. V svojem pričanju je G. G. ocenila, da je obtoženi takšno možnost imel. Potrebno pa je brati obrazložitev (točki 238 in 239 sodbe) v celoti. Sodišče prve stopnje ni poudarilo le, da je bil obtoženi pristojen za podpisovanje zahtevkov za odprtje identov, temveč tudi za podajanje strokovnih kriterijev za posamezna javna naročila ter sprejemanje odločitev o prekinitvah dobav, kot je sam povedal v zagovoru, torej, da je imel to moč, da z določenim dobaviteljem prekine sodelovanje ter izpostavil tudi, da se je v času, odkar je predstojnik OK, to dejansko že nekajkrat zgodilo. Okoliščina, da ni sam pripravil strokovnih kriterijev v zvezi z materialom za hrbtenično kirurgijo, ni odločilna in je razumljivo, da so strokovne kriterije pripravili strokovnjaki, ki se pri delu srečujejo prav z materialom, katerega nabavo so želeli, vendar pa je prav zaradi svojega položaja predstojnika v postopku, predpisanim za začetek redne nabave medicinskega materiala, obtoženi Č. Č. imel zelo pomembno vlogo, ki se jo je očitno zavedala tudi družba B. d.o.o., ki je plačala donacije, vezane na pretekle dobave. Da njegova vloga ni bila tako obrobna, kot jo želi tudi na tem mestu prikazati pritožnik, kaže nadaljnje obtoženčevo aktivno delovanje pri donacijskih pogodbah, katerih zneski so bili vezani na pretekle dobave. Povedano še jasneje, obtoženi je imel prav zaradi svoje funkcije predstojnika OK vpliv na začetek dobave ter posledično tudi na porabo in ohranitev posla, kajti do začetka redne dobave ne bi moglo priti, če ne bi bil izpeljan predhodni postopek, v katerem je imel obtoženi pomembno vlogo, pa čeprav ni bil on tisti, ki bi sam spisal strokovne kriterije ali nato pri svojem delu uporabljal material za hrbtenično kirurgijo. Drži sicer, da je imel vsak kirurg možnost vpliva, vendar to obtoženega Č. Č. nikakor ne razbremenjuje.
104. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da možnost vpliva skladno s sodno prakso zadostuje. Tako je VSRS v že večkrat omenjeni sodbi I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 zapisalo, da zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino prejela oziroma ji je bila obljubljena, v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na sklenitev posla, ni pa nujno, da bi imela tudi pooblastilo za njegovo sklenitev ter takšna razlaga ne prebija jezikovnega pomena inkriminacij, saj zakon ne določa niti med kom naj bi posel bil sklenjen oziroma kdo naj bi odobril oziroma opravil storitve, niti ne določa, da bi moral imeti storilec, ki podkupnino prejme, kakšna posebna pooblastila za sklenitev posla ali odobritev storitev. Pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 247. člena KZ (sedaj 241. člena KZ-1), ki je t.i. nepravo pasivno podkupovanje, storilec podkupnino terja ali sprejme kot protiuslugo za sklenitev posla ali opravo storitve. Nadalje je v svoji odločbi VSRS zapisalo, da zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino prejela, pri organizaciji takšno vlogo, da ima realno možnost doseči sklenitev posla, z drugimi besedami, predmet protiusluge za prejeto podkupnino je lahko kakršnakoli storitev ali opustitev, s katero lahko podkupljena oseba glede na položaj, ki ga ima pri opravljanju gospodarske dejavnosti organizacija, doseže, da bo posel sklenjen. Takšna razlaga pa ustreza običajnemu načinu poslovanja v gospodarstvu, v katerem osebe, ki so pooblaščene za zastopanje, odločitve (predvsem take, ki zahtevajo specifično strokovno znanje) večkrat prepuščajo drugim zaposlenim, sama izjava volje pooblaščene osebe, s katero se posel sklene, pa je le še formalnost. Ključno je torej, da ni nujno, da ima oseba, ki je podkupnino prejela (v konkretnem primeru obtoženi Č. Č.) tudi pooblastilo za sklenitev posla, temveč zadostuje, da ima v organizaciji (OK) takšen položaj, da ji omogoča vpliv na njegovo sklenitev (t.j. vlogo v postopku, potrebnem za začetek redne dobave medicinskega materiala, kjer je bil njegov podpis potreben, vlogo pri sprejemanju odločitev o prekinitvah dobah, vlogo pri podpisovanju strokovnih kriterijev za posamezna javna naročila za nabavo medicinskih materialov). Nenazadnje niti z gospodarskega vidika ni logično, da bi bila gospodarska družba B. d.o.o. pripravljena plačevati nemajhne zneske neki osebi, ki ne bi imela nobenega vpliva na njen poslovni uspeh.
105. V zvezi z zaslišanjem G. G. na glavni obravnavi, ki ga pritožnik tudi sicer problematizira s procesnega vidika, na kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo, pritožnik kritizira navedbo sodišča prve stopnje, da je ta priča potrdila, da so obtoženi zase zahtevali (obtoženi Č. Č. pa za DRO) in sprejemali nedovoljene denarne nagrade. Po oceni pritožnika to ne drži, kajti ta priča je na vprašanje, ali je obtoženi Č. Č. zase ali za DRO zahteval kakšno nagrado, povedala, da ne. Šele na prigovarjanje predsednice senata, da naj bi pogojeval nadaljevanje sodelovanja s plačilom donacije in da je le-to izjavila tudi priča F. F., je nekako v kontekstu G. G. zaključila, da je verjetno tudi obtoženi Č. Č. zahteval takšno nagrado vsaj na sestanku 5. 9. 2013. Sodišče prve stopnje je takšno na pladnju servirano izjavo G. G. v celoti upoštevalo, v izpodbijani sodbi pa opravičuje, zakaj G. G. ob zaslišanju ni vedela natančno povedati okoliščin v zvezi z izplačevanjem nedovoljenih nagrad zdravnikov. Sodišče prve stopnje svojo odločitev o okoliščinah, pomembnih za ugotovitev storitve kaznivega dejanja, opira na potrditev te priče po predočenju navedb v ustnih ovadbah oziroma izjavah, ki jih je podala kot osumljenka, takrat pa si je reševala lastno kožo na račun drugih. Na takšni izpovedbi priče, ki temelji zgolj na predočenju navedb v ustnih ovadbah oziroma izjavah, ki jih je podala kot osumljenka, sodišče ne more utemeljevati svoje odločitve glede krivde obtoženih. Takšne izjave so namreč po svoji naravi zagovor, ki ni dokaz.
106. Z zgoraj navedenimi pritožbenimi navedbami pritožnik torej kritizira odločitev sodišča prve stopnje, da svojo odločitev opre tudi na pričanje G. G. Ta kritika ni upravičena. Najprej je potrebno poudariti, da sodišče pričanja G. G. ni ocenjevalo samega zase, temveč tudi v povezavi z ostalimi izpovedbami zaslišanih prič ter zlasti v povezavi z obremenilnimi listinskimi dokazi. O zaslišanju G. G. je najprej na splošno pojasnilo (točki 173 in 174 sodbe), da je razlog, da G. G. ob zaslišanju ni vedela natančno povedati okoliščin v zvezi z izplačevanjem nedovoljenih denarnih nagrad zdravnikom, tudi v tem, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je celoten sistem izplačevanja nedovoljenih denarnih nagrad v družbi B. d.o.o. vodila N. N., kar izhaja iz izpovedb računovodkinje E. E. in knjigovodkinje T. T. Poleg tega je upoštevalo, da je zaradi časovne oddaljenosti med dogodki in zaslišanjem življenjsko, da se priča v zvezi s tem ni več spominjala vseh okoliščin, kar je priča tudi sama večkrat poudarila ter pojasnila, da ne razpolaga z dokumentacijo, na podlagi katere bi si lahko osvežila svoje vedenje. Nadalje G. G. v zvezi z izplačevanjem nedovoljenih denarnih nagrad z zdravniki sama neposredno ni kontaktirala (z izjemo izročitve nedovoljene denarne nagrade v obliki gotovine K. K.), kajti z zdravniki je neposredno kontaktiral obtoženi B. B. Vse te ugotovitve oziroma pojasnila sodišča prve stopnje pa so razumna in prepričljiva ter jih pritožbeno sodišče sprejema.
107. Zaslišana na glavni obravnavi je G. G. v prosti izpovedbi resnično zelo malo izpovedala, zato je bilo procesno povsem pravilno, da ji je predsednica senata predočala izjave oziroma dele izjav, ki naj bi jih v predkazenskem postopku G. G. dala policiji, bodisi ob podajanju ovadbe, bodisi v vlogi osumljenke. Ni pravilno stališče pritožnika, da zagovor ni dokaz, kajti tudi na zagovor je mogoče opreti odločitev sodišča, ocenjuje pa se ga tako kot ostale dokaze po načelu proste presoje dokazov. Uradni zaznamek z osumljencem ni ne zagovor ne dokaz v pravem smislu, temveč je skladno s pravno teorijo t.i. poldokaz, na podlagi katerega se v predkazenskem postopku lahko pridobivajo dokazi, v dokaznem postopku na glavni obravnavi pa ga je mogoče predočiti zaslišanemu, konkretno priči G. G., vendar to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev opiralo na uradne zaznamke osumljene G. G., temveč na njeno izpovedbo na glavni obravnavi o tem, kar je povedala o predočenih ji zapisih v uradnih zaznamkih. Sodišče prve stopnje je korektno obrazložilo (točke 178 do 180 sodbe), kaj je o predočenih ovadbah oziroma uradnih zaznamkih z osumljenko povedala priča na glavni obravnavi ob uvodni ugotovitvi, da na glavni obravnavi vseh okoliščin v zvezi z izplačevanjem nedovoljenih denarnih nagrad zdravnikom in donacij DRO ni znala natančneje pojasniti. Tako je o obtoženemu Č. Č. na glavni obravnavi dne 24. 8. 2020 konkretneje izpovedovala na straneh 28 do 34 in 43 do 46 ter dne 2. 9. 2020 na straneh 43 do 44 prepisa zaslišanja. Zlasti je pomenljivo njeno pričanje, ko je povedala, da glede na to, da je bil (obtoženi Č. Č.) predstojnik klinike, meni, da je imel močan vpliv na odločitve, kakšne materiale se dobavlja ter v zvezi s sestankom 5. 9. 2013, da je bil natančno seznanjen, tudi on je vodil evidenco, vsak moment se je vedelo, kje smo. Pričanje G. G. za dokazovanje obtoženemu Č. Č. očitanega kaznivega dejanja sicer ni edini obremenilni dokaz, saj so še bolj izpovedni podatki izhajajoči iz listin, to je donacijskih pogodb, v povezavi s podatki o vrednosti dobavljenega materiala za posamezno obdobje.
108. Po mnenju pritožnika ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel obtoženi Č. Č. ključno vlogo pri nabavi materiala, kajti on ni izbiral ne predlagal začetka uporabe medicinskega materiala oziroma dodelitev identa, ampak je bil v funkciji predstojnika klinike le eden od sopodpisnikov takšnega predloga. Pritožnik sam priznava, da je bil tudi obtoženi Č. Č. lahko predlagatelj ter je lahko podal strokovne kriterije za material, ki bi ga uporabljal pri svojem delu, a poudarja, da nikakor ne pri delu kirurgov operaterjev hrbteničnega oddelka, saj takšnega materiala nikoli ni uporabljal, niti se ni dodatno usposabljal za to področje. Vedno je predlog za dodelitev identa podpisoval le kot predstojnik klinike. Vsako vlogo za uvedbo novega materiala je pripravil tisti, ki je kasneje takšen material vgrajeval. Zato obtoženi Č. Č. pri uvedbi redne dobave določenega medicinskega materiala za potrebe hrbteničnega oddelka nikoli ni imel nikakršnega vpliva niti na izbiro materiala in posledično dobavitelja, še manj je lahko vplival na porabo tega materiala in v končni fazi tudi ne na prenehanje rabe materiala na hrbteničnem oddelku. S strani predstojnika OK podpisan predlog še ne pomeni začetka uporabe novega materiala oziroma odprtja identa, saj je šel predlog še na Komisijo. Takšnih predlogov pa, kot na tem mestu pravilno ugotavlja že pritožnik sam, glede na zahteve komercialnega sektorja UKC predlagatelj ni mogel podati brez podpisa oziroma sopodpisa predstojnika posamezne klinike.
109. Iz zgoraj navedenega je razvidna težnja pritožnika po minimiziranju vloge obtoženega Č. Č. kot predstojnika OK v postopku dodelitve identa oziroma pričetka uporabe novega medicinskega materiala. Predmet takšnega postopka sta bila tudi TLIF PEEK KOŠARICE ... (cage) ter sintetična kostna pasta N. proizvajalca M. in dobavitelja družbe B. d.o.o. (točke od 209 do 218 sodbe). Pritožnik brezuspešno zmanjšuje pomen vloge obtoženega Č. Č., ki je kot predstojnik OK podpisoval vloge za odprtje identa, na podlagi katerega se je pričela dobava medicinskih materialov, z navedbami, da je vloge podpisoval le kot predstojnik klinike ter da so vsebino vloge pripravljali tisti, ki so material vgrajevali, na kar ni imel vpliva, končno odločitev o vlogi pa je sprejela Komisija UKC za vgradne materiale. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo takšen formalen potek postopka za odprtje identa, vendar pri tem pritožnik zanemari prepričljive okoliščine, ki potrjujejo, da je imel obtoženi Č. Č. vpliv na izbiro materiala oziroma na sklenitev posla in ni šlo zgolj za formalen podpis vlog s strani obtoženca. Priča U. U. je kot član Komisije namreč povedal, da je Komisija vloge pregledovala bolj v formalnem smislu, spomnil se je le enega primera, ko so zavrnili vlogo iz vsebinskih razlogov. Tudi priča V. V. je potrdil, da je bilo odločanje komisije, katere član je bil, bolj formalizem in se ni spomnil, da bi komisija kdaj zavrnila predlog, ki bi ga posredoval obtoženi Č. Č. kot predstojnik OK, pri čemer pritožnik brezuspešno izpostavlja izpoved V. V., da se je v primeru vprašanj obrnil na hrbtenične kirurge, ne na obtoženega Č. Č., saj samo dejstvo, da se V. V. ni spomnil, da bi kdaj zavrnili predlog, potrjuje, da je imel obtoženi Č. Č. kot podpisnik predloga dejanski vpliv na sklenitev posla oziroma odprtje identa. Tudi sam obtoženi Č. Č. je v zagovoru potrdil, da je vodjo oddelka D. D. prosil, da pripravi strokovne kriterije, ali pa je sam imenoval nekoga na oddelku za to nalogo, zato je sodišče prve stopnje takšen zaključek napravilo na podlagi zagovora obtoženca in izpovedbe U. U. Povedal je tudi, da če je podpisal kriterije, je to pomenilo, da se z njimi strinja (točka 235 sodbe), kar ovrže pritožbene navedbe, da jih je podpisoval zgolj v funkciji predstojnika. Povedal je še, da ima moč, da prekine dobavo določenega materiala, kar dodatno potrjuje, da je imel vpliv na izbiro dobavitelja, ki presega zgolj formalno podpisovanje vlog za odprtje identa (točki 238 in 239 sodbe), zato je imel dejansko možnost vpliva na porabo in na pridobitev ter ohranitev posla, kar potrjuje tudi njegova vloga pri zbiranju donacij, ki so bile vezane na obseg dobav B. d.o.o. OK in so dejansko predstavljale nedovoljene nagrade ter zlasti obtoženčevo natančno poznavanje odprtih „donacij“ s strani B. d.o.o. glede na vrednost dobavljenega materiala, o čemer sta izpovedali priči F. F. in G. G. Pritožnik navedenih zaključkov ne more omajati s ponavljanjem stališča, da je bila vloga obtoženega Č. Č. pri podpisovanju predlogov zgolj formalna in nikakor ne gre za očitek obtožencu zgolj na podlagi njegove funkcije. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 239 sodbe), da je s podpisovanjem vlog za odprtje identov in s tem vplivom na pričetek dobave in tudi s sprejemanjem odločitev o prekinitvah dobav medicinskega materiala, neizogibno vplival tudi na porabo medicinskega materiala. Navedenega zaključka pritožnik ne more omajati s zatrjevanjem, da ni nikomur naročal, kako naj material porablja, niti ga sam ni uporabljal, saj se mu to niti ne očita. Brezuspešno je tudi sklicevanje pritožnika, da se je obtoženec odločil za prekinitev dobave določenega materiala samo na predlog operaterja, saj ne gre zanemariti verodostojne izpovedi R. R., na katero se opira tudi sodba, da sta obtoženi Č. Č. in obtoženi D. D. kot vodja oddelka delovala kot usklajena in da je imel zadnjo besedo obtoženi Č. Č. Na tak način sta vsak v okviru svojega položaja učinkovito vplivala na porabo materiala in s tem na sklenitev in ohranitev posla.
110. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo (točka 226 sodbe), zakaj ne verjame obtoženemu Č. Č., da med vrsto zahtevkov, ki jih je v času svojega predstojništva na OK podal, ni opazil, da posluje tudi z družbo B. d.o.o. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje se pritožniku zdi nelogična in neživljenjska, ker ni mogoče pričakovati, da bo predstojnik v vrsti zahtev za uvedbo novih materialov, OK pa trenutno uporablja okoli 12000 različnih izdelkov, poznal vsakega posameznega dobavitelja.
111. Z izpostavljanjem velikega števila različnih izdelkov skuša pritožnik zamegliti bistveno, kajti ne le, da število dobaviteljev ni bilo tolikšno, že B. d.o.o. je npr. dobavljala več različnih izdelkov proizvajalca M., pač pa je v navedeni točki obrazložitve sodišče prve stopnje logično pojasnilo, da ne le, da se je obtoženi Č. Č. s predstavniki družbe B. d.o.o. srečal v letu 2008, ko je družba pričela dobavljati medicinski material, temveč tudi v septembru 2013, iz izpovedbe G. G. izhaja še sestanek v vmesnem času, predvsem pa je obtoženi Č. Č. sam povedal, da je vedel, da družba B. d.o.o. daje donacije, saj so vsi dobavitelji dajali donacije, pri čemer je bila višina donacij določena glede na promet med družbo B. d.o.o. in OK, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, ter je tako sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je obtoženi Č. Č. zaradi določitve višine donacij spremljal promet med družbo B. d.o.o. in OK, kajti sam je povedal, da so v letu 2010 predlagali donacijo B. d.o.o. v višini 10.000 EUR, ki sicer nikdar ni bila plačana, da so v letu 2011 prosili za donacijo, ki so jo plačali ter v zvezi z zneskom 10.600 EUR po zadnji donacijski pogodbi, da so predlagali tolikšno donacijo in pač napisali mogoče malo več, ker so upali, da bodo več dali. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje, da je obtoženi Č. Č. zelo dobro vedel, da je družba B. d.o.o. dobavitelj medicinskega materiala OK, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.
112. Izpoved priče U. U. je tudi po oceni pritožnika s strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjena kot verodostojna, a se pritožnik ne strinja z zaključkom, ki ga je sodišče prve stopnje izpeljalo iz njegovega pričanja (točka 235 sodbe). Po pritožnikovem mnenju ni logično, da je obtoženi Č. Č. s podpisom strokovnih kriterijev poskrbel za pripravo strokovnih kriterijev. Sestavo je zaupal strokovnjakom na tem oddelku, seveda pa kot predstojnik takšne kriterije tudi podpisal. Iz dokaznega postopka ne izhaja ugotovitev, da je strokovne kriterije obtoženi Č. Č. kot predstojnik klinike podpisoval v svojstvu svoje strokovne ocene, ampak vedno le v funkciji predstojnika, katerega delo je tudi podpisovanje takšnih strokovnih kriterijev.
113. Obrazložitev izpodbijane sodbe v grajanem delu po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni nelogična. V opisu očitanega kaznivega dejanja se obtoženemu Č. Č. namreč očita, da je kot predstojnik klinike podpisal zahtevke za odprtje identa skupaj s strokovnimi obrazložitvami ter da je bil kot predstojnik klinike pristojen za podajo strokovnih opisov za posamezna javna naročila ter za sprejemanje odločitev o prekinitvi dobave ter tako posledično vplival na porabo in pridobitev ter ohranitev dobav medicinskega materiala. Podaja strokovnih opisov še ne pomeni, da je strokovne opise prav on tudi pripravil, toda bistveno je, da brez njegovega podpisa zahtevek za odprtje identa ne bi mogel priti do Komisije, ki je bila pristojna za odločitev. Povedano preprosteje, šele z obtoženčevim podpisom so bili strokovni kriteriji dokončno pripravljeni za nadaljnji postopek.
114. V zvezi s pričama Š. Š. in S. S. se pritožnik ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da njuni pričanji nista bili verodostojni. Sodišče prve stopnje namreč ob dejstvu, da gre za časovno oddaljene dogodke, pri ugotavljanju verodostojnosti teh prič posega v malenkosti glede zaporedja posameznih dogodkov, predvsem glede vprašanja podpisov donacijskih pogodb in opisa zneska donacijskih pogodb, po drugi strani pa v celoti verjame izpovedbam prič G. G. in F. F., ki sta bili močno zainteresirani v tem postopku vso krivdo za nepravilno ravnanje vodstva družbe B. d.o.o. v spornem obdobju prenesti na obtožence. Pri tem so po oceni pritožnika celoten postopek že pred podajo ovadbe (po že prejeti anonimni prijavi) v celoti vodili in koordinirali preiskovalni organi in je tako očitno, da sta priči G. G. in F. F. na sestanek 5. 9. 2013 prišli opremljeni z navodili preiskovalnih organov ter napotki za nagovarjanje na storitev kasneje očitanega dejanja, kar vse je razvidno tudi iz izpovedb prič T. T. in E. E., ki sta potrdili, da je bil nekakšen neformalni obisk na sedežu družbe v ... v času kosila s strani dveh kriminalistov, znancev F. F., opravljen v času, ko naj bi bila podana že nekakšna anonimna prijava.
115. Graja tudi v tem delu ni utemeljena. Ocena prič S. S. in Š. Š. (točke od 245 do 248, 251, od 253 do 257 sodbe) nikakor ni tako preprosta, kot izhaja iz pritožbenih navedb. V navedenih točkah je sodišče prve stopnje prepričljivo presodilo, tudi na podlagi pričanj teh dveh prič, da je bila vloga obtoženega Č. Č. pri delovanju DRO in donacijskih pogodbah zelo velika. Natančno je pojasnilo, v katerih delih izpovedb pričama ni sledilo. Primeroma pri priči S. S. je upravičeno zaznalo neprepričljivost, ko je trdil, da je kot predsednik društva le podpisoval dokumente in da ni poznal nobenega donatorja, spomnil se je le družbe GP ... Ko pa mu je bilo predočeno, da je v preiskavi kot donatorje navedel več različnih družb (sodišče jih je v obrazložitvi tudi naštelo), je povedal, da se sam s temi družbami ni dogovarjal za donacije ampak obtoženi Č. Č., in sicer, da je „on hišo rihtal, izobraževanje, to vse je bilo na njegovih plečih“. Pri priči Š. Š. je zaznalo, da je sprva skušala minimizirati vlogo obtoženega Č. Č. v DRO, saj je najprej povedala, da v društvu ni imel nobene vloge, v nadaljevanju pa je povedala, da je obtoženi Č. Č. želel, da se z donacijami ne zapravi toliko za izobraževanje, ampak bolj za opremo klinike, ki je bila v slabem stanju ter da se za donacijo dogovorita obtoženi Č. Č. in S. S. Ko je bila nato vprašana, zakaj se je za donacije dogovoril obtoženi Č. Č., če je povedala, da ta ni imel nobene vloge v društvu, je odgovorila, da obtoženi Č. Č. konkretno nima vloge, da bi bil za kaj odgovoren in da se samo dogovarja za donacije ali za strokovna izobraževanja, v nadaljevanju pa je pojasnila še, da se v okviru klinike dogovorijo, kar bi bilo tisto leto za koga zanimivo in potem obtoženi Č. Č. odloči, kdo se lahko udeleži nekega srečanja, ki se tiče stroke, s katero se ukvarja in da ko pride donacija, denar, obtoženi Č. Č. odloči, kam bo šel denar. Natančno je obrazložilo, zakaj je bila Š. Š. neprepričljiva pri opisovanju nastanka oziroma določanja zneskov v donacijskih pogodbah, česar pritožnik niti ne izpodbija argumentirano, temveč se posplošeno sklicuje na po njegovem mnenju neprepričljivi pričanji F. F. in G. G. ter postavlja tezo o tem, da celoten postopek že pred podajo ovadbe v celoti vodijo in koordinirajo preiskovalni organi. Takšna zelo posplošena teza ne prenese kritične presoje. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo analiziralo del predkazenskega postopka (točka 28 sodbe) tako v zvezi z anonimno prijavo, na Nacionalni preiskovalni urad (v nadaljevanju NPU) prejeto 21. 8. 2013 ter 15. 10. 2013 ter prvi obisk kriminalistov NPU v družbi B. d.o.o. v septembru 2013. 116. Pritožnik izpostavlja pričanje stečajnega upravitelja Ž. Ž. o njegovih težavah s pridobitvijo dokumentacije, ki jo je kot stečajni upravitelj zahteval od F. F. in G. G. ter iz njegovega pričanja razvidno nepravilno in negospodarno ravnanje družbe B. d.o.o., njenih zastopnikov in svetovalke F. F., ki se je končalo s stečajem te družbe ter postavi tezo, da sta F. F. in G. G. bili tisti, ki sta morali najti „grešnega kozla“ za svoje negospodarno ravnanje, zapravljivost in slabe poslovne odločitve.
117. Teza o iskanju „grešnega kozla“ prav tako ne prestane kritične presoje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (točka 60 sodbe), da je družba B. d.o.o. nedvomno imela finančne težave, o tem so izpovedale ne le priče G. G. in F. F., temveč tudi T. T. in E. E. ter dopustilo možnost, da so se v tej zvezi dogajale nepravilnosti pri razpolaganju s premoženjem družbe in njenih povezanih družb z namenom izognitve obveznostim v kasnejšem davčnem in stečajnem postopku. Vendar pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da četudi so se v družbi B. d.o.o. dogajale finančne nepravilnosti v zatrjevani smeri, navedeno še ne pomeni, da je izpovedba G. G. o zahtevanju in sprejemanju ter dajanju nedovoljenih denarnih nagrad zdravnikom in DRO neverodostojna in bi bilo dajanje nedovoljenih denarnih nagrad zdravnikom in društvu v kontekstu finančnih nepravilnosti v družbi B. d.o.o. lahko zgolj eno v sklopu zatrjevanih finančnih nepravilnosti.
118. Glede ocene verodostojnosti priče F. F., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno, se pritožnik nikakor ne strinja. O sestanku 5. 9. 2013 je v preiskavi povedala čisto drugače kot na glavni obravnavi, listinska dokumentacija in sporočila iz septembra 2013 kažejo nasprotno od ugotovljenega s strani sodišča prve stopnje. Tožilec Z. Z. je zaslišan 20. 12. 2017 izpovedal, da je bil namen prvega obiska priče F. F. drugačen, in sicer na vprašanje, da naj bi priča F. F. povedala, da naj bi prišla podati ovadbo iz razloga, ker se ji je zdelo ravnanje nesramno, neko grdo ravnanje predstojnika OK, ne pa o neki korupciji, odgovoril, da je to res in da tudi njegovo prvo zaznavanje ni bilo popolnoma jasno, ali gre za korupcijsko kaznivo dejanje ali ne. Pri tem je potrebno upoštevati, da je obtožba grajena na izpovedbi priče F. F. ter izjavi priče G. G. po skypu, ko je bilo na vsako posamezno vprašanje njen odgovor predočena tudi izpovedba te priče, ki jo je G. G. nato potrdila. Pritožnik zaključuje, da je F. F. o sestanku 5. 9. 2013 ter nadaljevanju dogajanja v septembru 2013 govorila z višjo stopnjo verjetnosti v preiskavi, ko se je zadeve natančneje spominjala. Pritožniku se zato zastavlja vprašanje, kdaj in ob kakšni priliki je bila podana zahteva za donacijo, če pa priča govori o zahtevah že pred 5. 9.2013, skozi, prvič pa je bila seznanjena z donacijskimi pogodbami šele, ko se je začela oziroma bila že v teku preiskava. Zaporedje dogajanja v spornem obdobju je povsem zmešano in si ga je po mnenju pritožnika priča sproti izmišljevala in prilagajala glede na vprašanja. Pritožnik zato pri oceni priče F. F. zaključuje, da ne govori resnice oziroma jo prilagaja lastnim potrebam, očitno ima tudi zamero do obtoženega Č. Č., zato je ocena njenega pričanja s strani sodišča prve stopnje povsem zgrešena.
119. Pritožnik z obširnimi pritožbenimi navedbami podaja svojo oceno pričanja F. F. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da nikakor ne drži, da je celotna obsodilna sodba grajena na pričanju G. G. in F. F. Slednja je v preiskavi pojasnila, kako je bilo na sestanku 5. 9. 2013, o svojem šoku ob grožnjah obtoženega Č. Č. in da je o donacijah govoril obtoženi Č. Č., nato je naknadno izvedela, da so bile že prej donacije. Potrebno je namreč upoštevati, da je sama v B. d.o.o. prišla proti koncu, ko je družba že bila v finančnih težavah. Sodišče prve stopnje je podalo kompleksno oceno njenega pričanja (točke od 350 do 357 sodbe), ki ji v izogib ponavljanju sledi tudi pritožbeno sodišče. Le-to izpostavlja, da je priča ob vsaki svoji izjavi povedala o grožnji obtoženega Č. Č. o izvajanju šeriatskega prava na sestanku dne 5. 9. 2013, zaradi česar je bila šokirana. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je iz večkratnih zaslišanj priče razbrati skladno izpovedovanje o dogodku 5. 9. 2013, saj je vsakič znova v bistvenih okoliščinah enako opisala vsebino srečanja. Predvsem pa sodišče prve stopnje svoje presoje dogajanja na omenjenem sestanku ni gradilo le na njenem pričanju, temveč je kritično ocenilo tudi izpoved G. G. in Š. Š. ter zagovor obtoženega Č. Č.
120. Iz pričanja F. F. v preiskavi je razvidno, da ji o donacijskih pogodbah pred sestankom ni bilo znanega, pač pa je o njih izvedela na sestanku od obtoženca in po njem od E. E. O prostovoljnosti donacij se niso pogovarjali, sama pa je bila mnenja, da se brez njih ni moglo delati. Toda bistveno je, da sta z G. G. na sestanek šli zaradi težav, v katerih se je družba B. d.o.o. znašla, ali je bil razlog prav zadnja donacijska pogodba ali reševanje posla z OK, niti ni odločilno, kajti dejstvo je, da prav zaradi poslovnih težav družba donacije ni zmogla plačati. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 340 sodbe), sta F. F. in G. G. po prejemu donacijske pogodbe z dne 9. 8. 2013 zaprosili za sestanek pri obtoženemu Č. Č. iz razloga, ker družba B. d.o.o. zneska donacije zaradi finančnih težav ni mogla plačati. Bistveno je nadalje, da je na sestanku obtoženi Č. Č. izrazil zahtevo po donaciji in podal v tej smeri še druge predloge ter se pri tem obnašal tako, da sta G. G. in F. F. nato dejanje naznanili, pri čemer v tako zgodnji fazi ni odločilno, ali je F. F., ki ni pravni strokovnjak temveč ekonomistka (kot izhaja iz njenih osebnih podatkov, danih ob zaslišanju v preiskavi), že takoj imela v mislih koruptivno ravnanje ali le nedostojno obnašanje obtoženega Č. Č. do nje. Okoliščina, da o njem zaradi objave prispevka o nekem bolnem otroku po televiziji nima dobrega mnenja, prav tako ni bistvena, saj je na dlani, da obtoženemu Č. Č. prav zaradi njegovega obnašanja do nje 5. 9. 2013 nikakor ni naklonjena. Listinska dokumentacija o korespondenci med F. F. in OK pa je izpovedna sama zase in je po presoji pritožbenega sodišča njena glavna sporočilnost v tem, da je bila volja obtoženega Č. Č. tudi še po sestanku 5. 9. 2013 priti do nedovoljene denarne nagrade v korist DRO s strani družbe B. d.o.o. 121. Pritožnik nadalje obširno povzema pričanje G. G. na glavni obravnavi in pri tem trdi, da je sodišče prve stopnje priči enostavno postavljalo sugestivna vprašanja ter poda oceno, da iz pričanja izhaja, da ni šlo pri ravnanju obtoženega Č. Č. za kakršnekoli znake očitanega mu kaznivega dejanja, da je temu tako, pa je G. G. povedala že ob pričetku zaslišanja na glavni obravnavi, ko je povedala sodišču, da nakazovalo se je na društvo, ali je bilo to nedovoljena nagrada, to morate pa vi (sodišče) presodit. 122. Priča G. G. prav tako po izobrazbi ni pravnica, temveč politolog (podatki ob podani ob njeni ovadbi in zaslišanju v preiskavi), zato njeno mnenje o tem, ali je ravnanje obtoženega Č. Č. kaznivo dejanje, nima omembe vredne teže. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje priči ni zastavljalo sugestivnih vprašanj, pač pa je v smeri ugotovitve materialne resnice skušalo razjasniti dejansko stanje s korektnim predočanjem izjav drugih prič, če so se pričanja razhajala ali se G. G. ni spomnila. Ker sama v prosti izpovedbi ni vedela veliko povedati, ji je upravičeno predočalo zapisnike o podaji ovadbe in uradne zaznamke z njo kot osumljenko, pri čemer je bilo že pojasnjeno, da takšno postopanje ni nedopustno, seveda pa na zapisnik o ovadbi in uradne zaznamke sodišče prve stopnje ni oprlo odločitve, temveč na tisto, kar je o predočenih delih listin priča povedala pred sodiščem. O plačevanju donacij v korist DRO je sodišče prve stopnje pričanje G. G. o tem prepričljivo ocenilo (točke od 271 do 274 sodbe in od 346 do 348 sodbe) in na to oceno se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje.
123. Pritožbeno sodišče se glede na zgoraj navedeno ne strinja s pritožnikom, da v ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nikakršne logike, zakaj naj bi priči F. F. in G. G. prišli 5. 9. 2013 na pogovor o donaciji, če sta si obe enotni, da ni bilo denarja v družbi oziroma sta celo ponudili donacijo na način, ki pravno ni sprejemljiv in se je zato o takšnem načinu doniranja posvetoval obtoženi Č. Č. s pravno službo UKC. Razlog za sestanek je bila po presoji pritožbenega sodišča namreč težnja F. F. in G. G., da skušata rešiti poslovno sodelovanje med OK in družbo B. d.o.o., pri tem pa s predlaganimi možnostmi stranki posla nista našli skupnega jezika.
124. Z zgoraj navedenim v zvezi pritožnik izpostavlja, da bi bilo zaslišanje priče A. B. potrebno zaradi razjasnitve dotedanjega poslovanja društev v okviru kliničnih centrov. Če bi bilo namreč karkoli narobe pri poslovanju DRO, se obtoženi Č. Č. ne bi obrnil na pravno službo UKC, še manj bi mu pravna služba na to odgovorila. Zaslišanje te priče bi moralo sodišče izvesti, da bi lahko dejansko stanje pravilno ugotovilo.
125. Pojasnjeno je bilo že, da je sodišče prve stopnje opravičeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. B., kajti donacije društvu ali kliniki same po sebi niso problematične, temveč je v konkretnem primeru bilo nedopustno povezovanje zahteve po donacijah s prometom, ki ga je v poslovanju z opremo proizvajalca M. z OK ustvarila družba B. d.o.o. Okoliščina, da se je obtoženi Č. Č. obrnil na pravno službo, zato obtoženca ne more razbremeniti, saj so se poizvedbe navezovale na vprašanja, kako porabiti sredstva, ki bi bila donirana, bistveno pa je vprašanje, kako je do donacije sploh prišlo in tega z zaslišanjem predlagane priče, ki bi izpovedovala o dotedanjem poslovanju društev, ne bi bilo mogoče dodatno razjasniti.
126. Pritožniku ni jasno, zakaj je ravno v času, ko je DRO prejelo donacije s strani B. d.o.o., promet, ki je pred tem rasel, začel upadati, ko pa naj bi bila prodaja medicinskega materiala hrbtenične kirurgije vezana na donacije.
127. Pritožbeno sodišče v tej okoliščini ne vidi nelogičnosti, kajti donacije so bile vezane na v preteklosti opravljen promet, to je dobavo medicinskega materiala. Povedano drugače, obtoženemu Č. Č. in tudi drugim obtožencem se ni očitalo, da bi v zameno za nedovoljene denarne nagrade poskrbeli za to, da se dobavlja medicinski material, ki ne bi bil ustrezen ali v količinah, ki ne bi odražale dejanskih potreb bolnišnic oziroma posameznih oddelkov. B. d.o.o. je material za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M. dobavljala OK od leta 2008 do konca leta 2012 in v zvezi s tem je obtoženi tudi zahteval donacije, v korelaciji z v določenem časovnem obdobju ustvarjenim prometom. Problematičen torej ni obseg prometa, temveč okoliščina, da donacije niso bile prostovoljne, ker ne morejo biti povezane s posli dobave medicinskega materiala, kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo (točka 372 sodbe) in upravičeno izpostavilo del obtoženčevega zagovora (točka 378 sodbe), da je bilo zanj samoumevno, da dobavitelji, ker dobavljajo OK in s tem ustvarjajo zaslužek, plačujejo donacije, ker je v zagovoru povedal, da večji kot je promet z dobaviteljem, več denarja pričakujejo.
128. Ob koncu pritožnik izpostavi še, da se tako obtoženemu Č. Č. kot obtoženemu D. D., oba z OK, za identično obdobje očita nagrada v višini 10 % od porabe materiala hrbteničnega oddelka. Vsakdo od teh dveh obtoženih naj bi zahteval oziroma dobil 10 % vrednosti od prodanega materiala. Tega pa nobena od prič niti listinska dokumentacija ni potrdila, namreč, da bi B. d.o.o. glede na promet hrbteničnega oddelka OK plačeval kar 20 %, kar kaže na konstrukt tožilstva v veliki želji spoznati obtožene za krive, tudi če gre za prekrivanje enega in drugega obtoženega.
129. Iz listinske dokumentacije, ki jo je v zvezi z obema omenjenima obtožencema ustrezno upoštevalo sodišče prve stopnje, je jasno razvidno, da je določen odstotek prejel obtoženi D. D., določen odstotek pa je bil preko donacijskih pogodb nakazan DRO, torej s strani iste družbe na sicer dva različna naslova, zato ne preseneča, da ni dokazov o plačevanju 20 %. Povedano še drugače, znotraj družbe B. d.o.o. je bil nekoliko različen postopek plačevanja denarnih nagrad, vezan na promet hrbteničnega oddelka OK, saj je bil za obtoženega D. D. pristojen komercialist, v zvezi z obtoženim Č. Č. kot predstojnikom klinike, pa so se v korist DRO plačevale nagrade preko donacijskih pogodb.
**2.3. K pritožbenim navedbam zagovornikov obtoženega D. D. (točka II. izreka izpodbijane sodbe)**
130. Pritožniki trdijo, da izrek izpodbijane sodbe ni konkretiziran, razlogi o odločilnih dejstvih niso podani oziroma so v obrazložitvi sodbe nejasni. Iz tabele, ki je predmet izreka izpodbijane sodbe, ne izhaja konkretizacija očitkov, iz obrazložitve pa ni jasno, ali se obtoženemu očita, da je zahteval ali da je sprejemal nedovoljene denarne nagrade. Iz sodbe sicer izhaja, da naj bi obtoženi D. D. zahteval in sprejemal nedovoljene nagrade, vendar ni pojasnjeno, kdaj se je zahteva zgodila, to tudi ni opisano, naveden je le datum, ko naj bi nedovoljeno korist sprejel, kar ne zadošča za obrazloženost odločilnih dejstev, saj je bilo kaznivo dejanje dokončano že pred sprejemom nedovoljene nagrade, zato sprejem koristi ali nagrade ne predstavlja odločilnega dejstva.
131. Kot pravilno ugotavljajo pritožniki je kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 lahko dokončano že s samim terjanjem nedovoljene nagrade ali pa s sprejemom le-te. Obravnavano kaznivo dejanje je namreč mogoče storiti na dva načina, z zahtevo ali pa s sprejemom nedovoljene nagrade. Pravilno pritožniki zaznajo, da se obtoženemu D. D. očita, da je zahteval in tudi sprejel nedovoljene denarne nagrade, zgrešeno pa je njihovo stališče, da sprejem nagrade ne predstavlja odločilnega dejstva. V tabeli, ki je del opisa obtoženemu D. D. očitanega kaznivega dejanja, je na vrhu tretjega stolpca jasno navedeno „višina nedovoljenih nagrad, ki jih je D. D. zahteval in sprejel (v EUR)“, torej obe alternativni obliki izvršitve, zato ni pomembno le, da je nagrado zahteval (in kdaj točno), temveč tudi, kdaj je nagrade sprejel, celo več, za pravilno vrednotenje teže očitanega enovitega kaznivega dejanja, je bolj pomemben sprejem denarnih nagrad, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj v okviru v bistvenem enakih pritožbenih navedb več pritožnikov. V omenjeni tabeli, v četrtem stolpcu, so določno navedeni dnevi sprejema oziroma časovna obdobja, ko je obtoženec posamezno denarno nagrado sprejel. Ker je obtožencu očitano, da je dobil nagrado kot protiuslugo za pridobitev in ohranitev posla, so v drugem stolpcu tabele navedena obdobja dobave, na podlagi katerih se je izračunavala denarna nagrada. Posledično je zato jasno, da je obtoženi D. D. zahteval nedovoljeno denarno nagrado že pred prvim sprejemom nagrade, kajti da bi bilo izvršeno plačilo naročnine na strokovno revijo, je moral sporočiti podatke, naročnino katere revije naj v B. d.o.o. plačajo, kasneje pa v zvezi z različnimi načini sprejema nedovoljene denarne nagrade sporočal še druge potrebne podatke za pospešeno izvedbo sprejema. Čas zahteve ni določen, a glede na očitek, da je denarno nagrado tudi sprejel, to ne zmoti, pri čemer je potrebno pojasniti, da čas storitve sicer ni znak očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo (točke od 687 do 694 sodbe), zakaj je bilo potrebno kaznivo dejanje opredeliti kot enovito in ne nadaljevano kaznivo dejanje, do tega pa se je pritožbeno sodišče tudi že opredelilo, zato ne drži, da sodba o tem nima razlogov oziroma da so ti nejasni. Zgolj pripomniti je, da bi bilo kaznivo dejanje podano tudi, če bi storilec zahteval in sprejel nagrado za koga drugega. Toda v obtoženemu D. D. očitanem kaznivem dejanju različna poraba nagrad ni pomenila, da gre za nehomogena ravnanja, obtoženec je bil namreč tisti, ki je določil, kako bo nagrado porabil. Zato za obstoj kaznivega dejanja in njegovo opredelitev kot enovito kaznivo dejanje ni bistveno, ali je v končni fazi imel prav on korist, kvečjemu je mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino28, da so bile revije na voljo kolegom in da je bilo izobraževanje omogočeno sodelavki ipd.
132. Ker se obtožencu očitata tako zahteva kot sprejem nedovoljene denarne nagrade, ni pravilno stališče pritožnikov, da zastaranje kazenskega pregona teče že od zahteve nagrade. Ker pa je podano enovito kaznivo dejanje, zastaranje ne teče od vsakega posameznega sprejema nedovoljene denarne nagrade, temveč šele od zadnjega sprejema, to je bila izročitev gotovine od obtoženega B. B. v obdobju od 16. 3. do 1. 9. 2012. Ker je obtoženi D. D. denarne nagrade sprejemal vezano na določeno obdobje sukcesivno opravljenih dobav, ne drži, da ni jasno, ali je nagrado sprejel pred ali po sklenitvi posla. Tako se je prvo obdobje dobave pričelo oktobra 2008, denarna nagrada pa je sledila 12. 11. 2008 (plačilo naročnine za revijo S.). Sodišče prve stopnje je namreč jasno ugotovilo (točke 697 ter še 384, 386 do 390 sodbe), da se je dobava medicinskega materiala M. (kostne paste N. in hrbteničnih vstavkov) UKC s strani družbe B. d.o.o. kot dobaviteljice, pričela na podlagi predloga obtoženega D. D. predstojniku OK in po formalni odobritvi s strani Komisije za vgradne materiale, pri čemer je navedeni medicinski material predstavil obtoženi B. B., ki je za navedeni medicinski material obe ponudbi naslovil na obtoženega D. D. kot vodjo oddelka za kirurgijo hrbtenice. Natančneje, zahtevek za odobritev novega identa za košarice ... (cage) in sintetično kostno pasto N. ter posamezne zahtevke za otvoritev novih identov navedenega materiala je 12. 9. 2008 oddal oziroma podpisal obtoženi Č. Č. kot predstojnik OK, priloga pa sta bili ponudbi družbe B. d.o.o. z dne 29. 7. 2008, ki sta bili naslovljeni na obtoženega D. D. Identi za oba izdelka so bili nato odprti 15. 10. 2008, s tem pa je bil izpolnjen pogoj za začetek redne nabave tega medicinskega materiala. Dobave so nato kontinuirano sledile vse do 30. 9. 2012, ko se zaključi obtožencu zadnje očitano obdobje dobave medicinskega materiala, znotraj tega časovnega obdobja dobav pa so bile izplačevane tudi nedovoljene denarne nagrade. Povedano še preprosteje, na podano zahtevo po denarni nagradi še pred sprejemom slednje logično sklepamo upoštevaje, da je bilo potrebno s strani obtoženega D. D. družbi B. d.o.o. sporočiti potrebne podatke, da je bil nato izvršeno izplačilo nagrade na način, kot ga je obtoženi D. D. želel. 133. Datum podanih zahtev za izplačilo nedovoljene denarne nagrade kot že navedeno ni bil ugotovljen. To ni presenetljivo, saj gre pri tovrstnih kaznivih dejanjih za konspirativno razmerje med podkupovalcem in podkupljenim, ki nimata interesa razkriti svojega dejanja, kar otežuje natančno ugotavljanje časovnih komponent kaznivega dejanja. A ker je pri očitanem kaznivem dejanju poudarek na izvršitveni obliki sprejema nedovoljene denarne nagrade, za posamezne sprejeme pa so navedeni datumi oziroma časovna obdobja, ni mogoče trditi, da obtožencu obramba ni bila omogočena.
134. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo (točka 74 obrazložitve te odločbe) je pravno zgrešena pritožbena teza, da gre pri nekaterih ravnanjih (1. do 3. ter 5. do 7. v preglednici opisa kaznivega dejanja) za obliko kaznivega dejanja po tretjem odstavku 241. člena KZ-1, torej naknadno pasivno podkupovanje. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku navedenega člena KZ-1, torej zahteva ali sprejem nedovoljene nagrade šele po sklenitvi posla, se navezuje na prvi odstavek 241. člena KZ-1, ki določa zahtevanje ali sprejem nedovoljene nagrade pri opravljanju gospodarske koristi zato, da bi prejemnik nagrade zaradi pridobitve ali ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. Slednje pa se obtoženemu D. D., in tudi nobenemu od soobtoženih zdravnikov, ne očita. Čeprav so bile nedovoljene denarne nagrade izplačane že v času, ko je bil posel v teku, torej sklenjen, je kaznivo dejanje pravilno opredeljeno po drugem odstavku 241. člena, ker ni šlo za zahtevo in izplačilo denarne nagrade zaradi zanemarjanja koristi ali povzročitve škode OK, ne očita se npr., da dobavljeni material ne bi bil ustrezen s strokovnega vidika, pač pa se obtoženemu D. D. očita, zahtevanje in sprejem nedovoljene denarne nagrade kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla. Posledično na tej tezi ni mogoče utemeljiti teze, da obtoženemu D. D. očitana ravnanja niso homogena, kar pa je tudi bilo že obrazloženo (točki 69 in 70 obrazložitve te odločbe).
135. Nadalje pritožniki izpodbijani sodbi očitajo, da na nobenem mestu ni obrazložen obtoženčev naklep za pridobitev protipravne premoženjske koristi prav v znesku 32.884,97 EUR, kar vse bi moralo biti po mnenju pritožnikov dokazano in utemeljeno, da bi bilo mogoče govoriti o enovitem kaznivem dejanju. Sodišče prve stopnje se do naklepa obtoženca ni opredelilo na takšen način, temveč je navedlo le, da je od družbe B. d.o.o. zahteval periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih denarnih nagrad, iz izpodbijane sodbe pa naklep obtoženca za znesek v navedeni višini ni omenjen, temveč je omenjen le naklep po pridobitvi nedovoljenih nagrad v kontinuiranem obdobju.
136. Tudi glede obtoženčevega naklepa je pritožbeno sodišče svoje stališče že pojasnilo (točka 71 obrazložitve te odločbe). Na tem mestu dodaja, da se je do naklepa obtoženca sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo opredelilo (točka 697 sodbe, upoštevaje tudi toče od 685 do 694). Izpostaviti je tako del le-te, da je obtoženi D. D. ves čas zasledoval cilj plačila oziroma pridobitve nedovoljenih denarnih nagrad, kar se kaže v njegovi zahtevi, da od začetka in nato ves čas trajanja enotnega posla dobave medicinskega materiala M., ki se je izvajal v obliki sukcesivnih dobav, od družbe B. d.o.o. zahteva periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih denarnih nagrad. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da obtoženi ob pričetku izvrševanja kaznivega dejanja ni mogel imeti v naklepu pridobitve prav zneska, ki ustreza seštevku vseh prejetih nedovoljenih denarnih nagrad, saj tedaj še ni mogel vedeti, koliko časa bo posel trajal in koliko bodo znašale dobave. Izpostaviti je še navedbo sodišča prve stopnje, da je obtoženi očitano enovito kaznivo dejanje storil tako, da je v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršil več ravnanj, ki pa so vsa zasledovala cilj plačila oziroma pridobitve nedovoljenih denarnih sredstev, pri čemer je plačilo nedovoljenih denarnih nagrad zahteval kontinuirano, periodično, vezano na določeno obdobje dobave, kakor tudi kontinuirano, za dobavo medicinskega materiala vse od oktobra 2008 in do 30. 9. 2012 kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave tega materiala proizvajalca M., pri čemer so bile nagrade izračunane v določenem odstotku od skupne vrednosti dobav v določenem obdobju, vse pa v breme iste družbe B. d.o.o. Pravilno je presodilo, da je imel obtoženi D. D. enoten psihični odnos do obravnavanega kaznivega dejanja, saj se ta kaže v obtoženčevi zahtevi, da bo vse od začetka in nato ves čas trajanja enotnega posla dobave medicinskega materiala M., ki pa se je izvajal v obliki sukcesivnih dobav, od družbe B. d.o.o. zahteval periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih denarnih nagrad. Povedano še jasneje, čeprav obtoženi ob odločitvi za izvršitev kaznivega dejanja ni mogel imeti v naklepu, da bo pridobil prav oziroma zgolj takšen znesek, kot je skupni znesek vseh izplačanih denarnih nagrad, to ne pomeni, da naklep obtoženca ni ustrezno obrazložen, upoštevaje zgoraj navedeno značilnost izvrševanja posla v obliki sukcesivnih dobav skozi daljše časovno obdobje ter način izplačevanja nedovoljenih denarnih nagrad.
137. Očitek pritožnikov o kršitvi materialnega zakona, ker ni upoštevalo, da so očitana kazniva dejanja v pretežnem delu zastarana, kot delno že pojasnjeno (točka 73. obrazložitve te odločbe), ni utemeljen, ker izhaja iz napačnega stališča, da bi bilo obtoženemu D. D. očitano kaznivo dejanje potrebno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Ker je bilo zadnje obdobje dobave medicinskega materiala zaključeno 30. 9. 2012, zadnja nedovoljena nagrada pa izplačana šele v obdobju od 16. 3. do 1. 9. 2012, je upoštevaje desetletni rok zastaranja kazenskega pregona na dlani, da obtožencu očitano enovito kaznivo dejanje ni zastaralo ne v času izreka izpodbijane sodbe, kakor tudi ne v času odločitve pritožbenega sodišča o pritožbah.
138. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pritožniki pritrjujejo sodišču prve stopnje, da je bil obtoženi D. D. zaposlen v UKC kot zdravnik specialist (kirurg) in bil v inkriminiranem obdobju vodja oddelka za kirurgijo hrbtenice OK (točki 379 in 380 sodbe). Ne strinjajo pa se z ugotovitvijo, da je imel obtoženi poleg obtoženega Č. Č. ključno vlogo pri nabavi hrbteničnega medicinskega materiala. Obtoženi D. D. je sam poudaril, da mu je v konkretnem primeru šlo zgolj za to, da je material, ki se uporablja, kvaliteten in da je vedno na zalogi. Logično je, da so kirurgi uporabljali material, ki je bil na zalogi na OK, kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pritožniki trdijo, da obtoženi D. D. ni bil tisti, ki bi nabavljal material, temveč je bil le človek, ki je s tem materialom izvajal operacije in poskrbel, da so tak material nabavne službe ustrezno nabavile. Nikoli pa ni sodeloval pri javnih razpisih ali drugačnem nakupu potrebnega materiala, temveč je zgolj izrazil potrebo po materialih. Izpostavlja, da je bil obtoženi D. D. tisti, ki je izločil material M. takoj, ko se je na trgu pojavil po njegovem mnenju in mnenju operaterjev boljši material. Tega ne bi storil, če bi od dobavitelja materiala M. prejemal kakršnekoli finančne koristi.
139. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da že izražanje potrebe po materialih s strani kirurga, ki je hkrati vodja oddelka, kaže na možnost vpliva na izbiro in posledično porabo materiala. Poudariti je, da ni potrebno, da bi prav obtoženi D. D. osebno nabavil material, temveč je odločilno, da je imel vpliv na izbiro in porabo materiala. Pritožniki vlogo obtoženega D. D. minimizirajo, s takšnimi pritožbenim navedbami pa ne morejo izpodbiti prepričljivih povzetkov, ki jih je sodišče prve stopnje nanizalo v točki 417 sodbe, da je obtoženi D. D. kot vodja oddelka za kirurgijo hrbtenice, ki je lahko podajal predloge za nabavo novega medicinskega materiala za potrebe oddelka s tem, ko je sprejel odločitev o podaji predloga za nabavo medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca M. predstojniku klinike, ki je nato na podlagi njegovega predloga podal zahtevke za odprtje identa, kar je bilo potrebno za začetek redne nabave materiala, nato pa je navedeni medicinski material kot zdravnik operater skupaj s še ostalimi zdravniki operaterji na oddelku tudi uporabljal, imel takšen položaj na kliniki, da je imel realno možnost vplivati in tudi je vplival na porabo, s tem pa posledično na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala. Sodišče prve stopnje se je tudi sprejemljivo opredelilo (točka 397 sodbe) do zatrjevanja obtoženega D. D., da okoliščina, da so oba izdelka prenehali uporabljati, preden je bila obravnavana kazenska zadeva odkrita, kar dokazuje, da nedovoljenih denarnih nagrad ni sprejemal in da, če bi nedovoljene denarne nagrade sprejemal, bi bil zainteresiran, da teh izdelkov ne umaknejo, temveč jih uporabljajo še naprej. Sodišče prve stopnje takšnih navedb obtoženca upravičeno ni sprejelo, upoštevaje, da se je obravnavani material na oddelku za kirurgijo hrbtenice kontinuirano naročal od oktobra 2008 do vključno maja 2013, pri čemer pa je zadnje obdobje dobav tega medicinskega materiala, za katerega je obtoženi D. D. zahteval in sprejel nedovoljeno nagrado obdobje od 1. 12. 2011 do 30. 9. 2012, torej so se navedeni izdelki uporabljali ves čas, ko je obtoženi D. D. zahteval in sprejemal nedovoljene denarne nagrade kot protiuslugo za dobavo materiala, čeprav drži, da so se izdelki dejansko prenehali uporabljali, preden je bila obravnavana kazenska zadeva odkrita, to je pred ovadbo G. G. dne 12. 9. 2013. Dodati je, da se obtožencu ne očita, da material ne bi bil primeren, a bi ga kljub temu uporabljal, ker bi bil za to zainteresiran zaradi nedovoljene denarne nagrade, pač pa se mu očita, da so mu bile, dokler se je material dobavljal oziroma uporabljal, na njegovo zahtevo izplačevane nedovoljene denarne nagrade. Glede vpliva obtoženega D. D. na posel dobave je izpovedal P. P., in sicer, da je obtoženi D. D. dajal vtis, da je pri nabavi materiala avtonomen in suveren oziroma da on izbira material in dobavitelje, to pa zato, ker so k njemu hodili dobavitelji oziroma, da je bil obtoženi D. D. edini, ki se je ukvarjal z dobavitelji, k temu je R. R. še dodal, da je verjetno imel zadnjo besedo obtoženi Č. Č., ki je bil prvi, ki o vsem odloča, z obtoženim D. D. pa sta delovala zelo usklajeno. C. B. je povedal, da je imel obtoženi D. D. vpliv na to, kateri material se bo uporabljal na oddelku in dodal, da je bil obtoženi D. D. tisti, ki je prišel z največ predlogi in nikoli se ni zgodilo, da bi obtoženi D. D. podal predlog za začetek uporabe nekega hrbteničnega kirurškega materiala, pa bi bili ostali kirurgi proti, povedano drugače, nikoli niso nasprotovali D. D. predlogom, pri čemer je C. B. še dodal, da je bil obtoženi D. D. tisti, ki se je poglabljal v dobavitelje materiala (točki 384 in 386 sodbe). V primeru materiala proizvajalca M., je obtoženi D. D. podal vlogo za ident, ki jo je podpisal obtoženi Č. Č. Iz poročil o službenih poteh obtoženega B. B. izhaja, da se je v zvezi z medicinskim materialom M. iz oddelka za hrbtenično kirurgijo OK sestajal samo z obtoženim D. D. Pritožbeno sodišče zato sprejema tudi na predstavljenih dokazih utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je imel glede na ugotovljene okoliščine obtoženi D. D. možnost vplivati na izbiro materiala, torej sklenitev in ohranitev posla dobave hrbteničnega medicinskega materiala.
140. V zvezi z G. G. pritožniki izpostavljajo zapisano v točki 420 sodbe, kjer je po ugotovitvah sodišča G. G. potrdila, da je obtoženi D. D. prejemal nedovoljene denarne nagrade. Povedala je sicer, da obtoženega D. D. pozna le na videz, sama se z njim ni nikoli dogovarjala glede dajanja nedovoljenih nagrad, temveč je imel z njim dogovore obtoženi B. B. Spomnila se je, da je prejemal nedovoljene nagrade v obliki revij oziroma naročnin zanje. Ni vedela povedati o kakšnih nakazilih, dodala pa, da če je to evidentirano, se je to zagotovo zgodilo. Pritožniki izpostavljajo, da zgolj zato, da je G. G. vedela, da se je dogovarjal obtoženi D. D. z obtoženim B. B., ne pomeni, da mu je le-ta izplačeval kakršnokoli denarno nagrado, celo več, obtoženi B. B. je decidirano povedal, da ni nikoli dajal nagrade obtoženemu D. D., zato so po mnenju pritožnikov ugotovitve sodbe o prejemu nedovoljene denarne nagrade nedokazani ter neutemeljeni.
141. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se namreč ni oprlo le na pričanje G. G., temveč zlasti na listinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo listine (točke 424 do 621 sodbe), iz katerih izhaja prejemanje nedovoljenih denarnih nagrad. Zaključkov sodišča prve stopnje ni mogel uspešno izpodbiti niti zagovor obtoženega B. B., saj ga je sodišče prve stopnje prav utemeljeno ovrglo (točke 622 do 683 sodbe), kjer se je opredelilo do njegovih trditev o prejemanju variabilnega dela plače. Sicer pa G. G. glede obtoženega D. D. ni izpovedala le, da če je to evidentirano, se je to zagotovo zgodilo (zaslišanje na glavni obravnavi 24. 8. 2020) in da je z obtoženim D. D. komuniciral obtoženi B. B. (zaslišanje na glavni obravnavi 2. 9. 2020), temveč je 2. 9. 2020 na vprašanje državnega tožilca povedala tudi, da je obtoženi B. B. povedal, da sta A. A. in D. D. zahtevala nagrade (stran 49 prepisa zvočnega posnetka).
**2.4. K pritožbenim navedbam obtoženega C. C. (točka III. izreka izpodbijane sodbe)**
142. Pritožnik navaja, da ni nobenega razumnega dokaza za sklepanje, da naj bi obtoženi B. B. obtoženemu C. C. zadnjo nagrado izročil do 1. 9. 2012, upoštevaje, da je nagrado na svoj račun prejel 16. 3. 2012. G. G. je izpovedala, da so se nedovoljene nagrade izplačevale na kvartale, oziroma ko so se delale kakšne bilance. Izplačevanje na kvartale pomeni, da je obtoženi B. B. nagrado prejel v četrtletju po opravljenem poslu, kar je skladno z dejstvom, da je znesek za material bil OB dobavljen do 31. 12. 2011, sam pa je znesek prejel 16. 3. 2012. Tako ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila nagrada obtoženemu C. C. izročena šele po 15. 5. 2012, ko je pričel veljati KZ-1B, ali celo do dne 1. 9. 2012. Sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
143. Ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, saj je sodišče prve stopnje v navedlo (točka 992 sodbe), da iz pričanja G. G. izhaja, da so se nedovoljene denarne nagrade izplačevale na kvartale, ko so se delale kakšne bilance. Tako je namreč G. G. povedala na glavni obravnavi 24. 8. 2020 (stran 5 prepisa zvočnega posnetka). Slednje pomeni, da ni nujno le izplačevanje na kvartale, temveč tudi ob izdelavi bilanc. G. G. sicer ni bila bolj podrobna v pričanju, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali so se prav v zvezi s konkretnim očitkom v tem obdobju delale bilance. Pritožbeno sodišče poudarja, da datum zaključka obdobja, ko je obtoženi prejel zadnjo denarno nagrado, sicer ni znak kaznivega dejanja, a bi bil lahko pomemben z vidika uporabe morebitnega milejšega kazenskega zakona29. Ker je obtožencu v korist šteti, da je nagrado prejel že prvi možni datum, to je 16. 3. 2012, ko prične teči zastaralni rok kazenskega pregona, ki v času izreka izpodbijane sodbe še ni iztekel, pa tudi ne v času odločanja o pritožbah strank zoper izpodbijano sodbo, se izkaže, da zaključek obdobja prejema zadnje nedovoljene denarne nagrade ni odločilnega pomena in zato obrazložitev sodišča prve stopnje, čeprav o tem detajlu ni poglobljena, ne predstavlja zatrjevane kršitve postopka.
144. Ne glede na to, ali so podatki o odstotkih porabe materiala M. povsem točni (točke 713 do 718 sodbe), ali pa bi bilo potrebno odšteti material S., je dejstvo, da je obtoženi uporabljal pretežno prav material M., posledično je nedvomno konkretno vplival na njegovo porabo in s tem na posel OB z B. d.o.o. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (točka 718 sodbe), se obtoženemu ni očitalo, da bi moral enakomerno uporabiti materiale ali da bi moral uporabiti drug material, bistvo očitka je, da je prav v zvezi s tem materialom sprejemal nedovoljene denarne nagrade. Okoliščina, da je bil obtoženi C. C. v vlogi kirurga in tudi vodje oddelka, kaže, da je imel realno možnost podati predlog za uporabo nekega drugega materiala, če z materialom M. ne bi bil zadovoljen, kar dodatno kaže na realno možnost vpliva na ohranitev posla OB z družbo B. d.o.o. 145. Trditev, da je G. G. obremenila obtoženega C. C., je po mnenju pritožnika v nasprotju z njeno izpovedbo, zato je podana kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Povedala je namreč, da obtoženega C. C. ne pozna, nikoli ga ni videla, ni ji znano, da bi prejemal darila, poročanje zdravnikov o obnašanju njihovih izdelkov, pa je bila običajna praksa.
146. Ne drži, da G. G. obtoženca ni obremenila. Na glavni obravnavi 24. 8. 2020 (stran 22 prepisa zvočnega posnetka) je namreč potrdila svojo izjavo v uradnem zaznamku o razgovoru z osumljenko z dne 22. 5. 2013, da ji je znano, da je obtoženi C. C. prejemal nedovoljena darila od B. d.o.o. Res je, da je povedala, da ga sicer osebno ne pozna in da je z njim komuniciral obtoženi B. B., a je potrdila tudi, da je povedala, da je obtoženi C. C. zahteval darila za nabave materiala proizvajalca M., odstotek daril, ki ga je zahteval obtoženi C. C., pa je bil usklajen med komercialistom in obtoženim C. C. 147. Pritožnik v pritožbi ponavlja zagovor, da ni nikoli prejel nedovoljene nagrade. Ponavlja pojasnilo, da je od družbe B. d.o.o. na podlagi predhodnega dogovora z obtoženim B. B. za poročanje o rezultatih uporabe nove izboljšane generacije materiala M. prejel plačilo 6.883,14 EUR. Ker je plačilo izvedla družba W. s sedežem v Avstriji, je obtoženec po navodilih obtoženega B. B. v tej državi odprl bančni račun. Dogovor je bil realiziran, periodično je poročal obtoženemu B. B. o rezultatih zdravljenja. Konkretno sodelovanje je trajalo približno leto dni. Pri nakazilih na bančni račun obtoženega C. C. gre torej za plačilo za opravljeno delo in ne za nedovoljeno denarno nagrado. Razen teh plačil obtoženi C. C. drugih sredstev ni prejel. Obtoženi B. B. je sicer prejemal variabilni del plače na več računov v tujini, tako v Avstriji kot na Hrvaškem, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so plačila na računu obtoženega B. B. na Hrvaškem predstavljala nedovoljeno nagrado, ki naj bi bila kasneje izročena obtoženemu C. C. Sodišče prve stopnje se pri tem opira predvsem na ročno zapisane opombe, v katerih je pri tem delu plače obtoženega B. B. zapisano ime obtoženega C. C., za kar obstaja preprosto pojasnilo, namreč način vodenja evidence prometa, ki ga je realiziral obtoženi B. B. v zvezi z materialom, ki ga je prodal OB, saj je le obtoženi C. C. v tej bolnišnici delal z materialom M. 148. Pritožnik v tem delu pritožbe ponavlja svoj zagovor, vendar na takšen način ne more omajati obsežnih in prepričljivih razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje (točke od 995 do 1009 sodbe), v katerih je argumentirano zavrnilo zagovor obtoženca, da je šlo za poročanje o tem, kako se material M., nova generacija vijakov CD L., obnese po vgradnji pri operacijskih posegih. Upravičeno je opozorilo na razhajanja v zagovorih obtoženih C. C. in B. B. glede dogovorjenega plačila, na okoliščino, da niti en izračun obtoženega B. B. in niti eno nakazilo na avstrijski bančni račun obtoženega C. C. ne dosega zneska 800,00 EUR ali večkratnika tega zneska, niti povprečje vseh nedovoljenih denarnih nagrad na mesečni ravni ne dosega s strani obtoženega B. B. zatrjevanega zneska 800,00 EUR, opozorilo je nadalje, da obtoženi B. B. ni niti enega zneska izračunal za natančno enomesečno obdobje, kot je to navajal v svojem pisnem zagovoru. Poleg tega je obtoženi B. B. tudi nedovoljeni nagradi pod točkama 4 in 5 tabele izračunal na enak način, kot kasnejše nedovoljene denarne nagrade, ki jih je obtoženi C. C. prejel v gotovini. Obtoženca sta se v zagovorih razhajala tudi v obdobju poročanja oziroma dolžini le-tega. Poleg tega nista predložila nobene korespondence o kakršnemkoli poročanju, pogovarjanju ali dogovarjanju o storitvah poročanja. Nenavadno je tudi, da obtoženi C. C. o svojem poročanju obtoženemu B. B. ni obvestil nobenega od svojih predstojnikov. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, da je razlog za neprijavo dohodka FURS s strani obtoženega C. C. v tem, da je vedel, da nakazila predstavljajo nedovoljene denarne nagrade, ki nimajo podlage v opravljen delu.
149. Zaključek sodišča prve stopnje o neskladnosti, češ, da je obtoženi B. B. izpovedal, da je G. G. odobrila plačilo v višini 800,00 EUR, dejansko pa je bilo plačano v odstotkih od prometa, obtoženi C. C. pa je navedel, da se za višino plačila z obtoženim B. B. sploh nista dogovorila, je po mnenju pritožnika napačen. Po navedbah G. G. je bil namreč za dogovore pooblaščen obtoženi B. B., sama je postavila zgolj zgornji limit, v okviru tega navodila je obtoženi B. B. določil plačilo, pri čemer je izbral plačilo, ki se mu je glede na ustvarjeni promet z izdelkom zdelo ekonomsko upravičeno in v korist delodajalca, nenazadnje je na enak način obračunaval tudi variabilni del njegove plače. Nadalje je po oceni pritožnika napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje o razhajanju, ker je obtoženi B. B. navedel, da je šlo mesečna poročanja po dogovoru, po spominu obtoženega C. C. pa je bil interval med posamezni poročanji bistveno daljši. Sprva je bilo namreč dogovorjeno mesečno poročanje, a se je kasneje interval v praksi podaljšal. Ker je šlo za neformalno, ustno poročanje, je razumljivo, da poročanje ni omenjeno v potnih nalogih, navsezadnje pridobitev poročil ni bil nikoli izključni namen službene poti obtoženega B. B. Da sodelavca obtoženega C. C., F. B. in Š. B., za poročanje nista bila naprošena, je razlog v tem, da je F. B. večinoma uporabljal material J., Š. B. pa je z materialom M. začel delati v letu 2012, ko je bila potreba po poročanju zaradi uvedbe nove generacije vijakov M. že preteklost. 150. Pritožnik podaja svojo oceno izvedenih dokazov, ki pritožbenega sodišča ne prepriča, temveč sledi prepričljivejši obrazložitvi sodišča prve stopnje (točke od 995 do 1008 sodbe), kjer je nanizalo nelogičnosti v zagovorih obtoženega C. C. in obtoženega B. B., ki jih pritožbena navajanja ne morejo uspešno izpodbiti, upoštevaje pri tem ne zgolj razmerje med obtoženim C. C. ter obtoženim B. B. oziroma družbo B. d.o.o., temveč tudi način delovanja obtoženega B. B. v razmerju do ostalih obtoženih zdravnikov v obravnavi kazenski zadevi, s katerimi je kot komercialist sodeloval, poleg tega pa je sodišče prve stopnje pri oceni zagovora obtoženega B. B. prepričljivo in argumentirano ovrglo njegov zagovor glede načina plačila variabilnega dela plače. 151. Glede nedovoljenih denarnih nagrad pod številkami 6 do 17 tabele, je sodišče prve stopnje prav tako navedlo prepričljive razloge (točke od 1013 do 1057 sodbe), v katerih je razumljivo in logično pojasnilo, zakaj ni sledilo zagovoru obtoženega B. B. o plačilu provizije, temveč, da je šlo pri zneskih, navedenih pod točkami 6 do 17, za nedovoljene denarne nagrade, ki jih je prejel obtoženi C. C. 152. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da pričanje G. G. za obtoženca ni bilo tako razbremenilno, kot ga prikazuje pritožnik. Le-ta izpostavlja tudi razbremenilna pričanja vseh drugih prič v postopku. Navaja, da o izplačevanju nedovoljenih nagrad obtoženemu C. C. nista vedeli ničesar povedati E. E. in T. T., v predkazenskem postopku pa niti N. N. (ki je kasneje zbolela). Da navedene priče, ostalih pritožnik ne konkretizira, obtoženca niso obremenile, po presoji pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena za zaključek ali je obtoženemu kaznivo dejanje dokazano ali ne, saj je sodišče prve stopnje pretežni del dokazne ocene gradilo predvsem na listinah, ki jih je v obrazložitvi pri vsaki posamezni denarni nagradi določno navedlo in se do njih opredelilo. Zato tudi ne drži pritožbena navedba, da ne drži interpretacija sodišča prve stopnje, da so za obtoženega C. C. obremenilni materialni dokazi.
153. V zvezi s slednjo trditvijo se pritožnik sklicuje na elektronsko sporočilo I. I., iz katerega izhaja, da naj bi J. J. čim prej želela ponudbo (družbe B. d.o.o.), da jih bo vključila v razpis in da sta bila pri J. J. obtoženi C. C. in direktorica družbe X., Č. B., ki zastopa material, ki je konkurenčen M. Pri tem obisku je Č. B. želela, da se v razpis vključi tudi kaj njenega, pri tem pa je I. I. zmotila prisotnost obtoženega C. C., ki naj bi bil dobro motiviran s strani B. d.o.o. Pritožnik iz navedenega elektronskega sporočila sklepa, da: 1.) iz njega izhaja, da je strokovne podlage za javna naročila izdelovala J. J. in ne obtoženec, 2.) da naj bi obtoženec prisostvoval lobiranju za drug material in ne M., tako ravnanje pa bi bilo v primeru prejemanja nagrade za material M. nelogično, saj ne bi agitiral za material ponudnika, od katerega take nagrade ne bi prejemal. Po oceni pritožnika navedeno elektronsko sporočilo omogoča zgolj logično sklepanje, da obtoženi C. C. nagrade ni prejemal. Kaj je menila I. I. z zapisom, da je obtoženec dobro motiviran, ni mogoče vedeti, bi bilo pa to preprosto ugotoviti, če bi jo sodišče prve stopnje zaslišalo.
154. Iz konkretnega opisa dejanja, ki se očita obtoženemu C. C. ne izhaja, da je on pisal strokovne podlage za javna naročila, temveč se mu očita, da je lahko podajal predloge za nabavo medicinskega materiala, ter da je kot zdravnik operater porabljal pri večini svojih operativnih posegov prav material proizvajalca M., s tem pa vplival na porabo in posledično na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala proizvajalca M., ki ga je OB dobavljala družba B. d.o.o. Glede pomena zapisa I. I., da smatra, da je obtoženi C. C. dobro motiviran z njihove strani (torej s strani B. d.o.o.), je za pravilno razumevanje tega zapisa potrebno upoštevati še obremenilno pričanje G. G. in listine o izračunih denarnih nagrad ter bančne podatke o toku denarja. Okoliščina, da je obtoženi C. C. prisostvoval lobiranju za drug material, ne pomeni, da ni prejel nagrade za material M., saj iz zapisa jasno izhaja prav čudenje I. I. kot predstavnice B. d.o.o., nad takšnim njegovim ravnanjem. Ravnanje obtoženega C. C., da bi se zavzemal za dobavo konkurenčnega materiala, sicer ni nelogično, saj se obtoženemu ne očita, bi porabljal material, ki ne bi bil ustrezen, zato ker bi zanj prejemal dovoljene denarne nagrade, pač pa, da je v času, ko se je material s strani B. d.o.o. dobavljal OB in ga je sam tudi porabljal pri svojem delu, za to dobival nedovoljene denarne nagrade.
155. Sodišče prve stopnje je upravičeno izpostavilo zapis I. I. na analizi razlike v ceni z dne 9. 4. 2009, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča v povezavi s pričanjem G. G., listinami in bančnimi podatki dokazuje, da je obtoženi C. C. prejemal nedovoljene denarne nagrade, v pretežni meri prav v gotovini. Iz dopisa izhaja, da B. B. sprašuje, kdaj lahko pričakuje dr. C. C., saj da je danes z njim v Italiji in N. N. prosi naj da kuverto kar B. B. Tudi ta zapis je potrebno brati v povezavi s predhodnim zapisom o dobri motiviranosti obtoženega C. C. s strani družbe B. d.o.o. 156. Pritožnik za zapis o kuverti najde sicer drugačno pojasnilo, in sicer, da je šlo lahko za izplačilo variabilnega dela plače obtoženemu B. B., ki se je nanašal na promet, ki ga je ustvaril z OB, za material, ki ga je pri operacijah uporabljal obtoženi C. C. Na kaj se nanaša sporni zapis, bi bilo sicer mogoče preprosto ugotoviti z zaslišanjem I. I., še dodaja.
157. Pritožniku je bilo že pojasnjeno, da pritožbeno sodišče ne sprejema teze o plačilu variabilnega dela plače obtoženemu B. B. na takšen način, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je bil ta del plače obtožencu oziroma njegovi družbi nakazovan na avstrijski račun in ne na hrvaškega, s katerega je obtoženi B. B. nato opravil dvige gotovine. Zaslišanje I. I., ki ima status obtoženke, pa tudi v zvezi s tem ni bilo potrebno, glede na jasno vsebino zapisa v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti že z izpostavljenim načinom izračunavanja nagrad, vezano na opravljen promet dobave materiala proizvajalca M. ter glede na bančne podatke o finančnem toku.
158. Pojasnilo ima pritožnik tudi v zvezi z nakazilom na tedaj že zaprt račun obtoženega C. C. v Avstriji dne 2. 3. 2011. Očitno je šlo za pomoto N. N., katere razlog je morda v njeni kronični bolezni. Znesek naj bi sicer predstavljal plačilo variabilnega dela plače obtoženemu B. B., zato je nato ta isti znesek le-ta prejel na svoj bančni račun na Hrvaškem. Tudi iz tabele v točki 1056 izpodbijane sodbe je razvidno, da obtoženi B. B. v obdobju med 1. 1. 2011 in 31. 12. 2011, torej celo leto, variabilnega dela plače ni prejemal na bančni račun v Avstriji. Zato bi stališče sodišča prve stopnje pomenilo, da v letu 2011 obtoženi B. B. tega dela plače ni prejemal, če bi držalo, da so sredstva nakazovana na njegov hrvaški račun predstavljala nedovoljene nagrade za obtoženega C. C. 159. Nakazilo na zaprti račun obtoženega C. C. v Avstriji je plačilo nedovoljene nagrade pri izvršitvenem ravnanju pod točko 13. V zvezi s tem nakazilom je sodišče prve stopnje (točka 912 sodbe) po oceni pritožbenega sodišča pregledno nanizalo listine in jih prepričljivo obrazložilo, saj tudi po njegovi presoji prikazujejo tok denarja iz družbe W. najprej na račun obtoženega C. C. v Avstriji, pri čemer ni pomembno, zakaj je do takšnega pomotnega nakazila prišlo, dasiravno je možno iskati razlog prav v zdravstvenem stanju N. N. Pomembno je namreč, da se denarni tok na tej točki ni ustavil, temveč je bil znesek nemudoma nakazan na bančni račun obtoženega B. B. na Hrvaškem, s katerega je obtoženi B. B. v kratkem času po nakazilu dvignil gotovino. Da v tem primeru ni šlo za provizijo oziroma variabilni dela plače obtoženega B. B. za leto 2011, izhaja iz nadaljevanja obrazložitve (točki 1054 do 1055 sodbe), kjer je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je obtoženi B. B. 6. 6. 2012 za leto 2011 dobil plačilo variabilnega svoje plače (Commission 2011) v višini 10.644,96 EUR.
160. Nadalje pritožnik izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne zmore določno utemeljiti ne kraja ne časa storitve domnevnih posameznih zahtev ali prejemov gotovine s strani obtoženega C. C., saj ne opredeli kdaj in kje naj bi obtoženi B. B. obtoženemu C. C. izročil denar, kraja kaznivega dejanja ne specificira, razen enkrat, ko naj bi se 20. 12. 2010 oba srečala v obtoženčevi ambulanti v Ljubljani, vendar za stališče, da naj bi prav tedaj obtoženi B. B. izročil gotovino obtoženemu C. C., ne ponudi niti enega vsebinskega razloga, povezava je zgolj časovna, glede na dvig denarnega zneska obtoženega B. B. z bančnega računa na Hrvaškem. Čas storitve posameznih kaznivih dejanj temelji zgolj na splošni navedbi G. G., da naj bi se zdravnike izplačevalo na kvartale, ko so delali kakšne bilance.
161. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da v primerih izročitve gotovine obtoženemu C. C. s strani obtoženega B. B., ni določen natančen datum izročitve, z izjemo izvršitvenega ravnanja pod točko 12, to je 20. 12. 2010, vendar to pri tovrstnih kaznivih dejanjih ni presenetljivo zaradi konspirativne narave odnosa med vpletenimi, saj praviloma ni v interesu podkupovalca in podkupljenca, da svoji dejanji razkrijeta. Ker v zvezi z odkrivanjem kaznivega dejanja niso bili odrejeni morebitni prikriti preiskovalni ukrepi oziroma ni bilo prič ali listin, ki bi lahko dokazovali točen datum izročitve gotovine, je tako mogoče izročitev gotovine določiti le v določenem življenjsko izkustveno logičnem časovnem obdobju. Da se je gotovina izročala obtoženemu C. C. relativno kmalu po določenem obdobju dobave medicinskega materiala M., pa je mogoče utemeljeno sklepati (izvršitveno ravnanje pod točko 6 ter obrazložitev v točkah od 800 do 807 sodbe) že iz rokopisnega zapisa na razliki v ceni z dne 9. 4. 2009 (priloga A7603), kjer je poleg imena obtoženega C. C. zapis „CASH“, torej gotovina ter tudi „ČIMPREJ?!“, v kopiji iste analize razlike v ceni pa je s črnim pisalom poudarjen znesek 2.739,55 EUR in narisana puščica od zneska do naslednjega rokopisnega zapisa: „N. N., B. B. sprašuje kdaj lahko pričakuje dr. C. C. (danes je z njim v Italiji) Kuverto daj prs kar B. B. Hvala. I. I.“, pri čemer se analiza razlike v ceni nanaša na dobavljeni material v obdobju od 1. 1. do 31. 3. 2009. 162. Takšna, praviloma v širšem časovnem obdobju opredeljena storitev kaznivega dejanja pri posameznih izvršitvenih ravnanjih, obtožencu kljub temu omogoča izvedbo učinkovite obrambe. Pri tem je še pripomniti, da kraj in čas kaznivega dejanja sicer nista zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, a kot že navedeno, je čas dovolj jasno opredeljen, da je bila omogočena obramba tako obtoženemu C. C. na strani prejemnika nedovoljene denarne nagrade, kot na strani obtoženega B. B. kot dajalca le-te. Kraj prejema nagrade pa tudi ni odločilna okoliščina, da bi namreč zaradi nezmožnosti ugotovitve kraja izročitve posamezne denarne nagrade lahko zaključili, da iz tega razloga posamezno izvršitveno ravnanje ni dokazano.
163. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe v podkrepitev svoje teze o špekulativnem postavljanju oziroma določanju kraja in časa storitve kaznivih dejanj, izpostavlja prekrivanje določenih obdobij, in sicer obdobja dobave medicinskega materiala med 1. 7. 2010 in 30. 11. 2010 (izvršitveno ravnanje pod točko 12) in med 1. 10. 2010 in 31. 12. 2010 (izvršitveno ravnanje pod točko 13), ter med 1. 9. 2011 in 30. 11. 2011 (izvršitveno ravnanje pod točko 16) in med 1. 10. 2011 in 31. 12. 2010 (pravilno 2011) (izvršitveno ravnanje pod točko 13 (pravilno pod točko 17)). Pritožnik meni, da glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi se izplačila opravljala na kvartal, takšno prekrivanje ni mogoče in zato izrek nasprotuje sam sebi, obenem v tem delu nasprotuje razlogom sodbe, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 2071. člena ZKP.
164. Prekrivanje izpostavljenih obdobij dobav pri izvršitvenih dejanjih pod točkama 12 in 13 ter 16 in 17, je po oceni pritožbenega sodišča le na prvi pogled nelogično in ne predstavlja nasprotja, ki ga vidi pritožnik. Obdobja obračunavanj je potrebno motriti z vidika dajalca nagrade, načina, kako je imel on beležena obdobja obračunavanja, konkretno torej družba B. d.o.o. Če je le-ta imela obračun nagrade v določenih obdobjih napravljen tako, da je za določeno obdobje dobave izplačala nagrado dvakrat, je to zgolj dodatno obremenilo finančno stanje družbe B. d.o.o., nikakor pa ne razbremenjuje prejemnika nagrade krivde, torej obtoženega C. C., kakor tudi ne neposrednega dajalca nagrade, to je obtoženega B. B. Zakaj je do prekrivanja v izpostavljenih dveh primerih prišlo, tako ni pomembno, pač pa je bistveno, da je bila za vsako določeno obdobje nagrada izračunana in izročena. Sodišče prve stopnje je izračun nagrad korektno obrazložilo ter se pri tem opiralo na listine, to je analize razlike v ceni z dne 10. 12. 2010, 12. 1. 2011 in 26. 11. 2014 ter 31. 1. 2012, kakor tudi na nalog za nakazilo z dne 2. 3. 2011, nepodpisan nalog z dne 28. 11. 2011, dnevnik knjiženja z dne 27. 1. 2012, pravilno je upoštevalo tudi rokopise, ki so bili na nekaterih listinah (točke od 887 do 894, od 906 do 907, 912, nadalje od 973 do 977 ter 981 sodbe).
165. Tudi glede datumov sprejema denarnih zneskov pritožnik izpostavlja podvajanje, in sicer pri izvršitvenih ravnanjih pod točkama 6 in 8, naj bi obtoženi sprejel nagrado med 25. 4. 2009 in 13. 11. 2009 ter med 30. 6. 2009 in 13. 11. 2009, gre za prekrivanje v času med 30. 6. in 13. 11. 2009. Glede na izplačevanje na kvartale, pritožnik izpostavlja nelogičnost takšnega prekrivanja.
166. Tudi obdobje prekrivanja sprejema nagrad pri izvršitvenih ravnanjih pod točkama 6 in 7, ker se obdobje pri obeh zaključi šele 13. 11. 2009, ne predstavlja nasprotja v izreku in tudi ne nasprotja z razlogi sodbe. Pričetek obdobja izročitve je pri izvršitvenem dejanju pod točko 6 zamejen s 25. 4. 2009, torej s prihodom obtoženih C. C. in B. B. iz Italije, kjer je potekalo izobraževanje, in 13. 11. 2009, ko je v Valdoltri potekal kongres spinalne kirurgije na katerem sta bila prisotna oba obtoženca (točke 806 do 812 ter 823 do 835 sodbe). Sodišče prve stopnje je v zvezi z datumom 13. 11. 2009 res zapisalo (točka 812 sodbe), da gre za datum, ko je obtoženi B. B. obtoženemu C. C. v gotovini izročil nedovoljeno nagrado za dobavo medicinskega materiala M. za naslednje obdobje dobav od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2009, torej obdobje dobav pri izvršitvenem ravnanju pod točko 8, kjer je začetno obdobje izročitve nagrade postavljeno še nekaj dni pred 13. 11., in sicer 3. 11. 2009. A slednjemu je tako zato, ker je pri izvršitvenem ravnanju pod točko 8 potrebno upoštevati rokopis (priloga A306), datiran s 3. 11. 2009 s pripisom „naslednji teden (četrtek, petek) sva z B. B. v Valdoltri, ker je kongres spinalne kirurgije, če boš lahko ...“ s podpisom I. I., na tej listini je nato še rokopisni zapis „paid Nov 20.09“ (točka 830 sodbe). Pri izvršitvenem ravnanju pod točko 7 pa je začetni datum 30. 6. 2009, ko je bila izdelana analiza razlike v ceni, saj ni razvidno, da bi bila gotovina dvignjena, vendar pa so pravilno upoštevane druge okoliščine, ki tudi to izvršitveno ravnanje zaradi enakega načina izvršitve povezujejo z ostalimi ravnanji, ki so bila prav tako izvršena z izročitvijo gotovine, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo (točke od 814 do 819, predvsem sta pomembni točki 813 in 820 sodbe), zakaj je zaključek tega obdobja 13. 11. 2009, ko je v Valdoltri potekal kongres spinalne kirurgije, torej navezava na izročitev naslednje nedovoljene denarne nagrade. Nejasnost oziroma nelogičnost je tako mogoče ugotavljati le ob površnem pregledu, ob natančnejši analizi listin, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, pa se izkaže, da so bila obdobja izročitve nedovoljene denarne nagrade obtoženemu C. C. razumljivo časovno zamejena. Povedano preprosteje, obdobje izročitve se pri izvršitvenih ravnanjih pod točkama 6. in 7. zaključi s kongresom v Valdoltri 13. 11. 2009, ki je razviden tudi iz zapisa na listini v prilogi A306 in je že znotraj obdobja izročitve nedovoljene denarne nagrade pri izvršitvenem ravnanju pod točko 8, katerega začetek pa je pomaknjen še nekaj dni nazaj, na 3. 11. 2009, ko je datiran obremenilni zapis, saj ni mogoče onkraj razumnega dvoma izključiti možnosti, da ni bila denarna nagrada izročena že v obdobju med 3. in 13. 11. 2009. Slednje bi lahko veljalo tudi za nedovoljeni denarni nagradi pod točkama 6. in 7., vendar z navezavo zaključka obdobja na kongres v Valdoltri, na katerem sta bila prisotna oba obtoženca, položaj teh dveh obtožencev z vidika možnosti učinkovite obrambe ni v ničemer slabši. Ker je kaznivo dejanje pravilno opredeljeno kot enovito in je bilo kot takšno dokončano bistveno kasneje, tudi ni pomembno, ali bi bil lahko zaključek obdobja izročitve denarnih nagrad pri izvršitvenih ravnanjih pod točkama 6 in 7 že 3. 11. 2009. 167. Pritožnik graja sodišče prve stopnje, češ da se ni opredelilo do oblike krivde po 24. členu KZ-1 in da je sodba v tem delu popolnoma neobrazložena. Graja je protispisna. Sodišče prve stopnje se je (točka 1071 sodbe) določno opredelilo do oblike krivde, in sicer je prepričljivo obrazložilo direktni naklep, takšne obrazložitve pa pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti, zato zatrjevana kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani.
**2.5. K pritožbenim navedbam zagovornice obtoženega C. C. (točka III. izreka izpodbijane sodbe)**
168. Pritožnica v zvezi z realno možnostjo vpliva obtoženega C. C. na sklenitev in ohranitev posla navaja, da sodišče prve stopnje v točki 1071 sodbe pavšalno zaključuje, da je obtoženi C. C. zelo dobro vedel, da ima kot vodja bolnišničnega oddelka C1 in kot predlagatelj novih medicinskih materialov v bolnišnici tak položaj, da mu omogoča vpliv na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala. Po mnenju pritožnice je dokazni postopek pokazal, da obtoženec pooblastil, iz katerih bi izhajala realna možnost vpliva, ni niti imel niti izvajal. 169. V točki 1071 sodišče prve stopnje pojasnjuje svojo presojo o subjektivnem odnosu obtoženca do očitanega kaznivega dejanja. Upoštevaje na v predhodnih točkah sodbe ugotovljene načine prejemanja nedovoljenih denarnih nagrad, očitek direktnega naklepa ni zgolj pavšalen. Da obtoženi C. C. nikoli ni podal predloga za nabavo medicinskega materiala, ga ne opravičuje, saj je bistveno in zadostno, da je takšno možnost imel. Prav tako ga ne more razbremeniti okoliščina, da so imeli vsi zdravniki OB možnost podati predlog za nabavo medicinskega materiala, kajti prav obtoženi C. C. je bil tisti, ki je poleg realne možnosti podati predlog, medicinski material proizvajalca M. dobavitelja B. d.o.o. pri svojem delu tudi uporabljal in prav on je tudi prejemal v večletnem obdobju nedovoljene denarne nagrade s strani družbe B. d.o.o., ki so bile povezane z dobavo z materiala M. OB.
170. Nadalje pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 702 sodbe napačno zaključilo, da je bil obtoženi C. C. v OB zaposlen kot vodja oddelka C1 od 1. 4. 2009 do 20. 12. 2013. V tem obdobju je bil zaposlen v dveh različnih časovnih obdobjih na dveh različnih delovnih mestih, imeli sta drugačen obseg dela in pooblastila za obtoženca. V izpodbijani sodbi ni opisano, kakšen vpliv naj bi izhajal iz obtoženčevega statusa vodje oddelka C1, toliko manj, kdaj in kako naj bi domnevni vpliv obtoženi izkoristil ali uporabil za storitev očitanega kaznivega dejanja. Zgolj možnost podajanja predlogov za nabavo medicinskega materiala, katere obtoženec ni nikoli izkoristil, po oceni pritožnice ne more zadostiti kriterijem očitanega dejanja. Možnosti podati predlog za nabavo medicinskega materiala ni imel v funkciji vodje bolnišničnega oddelka, saj je imel to možnost vsak zaposlen zdravnik. Izrek sodbe je na tem mestu v nasprotju z izvedenimi dokazi ter tudi v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, saj sodišče prve stopnje v točki 738 zaključuje, da so imeli vsi zaposleni zdravniki možnosti podajanja predlogov za nabavo novega medicinskega materiala, torej tudi obtoženi C. C. 171. V točki 702 obrazložitve je sodišče prve stopnje le zapisalo, da je bil obtoženi C. C. vodja bolnišničnega oddelka C1 od 1. 4. 2009 do 20. 12. 2013, kar res ni točno. Vendar ta netočnost ni pomembna, upoštevaje, da je sodišče že prej (točka 700 sodbe) natančneje pojasnilo, da je bil obtoženi C. C. 1. 4. 2009 imenovan za vodjo bolnišničnega oddelka C1, 1. 9. 2012 pa na delovno mesto vodje bolnišničnega oddelka C1 – vodja konzervativnega zdravljenja v ortopediji.
172. Pritožbeno sodišče, kot že obrazloženo, pritrjuje sodišču prve stopnje, da za izvršitev kaznivega dejanja zadostuje realna možnost vpliva, zato obtoženca ne more razbremeniti okoliščina, da nikoli ni podal predloga, bodisi v vlogi zdravnika operaterja bodisi v vlogi vodje katerega od oddelkov, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 738 sodbe) in poudarilo, da z vidika očitane inkriminacije ni pomembno, če je obtoženi C. C. svoj položaj v ta namen dejansko izrabil. Jasno je, da zgolj v vlogi vodje enega izmed oddelkov materiala M. ni porabljal pri svojem delu, zagotovo pa je položaj vodje oddelka takšen, da v očeh dajalca nedovoljene denarne nagrade upravičeno utrjuje oceno, da gre za takšnega zaposlenega v bolnišnici, ki ima realno možnost vpliva. Čeprav je vsak zdravnik imel možnost podati takšen predlog, se samo po sebi razume, da bi predlog, ki bi ga vodja oddelka lahko podal, zmogel imeti vpliv na dobavo materiala, in sicer zaradi položaja vodje, za katerega se pričakuje ne le izkušenost pri svojem delu, temveč tudi organizacijske sposobnosti za uspešno delovanje bolnišničnega oddelka.
173. Pritožnica nadalje izpostavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, ko opisuje predlog za dobavo nekega drugega materiala X., ki ni bil izbran na javnem razpisu. D. B. sicer ni povedala, da je šlo za X., temveč da misli, da je bila ta družba in da ta material ni bil predmet predhodnega razpisa. Če bi bil obtoženi C. C. „dobro motiviran“ za material M., ne bi posredoval za X. Glede članstva v komisiji za javna naročila pa izpostavlja, da je bil obtoženi zgolj formalno imenovan vanjo, ni pa komisija nikoli zasedala.
174. V zvezi s pričanjem D. B. ni pomembna zgolj njena izpovedba, temveč še drugi izvedeni dokazi, ki kažejo, da je bil uporabljan tudi sistem P. dobavitelja X. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo (točka 737 sodbe), da sta priči E. B. in F. B. povedala, da je sistem P. proizvajalca N. dobavljala družba X., iz seznama G. B. pa je razvidno, da je obtoženi C. C. pri svojih operativnih posegih uporabljal tudi material P. proizvajalca N. Pravilno je ugotovilo tudi (točka 732 sodbe), da je bilo na trgu več sistemov, za katere bi obtoženi C. C., kakor tudi ostali specialisti ortopedi, lahko podal predlog za nabavo, a tega ni storil, ker je bil zainteresiran, da se ohrani dobava materiala M., za kar je prejemal nedovoljene denarne nagrade, v čemer se kaže njegov neposredni vpliv na pridobitev in ohranitev posla dobave tega materiala OB. V zvezi z dobaviteljem X. in zapisom o dobri motivaciji za material M., ki ga je dobavljala družba B., je izpostaviti, da takšna dobra motivacija ne izključuje uporabe drugega materiala, zlasti ne ob okoliščini, da je obtoženi C. C. v pretežni meri uporabljal prav material M. Pri tem je potrebno upoštevati celotno elektronsko sporočilo I. I. (sodišče prve stopnje ga povzame v točki 734 sodbe), saj I. I. pred zapisom o posredovanju obtoženega C. C. in Č. B. v zvezi z X. zapiše, da je: „Govorila z J. J. Rekla, da naj kar pošljemo čim prej ponudbo, da ne bomo gratis dajali … Do konca leta bo razpis za hrbtenico in bo vse vključila noter.“ kar kaže, da kljub takšnemu posredovanju obtoženega C. C. posel OB z B. zaradi njega ni bil ogrožen.
175. Glede D. B. je sodišče prve stopnje zapisalo (točka 737 sodbe), da je ta pojasnila, da je šlo za dobavitelja X. Še pred tem je zapisalo (točka 736 sodbe), da je iz elektronskega sporočila razvidno, da je OB na zahtevo hrbteničnih kirurgov pričela nabavljati material od dobavitelja, ki ni bil izbran v postopku javnega naročila. Gre za elektronsko sporočilo prav D. B., poslano 5. 10. 2010 J. J. in direktorju bolnišnice H. B. (priloga A7280), iz katerega je razvidno, da so operaterji hrbtenic v septembru ugotovili, da so se pri materialu zavrnjenega ponudnika izkazale določene dobre lastnosti in prednosti materiala, zato bodo z dobaviteljem (to je zavrnjenim ponudnikom) do ponovnega razpisa (pogodbe so bile veljavne do 1. 7. 2011) sklenili pogodbo, v prihodnjo razpisno dokumentacijo za hrbtenico pa bodo vključili tudi ta sklop. Sodišče prve stopnje je pojasnilo še, da družba X. kot ponudnik na javnem naročilu JN 000/2010 ni bila izbrana, potrjuje pisna obrazložitev neizbranemu ponudniku, družbi X. (priloga A14515). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je D. B. govorila o dobavitelju X., čeprav je ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 15. 6. 2020 ob predočenju navedenega elektronskega sporočila povedala, da misli, da je bila X., nato pa je dodala, da ve, da je bila, pa spet dodala, da misli, da je bila in v nadaljevanju še, da misli, da se je z njimi potem sklenila pogodba. Priča je torej glede dobavitelja X. res izpovedovala v smislu, da misli da, vendar je v svojem pričanju vendarle večkrat ponovila to prav v zvezi z X., zato ne drži očitek o popolnoma napačnem navajanju izpovedbe priče. 176. Poudariti je, da ni utemeljena teza obrambe, da če bi držale navedbe sodišča prve stopnje o vplivu obtoženega C. C. na pridobitev in ohranitev posla ter upoštevaje, da je pri svojih operativnih posegih uporabljal tudi material proizvajalca P., dobavitelja družbe X., bi obtoženi lahko zagotovil, da bi bil ta material izbran na javnem razpisu iz leta 2009, kot eden izmed vodilnih hrbteničnih kirurgov in strokovnjak na tem področju bi zagotovo poskrbel, da bi bili strokovni kriteriji za izbiro medicinskega materiala na javnem razpisu iz leta 2009 oblikovani na način, da bi jim ustrezal material proizvajalca P. dobavitelja X. 177. Iz elektronskega sporočila z dne 5. 10. 2010 izhaja namreč drug bistven zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje (točka 738 sodbe), namreč, da so kirurgi lahko predlagali nabavo materiala celo na razpisu zavrnjenega ponudnika, pri čemer takšen način poslovanja ni sporen, ker je normalno, da če zdravniki operaterji ugotovijo, da je določen material boljši, predlagajo dobavo takšnega materiala bolnišnici. Bistveno pa je, da so zdravniki operaterji imeli možnost podajanja takšnih predlogov in prav v tem se kaže njihov vpliv zdravnikov, tudi obtoženega C. C., na pridobitev in ohranitev posla dobave določenega materiala.
178. Dokazni postopek je po oceni pritožnice pokazal, da obtoženi C. C. ni sodeloval v nobenem postopku nabave medicinskega materiala in ni bil nikoli član komisiji za javna naročila, temveč je bil zgolj formalno imenovan v eno izmed komisij, ki kasneje ni nikoli zasedala. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da naj bi se dr. F. B. pri svoji izpovedbi sprenevedal, in da njegovi izpovedbi ne gre pokloniti vere. Nobena izmed zaslišanih prič ni povedala, da naj bi strokovne kriterije pripravil ali poslal obtoženi C. C., po drugi strani so vse priče povedale, da so strokovni kriteriji prišli iz lekarne, od vodje lekarne J. J., ki je bila tudi podpisana na dokumentaciji javnega razpisa. Sodišče prve stopnje tako po mnenju pritožnice o bistveni okoliščini, kdo naj bi oblikoval strokovne kriterije za nabavo medicinskega materiala v OB, sklepa na podlagi občega mnenja, češ da je vsakomur jasno, da so to lahko zgolj hrbtenični kirurgi, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Za področje hrbteničnega materiala ni nobena izmed prič izpovedala, da naj bi strokovne kriterije pisal kateri izmed hrbteničnih kirurgov. Pritožnica sicer priznava, da sta oba direktorja bolnišnice H. B. in J. B. izpovedala, da je načeloma kriterije za naročanje medicinskega materiala oblikovala „stroka“, a stroka niso samo hrbtenični kirurgi, predvsem pa iz slednjega ni mogoče zaključiti, da naj bi obtoženi C. C. pripravljal ali sodeloval pri pripravi strokovnih kriterijev.
179. Glede prepričljivosti pričanja F. B., je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj se je priča F. B. sprenevedal (točka 731, pri čemer je potrebno brati skupaj s točkami od 727 do 730 sodbe). Tako je primeroma izpostaviti, da je iz listine Odgovori na vprašanja ponudnikov z dne 2. 3. 2010 (priloga C1202) razvidno, da je pod odgovori na vprašanja navedeno „F. B., vodja javnega naročila“ in podpis. F. B. je podpisan tudi na zapisniku o oceni ustreznosti ponudb glede strokovnih kriterijev za predmet javnega naročila z dne 21. 4. 2010 (priloga A14527 do A14528). V zvezi s podpisom v prilogi A14528 je F. B. na zaslišanju sicer navajal, da ni prepričan, če je pri zapisu njegovega imena njegov podpis, lahko bi bil, možno je, da se je na hitro podpisal. Listinska dokumentacija torej izkazuje, da je bil F. B. bistveno bolj vpleten v izvedbo javnega razpisa v letu 2010, kot je to skušal sam prikazati, pri čemer je sodišče prve stopnje upravičeno kot sprenevedanje ocenilo njegovo izpovedbo, ko ni znal povedati, na kakšen način se medicinski material sploh dobavlja, kdo lahko da predlog za nabavo, komu in kdo o tem predlogu odloči, čeprav je bil formalni vodja hrbteničnih kirurgov.
180. O obtoženem C. C. kot predlagatelju priče res niso vedele povedati. I. B. je povedala, da ne ve, da bi obtoženi C. C. kdaj pripravljal strokovne kriterije, strokovne zahteve ji je dostikrat poslala J. J., za konkretni razpis 2010 se ni spomnila. E. B. je izpovedala, da od obtoženega C. C. nikoli ni dobila ničesar glede naročil, pri čemer je bila strokovni sodelavec v nabavnem sektorju od leta 2011. D. B. je ob predočenju s strani zagovornice obtoženega C. C. njene izjave iz preiskave, da je na strokovna vprašanja ponudnikov odgovarjala J. J. in da kdo bo, če ne ona, pojasnila, da je mislila za lekarniške materiale, ne pa za hrbtenice, glede česar pa se ni spomnila, kdo je dajal odgovore. F. B. ni vedel, da bi C. C. sodeloval, tudi ne za J. J. J. B. je pojasnil, da strokovne opise pišejo zdravniki, vendar pa tudi, da glede konkretnih razpisov ne ve, ter pojasnil, da ne ve, kako je bilo v letih od 2007 do 2013. 181. Izvedeni dokazi res kažejo, da je strokovne kriterije oblikovala J. J., vendar to in zgoraj povzeta pričanja ne spremenijo pravilnega zaključka, da je imel možnost vpliva tudi obtoženi C. C. kot hrbtenični kirurg, ki je imel možnost podati predlog. Poudariti je, da je iz konkretnega opisa kaznivega dejanja obtoženemu C. C. ne izhaja očitek, da je sodeloval pri katerem od javnih razpisov in podajal strokovne predloge, pač pa očitek, da je lahko podajal tudi predloge za nabavo medicinskega materiala, ki ga pred tem v bolnišnici niso uporabljali ter da je kot zdravnik operater uporabljal pri večini svojih operativnih posegov material proizvajalca M. in je obenem kot vodja bolnišničnega oddelka C1 lahko podajal predloge za nabavo medicinskega materiala, ki ga pred tem v bolnišnici niso uporabljali. Zato obtoženca ne more razbremeniti okoliščina, da je bila predvsem J. J. tista, ki je podajala strokovne opise.
182. V zvezi s točko 712 sodbe pritožnica zatrjuje, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da obtoženi C. C. v obdobju, ki ni pod obtožbo, ni uporabljal materiala M. Trdi, da ga je v operacijah 9. 1., 6. 2., 6. 11., 12. 6. in 19. 6., zato je sodba v nasprotju z listinskimi dokazi.
183. Iz seznama G. B. (priloga B2488 do B2494 in B2495 do B2516) za leto 2007, glede porabe materiala M. s strani obtoženega C. C. res izhaja uporaba materiala M. (za zadnje tri navedene datume) oziroma S. (za prva navedena datuma). Vendar je potrebno izpostaviti dvoje: 1) poraba materiala v letu 2007 ni pod obtožbo, kot navaja že pritožnica in ugotavlja sodišče prve stopnje (točka 712 sodbe), 2) zapis v navedeni točki je potrebno brati skupaj s predhodno točko 710, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do Seznama porabe materiala za obtoženega C. C. za operativne posege transpedikularne fiksacije (spondilodeze otroci in odrasli), ki ga je izdelala dr. G. B. v navedenih prilogah B. Sodišče prve stopnje je namreč v navedeni točki obrazložitve ugotovilo še, da v zajetem 201 posegu del le-teh predstavlja spondilodezo otrok, pri katerih operater ni imel možnosti izbire materiala, saj je imel za slednje na razpolago le material proizvajalca M. Res pa je, da v točki 711 obrazložitve glede leta 2007 izhaja trditev sodišča prve stopnje, da obtoženi C. C. materiala proizvajalca M. (sistem L.) ni uporabil pri nobeni operaciji, čeprav je iz seznama za zadnje tri navedene datume razvidna prav uporaba sistema L., torej tudi pri posegu 6. 11. 2007, ki je zadnji izpostavljeni datum v letu 2007, kar pa je vendarle še pred 20. 11. 2007, kot je očitala sodba sodišča prve stopnje (prvo izvršitveno dejanje, ki pa je bilo kot obrazloženo izpuščeno). Ker se ta napačna ugotovitev sodišča prve stopnje navaja v zvezi z obdobjem, ki ni pod obtožbo, takšna napačna ugotovitev ni relevantna oziroma pritožnica tudi ne zatrjuje, da bi zaradi te napačne ugotovitve bila posledično izpodbijana sodba nepravilna glede pravno relevantnih dejstev.
184. Pritožnica nadalje izpostavlja, da material S. proizvajalca M. OB ni dobavljala družba B., ampak drug dobavitelj, zato ne drži, da dr. G. B. nepravilno razdvoji med proizvajalcema M. in S., saj ni šlo za material istega proizvajalca in tudi dobavitelja. Posledično je sodišče prve stopnje pri odstotku porabe materiala M. dobavitelja B. napačno prištelo še material S. (točka 714 sodbe), zato je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa je bistveno, kot navaja že pritožnica sama, ali je obtoženi C. C. v zameno prejemal nedovoljene nagrade.
185. Prav slednje je bistveno v obravnavani kazenski zadevi. Zatrjevana kršitev pa ni podana, kajti četudi je sodišče prve stopnje (točka 714 sodbe) napačno prištelo material S. k operativnim posegom z materialom M., glede na to, da je isti proizvajalec, ni pa materiala dobavljal isti dobavitelj, kar je upoštevala G. B. v seznamu, je še vedno pravilen zaključek sodišča prve stopnje (točka 717 sodbe), da je ne glede na to, kateri seznam porabe se upošteva, obtoženi C. C. pri svojih operativnih posegih večinoma uporabljal material proizvajalca M., ki ga je OB dobavljala družba B. d.o.o. Pojasnilo je (točka 713 sodbe), da je za obdobje od 20. 11. 2007 do 31. 12. 2011 razvidno, da je obtoženi C. C. sistem L. proizvajalca M. uporabil pri 84 posegih ter le pri 8 posegih sistem S., zato tudi če se ne upošteva uporaba sistema S., še vedno močno izstopa proizvajalec M. s sistemom L., upoštevaje še ugotovitev (točka 715 sodbe), da se je sistem O. proizvajalca C. uporabljal le do leta 2009. 186. Nadalje pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo glavne instrumentarke K. B. o tem, da naj bi sterilizacija instrumentarija trajala 45 minut, saj je slednja izpovedala, da toliko časa traja zgolj zagon programa v sterilizatorju. Sodišče prve stopnje je menilo, da bi obtoženi C. C. lahko počakal na sterilizacijo instrumentarija, kot naj bi to počel Š. B., spregleda pa, da slednji ni operiral na iste dneve kot F. B., kar pomeni, da ob začetku operativnega dneva ni imel enake težave kot obtoženi C. C., za katerega so vse zaslišane priče izpovedale, da je običajno vedno operiral za F. B., ki je bil njegov vodja in je običajno uporabil sistem J. Upoštevaje izpovedbe U. B., K. B. in F. B. o tem, da sterilizacija instrumentarija za operacijo hrbtenic traja več kakor dve uri in da se običajno ne prakticira tega, da bi med dvema operacijami čakali na sterilizacijo, je jasno, da je zgolj špekulacija sodišča prve stopnje, da je imel obtoženi C. C. vedno možnost izbirati drug material, a tega ni storil, ker je bil zainteresiran za material M. 187. Sodišče prve stopnje je res navedlo (točka 706 sodbe), da je sterilizacija instrumentarija trajala 45 do 50 minut. Vendar tudi daljša sterilizacija ter s tem nesmotrnost uporabe istega materiala pri dveh zaporednih operacijah, ne spremeni bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje (točka 716 sodbe), da je neverjetno, da bi obtoženi C. C. vedno prišel na vrsto za tistim, ki je uporabljal material J. in je bil zato „prisiljen“ uporabiti material M., saj je sodišče prve stopnje glede na podatke o uporabi materiala ugotovilo, da je v inkriminiranem obdobju obtoženi C. C. zgolj pri zelo majhnem številu posegov uporabil material J. O dolžini sterilizacije so posamezne priče sicer izpovedovale različno, pri čemer so v večini izpovedale o nekoliko krajšem času od v pritožbi zatrjevanega več kot dve urnega procesa. Priča K. B. je izpovedala, da ko je prišel instrumentarij do operacijske, takrat so ga najprej dali v kuhanje ali so ga pa ročno prali. Najraje so videli, da so ga dali v kuhanje, v stroje in potem osušili, zavili v ovojnino in dali v avtoklav, ki traja sterilizacija 45 minut do cca ene ure, da se potem tudi shladi. Na vprašanje tožilca 15 do 40 minut, je odgovorila 45 minut do 50 minut. F. B. je izpovedal, da sterilizacija ni vezana samo na njihovo operacijsko, ampak sterilizator je vezan tudi na material, ki je v drugih operacijskih (dvoranah), da samo njihov material ne gre noter, se čaka ... in potem zna to trajati dolgo. In samo sterilizacija, če se prav spomni nekje 45 minut traja, tako, da če bi se to čakalo, je lahko vmes med operacijo ena ura in pol, če imajo pa material že pripravljen, pa je veliko krajši ta transfer med prvo in drugo operacijo, kar je pomembno. U. B. je izpovedal, da sterilizacija traja skoraj dve uri, kolikor mu je znano, bolj natančno ni znal povedati. Da dobiš nov instrumentarij, je dve uri. Nedvomno sterilizacija torej traja tudi okoli dve uri, kar je, upoštevaje izpoved F. B., nedvomno pomemben podatek pri načrtovanju operacij, vendar pa, da bi iz tega razloga obtoženi C. C. v vseh letih, ki so zajeta znotraj obravnavanega enovitega kaznivega dejanja, bil vedno prisiljen uporabiti prav material M., če mu le-ta ne bi ustrezal, preprosto ni verjetno. Pri tem je poudariti še obrazložitev sodišča prve stopnje (točka 718 sodbe), da sicer ni sporno, prav tako se obtoženemu C. C. ni očitalo, da bi moral enakomerno uporabljati druge materiale ali da ne bi smel uporabiti materiala M., kaže pa na to, da je kot zdravnik specialist imel takšen položaj in vpliv, da je lahko sprejel takšno strokovno odločitev, da uporabi material M., problematično pa je, da je zaradi takšnega odločanja zahteval in sprejemal nedovoljene denarne nagrade od dobavitelja tega istega materiala.
188. Pritožnica navaja, da se sodišče prve stopnje ob odsotnosti vseh drugih dokazov opira zgolj na dokumentacijo družb B. d.o.o. in W., ki je izjemno neverodostojna in ne more predstavljati dokaza, ki bi brez sence dvoma dokazoval očitano kaznivo dejanje. Avtorstva večine rokopisov, ki naj bi izkazovali zneske nedovoljenih nagrad, z grafološko preiskavo ni bilo mogoče ugotoviti, a je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi te zapise ustvaril obtoženi B. B., ki naj bi te zneske izročal nato obtoženemu C. C. Sodišče prve stopnje pa je v celoti spregledalo vsebino listin, ki naj bi izkazovale obseg medicinskega materiala proizvajalca M., ki ga je družba B. d.o.o. prodala OB. Vsebina teh listin ne sovpada z vsebino drugih pridobljenih listinskih dokazov v postopku, to je listin OB o obsegu s strani družbe B. dobavljenega medicinskega materiala proizvajalca M. Tudi, če bi sodišče prve stopnje pravilno povzelo podatke iz tabele aplikacije Kocka K21, iz katere je razvidna količinska in cenovna poraba medicinskega materiala proizvajalca M., ki ga je pri svojem delu v obdobju od 22. 1. 2008 do 6. 12. 2012 uporabljal obtoženi C. C., bi ugotovilo, da slednja prav tako ne ustreza predloženim izračunom dobave medicinskega materiala družbe B. d.o.o., na podlagi katerih naj bi bili opravljeni izračuni in izplačila nedovoljenih nagrad. Že zunajobravnavni senat je opozoril, da je treba podrobno razčistiti, na točno kateri dobavljeni medicinski material se posamezne nedovoljene nagrade nanašajo. Sodišče prve stopnje tega ni storilo v sodbi, v kateri je nekritično kot dokaz sprejelo prostoročne zapise na listinah, ki ne izkazujejo enakega obsega dobave medicinskega materiala proizvajalca M., kot izhajajo iz poslovnih listin OB, poleg tega se zneski nanašajo na celotno uporabo materiala proizvajalca M. in ne zgolj na porabo tega materiala s strani obtoženega C. C. Ta v inkriminiranem obdobju ni bil nikomur nadrejen in ni logično, da bi zneski celotne porabe tovrstnega materiala predstavljali osnovo za izračun provizije za obtoženega C. C., ki je bil le eden izmed hrbteničnih kirurgov. Ni pojasnilo, od kod naj bi izhajale nedoslednosti in razlike v primerjavi z listinami bolnišnice, ki izkazujejo bistveno drugačne zneske dobave materiala, in se torej ni opredelilo do vseh dokazov pridobljenih v postopku, hkrati pa je listine „analiza razlike v ceni“, na katerih so prostoročni zapisi, nekritično sprejelo kot verodostojen dokaz o prejetih nagradah, zato je sodba napačna in nezakonita. Po drugi strani je po oceni pritožnice logična trditev obtoženega B. B., da so navedeni zneski predstavljali odstotek provizije, ki jo je kot komercialist družbe B. d.o.o. prejel kot variabilni del plače. Če bi obtoženi B. B. te zneske res izročal obtoženemu C. C., bi bilo glede na višino zneska in obračunanega davka več kot 40.000,00 EUR, ki ga je zaradi navedenega plačal obtoženi B. B., neverjetno, da bi nase prevzel tako veliko finančno breme. Nelogično bi tudi bilo, da bi N. N. in G. G. nekemu zdravniku, ki ga nista poznali, plačevali provizije za vso porabo hrbteničnega materiala M. v OB, torej tudi za tistega, ki so ga uporabljali drugi hrbtenični kirurgi in na katerega porabo obtoženi C. C. ni imel vpliva.
189. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na listine, ki jih pritožnica kritizira, saj so prav to listine, ki jih je imela na razpolago družba B. d.o.o. oziroma z njo povezana W., ki je nedovoljene denarne nagrade izplačevala, kajti ona je izračunavala višino nagrade za obtoženega C. C. ter ostale soobtožene zdravnike na način in v obsegu, ki se je tedaj zdel poslovno sprejemljiv, četudi je jasno, da obtoženi C. C. ni bil edini zdravnik, ki je v OB uporabljal obravnavani material, ki ga je dobavljala družba B. d.o.o. Dejstvo, da poraba tovrstnega materiala obtoženega C. C., kot izhaja iz podatkov OB, ne ustreza predloženim izračunom dobave B. d.o.o., vendar v tem ni videti nelogičnosti, saj zgolj poraba obtoženega C. C. ni bila izhodišče za izračun nedovoljene nagrade. V pristojnosti družbe B. je bila odločitev, kateremu zdravniku ali več njim, v posamezni bolnišnici, je bila pripravljena plačevati nagrade, zato dejstvo, da ostali zdravniki niso dobili tovrstnih nagrad (oziroma za to ni dokazov) obtoženega C. C. ne more razbremeniti. Da G. G. in N. N. obtoženega C. C. nista poznali, prav tako ni razbremenilno, saj je imel z njimi stike komercialist družbe, obtoženi B. B. 190. Do ročnih zapisov, ki jih pavšalno kritizira pritožnica, se je sodišče prve stopnje pri vsakem obdobju dobav oziroma izračunu posebej prepričljivo opredelilo. Pri tem je izpostaviti, da ni pomembno le mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) oziroma sodne izvedenke N. B., temveč je sodišče prve stopnje upoštevalo še druge podatke, to je podatke o denarnem toku ter tako upravičeno zaključilo, da gre za verodostojen rokopis tudi tedaj, ko avtorja zgolj z vidika stroke preiskave pisav in rokopisov ni bilo mogoče ugotoviti.
191. Zagovor obtoženega B. B. o provizijah oziroma o plačilu variabilnega dela plače, ne more uspešno predkrepiti zatrjevanj pritožnice, ko izpodbija presojo sodišča prve stopnje o izračunu nedovoljeni denarnih nagrad za obtoženega C. C., saj je bil zagovor obtoženega B. B. v tem delu prepričljivo ovržen z analizo podatkov o nakazilih tega dela plače na račun obtoženega B. B. oziroma njegove družbe v Avstriji.
192. Nadalje pritožnica navaja, da je tudi G. G. potrdila, da je družba B. d.o.o. sklepala pogodbe o poslovnem sodelovanju za tovrstne posle z zdravniki specialisti ter na vprašanje sodnice, ali je možno, da je obtoženi C. C. poročal obtoženemu B. B. o poteku zdravljenja po operacijah z materialom M., temu pritrdila in povedala, da je možno in da so z zdravniki veliko sodelovali. Za kakšno pogodbo z obtoženim C. C. sicer ni vedela, da pa bi jo morali imeti. S tem je po mnenju pritožnice v celoti potrdila zagovor obtoženega C. C. Nadalje se G. G. ni spomnila, ali ji je obtoženi B. B. predlagal sklenitev pogodbe z obtoženim C. C. Je pa pojasnila, da je bila običajna praksa, da bi obtoženi C. C. poročal obtoženemu B. B. o tem, kako se obnese vgrajen medicinski material. Pri tem pritožnica poudarja, da obtoženi C. C. ni izpovedal, da naj bi opravljal testiranje materiala in zato prejemal plačilo, ampak da mu je bilo ponujeno spremljanje rezultatov zdravljenja že vgrajenega materiala. G. G. je potrdila, da je bilo za tovrstno delo dogovorjeno plačilo in da se je zato z zdravnikom dogovoril komercialist. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da G. G. ni potrdila, da je obtoženi C. C. opravljal storitve za družbo B. d.o.o. Povedala je namreč, da so se za določeno delo in plačilo zanj z zdravnikom dogovorili neposredno komercialisti in je zato po oceni pritožnice jasno, da G. G. o tem ni vedela povedati ničesar. Sodišče prve stopnje je ravnalo „v dvomu v škodo obdolženca“, saj je izpoved G. G., v delu, ki se nanaša neposredno na obtoženega C. C., zanj zelo ugodna, izrodilo v poskusu utemeljitve obtožbe. V obrazložitvi se je namreč sklicevalo na splošni del izpovedbe G. G., ko je govorila o tem, da je splošno znano, da vsi zdravniki zahtevajo podkupnine, takšno posplošeno, dokazno nepodprto in špekulativno sklepanje sodišča pa je v kazenskem pravu nedopustno.
193. Res je priča G. G. povedala, da obtoženega C. C. ne pozna (stran 20 prepisa posnetka glavne obravnave 24. 8. 2020), a je potrebno njeno pričanje brati še naprej, saj je (stran 22) potrdila svojo izjavo v uradnem zaznamku o razgovoru z osumljenko z dne 22. 5. 2013, da ji je znano, da je obtoženi C. C. prejemal nedovoljena darila od B., da ga sicer osebno ne pozna, da je z njim komuniciral obtoženi B. B., da pa je obtoženi C. C. zahteval darila za nabave materiala proizvajalca M., odstotek daril, ki ga je zahteval obtoženi C. C., je bil usklajen med komercialistom in obtoženim C. C. Pričanje G. G., torej tudi v delu, ki se nanaša prav na obtoženega C. C. nikakor ni tako razbremenilno, kot ga prikazuje pritožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo (točka 741 sodbe), da je G. G. ob zaslišanju potrdila svojo izjavo z dne 22. 5. 2015 in jo korektno povzelo. Zaslišana je povedala še, da ji ni znano, na kakšen način je obtoženi C. C. prejemal nedovoljene denarne nagrade in da sklepa, da so bila nakazila na kakšen račun. Šele zatem sodišče prve stopnje (točka 742 sodbe) povzema bolj splošno izpoved G. G. o načinu nakazila nagrad zdravnikom iz bančnih računov družbe W. Sodišče prve stopnje pa se seveda ni oprlo le na pričanje G. G., temveč se je podrobno in upravičeno kritično opredelilo do zagovorov obtoženih C. C. in B. B. o poročanju o obnašanju materiala M. CD L. (točke 995 do 1009).
194. Pritožnica tudi ne more uspeti z izpostavljanjem protislovnosti v obrazložitvi sodišča prve stopnje v delu, v katerem se sklicuje na pogodbo med dr. L. B. in družbo W., kjer sodišče prve stopnje sprva navaja, da naj bi bila pogodba po navedbah tožilstva fiktivna, nato pa zaključuje, da četudi je dr. L. B. dejansko opravljal svetovanje in poročanje za družbo B. d.o.o., to avtomatsko še ne pomeni, da je tovrstno svetovanje opravljal tudi obtoženi C. C. Sodišče prve stopnje se je namreč (točka 1011 sodbe) pravilno opredelilo do pogodbe o svetovanju z dne 5. 11. 2008 med družbo W. GmbH in Svetovanje – L. B. s. p. Korektno je navedlo, da naj bi bila navedena sklenjena pogodba o sodelovanju po zatrjevanju tožilstva fiktivna. Gre torej za trditev državnega tožilstva o fiktivnosti in ne sodišča. Le-to nato dopusti možnost, da pogodba ni bila fiktivna, ko zapiše, da četudi je L. B. dejansko opravljal svetovanje za navedeno družbo, to avtomatsko še ne pomeni, da je svetovanje opravljal tudi obtoženi C. C. Slednjo trditev je seveda potrebno brati v povezavi s predhodnimi točkami obrazložitve, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja zlasti okoliščino (točka 1001 sodbe), da je bilo prvih pet (relevantni sta le še nagradi pri izvršitvenih ravnanjih pod točkama 4 in 5) nedovoljenih denarnih nagrad za obtoženega C. C. s strani obtoženega B. B. izračunanih na povsem enak način kot vse kasnejše nedovoljene denarne nagrade, ki jih je obtoženi C. C. prejel v gotovini, nadalje, da obtožena B. B. in C. C. nista predložila nobene korespondence o kakršnemkoli poročanju ali o pogovarjanju ali dogovarjanju o storitvah poročanja med vodstvom ali zaposlenimi v družbi B. d.o.o. (točka 1003 sodbe).
195. Glede na neurejenost, lažnost in neverodostojnost dokumentacije družbe B. d.o.o. za pritožnico ni čudno, da so priče T. T., E. E. in F. F. povedale, da obtoženi C. C. ni prejel pisne pogodbe o poslovnem sodelovanju. Podlaga za izračune očitanih nedovoljenih denarnih nagrad so „knjigovodske listine“ oziroma dokumentacija avstrijskega podjetja, računovodja dr. M. B. pa je povedal, da je listine sestavljal izključno na podlagi naročil N. N. in G. G., ne da bi za to imel dejansko podlago, včasih tudi ne da bi razumel, kaj je knjiženo. T. T. in E. E. sta potrdili, da sta v računalniški program, iz katerega so nato izpisovali kontne kartice in dnevnike knjiženja, knjižili vsebino in zneske iz ročno napisanega seznama, ki ga je sestavila N. N., na katerem pa ni nikoli naveden obtoženi C. C., in nikoli na podlagi verodostojnih listin. Zato pritožnici ni jasno, na podlagi česa se je obtoženi C. C. znašel na knjigovodskih listinah družbe W., katerim je sodišče prve stopnje poklonilo vero.
196. Pritožnica podaja svojo oceno listin gospodarskih družb, ki so jih obvladovali člani družine G. G., vendar s tem ne more omajati pravilne presoje sodišča prve stopnje, da prav listine, na katere se sodišče prave stopnje sklicuje, obtoženega C. C. obremenjujejo, saj je ocenilo (točke od 747 do 993 sodbe) ne le teh listin samih zase, temveč še v povezavi z rokopisnimi zapisi, nalogi za nakazila in podatki o prometu na bančnih računih ter upoštevaje še za obtoženega C. C. obremenilno pričanje G. G., ki je bilo obravnavano že zgoraj. Zato po presoji pritožbenega sodišča dokumentacija družb B. d.o.o. in W. ni tako nezanesljiva, kot jo prikazuje pritožnica, pa čeprav računovodja dr. M. B. marsičesa ni razumel, glede na denarni tok pa je jasno, da je bilo zaposlenim v družbi B. d.o.o., ki so delali v Sloveniji, zadosti znano, kaj je potrebno napraviti na podlagi seznama, ki ga je vodila N. N. 197. Pritožnica se dotakne še žiga „GEBUCHT“, in sicer, da nimajo vsi dokumenti tega žiga, za katerega je dr. M. B. povedal, da so ob prejemu dokumenta vedno ožigosali. Obramba obtoženega C. C. je namreč na to vseskozi opozarjala, a je sodišče prve stopnje zaključilo, da zgolj dejstvo, da so nekatere listine družbe B. d.o.o. lažne (potni nalogi, na podlagi katerih so si člani družine G. G. neobdavčeno in nezakonito izplačevali dobiček iz družbe), še ne pomeni, da ostale listine niso verodostojne. Pritožnica izpostavlja načelo „in dubio pro reo“ in bi bilo zato tovrstna dejstva potrebno uporabiti v korist obtožencu in sporne listine označiti najmanj kot neverodostojen dokaz.
198. Kot že navedeno sodišče prve stopnje ni ocenjevalo posameznih listin samih zase, temveč tudi v povezavi z drugimi podatki in izpovedbami zaslišanih prič, zato je njegova ocena prepričljiva in je pritožnica s pavšalnim zatrjevanjem neverodostojnosti listin te presoje ne more izpodbiti, saj niti ne obrazloži, katere listine ta žig imajo in katere ne, medtem ko je o načinu knjigovodstva sodišče prve stopnje podalo prepričljivo obrazložitev (točke od 195 do 199 sodbe) in utemeljeno zaključilo, da sta tako T. T. kot E. E. vedeli, da se zdravnikom izplačujejo nedovoljene denarne nagrade.
199. Pritožnica navaja, da je NFL izdelal več mnenj o rokopisih, nekaj prvih mnenj so celo preklicali, kar meče dvom na verodostojnost za obtoženega C. C. obremenilnih listin. Ni bilo ugotovljeno, kdo je avtor večine spornih zapisov na obremenilnih listinah. Zgolj pri 3 od 17 rokopisov je NFL ugotovil, da so od obtoženega B. B., sodišče prve stopnje pa temu nasprotno zaključi, da so od obtoženega B. B. Kljub predlogu enega od zagovornikov za izvedenca grafologa, je sodišče predlog zavrnilo in poklonilo vero NFL in se tako postavilo v vlogo izvedenca.
200. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje nikakor ni postavilo v vlogo izvedenca, pač pa je kritično ocenjevalo prepričljivost mnenj NFL in izvedenke N. B. ter prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo pojasnilu izvedenke, o vzroku za lažni pozitivni rezultat pri nekaterih rokopisih, ki so bili sprva prepoznani kot rokopisi I. I. (točke od 158 do 172 sodbe). Poudariti je, da rokopisni zapisi s strani sodišča prve stopnje nikakor niso bili ocenjevani le z vidika stroke, kot je to napravilo NFL oziroma izvedenka N. B., temveč še v povezavi z ostalimi listinami in pričanji, kar je vse je za posamezna izvršitvena ravnanja sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v (točke od 747 do 993 sodbe). Pritožnici še pojasnjuje, da se nov izvedenec postavi le tedaj, če nejasnosti ni mogoče odpraviti z obstoječim izvedencem, bodisi z dopolnitvijo pisnega mnenja bodisi z zaslišanjem na glavni obravnavi (257. člen ZKP). Stranke imajo sicer vedno možnost pridobiti mnenje strokovnjaka, ki ga same angažirajo, a v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča postavitev drugega izvedenca za preiskave rokopisov in pisav ni bila potrebna.
201. Tako kot obtoženec v svoji pritožbi tudi pritožnica podaja kritiko o podvajanju datumov o prejemanju nagrad pri izvršitvenih ravnanjih pod točkami 6, 7 in 8, kar je po njeni oceni nelogično in neživljenjsko. Okoliščina, da je obtoženi C. C. prejel znesek 1.878,30 EUR na zaprt avstrijski račun, po njenem mnenju kaže le na neurejeno poslovodstvo družb B. d.o.o. in W. 202. Kot je bilo pojasnjeno že obtoženemu C. C. (točka 166 obrazložitve te odločbe) na tosmerno pritožbeno navedbo, je sodišče prve stopnje za vsako obdobje prejema nagrade pri izvršitvenih ravnanjih 6, 7 in 8, navedlo prepričljive razloge, zakaj je tako določeno časovno obdobje sprejema nagrade. Prav tako je podalo razumljivo razlago, zakaj nakazilo na zaprt račun (izvršitveno ravnanje pod točko 13) predstavlja napako pri plačilu na takšen račun, medtem ko obtoženega C. C. ta okoliščina ne razbremenjuje, saj nadaljnja aktivnost dajalke nagrade kaže na trdno odločenost, da obtoženi C. C. nagrado za določeno obdobje čimprej dobi.
203. Podobno velja tudi za pritožničino kritiko podvajanje datumov porabljenega materiala (pravilno dobavljenega) pri izvršitvenih ravnanjih pod točkami 12 in 13 ter 16 in 17 (glej še točko 164 obrazložitve te odločbe).
204. Nadalje pritožnica navaja, da nobena od prič ni potrdila, da bi obtoženi C. C. prejel nagrade. Priči E. E. in T. T. o tem nista vedeli nič, G. G. in N. N. obtoženega C. C. ne poznata in se z njim nista srečali. Obtoženi B. B. pa je dosledno pojasnil stike z obtoženim C. C. Ni jasno, od kod sum za podane zahteve po nagradi. Tekom postopka ni bilo najdenih nobenih drugih dokazov, ki bi potrjevali morebitno komunikacijo med obtoženima C. C. in B. B. ali domnevno izročanje ali sprejemanje denarja. Okoliščina, da naj bi se obtoženca istočasno nahajala na srečanju vertebrološkega združenja v OB, na konferencah v tujini in dejstvo, da naj bi obtoženi B. B. obiskal obtoženega C. C. v kliniki P. d.o.o., nikakor ne dokazuje, da bi mu obtoženi B. B. izročal nedovoljene nagrade in opis srečanj med obtožencema ne more pomeniti zadostnega dokaza za domnevno izročanje denarnih nagrad.
205. Strinjati se je s pritožnico, da samo srečanje med obtoženima C. C. in B. B. ne bi bilo zadosten dokaz za očitano kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje tega tudi ni trdilo, temveč je dokaze ocenjevalo v njihovi medsebojni povezavi. Tako je G. G. potrdila, da je obtoženi C. C. prejemal nagrade, čeprav ga sama osebno ni poznala. Priče, ki jim ni bilo znano, da je obtoženi C. C. zahteval in sprejemal nedovoljene denarne nagrade, ne morejo privesti do drugačne presoje, saj je potrebno upoštevati tudi listinsko dokumentacijo, ki ni tako nezanesljiva, kot trdi pritožnica in jo je sodišče prve stopnje natančno analiziralo. Teza o proviziji obtoženega B. B., torej o plačilu variabilnega dela plače na bančni račun na Hrvaškem, je bila prepričljivo ovržena. Zato niso utemeljene pritožbene trditve o odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov, ki bi obremenjevali obtoženega C. C. in posledično ne zahteva po razveljavitvi sodbe in oprostitvi obtožencev vseh očitkov.
**2.6. K pritožbenim navedbam zagovornikov obtoženega B. B. (točka V. izreka izpodbijane sodbe)**
206. V zvezi z očitkom kršitve obtoženčeve pravice do nepristranskega sojenja pritožniki navajajo, da je predsednica senata med končnimi besedami prekinila zagovornika obtoženega A. A. in ga poučila, da televizijskih kamer na dan, ko je tožilstvo s kombijem in v več ogromnih zabojih dostavilo sodišču zahtevo za preiskavo, ni naročilo tožilstvo, temveč sodišče samo. Najkasneje tedaj, sedem dni pred razglasitvijo sodbe, je vsem obtožencem in zagovornikom postalo dokončno jasno, da niso bili in ne bodo deležni poštenega in nepristranskega sojenja, kar se je tudi zgodilo. Jasno je, da iz perspektive sodišča ni šlo za zadevo enako drugim, temveč za posebno pomembno zadevo, ki jo je treba rešiti v zadovoljstvo javnosti. Posledično je pri obtožencu ustvarjen vtis, da ni bil deležen nepristranskega sojenja ne samo s strani predsednice senata, temveč Okrožnega sodišča v Ljubljani kot celote.
207. Očitki pritožnikov o pristranskem sojenju, ki naj bi izhajali iz ravnanja sodišča skozi celoten postopek, so prepozni, saj morajo stranke predlagati izločitev sodnika zaradi njegove pristranskosti takoj, ko izvedo za razlog. Skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP mora namreč stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, pri tem mora po petem odstavku istega člena v zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev. Predlogov za izločitev predsednice senata oziroma senata kot celote ni bilo niti v zaključnih besedah niti prej tekom postopka, zato je uveljavljanje kršitve pristranskosti prepozno, pri čemer pritožniki tudi niso pojasnili, zakaj pristranskosti predsednice senata oziroma sodišča kot celote, niso uveljavljali že prej oziroma takoj po razkritju predsednice senata, kdo naj bi naročil televizijske kamere. Zato je pritrditi odgovoru državnega tožilca na te pritožbene navedbe, da iz njih izhaja le nestrinjanje z obsodbo.
208. Očitek o nepristranskem sojenju pritožniki utemeljujejo še z dejstvom, da za obtoženega B. B. krivdorek obsega tudi domnevna dejanja v povezavi z obtoženim K. K., ki je bil iz postopka izločen. Glede teh očitkov je bil obtoženi B. B. prikrajšan v pravici do učinkovite obrambe s tem, ko obtoženemu K. K. ni mogel postavljati vprašanj. Nepristranskost sojenja se kaže tudi v dejstvu, da je bil obsojen obtoženec, zoper katerega je bil postopek izločen in ni imel možnosti sodelovati v postopku.
209. Poleg že obrazloženega (točka 41 te odločbe), pritožbeno sodišče dodaja, da iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil kazenski postopek zoper obtoženega K. K. izločen zaradi njegove bolezni30. Obtoženi K. K. se ni zagovarjal, sodišče ga v to ne more prisiliti, niti obramba obtoženega B. B. Iz spisa sicer ne izhaja, da bi obtoženi K. K. s svojimi izjavami obremenil obtoženega B. B. ali druge obtožence, zato pritožniki ne morejo uspeti s posplošenimi navedbami, da ni obtoženi B. B. ni mogel postavljati vprašanj soobtožencu. Postopek zanj se je izločil šele 24. 8. 2020, torej je glavnina postopka potekala združeno. Ker je bil postopek zanj izločen zaradi njegovih zdravstvenih težav, predstavlja takšna procesna odločitev sodišča prve stopnje povsem utemeljeno ravnanje, da bi zagotovilo nemoten potek postopka.
210. Za očitek obtoženemu B. B. v zvezi z nedovoljenimi denarnimi nagradami za obtoženega K. K., izjava slednjega ni odločilnega pomena, saj sodišče opira svojo presojo na druge dokaze, to je na pridobljene bančne podatke za avstrijski bančni račun družbe W., za hrvaški bančni račun obtoženega K. K. in za hrvaški bančni račun obtoženega B. B. ter na poslovne knjige družb B. d.o.o. in W. (točka 1139 sodbe). Poleg tega je zagovor obtoženega B. B. v zvezi s K. K. sodišče prve stopnje prepričljivo izpodbilo (točke od 1299 do 1326 sodbe) in prepričljivo pojasnilo, da je obtoženi B. B. s strani družbe B. d.o.o. prejel svojo provizijo za prodajo materiala proizvajalca M. z nakazili na njegov bančni račun oziroma račun njegove družbe Y. 211. Pritožniki grajo ravnanja sodišča prve stopnje nadaljujejo z očitkom, da za ugotavljanje zakonitosti dela policije in tožilstva v predkazenskem postopku sodišče prve stopnje ni izgubljalo preveč časa. Kljub navedbam G. G., da sta se z F. F. sestali tudi z vodjo SDT ter dejstvu, da je do sestanka s O. B. brez dvoma prišlo, je sodišče prve stopnje tosmerni dokazni predlog zavrnilo z navedbo, da gre za insinuacijo zagovornika in ne za dejstva. Izpodbijana sodba je v tem delu zavrnitve tega dokaznega predloga obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. V točki 41 sodbe je namreč navedeno, da gre za zagovornikove insinuacije (zavrnitev dokaznih predlogov zagovornika obtoženega A. A., danih na glavni obravnavi 20. 1. 2021), da se je takrat osumljena G. G. srečala z vodjo SDT O. B., ki nima nobene podlage v sodnem spisu, v točki 43 sodbe pa, da do sestanka s O. B. ni prišlo, ker ju je (z G. G.) odslovil po 30 sekundah. Podatki v spisu pa po oceni pritožnikov v nasprotju z obrazložitvijo kažejo, da so se G. G., F. F. in O. B. vendarle sestali, da je bil sestanek resda kratek, bil pa je, saj ju drugače slednji ne bi mogel odsloviti, torej ne gre za insinuacije zagovornika temveč za izpoved priče, dokumentirano v sodnem spisu, ki jo je sodišče prve stopnje namerno prezrlo.
212. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je v točki 41 sodbe sodišče prve stopnje zapisalo, da so insinuacije zagovornika, da naj bi se G. G. in F. F. v nekem obdobju dobili, na koncu celo s O. B., saj nimajo nobene podlage v podatkih sodnega spisa ali ugotovljenih dejstvih. V točki 43 pa, da kar se tiče državnega tožilca O. B., je iz obsežne listinske dokumentacije razvidno, da v nobeni fazi postopka ni imel nobene vloge pri usmerjanju predkazenskega postopka. G. G. je O. B. ob prvem zaslišanju na glavni obravnavi 24. 8. 2020 omenila v kontekstu ugibanja na vprašanje, koga je F. F. poznala, na drugem zaslišanju 2. 9. 2020 pa je omenjala O. B. v kontekstu ugibanja na vprašanje, ali je bila kdaj pri O. B. na obisku. F. F. pa je povedala, da do sestanka med O. B., njo in G. G. ni prišlo, saj so ju odslovili po 30 sekundah ter je k temu dodala, da je bilo to sigurno leto dni po zaslišanju na NPU.
213. F. F. je o O. B. na glavni obravnavi 21. 9. 2020 (stran 23 prepisa) povedala, da sta z G. G. šli tja, pa ga ni bilo, potem sta naslednjič šli še enkrat, varnostnik ju je usmeril gor in je rekel, da lahko prideta, pa ju je (tožilec O. B.) na hodniku odslovil, česar se živo spomni, niti 30 sekund ni trajalo. G. G. je o O. B. na glavni obravnavi 2. 9. 2020 (strani 40 in 41 prepisa) povedala, da se detajlov o tem, da sta bili na tožilstvu, ne spomni ter ugibala, ali je bil to morda O. B. ter pojasnila, da dve osebi sta bili, imen se ne spomni, teh ljudi tudi ne pozna, ji je pa to ime ostalo v glavi ter da je do tega prišlo na pobudo F. F. Le-ta je nato na glavni obravnavi 30. 9. 2020 (stran 3 prepisa) povedala še, da s O. B. ni bilo sestanka, saj je že povedala, da jih je odpravil v manj kot minuti, da je že zadnjič lepo povedala, da sta šli z G. G. tja, da je imel časa točno 30 sekund in to je bilo vse, odslovil ju je, ni to sestanek in na vprašanje kaj je bilo v teh 30 sekundah, odgovorila, nič. Iz zaslišanja F. F. izhaja, da sta z G. G. sicer šli k tožilcu O. B., a do sestanka ni prišlo, ker ju je O. B. že na hodniku v manj kot 30 sekundah odslovil. Kontakt z navedenim tožilcem je torej bil, zato ni povsem točna navedba v točki 41 sodbe, da ni podlage v podatkih spisa o tem, da bi se G. G. in F. F. dobila s O. B. Vendar je bistveno, da tega stika ni mogoče šteti za sestanek, saj ju je državni tožilec nemudoma odslovil. Ker zapisa o tem, da naj bi se F. F. in G. G. dobili z državnim tožilcem, ni razumeti kot sestanek, temveč le kot manj kot minuto trajajoči stik, tako namreč pritožbeno sodišče razume stališče sodišča prve stopnje v kontekstu točke 43 sodbe, zatrjevana kršitev kazenskega postopka ni podana.
214. Sestanka s tožilcem O. B. torej ni bilo, saj ju je le-ta takoj odslovil, kar ruši tezo pritožnikov o nezakonitem delu policije in tožilstva v predkazenskem postopku.
215. Z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe obtoženega B. B. za branje listin, povzetih v točki 56 sodbe, je po oceni pritožnikov sodišče prve stopnje onemogočilo obtoženemu B. B. dokazovanje, da izjave G. G. o razlogih, zakaj je prišlo do finančnega zloma družbe B., to je domnevne nedovoljene nagrade zdravnikom, niso resnične. Iz pisma G. G. je še razvidno, da za zlom družbe bremeni P. B., predvsem pa bi se z izvedbo teh dokazov potrdil zagovor obtoženega B. B., da je bil zgolj zaposlen pri delodajalcu in ni imel nobene moči odločanja, dostopa do poslovnih knjig in druge poslovne dokumentacije ter do samih financ, tako do nakazil kot do gotovine.
216. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je zavrnilo dokazne predloge obtoženčeve zagovornice za branje listinske dokumentacije, navedene v točki 56 sodbe, ker naj bi iz nje izhajala s strani pritožnikov zatrjevana dejstva, ki niso pravno relevantna za obravnavana kazniva dejanja. Listine naj bi se nanašale namreč na stečajne postopke družb B. d.o.o., V. d.o.o., Č. d.o.o., prodaje terjatev mimo stečajnega postopka družbe B. d.o.o., sklepanje navideznih poslov v povezavi s trgovskim blagom med družbo B. d.o.o. in povezanimi osebami z namenom izognitve plačil davčnih obveznosti, pa tudi izjave P. B. o prikritju dejstvu ob prodaji poslovnega deleža družbe V. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča (točka 60 sodbe) napravilo pravilno presojo, da je družba B. d.o.o. nedvomno imela finančne težave, o tem so izpovedovale priče G. G., T. T., E. E., F. F., dopustilo je tudi možnost, da so se lahko s tem v zvezi dogajale morebitne nepravilnosti pri razpolaganju s premoženjem družbe in njenih povezanih družb z namenom izogniti se davčnim obveznostim. A četudi so se finančne nepravilnosti dogajale v zatrjevani smeri, to še ne pomeni, da je neverodostojna izpovedba G. G. o zahtevanju in sprejemanju nedovoljenih denarnih nagrad zdravnikov. Presojanje siceršnjega poslovanja družbe B. d.o.o. in ravnanja G. G. ter ostalih zaposlenih s tem v zvezi bi presegalo potrebe tega kazenskega postopka po razjasnitvi dejanskega stanja in bi po nepotrebnem podaljševalo kazenski postopek.
217. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vpliv na odločitve delodajalca obtoženemu B. B. ne očita. Očitno pa je, da je imel dostop do potrebnih podatkov o poslovanju, da je lahko izračunal nagrade, kar za očitano kaznivo dejanje zadostuje. G. G. je namreč povedala, sodišče prve stopnje pa tega dela ni spregledalo (točka 181 sodbe), da so imeli različni zdravniki različne zahteve, da je bila višina nedovoljene denarne nagrade v procentu realizacije in da niso vsi zdravniki prejemali enakega procenta od realizacije ter da se jim je izplačevala različno, mogoče na kvartale, ko so delali kakšne bilance, višino nedovoljenih denarnih nagrad so izračunavali komercialisti sami, vodja komerciale (I. I.) ali računovodstvo. Pričanje tedaj potrjuje listine z izračunanimi nagradami, ki jih je napravil obtoženi B. B., ki je bil komercialist, torej je imel dostop do potrebnih podatkov za izračun nedovoljenih denarnih nagrad.
218. Pritožniki grajajo zavrnitev zahteve za izločitev dokazov ter v zvezi s tem postavljenimi dokaznimi predlogi. Po stališču pritožnikov v konkretni zadevi niso bili podani zakonski pogoji za pregled zasežene elektronske naprave, v zvezi s tem so umanjkali tudi razlogi sodbe. S pregledom zaseženega računalnika HP pri hišni preiskavi je obtoženi B. B. sicer soglašal, ni pa soglašal imetnik zasežene elektronske naprave, to je družba B. d.o.o., ki je bila lastnica računalnika in bi bila potrebna predhodna pisna privolitev družbe ali pa predhodna odredba sodišča. Ker ta zakonski pogoj ni bil izpolnjen, je bil pregled elektronske naprave opravljen nezakonito. V 219.a členu ZKP namreč izrecno določa kumulativen pogoj podaje soglasja tako imetnika elektronske naprave kot vseh policiji znanih in dosegljivih uporabnikov te naprave, B. d.o.o. pa je bila organom pregona znana in dosegljiva. V dani situaciji je bila po stališču pritožnikov uporabnica računalnika tudi družba B. d.o.o., saj je imela dostop do v računalniku naloženih njenih programov. V primeru preiskave računalnika ne gre zgolj za poseg v komunikacijsko zasebnost, kar je razvidno iz dejstva, da se poleg komunikacije zasega oziroma pridobiva tudi dokumente, ki niso bili nikoli uporabljeni in je jasno, da je tu kot imetnik mišljen tudi lastnik računalnika, vsi dokumenti, ki jih je obtoženi B. B. ustvarjal med trajanjem delovnega razmerja, so namreč v lasti delodajalca. Tudi za ugotovitev teh dejstev bi bilo potrebno zaslišanje G. G. 219. Obrazložitev izpodbijane sodbe res nima razlogov o zahtevi za izločitev dokazov, ki so jo pritožniki podali dne 10. 9. 2020. Razlog je v tem, da je o izločitvi dokazov sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom z dne 5. 11. 2020, v katerem je argumentirano in prepričljivo odgovorilo na nepravilno stališče pritožnikov, ki ga sedaj v pritožbi ponavljajo ter je tudi po presoji pritožbenega sodišča zahtevo upravičeno zavrnilo. Na argumentacijo sodišča v točkah 10 do 15 navedenega sklepa se zato sklicuje v izogib nepotrebnemu ponavljanju. Na tem mestu le povzema, da je bil prenosni računalnik HP Compaq 6390P na podlagi sodne odredbe dne 19. 12. 2013 zasežen obtoženemu B. B. v hišni preiskavi na naslovu, kjer obtoženi prebiva. Istega dne sta obtoženi B. B. in njegova žena, kot uporabnika in imetnika zaseženih elektronskih naprav, med katerimi je bil navedeni prenosni računalnik, podala pisno privolitev za preiskavo elektronskih naprav ter kriminalistom NPU dala tudi dostopno kodo prenosnika, ki se je glasila „B.“. V času zasega obtoženi B. B. ni bil več zaposlen v družbi B. d.o.o., saj je bil v njej zaposlen do 1. 6. 2012. Pojma imetnik ZKP ne opredeljuje izrecno, ga pa uporablja v številnih določbah in z njim označuje osebo, ki ima nad predmetom določeno stopnjo dejanske oblasti ter tako imetnik predstavlja osebo, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo. Te družba B. d.o.o. nad zaseženim prenosnim računalnikom ni imela, saj je imela stvarnopravna upravičenja na elektronski napravi, dani v uporabo obtoženemu B. B., le-ta, ne pa tudi B. d.o.o., pa je elektronsko napravo uporabljal, a stvarnopravnih upravičenj ni imel, zato je imel status imetnika. Obtoženi B. B., ne pa tudi B. d.o.o., je bil hkrati uporabnik, ki je računalnik vsakodnevno uporabljal. Preiskava elektronske naprave po 219.a členu ZKP posega v ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti iz drugega odstavka 37. člena Ustave in ne v lastninsko pravico, kar zatrjujejo pritožniki. Predmet varovanja sta svobodna in nenadzorovana komunikacija in s tem varovanje zaupnosti razmerij, v katera pri sporočanju vstopa posameznik. Namen ureditve preiskave elektronske naprave je v določitvi pogojev za poseg v zasebnost. Zato za presojo zakonitosti postopanja po 219.a členu ZKP ni pomembno, kdo je lastnik naprave temveč, kdo na na njej utemeljeno pričakuje zasebnost oziroma kdo na napravi hrani podatke, ki sodijo v domet zavarovanja zasebnosti. V konkretni zadevi je zasebnost utemeljeno pričakoval prav neposredni uporabnik naprave, to je obtoženi B. B., ki je izvrševal dejansko oblast nad prenosnim računalnikom, ki ga je uporabljal, na njem ustvarjal in hranil dokumente oziroma podatke, preko njega komuniciral in torej na teh napravah utemeljeno pričakoval zasebnost, ne pa tudi družba B. d.o.o. Ko so kriminalisti z njegove strani pridobili privolitev za preiskavo elektronske naprave, so imeli pravno podlago za zakonit pregled le-te.
220. Nadalje pritožniki problematizirajo opiranje izpodbijanja sodbe na ugotovitve NFL, ki je izdal izvedenska mnenja z dne 10. 7. 2020, dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 12. 11. 2020 in delni preklic izvedenskega mnenja z dne 8. 12. 2020. Poudarjajo, da ne gre za neodvisen organ, ki bi lahko podal neodvisno izvedensko mnenje glede preiskave listin, rokopisov in podpisov, saj gre za organ znotraj organa pregona – Generalne policijske uprave (v nadaljevanju GPU), v sled česar že s tem vzbuja dvom o nepristranskosti. NFL ne more podati izvedenskega mnenja, kljub naknadno pridobljeni akreditaciji, saj bi le-tega lahko podal samo neodvisen inštitut, ki ne bi bil organ v sestani Ministrstva za notranje zadeve, ki v konkretnem postopku deluje kot podaljšana roka tožilstva. Izvedensko mnenje je sicer podpisala N. B., a je očitno, da je izvedensko delo opravila v okviru dela in za NFL in ne kot samostojna izvedenka. To izhaja že iz same predloge za izdelavo izvedenskega mnenja, glave izvedenskega mnenja in uporabe slovničnih pravil in množine. Takšno izvedensko mnenje je v neskladju z odločbo USRS U-I-132/95 z dne 8. 1. 1999, kjer je bil kot izvedenec odrejen Center za kriminalistično tehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju CKTP), torej organ, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju funkcije pregona. Prav tako je bil s strani sodišča imenovan NFL in ne posamezni izvedenec, kar pomeni kršitev izpostavljene odločbe. Podobno stališče zavzema sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 53384/2014, ki sicer ne ugotovi kršitve, vendar v primeru, ko je imenovan izvedenec, ne pa NFL.
221. Sodišče prve stopnje je nazorno obrazložilo postopek pridobivanja izvedenskega mnenja s strani NFL oziroma izvedenke N. B. v zvezi s preiskavo rokopisov (točke od 158 do 168 sodbe). Pojasnilo je, na katere dele poročil oziroma mnenj se je oprlo in na katere ne ter pojasnilo zakaj je tako ravnalo. Povzeti je, da je NFL na zahtevo NPU najprej izdelal poročilo o preiskavi z mnenjem z dne 18. 3. 2015, sodišče prve stopnje zaključkov tega poročila ni sprejelo, pač pa je bila v preiskavi izdelana dopolnitev poročila z dne 23. 5. 2018, ki ga je izdelala N. B. Listine, ki so bile predmet forenzične preiskave, so bile že del sodnega spisa in ustrezno označene s številko priloge, v kateri se listine nahajajo, N. B. pa je sodišču posredovala tudi sken listin, ki so bile predmet preiskave. Sodišče prve stopnje je zaključke tega poročila o preiskavi v celoti sprejelo. Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo ugotovitev poročila o preiskavi z mnenjem z dne 18. 3. 2015, predmet dopolnitve poročila o preiskavi z dne 23. 5. 2018 pa niso bile vse listine, na katerih se nahajajo rokopisni zapisi, je sodišče na glavni obravnavi ponovno odredilo izvedenstvo – forenzično preiskavo rokopisnih zapisov in podpisov, v katero je zajelo vse listine, v zvezi s katerimi se je po obtožbi navajalo, da so rokopisni zapisi z izračunom nedovoljenih denarnih nagrad napravljenih s strani obtoženega B. B. Izvedensko mnenje je 10. 7. 2020 izdelala sodna izvedenka N. B., kakor tudi podala pisno pojasnilo z dne 24. 8. 2020 ter je bila v zvezi s tem še zaslišana na glavni obravnavi 31. 8. 2020. Izvedenka je dopolnitev izvedenskega mnenja izdelala 12. 11. 2020 v zvezi z I. I. S pisno vlogo z dne 8. 12. 2020 je izvedenka N. B. delno preklicala izvedensko mnenje z dne 10. 7. 2020. Navedla je, da je bilo v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 12. 11. 2020 pri ponovni oceni primerjanega gradiva I. I. ugotovljeno, da najverjetneje vsebuje rokopise več piscev. Sodna izvedenka N. B. je bila v zvezi z ugotovitvami izvedenskega mnenja z dne 12. 11. 2020 zaslišana na glavni obravnavi 20. 1. 2021. Ob zaslišanju je povedala tudi, da je ponovno še enkrat pregledala primerjalno gradivo od obtoženega B. B. in ugotovila, da v izdelanem izvedenskem mnenju ni napak, saj je primerjalno gradivo od obtoženega B. B. zelo enotno (enoten rokopis) in ni bilo odstopanj. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje (točka 169 sodbe), se po določilu 257. člena ZKP v primeru, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo, ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj v nasprotju ali v nasprotju z raziskanimi okoliščinami, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, dokazovanje ponovi z istim ali z drugimi izvedenci. Sodišče prve stopnje je torej nejasnosti oziroma nasprotja z raziskanimi okoliščinami v povezavi z I. I. odpravilo z dopolnitvijo mnenja in dodatnim zaslišanjem izvedenke N. B. ter zatem prepričljivo ocenilo takšno izvedensko mnenje (točki 171 in 172 sodbe), tej oceni pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, zato ni bilo potrebno postaviti drugega izvedenca. Zato niso utemeljene strani pritožnikov problematizirane ugotovite NFL oziroma izvedenke N. B. o rokopisih I. I., ki da enkrat to niso bili več in kot neutemeljeno zavrača stališče pritožnikov, da gre za takšno spremembo in popravek, ki bi terjala izdelavo povsem novega izvedenskega mnenja, ker je ta, na katerega se opira napadena sodna odločba, v veliki meri kontaminiran in povsem neprimeren.
222. Pritožniki poudarjajo, da je predsednica senata sama odločila, komu odvzeti pisavo, ne da bi pri tem pojasnila, tudi v obrazložitvi sodbe ne, zakaj na primer grafologinji ni odredila še primerjave pisave N. N. in G. G. ali pisave drugih komercialistov, niti zakaj ni odvzela primerjalnega rokopisa F. F. Sodišče prve stopnje se ni želelo ukvarjati z vprašanjem, ali je mogoče, da so ti zapisi nastali bistveno kasneje, kot so datirani dokumenti, kot tudi ne z vprašanjem nadaljnjega ugotavljanja avtorstva zapisov. Ž. Ž. je na glavni obravnavi opisal, s kakšnimi težavami se je soočal, ko je skušal pridobiti dokumentacijo, potrebno za stečajni postopek, dokumentacija se je namreč hranila brez nadzora v prostorih v Ljubljani. Sodišče prve stopnje pa je zatem vabilo pričo E. E. in ji „strokovno“ na obravnavi odvzelo rokopise in naročilo izdelavo dodatnega izvedenskega mnenja.
223. Že je bilo pojasnjeno, da sodišče prve stopnje rokopisov ni ocenjevalo samih zase, temveč v povezavi z bančnimi podatki o finančnem toku, kakor tudi pričanjem G. G. Sodišče prve stopnje je tudi razumljivo pojasnilo (točka 162 sodbe), zakaj se je odločilo za odvzem pisanj T. T. in E. E. in zakaj je prišlo do dvoma, da so pravilne ugotovitve izvedenskega mnenja, ki se nanašajo na rokopisne zapise I. I. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedb G. G., E. E. in T. T. ter na podlagi izpisa ZZZS za I. I. ter navedb iz njenega pisnega zagovora ugotovilo, da je bila slednja v družbi B. d.o.o. zaposlena oziroma zavarovana do 1. 4. 2011, medtem ko naj bi ji v obdobju od 2. 4. do 1. 9. 2011 plačevali le prispevke. Ker so bile nekatere listine, ki so bile predmet izvedenskega mnenja in glede katerih je bilo ugotovljeno, da so rokopisni zapisi na njih rokopisni zapisi I. I., izdelane oziroma datirane po 1. 4. 2011, ko I. I. ni bila več zaposlena v družbi B. d.o.o. in za družbo tudi ni več ničesar delala, se je sodišču prve stopnje upravičeno pojavil dvom v pravilnost ugotovitve izvedenskega mnenja v delu, ki se je nanašal na ugotovitev izvedenke glede rokopisnih zapisov I. I. Za razjasnitve te okoliščine je sodišče prve stopnje na narokih glavne obravnave 16. in 21. 9. 2020 odvzelo pisavo T. T. in E. E. Razlog, da se je odločilo zanju je, da sta takšne izpise izdelovali oziroma so bile listine natisnjene z njunim uporabniškim imenom. Sodišče prve stopnje je torej navedlo razlog, zakaj se je odločilo prav za T. T. in E. E. in ne tudi morebiti za katere druge zaposlene v družbi B. d.o.o. oziroma osebe, ki so z njo sodelovale.
224. V zvezi s pomisleki o pristranskosti NFL in N. B., se pritožniki opirajo na starejšo odločbo USRS, ki izvira iz časa, ko je bila organizacija sedanjega NFL drugačna, kajti po izdaji te odločbe je prišlo do sprememb v zakonodaji. Položaj CKTP je bil drugačen od položaja NFL. Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) v 19. členu določa položaj NFL. Ta je specializirana notranja organizacijska enota GPU, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih izvidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti. NFL izvaja forenzična in laboratorijska raziskovanja in opravlja forenzične preiskave ter podaja poročila o preiskavi in izvedenske izvide in menja za potrebe policije, državnega tožilstva, sodišč in drugih državnih organov. Iz navedenih določb prvega in drugega odstavka 19. člena ZODPol tedaj jasno izhaja, da je naloga NFL tudi neodvisno podajanje izvedenskih mnenj s področja forenzičnih znanosti za potrebe sodišč. V tretjem in četrtem odstavku je zagotovljena avtonomnost in neodvisnost dela NFL, namreč NFL opravlja naloge avtonomno in v skladu s strokovnimi standardi in vodili, forenzični strokovnjaki, ki so zaposleni v laboratoriju, so pri opravljanju izvedeništva neodvisni. Jedro odločbe tukajšnjega sodišča V Kp 53384/2014 z dne 14. 10. 2015 pa je, da izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen na NFL, samo po sebi ni nedovoljen dokaz. V obravnavani zadevi je bil namreč izvedenec v času izdelave izvedenskega mnenja direktor NFL, pri čemer pa je odločba USRS U-I 132/95 z dne 8. 1. 1999 obravnavala drugačno situacijo, saj je bil v njej odrejen izvedenec CKTP, torej organ, ki pa ni imel tako neodvisnega položaja kot sedaj NFL. V omenjeni odločbi tukajšnjega sodišča za izvedenca torej ni bil odrejen NFL, temveč konkretni sodni izvedenec. Glede takšnih primerov je VSRS v odločbah I Ips 500/2008 in I Ips 160/2008, že zavzelo stališče, da izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec zaposlen pri Centru za forenzične preiskave, enako velja sedaj za NFL, ni samo po sebi nedovoljen dokaz, saj za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu. Tudi v omenjeni odločbi se je pri opredeljevanju statusa NFL tukajšnje sodišče sklicevalo na 19. člen ZODPol ter zaključilo, da je položaj NFL glede na sedanjo zakonsko ureditev drugačen kot je bil položaj CKTP, ki je bil problematiziran v navedeni ustavni odločbi iz leta 1999. Tudi v sklepu Višjega sodišča v Maribora V Kp 1641272020 z dne 7. 7. 2021, je bilo zavzeto podobno stališče. Tako sodišče prve kot prve stopnje sta zavzeli stališče, da poročila NFL sama po sebi niso nedovoljen dokaz ter se oprli na 19. člen ZDOPol. Pritožniki tako neutemeljeno izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje, da je svojo odločitev oprlo na ugotovitve NFL in izvedenke N. B., kajti prvi lahko podaja izvedenska mnenja za potrebe sodišč, drugi pa zgolj zaradi dela v NFL ni mogoče očitati pristranskosti.
225. Pritožniki izpostavljajo še, da je šlo za tri „popkote“, ki naj bi jih napisal obtoženi B. B., ne ve pa se kdaj in kdo jih je nalepil na določene listine, saj obtoženi B. B. za njih trdi, da gre za obračun njegove plače. 226. S temi pritožbenimi navedbami pritožniki izpodbijajo verodostojnost zapisov, glede katerih je sodišče prve stopnje avtorstvo utemeljeno pripisalo prav obtoženemu B. B. Ni odločilno kdaj in kdo jih je nalepil na določene listine, temveč da je bil njihov avtor prav obtoženi B. B., v povezavi z bančnimi podatki, torej podatki o finančnem toku pa je bilo ugotovljeno pomembno ujemanje, saj so se ti podatki ujemali z zapisi oziroma izračuni. Tezo obtoženega B. B. o obračunu variabilnega dela plače, pa je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo, kot je bilo že večkrat pojasnjeno.
227. Pritožniki nadalje navajajo, da obtoženi B. B. ni imel take vloge, kot mu jo protispisno pripisuje izpodbijana sodba, kar je razvidno iz primerov revije S. in Q. oziroma Kontek, primer kotizacije, saj o vseh teh stvareh obtoženi B. B. ni mogel odločati. Glede žurke v Klubu je celo priča T. B. kot predstavnica J. povedala, da ni šlo za nobeno korupcijo, da je tudi podjetje J. sofinanciralo ta dogodek ter da, če bi bilo s tem karkoli narobe, imajo cele oddelke, ki se s tem ukvarjajo in bi se tega gotovo ne posluževali.
228. Obtoženemu B. B. ni bilo očitano, da je on odločal na kakšen način se bo nagrada izplačala. Za G. G. in N. N. je v opisu kaznivega dejanja, očitanega obtoženemu B. B., določno navedeno, da sta onidve razpolagali s finančnimi sredstvi družb B. in W., nato pa je za vsakega od obtoženih zdravnikov D. D., C. C., A. A. in K. K. navedeno, kaj je storil, da je bilo mogoče nagrado izplačati. Primeroma pri obtoženemu D. D. je obtoženi B. B. na svoje ime sklenil naročnino za strokovne revije S. in druge, izdelal izračune nedovoljenih nagrad, dal na razpolago račun na Hrvaškem, dvignil gotovino z njega. Že v odgovoru na pritožbene navedbe obtoženega Č. Č. je bilo pojasnjeno, da donacije same po sebi niso problematične, v sfero kaznivosti jih potisne navezava donacije na opravljeni promet medicinske opreme. Tako je bila v primeru zabave v Klubu na ustvarjeni promet z medicinskim materialom vezana denarna nagrada plačana obtoženemu D. D., ki pa je nato sam odločil, kako bo nagrado porabil. S tega vidika obtoženega D. D. in obtoženega B. B. ne more razbremeniti pričanje T. B., da je tudi podjetje J. sofinanciralo ta dogodek.
229. V zvezi s pritožbeno navedbo, da če bi imel obtoženi B. B. takšno vlogo, kot mu je pripisuje izpodbijana sodba, bi obstajal verjetno velik krog dokazov zoper njega, a mu je bil zasežen tudi mobilni telefon, ki se sploh ni pojavil kot dokaz, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo dokazno oceno na dokaze, ki so bili na glavni obravnavi izvedeni in jih ustrezno ocenilo, zato okoliščina, da zaseženi mobilni telefon ni služil v dokazne namene, ne more izpodbiti pravilne ocene sodišča prve stopnje, tudi zato ne, ker pritožniki niti ne navajajo konkretizirano, kaj bi z zaseženim mobilnim telefonom dokazovali oziroma izpodbijali.
230. S pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, namreč očitkom sostorilstva obtoženemu B. B., se pritožniki ne strinjajo. Tudi, če bi obtoženi izdeloval izračune za nagrade, sam ni imel moči ali možnosti o tem odločati, še manj take odločitve izvršiti, saj ni imel dostopa do računovodskih in finančnih odločitev podjetja, še manj do samih finančnih sredstev, zato bi pod predpostavko resničnosti njemu očitanega izvršitvenega ravnanja lahko bil obravnavan le kot pomočnik v skladu z 38. členom KZ-1. Zatrjujejo torej napačno uporabo materialnega prava.
231. Pritožbeno sodišče pritožnikom ne pritrjuje. Te pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljen poskus minimizirati vlogo oziroma prispevek obtoženega B. B. k izvršitvi enovitega kaznivega dejanja. Okoliščina, da sostorilki N. N. in G. G. nista bili kazensko preganjeni, ne more razbremeniti obtoženega B. B., saj se za vsakega sostorilca posebej in samostojno ocenjuje, ali je zanj dovolj dokazov, da mu je najprej na ravni utemeljenega suma, v primeru obsodilne sodbe pa na ravni gotovosti, torej onkraj razumnega dvoma mogoče očitati kaznivo dejanje, tako z objektivnega kot s subjektivnega vidika. Okoliščina, da G. G. in N. N., v kaznivem dejanju očitanem obtoženemu B. B. opredeljeni kot sostorilki, nista bili preganjani kot obdolženki, obtoženega B. B. torej ne more razbremeniti. Dejstvo, da je državni tožilec zoper njiju kazensko ovadbo zavrgel, namreč ne preprečuje sojenja obtoženemu B. B. zaradi kaznivega dejanja v sostorilstvu z G. G. in N. N., saj se za vsakega sostorilca samostojno ocenjuje, ali je zanj dovolj dokazov za očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je vlogo obtoženega B. B. kot sostorilca prepričljivo obrazložilo (točka 1495 sodbe). Pravilno je ugotovilo, da je nastopal kot ključni člen med G. G. in N. N. na eni strani ter obtoženimi zdravniki na drugi strani, saj je G. G. in N. N. posredoval zahteve zdravnikov po nedovoljenih denarnih nagradah, se z njimi, in sicer obtoženimi D. D., A. A., C. C. in K. K. s tem namenom tudi sestajal, jih spremljal na izobraževanja in kongrese, izračunaval višine nedovoljenih denarnih nagrad, na svoje ime sklepal naročnine za strokovne revije, se z njimi dogovarjal za izstavitev računov, ki so služili kot podlaga za nakazilo nedovoljenih denarnih nagrad ter dal na voljo svoj hrvaški bančni račun, na katerega sta G. G., ki sta bili pooblaščeni za razpolaganje s finančnimi sredstvi družb W. in B., nakazovali nedovoljene denarne nagrade, ki jih je nato obtoženi B. B. dvigoval in jih izročal navedenim zdravnikom, pri čemer je bančni račun na Hrvaškem odprl zgolj zaradi nakazovanja tovrstnih nagrad. Sodišče prve stopnje pravilno tudi ni prezrlo, da je obtoženi B. B. poleg osnovne plače prejemal prodajne provizije od prodanega medicinskega materiala M., zaradi česar je bil nedvomno zainteresiran za čim večjo prodajo navedenega medicinskega materiala bolnišnicam, saj je bila v primeru večje prodaje višja tudi njegova prodajna provizija. Obtoženi B. B. pri izvršitvi kaznivega dejanja tako ni le pomagal G. G. in N. N. pri izvršitvi njunega kaznivega dejanja, torej njemu tujega kaznivega dejanja, temveč je sodeloval z neposrednim izvrševanjem zakonskih znakov le-tega, skladno z zgoraj opisano delitvijo vlog pri uresničevanju enovitega kaznivega dejanja. Ravnal je torej z direktnim naklepom tako v razmerju do svojega prispevka k izvršitvi kaznivega dejanja, kot do kaznivega dejanja kot celote.
232. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je logično, da obtoženemu B. B. ni bil vročen sklep o preiskavi, saj so bila zoper njega opravljena le posamezna preiskovalna dejanja. Pritožniki so očitno spregledali obrazložitev sodišča prve stopnje (točka 76 sodbe), v kateri pojasnjuje, da skrajšani postopek ne pozna inštituta preiskave, posledično se sklep o uvedbi preiskave zaradi vložitve morebitne pritožbe vroči le tistim obdolžencem, zoper katere je bila s sklepom preiskava uvedena. Ker so se obtoženemu B. B., pa tudi nekaterim drugim obdolžencem, očitala kazniva dejanja iz pristojnosti skrajšanega postopka, zoper njega preiskava ni bila uvedena in se mu sklep o uvedbi preiskave posledično ni vročal. S tem pa mu niso bile kršene pravice, saj je lahko v nadaljevanju postopka uveljavljal vse pravice, ki mu gredo po ZKP, kot je vložitev ugovora, možnost predlaganja dejstev in dokazov v svojo korist, navzočnost pri zaslišanjih prič.
233. Ker je obtoženemu B. B. očitano enovito kaznivo dejanje, glede katerega je merodajen njegov subjektivni odnos do njega, to je direktni naklep, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo (točke do 1494 do 1495 in od 1498 do 1499 sodbe), na očitek tega kaznivega dejanja ne vpliva odločitev pritožbenega sodišča, da zaradi zastaranja kazenskega pregona zoper obtoženega A. A. za kaznivo dejanje pod točko IV. izreka izpodbijane sodbe za to kaznivo dejanje izreče zavrnilno sodbo (točka I. izreka odločbe pritožbenega sodišča). Očitka obtoženemu B. B., ki se nanašata na A. A., pod točko V. d) izreka izpodbijane sodbe, se časovno umeščata v čas od 11. 2. 2010 do 20. 12. 2010, kar je znotraj časa izvršitve enovitega kaznivega dejanja s strani obtoženega B. B., saj je ta kaznivo dejanje izvrševal od novembra 2008 (v zvezi z obtoženim C. C.) do 1. 9. 2012 (v zvezi z obtoženim D. D.).
**3. Odločba o kazenskih sankcijah** **3.1. Izrek stranskih denarnih kazni** (točka IV. izreka odločbe pritožbenega sodišča)
234. Kot je bilo navedeno v 1. točki obrazložitve te odločbe, je sodišče vseh obtoženim poleg glavnih kazni zapora izreklo še stranske denarne kazni. V obrazložitvi je navedlo (točka 1504 sodbe), da je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 241. člena KZ-1 predpisana kazen zapora od treh mesecev do petih let in denarna kazen ter (točka 1509 sodbe) da je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 242. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do štirih let in denarna kazen. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz stališča, da sta za obravnavani kaznivi dejanji, poleg glavnih kazni zapora, obligatorno predpisani tudi stranski denarni kazni.
235. To stališče je le delno točno. Denarna kazen je kot obligatorna stranska kazen predpisana šele z novelo KZ-1C, ki velja od 20. 10. 2015. V času, ko so bila očitana kazniva dejanja storjena, natančneje, ko so bila enovita kazniva dejanja dokončana (obtoženega Č. Č. dne 5. 9. 2013, obtoženega D. D. dne 30. 9. 2012, obtoženega C. C. dne 16. 3. 2012 in obtoženega B. B. dne 1. 9. 2012; šteto obtožencem v korist, kadar je bilo zadnje ravnanje v okviru enovitega kaznivega dejanja storjeno v določenem časovnem obdobju), navedena novela KZ-1 še ni veljala, temveč sta bili za očitani kaznivi dejanji predpisani le kazni zapora, in sicer od treh mesecev do petih let ter zapor do treh let. 236. Navedeno sicer ne pomeni, da za obravnavani kaznivi dejanji pred novelo KZ-1C storilcem ni bilo mogoče izreči stranske denarne kazni. Bilo je mogoče, a na drugi pravni podlagi, in sicer po drugem odstavku 45. člena KZ-1. Ta je v času izvršitve kaznivih dejanj določal, enako določa tudi sedaj, da se za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom, ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kazni, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor. KZ-1 v drugem odstavku 45. člena KZ-1 torej namesto obligatornega določa fakultativen izrek stranske denarne kazni, ki je vezan na ugotovitev storilčeve koristoljubnosti pri izvršitvi kaznivega dejanja.
237. Sodišče prve stopnje je v okviru obteževalnih okoliščin pri vseh navedenih štirih obtožencih sicer pravilno ugotovilo in upoštevalo njihovo koristoljubnost. To obteževalno okoliščino je nato upoštevalo tudi pri odmeri stranskih denarnih kazni, saj se je pri izreku le-teh sklicevalo na predhodno ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine. A ker je izhajalo iz napačnega stališča, da je izrek stranske denarne kazni obligatoren, sodba posledično nima razlogov o tem, ali bi sodišče prve stopnje takšno in tolikšno stransko denarno kazen izreklo posameznemu obtožencu tudi, če bi bil njen izrek zgolj fakultativen.
238. Novela KZ-1C je bila z vidika obtožencev nedvomno sprememba v škodo, saj je zaostrila kazensko sankcijo za očitani kaznivi dejanji, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. Skladno s 7. členom Kazenskega zakonika se namreč za storilca kaznivega dejanja uporabi zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. KZ-1 torej dopušča uporabo kasneje spremenjenega kazenskega zakonika, a pod pogojem, da je sprememba za storilca milejša. Navedena zaostritev kazni s predpisanim obligatornim izrekom stranske denarne kazni za obtožence nedvomno ne pomeni spremembe, ki bi bila zanje milejša, zato je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, saj je z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo je imelo po zakonu.
239. Ugotovljene kršitve nihče izmed pritožnikov ni neposredno uveljavljal, le zagovornica obtoženega C. C. je navajala, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti milejši KZ, ki tudi ne predvideva denarne kazni. Takšno stališče sicer ni pravilno, saj je bilo kaznivo dejanje, očitano obtoženemu C. C., opredeljeno kot enovito in kot takšno dokončano že v času veljave KZ-1, zato uporaba KZ ne bi bila mogoča. Vendar mora pritožbeno sodišče po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti paziti, ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen ZKP). Ker je pritožbeno sodišče takšno kršitev ugotovilo, je samo po uradni dolžnosti poseglo v odločbo o kazenskih sankcijah tako, da jo je spremenilo na način, da se stranske denarne kazni navedenim štirim obtožencem ne izrečejo.
**3.2. Kazenska sankcija izrečena obtoženemu Č. Č.**
240. Ker je pritožnik s pritožbo uveljavljal tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, takšna pritožba v skladu s 386. členom ZKP vsebuje tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo odločbo o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu Č. Č., in zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine (točka 1505 sodbe), ter se utemeljeno odločilo, da obtožencu izreče t.i. efektivno kazen, to je kazen zapora. Kot je bilo pojasnjeno za vse obtožence, pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseglo v stransko denarno kazen na način, da se le-ta obtožencem ne izreče, saj v času izvršitve očitanega enovitega kaznivega dejanja ni bila predpisana kot obligatorna stranska kazen. Izrečena kazen zapora odraža med drugim težo storjenega kaznivega dejanja, ki v obravnavanem primeru pretehta pričakovane negativne posledice obsodbe na obtoženčevo osebno in poklicno področje. Negativne posledice izrečene kazenske sankcije predstavljajo za obtoženca pričakovano tveganje, ki se mu je izpostavil, ko se je odločil izvršiti naklepno kaznivo dejanje.
**3.3. Kazenska sankcija izrečena obtoženemu D. D.**
241. Pritožniki izpodbijajo odločbo o kazenski sankciji, saj je kazen, ki je bila obtožencu izrečena tudi za kazniva dejanja, ki so zastarana, znatno previsoka.
242. Pojasnjeno je že bilo, da očitano enovito kaznivo dejanje ni zastaralo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo o kazenski sankciji. Kot je bilo že obrazloženo, je ugotovilo, da je bila stranska denarna kazen obtožencu izrečena kot obligatorna stranska kazen, čeprav v času izvršitve kaznivega dejanja še ni bila predpisana kot taka, zato je pritožbeno sodišče vanjo poseglo tako, da je ni izreklo. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine (točka 1506 sodbe), na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in se nato utemeljeno odločilo, da obtožencu izreče kazen zapora v višini, ki je primerna in pravična teži kaznivega dejanja, stopnji krivde kakor tudi ugotovljenih olajševalnim in obteževalnim okoliščinam ter kot taka pretehta pričakovane negativne posledice obsodbe na obtoženčevo osebno in poklicno življenje.
**3.4. Kazenska sankcija izrečena obtoženemu C. C.**
243. Pritožnik graja kazensko sankcijo, saj je po njegovem mnenju sodišče prve stopnje v bistveno premajhni meri upoštevalo olajševalne okoliščine. Pri spregledanih okoliščinah gre predvsem za dejstvo, da obtoženi C. C. ves čas kazenskega postopka opravlja svoje delo in je v tem času pomagal ogromnemu številu pacientov. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi časovno odmaknjenost kaznivega dejanja. V premajhni meri je upoštevalo, da je obtoženi nekaznovan in skrben oče osemletnemu sinu. Izpostavlja, da kaznivih dejanj (pravilno izvršitvenih ravnanj) v času, ko način izvršitve z vplivom na ohranitev posla še ni bil inkriminiran, obtoženec ni mogel storiti ter da se nekatera obdobja in s tem domnevno prejeti denarni zneski prekrivajo, torej gre za manjšo kriminalno količino.
244. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo olajševalne okoliščine, da je obtoženi v korist pacientov naredil marsikaj dobrega in koristnega (točka 1507 sodbe), kakor tudi ne, da je oče mladoletnega otroka in urejena oseba ter da še ni bil obsojen. Vsem tem okoliščinam je dalo povsem primerno težo. Upravičeno na drugi strani ni spregledalo tehtnih obteževalnih okoliščin, to je dolgega obdobja izvrševanja kaznivega dejanja, vztrajnosti, ki jo je obtoženi pri izvršitvi pokazal, njegovega precejšnjega pohlepa in premišljenosti. Od izvršitve kaznivega dejanja je res minilo že precej let, vendar je potrebno upoštevati, da gre za izjemno obsežno kazensko zadevo, ki je terjala daljši predkazenski in kazenski postopek, zato okoliščina časovne odmaknjenosti izvršitve enovitega kaznivega dejanja nima posebno velike teže. 245. Pojasnjeno je že bilo, da so prekrivanje obdobij dobave materiala in izplačila denarnih nagrad nelogična le ob površnem pogledu, ne pomenijo pa, da gre iz tega razloga za manjšo kriminalno količino. Do zmanjšanja kriminalne količine je zares prišlo zaradi izpustitve treh izvršitvenih ravnanj pod točkami 1 do 3 opisa kaznivega dejanja, to je časovno najbolj oddaljenih, zato je pritožbeno sodišče toliko bolj temeljito preizkusilo, ali izrečena kazenska sankcija ustreza takšni zmanjšani kriminalni količini ter ugotovilo, da kljub temu ustreza, saj zmanjšanje kriminalne količine ni tolikšno, da bi pomenilo bistveno manjšo težo kaznivega dejanja. Skupna višina izpadlih nedovoljenih nagrad znaša 5.147,84 EUR, kar je le 10,72 % prej očitanega skupnega zneska nedovoljenih nagrad 53.316,82 EUR, sicer pa tudi posamezna denarna nagrada pri izvršitvenih ravnanjih od 1 do 3 ne dosega povprečja posamezne nedovoljene denarne nagrade (3.136,28 EUR) ter tako obtoženemu izrečena kazen treh let zapora še vedno ustrezno odseva težo kaznivega dejanja, čeprav z nekoliko zmanjšano kriminalno količino ter ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, zato pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo.
246. Pojasnjeno pa je že bilo, da je poseglo v stransko denarno kazen, ki je obtožencu ni izreklo, prav tako je zmanjšalo skupni znesek odvzema nedovoljene denarne nagrade na 48.168,98 EUR.
247. Tudi obtoženčeva zagovornica prereka tako višino prostostne kot denarne kazni. Potrebno bi bilo uporabiti določbe KZ, ki predpisujejo milejšo kazen in ne predvidevajo denarne kazni. Kazni sta glede na očitan znesek domnevno pridobljene protipravne premoženjske koristi previsoki in neprimerni glede na časovno oddaljenost storitve kaznivega dejanja, čisto kazensko evidenco obtoženega C. C. ter primerljivo sodno prakso za istovrstna kazniva dejanja. Obtoženi je hrbtenični kirurg, ki opravlja delo posebnega družbenega pomena in je tudi iz tega razloga izrečena kazen absolutno neprimerna.
248. Res je, da je KZ, veljaven pred 1. 11. 2008, predpisoval nižjo kazen zapora, denarne kazni pa sploh ne na način, kot jo sedaj veljavni KZ-1. Kljub temu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je očitano kaznivo dejanje opredelilo kot enovito kaznivo dejanje, kar je narekovalo uporabo KZ-1, ki je veljal v času, ko je bilo očitano kaznivo dejanje dokončano. Pri tem je sodišče prve stopnje sicer napravilo napako, ko je v zvezi s stransko denarno kaznijo uporabilo novelo KZ-1, ki v času dokončanja kaznivega dejanja še ni veljala, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se denarna kazen obtožencu ne izreče. Prav tako je samo poseglo v opis kaznivega dejanja in iz očitka izpustilo prva tri izvršitvena ravnanja, ki so bila storjena v času veljave KZ, ki še ni poznal izvršitvene oblike ohranitve posla, vendar to zmanjšanje kriminalne količine, kot je bilo pojasnjeno že obtoženemu C. C., ni tolikšno, da bi bilo iz tega razloga utemeljeno tudi znižanje glavne kazni zapora. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo olajševalne okoliščine nekaznovanosti obtoženca, da je storil marsikaj dobrega za paciente, da je oče mladoletnega otroka ter sicer urejena oseba. Izpostavljanje, da opravlja delo posebnega družbenega pomena, pa obtoženca ne more razbremeniti, saj je kaznivo dejanje storil ravno pri izvajanju tako pomembnega poklica in je zato njegovo dejanje še toliko bolj zavržno in terja strogo kaznovanje. Izrečena kazen zapora je pravična in se kaže sorazmerna tudi pridobljeni večji premoženjsko pravni koristi, ki jo je bilo potrebno odvzeti.
**3.5. Kazenska sankcija izrečena obtoženemu B. B.**
249. Pritožniki navajajo, da bi sodišče lahko izreklo obtožencu največ pogojno obsodbo brez denarne kazni, saj je dejstvo, da v primeru krivdoreka obtoženi očitno ni dobival variabilnega dela plače. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo časovne oddaljenosti kaznivega dejanja, gre za trajajoče eno kaznivo dejanje, ki ga obtoženi v devetih letih ni ponovil. Izpodbijana sodba ne upošteva, da je obtoženi le solastnik hiše ter da potrebuje boljše vozilo, saj je večino svojega delovnega časa na cesti. Spregledalo je tudi, da je dolžan preživljati dva mladoletna otroka.
250. Ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo olajševalne okoliščine. Navedlo je namreč (točka 1510 sodbe), da je kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da obtoženi še ni bil obsojen, torej tudi ne v času izreka izpodbijane sodbe, da je urejena družinska oseba, ki preživlja dva mladoletna otroka, da je zaposlen in preko svojega podjetja pridobiva prihodke v dovolj visoki višini, ki mu je omogočila izgradnjo in opremljenost stanovanjske hiše ter nakup avtomobila višjega cenovnega razreda. Vse navedeno je bilo ustrezno upoštevano kot olajševalne okoliščine. Da je le solastnik hiše in da je pri delu veliko na cesti, nista posebej tehtni okoliščini. Kaznivo dejanje je res časovno oddaljeno, vendar to ni posebna olajševalna okoliščina, upoštevaje, da so tovrstna kazniva dejanja zahtevnejša za odkritje in tudi preiskovanje, kazenski postopek pa je bil zelo zahteven in obsežen ter je posledično dlje časa trajal. Da obtoženi ni dobival variabilnega dela plače ne drži, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo način plačevanja in tudi zneske tega dela plače na obtoženčev račun v Avstriji oziroma račun njegove družbe.
251. Zavzemanje za pogojno obsodbo ne prestane kritične presoje, upoštevaje težo kaznivega dejanja in ugotovljene obteževalne okoliščine, saj je obtoženi v večletnem obdobju sodeloval pri dejanju nedovoljenih nagrad kar štirim zdravnikom v kar treh javnih bolnišnicah ter se pri tem močno aktivno in osebno angažiral, kaznivo dejanje pa storil iz koristoljubnosti, in sicer ne le zato, da je sodeloval pri dejanju premoženjske koristi zdravnikom, temveč tudi zato, ker je pri tem zasledoval svoje osebne premoženjske interese, saj je prejemal tudi provizije od prodaje medicinskega materiala M. Izkaže se tedaj, da je izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora pravična in primerna ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, stopnji krivde ter teži enovitega kaznivega dejanja.
252. Izpustitev zgolj dveh izvršitvenih ravnanj v zvezi z istim obtoženim (C. C.), pri čemer vsota dveh nedovoljenih denarnih nagrad znaša 2.397,12 EUR, kar je le majhen del vseh nagrad, pri katerih je kot sostorilec deloval obtoženi B. B., po presoji pritožbenega sodišča kriminalne količine enovitega kaznivega dejanja ne zmanjša v takšni meri, da bi se to lahko odrazilo v znižanju izrečene kazni zapora.
253. Kot je bilo že obrazloženo, stranska denarna kazen obtožencu ni bila izrečena, ker v času izvršitve kaznivega dejanja še ni bila predpisana kot obvezna stranska kazen.
**3.6. K pritožbi Okrožnega državnega tožilca glede varnostnega ukrepa po 71. členu KZ-1**
254. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo sodišče prve stopnje, ki obtoženim zdravnikom Č. Č., D. D. in C. C. ni izreklo varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja zdravniškega poklica po 71. členu KZ-1 v trajanju eno leto (obtožena Č. Č. in D. D.) oziroma dve leti (obtoženi C. C.). Sodišče prve stopnje (točka 1532 obrazložitve) predlaganega varnostnega ukrepa ni izreklo, ker je zavzelo stališče, da obtoženci kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 241. člena KZ-1 niso storili pri opravljanju svojega osnovnega poklica – zdravniške službe, torej v okviru zdravljenja pacientov, temveč v okviru poslov dobav medicinskega materiala bolnišnicam, v katerih so bili zaposleni.
255. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik upravičeno izpostavlja, da je preozka definicija zdravniške službe, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, torej da gre zgolj za zdravljenje pacientov. Obseg zdravniške službe opredeljuje Zakon o zdravniški službi (ZZdrS). Ta v 4. členu določa, da je zdravniška služba poklicna dejavnost zdravnika, ki temelji na spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah in poleg zdravljenja, habitacije oziroma rehabilitacije, obsega med drugim tudi predpisovanje zdravil in zdravstvenih pripomočkov ter druga dela v skladu s posebnimi predpisi. Pritožnik utemeljeno opozarja, da zdravniška služba kot poklicna dejavnost zdravnikov ne obsega le zdravljenja pacientov v ozkem pomenu teh dveh besed, temveč še vsa ostala opravila, ki jih smejo opravljati za to specialistično usposobljeni zdravniki. V zdravniško dejavnost tako spadajo tudi odločitve o uporabi medicinskih pripomočkov pri specialističnih operativnih posegih, saj si je sicer težko predstavljati izvedbo zdravljenja. Obtoženi zdravniki so imeli določeno vlogo pri nabavi oziroma porabi hrbteničnega vgradnega materiala M. izključno zato, ker so bili zdravniki. Skladno z 10. členom ZZdrS mora imeti namreč zdravnik ustrezno izobrazbo in usposobljenost (kvalifikacijo), biti vpisan v register zdravnikov in imeti dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju (licenco). V zvezi z obtoženim Č. Č., ki je očitano kaznivo dejanje storil kot predstojnik OK, je bil prav tako bistvenega pomena njegov status zdravnika, saj je takrat veljavni statut UKC z dne 30. 7. 2007 v 39. členu določal, da je za predstojnika klinike lahko imenovan, kdor ima univerzitetno izobrazbo medicinske smeri in najmanj štiri leta delovnih izkušen s področja ustrezne specialnosti. Logično je tedaj, da obtoženi zdravniki ne bi mogli izvajati operativnih posegov, biti vodje oziroma predstojniki oddelkov in obtoženi Č. Č. predstojnik OK ter s tem imeli možnosti vplivati na dobavo materiala proizvajalca M., če ne bi bili zdravniki. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma, da so navedeni trije obtoženi zdravniki grobo zlorabili svoj zdravniški poklic za pridobitev protipravne premoženjske koristi zase, oziroma v primeru obtoženega Č. Č. v korist DRO, ko so zahtevali in sprejemali nedovoljene denarne nagrade prav v povezavi s svojo zdravniško službo.
256. Po 71. členu KZ-1 sme sodišče storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal takšen poklic. Za izrek navedenega varnostnega ukrepa morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja. Prvi je zloraba svojega poklica, ki je po presoji pritožbenega sodišča, ki pritrjuje pritožniku, kot obrazloženo zgoraj, bila podana. Drugi pogoj je ugotovljena nevarnost za nadaljnje opravljanje poklica iz razloga, ker je bil ta poklic predhodno zlorabljen za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja.
257. Sodišče prve stopnje drugega pogoja za izrek varnostnega ukrepa ni ugotavljalo, kar je razumljivo, saj je zavzelo stališče, da obtoženi trije zdravniki kaznivega dejanja niso storili pri opravljanju svojega osnovnega poklica – zdravniške službe. Pritožnik v zvezi z nevarnostjo navaja, da so obtoženi trije zdravniki zahtevali in sprejemali visoke zneske nedovoljenih denarnih nagrad kontinuirano in skozi daljše časovno obdobje, kar kaže na njihovo vztrajnost pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj ter je zato izpolnjen tudi drugi pogoj.
258. S slednjim stališčem pritožnika pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Prav ima sicer pritožnik, da so navedeni trije obtoženi zdravniki pri izvršitvi pokazali vztrajnost, a ta še ne zadostuje za utemeljeno sklepanje, da bi zaradi ugotovljene vztrajnosti obstajala nevarnost, če bi svoj poklic še naprej opravljali. Pri oceni nevarnosti je potrebno upoštevati še nekatere druge okoliščine na strani treh obtoženih zdravnikov, in sicer, da se je predmetni kazenski postopek, ki je trajal več let, zaključil z izrečenimi kaznimi zapora ter pri obtoženih D. D. in C. C. izrečenim ukrepom odvzema prejete nagrade, kar v povezavi z njihovo predhodno nekaznovanostjo ter da so sicer urejene osebnosti, zanje nedvomno pomeni dovolj jasen signal, da svojega poklica oziroma položaja v bolnišnicah v bodoče ne bodo več zlorabili za izvršitev tovrstnih kaznivih dejanj.
259. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da trem obtoženim zdravnikom ne izreče varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica, dasiravno so razlogi zanjo drugačni od tistih, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Namreč, ob izpolnjenem pogoju zlorabe poklica, ni izpolnjen pogoj obstoja nevarnosti, da bi še naprej opravljali svoj zdravniški poklic. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.
**4. K pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper oprostilni del (točka VII.) izpodbijane sodbe (točka V. izreka odločbe pritožbenega sodišča)**
260. Obtoženemu A. A. je SDT očitalo tudi kaznivo dejanje preprečitev dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1, ker naj bi v prilogi svojega dopisa z dne 13. 9. 2015 preiskovalcem NPU poslal račune z lažno vsebino, za katere je vedel, da zaračunane storitve za W. niso bile opravljene oziroma je vedel, da gre za lažne vsebine, zato, da bi v kazenskem postopku preprečil dokazovanje, da so plačila, ki so bila izvedena na podlagi takšnih lažnih računov, dejansko predstavljale nedovoljene denarne nagrade, ki jih zahteval in sprejemal od predstavnikov družbe B. 261. Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo očitanega kaznivega dejanja po 1. točki 358. člena ZKP zato, ker iz opisa očitanega kaznivega dejanja po obtožbi ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1, saj je zavzelo stališče, da je očitano kaznivo dejanje mogoče storiti le v kazenskem postopku, obtoženi A. A. pa naj bi navedene tri lažne račune predložil potem, ko je kot osumljenec 3. 9. 2015 na NPU podal izjavo, in sicer v prilogi svojega dopisa z dne 13. 9. 2015, torej v predkazenskem postopku in ne v kazenskem postopku, ki se je v obravnavani zadevi pričel šele s sklepom o preiskavi z dne 27. 12. 2016. Po presoji sodišča prve stopnje torej ni izpolnjen zakonski znak očitanega kaznivega dejanja „v kazenskem postopku“, saj obtoženi A. A. navedenih dokazov – računov, naj ne bi predložil v kazenskem postopku. Pri tem stališču se je oprlo tudi na Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, tretja knjiga (257 do 374.a člen), komentar k 285. členu KZ-1, str. 303 in 306. 262. Takšno stališče utemeljeno graja pritožnik.
263. Ključno je odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče kvalificirano obliko kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 storiti le v kazenskem postopku, ali še pred njegovim pričetkom.
264. Strinjati se je s stališčem pritožnika, da citirani komentar zakona ne predstavlja formalnega vira prava, da sodišče nanj ni vezano in je zgolj ena, ne nujno pravilna, izmed možnih razlag, s katero si sodišče lahko pomaga. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na stališče zavzeto v zgoraj navedenem komentarju, kjer je na več mestih zapisano, da je obravnavano kaznivo dejanje storjeno v kazenskem postopku. Tako komentar na strani 303 zapiše, da čeprav je preprečevanje in oteževanje v kazenskem postopku posebej urejeno v tretjem odstavku 285. člena KZ-1, to ne pomeni, da ne moreta biti v kazenskem ali tudi predkazenskem postopku izvršeni tudi kaznivi dejanji po prvem in drugem odstavku. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku pa je mogoče izvršiti le v kazenskem postopku. Na strani 306 zapiše, da je kvalificirana oblika po tretjem odstavku, drugače kot kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 285. člena KZ-1, omejena na preprečitev ali otežitev dokazovanja v kazenskem postopku. Storilec izvrši kaznivo dejanje tako, da v kazenskem postopku predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni. Nadalje na strani 307 zapiše, da mora storilec lažen ali ponarejen dokaz predložiti v kazenskem postopku ter da je predložitev lažnih ali ponarejenih dokazov kazniva le, če so lažni ali ponarejeni dokazi predloženi v kazenskem postopku, če pa storilec lažne ali ponarejene dokaze predloži v katerem drugem postopku, ne izvrši kaznivega dejanja po 285. členu KZ-1, na strani 308 pa še, da je po tretjem odstavku kaznivo dejanje dokončano, ko storilec lažne ali ponarejene dokaze v kazenskem postopku predloži. Stališče zavzeto v navedenem komentarju je torej zelo jasno.
265. Drugačno pravno teoretično stališče izhaja iz dela Kazenski zakonik 2017 – posebni del s komentarjem, s sodno prakso in literatura, avtorja dr. Mitje Deisingerja, Poslovna založba MB, založništvo d. o. o., Maribor, december 2017. Dr. Deisinger je namreč v komentarju k 285. členu (stran 647) zavzel drugačno stališče, in sicer, da lahko kaznivo dejanje stori vsak udeleženec v kazenskem ali predkazenskem postopku, oziroma vsaka oseba, ki tak dokaz predloži. Torej lahko to stori sam obdolženec v kazenskem postopku, oškodovanec, državni tožilec ali druga oseba, ki predloži takšen lažen ali ponarejen dokaz. Namen storilca je v preprečitvi ali otežitvi dokazovanja.
266. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 je relativno novejša, saj je bila uzakonjena s KZ-1, veljavnim od dne 1. 11. 2008. K pravilni razlagi te oblike kaznivega dejanja bi lahko pripomoglo stališče zakonodajalca, vendar ta svojega namena o tej kvalificirani obliki ni jasno zapisal. Iz Poročevalca državnega zbora ob prvi obravnavi KZ-1 namreč iz obrazložitve 285. člena izhaja le skop zapis, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko vsakdo, lahko je stranka v postopku ali pa kdo drug. Dejanje je storjeno z naklepom, storilec ima namreč namen, da z dejanjem prepreči dokazovanje. Kazni pri preprečitvi dokazovanja so zaostrene.
267. Za pravilno razlago kvalificirane oblike po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 je po presoji pritožbenega sodišča ključna jezikovna razlaga. Sodišče prve stopnje je (točka 1539 sodbe) korektno prepisalo abstraktni opis kaznivega dejanja, in sicer da tovrstno kaznivo dejanje stori: „Kdor, zato, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni.“ Kot neredko v pravu se ključ do pravilnega odgovora na zastavljeno vprašanje skriva v drobni podrobnosti, namreč postavitvi zgolj ene izmed vejic v citiranem abstraktnem opisu kaznivega dejanja. Zakonodajalec je namreč vejico postavil za besedama kazenskem postopku in ne pred njima. Takšna postavitev vejice ima pomembne posledice, kaže namreč, da kazenski postopek ni ključen kot časovni mejnik, ko postane predložitev lažnih ali ponarejenih dokazov kazniva, temveč se navezuje na namen storilca, da prepreči ali oteži dokazovanje prav v kazenskem in ne morebiti v katerem drugem postopku. Povedano še jasneje, stališče sodišča prve stopnje bi bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno, če bi se abstraktni opis kaznivega dejanja glasil: „Kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje, v kazenskem postopku predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni.“ Toda zakonodajalec je zapisal drugače, besedi kazenski postopek je vezal na opis namena storilca.
268. Tako zakonodajalec ni jasno izrazil svojega morebitnega namena, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj in samo v kazenskem postopku. Da tega ni storil, je po mnenju pritožbenega sodišča logično, kajti kot pravilno opozarja pritožnik, se v praksi glavnina dokazov zbere že pred uvedbo kazenskega postopka in ni videti razumnega razloga za razlikovanje med storilci, ki bi imeli namen preprečiti ali otežiti dokazovanje v kazenskem postopku, zgolj glede na časovno točko, ko so predložili lažne ali ponarejene dokaze. Potrebno je upoštevati, da v predkazenskem postopku dokazov ne zbira le policija, ki jo usmerja državno tožilstvo, temveč se tudi v tej fazi odkrivanja kaznivega dejanja lahko vplete sodišče. V 165.a členu ZKP je namreč določeno, da sme državni tožilec pred vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnice brez preiskave predlagati preiskovalnemu sodniku, da opravi eno ali več posameznih preiskovalnih dejanj, če je to potrebno za njegovo odločitev, ali naj kazensko ovadbo zavrže ali začne kazenski pregon. Zlahka si je zamisliti primer, da je v okviru posameznega preiskovalnega dejanja zaslišana priča, ki ob tem predloži ponarejene dokaze sodišču. Ker bi to storila v predkazenskem postopku, po stališču sodišča prve stopnje, kakor tudi po stališču zapisanem v Velikem znanstvenem komentarju, ne bi mogla storiti kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1. Če pa bi ista priča iste ponarejene dokaze predložila istemu sodišču po izdaji sklepa o preiskavi, torej v kazenskem postopku, bi bilo njeno ravnanje kaznivo. Takšno razlikovanje ni logično niti z vidika objekta kazensko pravnega varstva. Pri obravnavanem kaznivem dejanju je to neovirano delo pravosodnih organov in avtoriteta sodišč, ki bi bila namreč v obeh primerih enako prizadeta. Tako tudi namenska oziroma teleološka razlaga po oceni pritožbenega sodišča privede do enakega odgovora, kot jezikovna razlaga, da je mogoče kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 storiti tako v kazenskem kot predkazenskem postopku, ključno pri tem pa je ugotoviti namen storilca, kajti njegovo ravnanje bo kaznivo le, če je predložil dokaze, za katere je vedel, da so lažni ali ponarejeni, prav z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.
269. Zagovorniki obtoženega A. A. so se v odgovoru na pritožbo državnega tožilca sklicevali na sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 3413/2016 z dne 1. 12. 2020, iz katere izhaja, da je zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. V točki 30 obrazložitve je navedeno sodišče še pojasnilo, da blanketnih norm o začetku kazenskega postopka ni mogoče širiti v fazo odkrivanja kaznivega dejanja, niti v fazo predkazenskega postopka, ki še ni jamstvo, da bo kazenski postopek zoper konkretnega osumljenca sploh začet oziroma kasneje uveden. Vendar pa zavzeto stališče omenjenega sodišča glede na zgoraj podane razloge, zlasti jezikovno razlago zakonskega teksta, pritožbenega sodišče ne prepriča31. 270. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča napravilo kršitev kazenskega zakona po 1. alineji 372. člena ZKP pri odgovoru na vprašanje, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, ko je zavzelo napačno pravno stališče, da očitek predložitve treh lažnih računov v predkazenskem postopku, in ne v kazenskem postopku, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1. Posledično se o subjektivnemu odnosu obtoženca do očitanega kaznivega dejanja niti ni opredelilo. Zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakonika je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
271. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse potrebne dokaze, da bi ugotovilo ne le, ali so očitani trije računi lažni, nadalje, trenutek predložitve teh računov, temveč zlasti tudi odnos obtoženega A. A. do takšnega očitanega ravnanja ter za svojo odločitev nato navesti prepričljive argumente.
272. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi že zavzelo jasno stališče, upoštevaje tudi argumente, ki jih je v zvezi s temi tremi računu navedlo pri dejanju po drugem in prvem odstavku 241. člena KZ-1 (očitanemu obtoženemu A. A. pod točko IV. izreka), katerih pa pritožbeno sodišče zaradi zastaranja kazenskega pregona ni preverjalo, se je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP odločilo, da se bo nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje glede razveljavljenega dela opravila pred popolnoma spremenjenim senatom.
273. Pritožbeno sodišče sicer v postopku in izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je v preostalem pritožbe okrožnega državnega tožilca, obtoženega C. C. in njegove zagovornice, v celoti pa pritožbe zagovornikov obtoženih Č. Č., D. D. in B. B., zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (točka VI. izreka odločbe pritožbenega sodišča).
1 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 37130/2017 z dne 2. 9. 2021. 2 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 41147/2014 z dne 5. 2. 2021. 3 Sodba VSRS I Ips 30208/2017 z dne 29. 4. 2021. 4 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 3795/2010-342 z dne 29. 5. 2014. 5 Tako VSRS v sodbi I Ips 8087/2010 z dne 14. 6. 2012. 6 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 59309/2010-120 z dne 16. 5. 2013. 7 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 33622/2010 z dne 15. 2. 2018. 8 Npr. sodba VSRS I Ips 35269/2010 z dne 1. 9. 2016 in sodba VSRS I Ips 33622/2010 z dne 15. 2. 2018. 9 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 61420/2011-536 z dne 9. 7. 2015. 10 Sodba VSRS I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014. 11 Sodba VSRS I Ips 54113/2012-161 z dne 14. 7. 2016. 12 EVA: 2010-2011-0006, številka: 00720-8/2011/6 z dne 2. 6. 2011. 13 Odločba USRS U-I-194/17 z dne 15. 11. 2018, točka 39. 14 Ibid., točka 43. 15 Odločba USRS U-I-135/05 z dne 6. 2. 2008. 16 Sodba VSRS I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014. 17 Tako izhaja tudi iz sodbe VSRS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014. 18 Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana, 2019, str. 1038. 19 Za obtoženega Č. Č. v točki 375, za obtoženega D. D. v točki 694, za obtoženega C. C. v točki 1068 ter za obtoženega B. B. v točki 1094 sodbe. 20 Sodbi VSRS I Ips 21275/2012 z dne 24. 7. 2014 ter I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017. 21 Primerjaj sodbo VSRS I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013. 22 Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi in sklepu II Kp 91593/2010 z dne 3. 4. 2018. 23 Sodba VSRS I Ips 21275/2012 z dne 24. 7. 2014. 24 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 12522/2010 z dne 30. 9. 2021. 25 Tako izhaja tudi iz Velikega znanstvenega komentarja posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana, 2019, str. 1028. 26 Sodba VSRS I Ips 21275/2012 z dne 24. 7. 2014. 27 Tako tudi sodba VSRS I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020. 28 Tako je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevalo (točka 1506. sodbe), da je obtoženi D. D. kot vodja oddelka postavil hrbtenični oddelek, ki je bil pred njim zelo slabo razvit. V nadaljevanju pa tudi ni spregledalo okoliščin, da so bili z nedovoljenimi denarnimi nagradami plačani stroški prednovoletnih zabav za zaposlene na OK, da je revije delil s sodelavci, da je bila plačana kotizacija za udeležbo na simpoziju za sodelavko. 29 Kazenski zakonik se po 16. 3. 2012 sicer ni spremenil tako, da bi bil za obtoženega C. C. milejši. 30 Obtoženi K. K. se v preiskavi ni želel zagovarjati, na predobravnavnem naroku je vložil pisno vlogo s pojasnili o očitkih, na glavni obravnavi je dne 8. 1. 2020 izjavil, da se ne bo zagovarjal. Postopek zoper obtoženega K. K. je bil sicer izločen šele dne 24. 8. 2020. 31 Judikatura za obravnavano kvalificirano obliko kaznivega dejanja je sicer zelo skromna. V sodbi I Ips 37574/2014 z dne 15. 6. 2017 je VSRS obravnavalo drugačno dejansko stanje. Očitek obsojencu je bil namreč, da je zato, da bi otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predložil dokaz, za katerega je vedel, da je lažen, ko je na predobravnavnem naroku v kazenskem postopku vložil v spis račun. Sporočilo judikata pa je, da za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje, temveč zadošča že sama predložitev dokazov, za katere storilec ve, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku. Odgovora na v obravnavanem kazenskem postopku izpostavljeno vprašanje trenutka predložitve lažnih oziroma ponarejenih dokazov pa judikat ne daje.