Jedro

Določili drugega in osmega odstavka 112. člena ZFPPIPP urejata začasen ukrep zoper stečajnega upravitelja, zoper katerega teče kazenski postopek, v katerem pa še ni bila izdana pravnomočna sodba. Takšen začasni ukrep predstavlja institut suspenza, ki je urejen tudi v drugih predpisih, ki vežejo izrek suspenza na različno dejansko podlago, med drugim tudi na procesni položaj takšne osebe v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se omenjena stečajna upraviteljica razreši s funkcije stečajne upraviteljice in se imenuje novega stečajnega upravitelja.

Zoper to odločitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožila razrešena stečajna upraviteljica in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa postopek prekine in v skladu z določbo 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti določbe osmega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V pritožbi navaja, da je omenjeno zakonsko določilo v nasprotju z 8. in 27. členom Ustave Republike Slovenije ter 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Prejudicira se namreč odločitev kazenskega sodišča in se ne spoštuje domneva nedolžnosti. Pravnomočna obtožnica ne more biti zadosten razlog za razrešitev upravitelja v vseh insolvenčnih postopkih. Gre za kazensko sankcijo, še preden je obsodilna sodba pravnomočna. V zakonih o odvetništvu, notariatu in sodniški službi takih določb ni. Kazensko sodišče ob reševanju ugovora zoper obtožnico ni postopalo zakonito (neizločitev nedovoljenih dokazov).

Pritožba stečajne upraviteljice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožnica v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je pristojni državni minister v skladu z 2. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP začasno ustavil njeno imenovanje v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter da je sodišče prve stopnje 15.11.2010 prejelo obvestilo Ministrstva za pravosodje, da je bila zoper pritožnico izdana takšna odločba za čas od 4.11.2010 do preklica. Glede na takšno stanje stvari je moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi postopati v skladu z določili drugega in osmega odstavka 112. člena ZFPPIPP.

Te zakonske določbe po presoji pritožbenega sodišča tudi niso v nasprotju oz. neskladju z Ustavo Republike Slovenije, veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Sporni zakonski določbi namreč urejata začasen ukrep zoper stečajnega upravitelja, zoper katerega teče kazenski postopek, v katerem pa še ni bila izdana pravnomočna sodba. Takšen začasni ukrep predstavlja institut suspenza, ki je urejen tudi v drugih predpisih (Zakon o delovnih razmerjih - 51. člen, Zakon o policiji, Zakon o sodniški službi - 95. člen, Zakon o državnem tožilstvu - 49. člen, Zakon o odvetništvu - 61.b člen, Zakon o notariatu - 121. člen), ki vežejo izrek suspenza na različno dejansko podlago, med drugim tudi na procesni položaj takšne osebe v kazenskem postopku. To pa ne pomeni, da bi bila odločitev kazenskega sodišča odvisna od izreka suspenza v smislu 112. člena ZFPPIPP, saj odločitev o suspenzu v ničemer ne prejudicira odločitve kazenskega sodišča o tem, ali je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Sporna zakonska določba tudi ni v neskladju z določbo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in določbo 27. člena Ustave RS. Domneve nedolžnosti 27. člena Ustave ni mogoče razlagati tako daleč, da sodišče določnega dejanskega stanu na noben način ne bi smelo upoštevati pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka, kot to zmotno ocenjuje pritožnica v obravnavani pritožbi. V konkretnem primeru je namreč ZFPPIPP pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja in pogoje za odvzem in prenehanje dovoljenja uredil ob polnem upoštevanju domneve nedolžnosti (tretji odstavek 108. člena in 1. točka prvega odstavka 109. člena). Sporne določbe 112. člena ZFPPIPP pa se nanašajo le na začasen suspenz stečajnega upravitelja pri opravljanju svoje funkcije, za katero je pridobil dovoljenje v skladu z določbo 108. člena tega zakona. V tej zvezi je treba upoštevati cilje in namen samega stečajnega postopka (enakopravno obravnavanje upnikov in zagotavljanje čim višjega plačila njihovih terjatev ob predhodnem vnovčevanju dolžnikovega premoženja), pri katerem morajo organi vodenja tega postopka poleg formalne zakonitosti vodenja postopka tudi navzven zagotavljati javno zaupanje v odločitve, sprejete v okviru tega postopka. Zaradi tega mora stečajni upravitelj (ki je zakoniti zastopnik dolžnika in organ postopka) dajati navzven videz, da je oseba vredna javnega zaupanja. Sporna zakonska določba zato tudi ni v nasprotju s 15. členom Ustave, upoštevaje ob tem, da gre po oceni pritožbenega sodišča za poseg, ki ni nesorazmeren. Obstoj suma, da je stečajni upravitelj storil kaznivo dejanje pri opravljanju svoje funkcije, po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, v katerem je bila imenovana na to funkcijo. Zakonska rešitev, ki uveljavlja obligatoren suspenz stečajnega upravitelja - potem ko je potrjen utemeljen sum na podlagi pravnomočne obtožnice za kaznivo dejanje, storjeno pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti - po mnenju pritožbenega sodišča ne posega nesorazmerno v položaj posameznika, v povezavi s ciljem, ki ga takšna zakonska rešitev zasleduje.

Stečajno sodišče tudi ni pristojno za vsebinsko presojo procesnega postopanja kazenskega sodišča ob reševanju ugovora zoper obtožnico razrešene stečajne upraviteljice. Vezano je le na učinek pravnomočnosti obtožnice kot dejanske podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Pa tudi sicer iz pritožbenih navedb ni mogoče utemeljeno sklepati na zatrjevano nezakonito postopanje kazenskega sodišča (sklep o izločitvi nedovoljenih listin iz kazenskega spisa izda kazenski senat le v primerih, če se takšne listine iz 83. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP nahaja v sodnem spisu, sicer pa ne).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo razrešene stečajne upraviteljice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP v zvezi z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).