Jedro

Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je prenehanje zavarovanja. Po določbi 1. odstavka 172. člena je zavarovanec upravičen do izplačevanja pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na pravico, ki bi mu šla, nima nobenega vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke, št. P-2006214 z dne 24.4.1998 in št. 22-2006214 z dne 30.10.1997, ter na ugotovitev, da tožnik še nima pravice do invalidske pokojnine od 1.11.1997 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožniku, spoznanemu za invalida I. kategorije invalidnosti od dne 8.10.1997 zaradi posledic bolezni, priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.11.1997 dalje (2. odstavek 186. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ). Sodišče je tudi zavrnilo pokojninski zahtevek tožnika na plačilo 10.000.000,00 SIT iz naslova nematerialne škode, saj je ugotovilo, da v obravnavanem primeru niso podani elementi odškodninske odgovornosti, določeni v 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z 289. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Z dopolnilno sodbo z dne 21.1.2003 pa je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) tožnika, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 1.10.1997 do 1.4.1998, zavrglo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na dodatek za pomoč in postrežbo ter dopolnilno sodbo, v celoti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi in sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je nerazumljiv njegov izrek, o čem je bilo odločeno s sodbo in o čem s sklepom. Ker ima izpodbijana sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe oziroma sodba sploh nima razlogov, je podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka. Podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo določbe 142. člena ZPP, saj tožniku ni bila osebno vročena izpodbijana sodna odločba. Z zmotno uporabo določila 186. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, namesto 171. in 172. člena omenjenega zakona, pa sodišče ni samo zmotno uporabilo materialnega prava, temveč tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 341. člena ZPP. Sodba, v kateri je zmotno uporabljeno materialno pravo, je tako pomanjkljiva in ker se ne more preizkusiti, je po stališču revidenta podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, pa tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in do pritožbe iz 25. člena Ustave. Omenjeni ustavni določbi sta bili kršeni tudi s tem, ker tožniku ni bila dana možnost, da se seznani z mnenjem invalidske komisije z dne 8.10.1997, torej izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Pri presoji odločitve pristojnih organov zavoda se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na medicinsko dokumentacijo, ki je bila pridobljena po 8.10.1997, to je na izvid dr. M. P. z dne 27.5.1998. To pa je izvid, ki delazmožnosti niti ne obravnava (nasprotno, zdravnik, ki ga je podal, je hkrati podal predlog za oceno delazmožnosti s poklicno rehabilitacijo). Vsled tega je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je to edini konkreten izvid, ki ga je sodišče uporabilo za svojo odločitev. Sodišče je vzdržalo v veljavi dokončno odločitev tožene stranke, da je pri tožniku podana izguba delovne zmožnosti od 8.10.1997 dalje, to je od dne, ko je podala izvedeniško mnenje invalidska komisija I. stopnje. Ista komisija pa je dne 2.10.1996 odločila, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti in bo potrebna ponovna ocena te komisije čez dve leti. Izvedensko mnenje pa je podala že po dobrem letu iz razloga, da gre pri tožniku za poslabšanje zdravstvenega stanja.

Po stališču revidenta je bil tudi neutemeljeno zavrnjen njegov odškodninski zahtevek, saj sodišče po določilih 30. do 35. člena ZDSS ne sme obravnavati in odločati o dejanjih v upravnem postopku, brez pravne podlage. To je storilo v nasprotju s sklepi Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-308/00-12 z dne 12.2.2004 in opr. št. U-I-2/92 z dne 10.5.1993, ki je odločilo, da 23. člen Ustave in enako tudi 6. člen EKČP zagotavljajo pravico do sodnega varstva tudi v primerih, ko se po prej o pravici odloča v posebnem (upravnem) postopku in je šele nato zoper dokončno odločbo mogoče vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Socialno sodišče odloča po določbah ZDSS in ZPP, nikakor pa ne po Zakonu o obligacijskih razmerjih, na katerega je oprlo svojo odločitev v obravnavanem primeru. Za odločanje o odškodninskih zahtevkih po ZOR je namreč pristojno okrožno sodišče. Ker je socialno sodišče odločalo o odškodninskem tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste, to je Okrožno sodišče v Kopru, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke. Kot razlog za ugotovitev zakonitosti obveščanja ZPIZ Zavoda za zdravstveno varstvo je navedlo določilo 79. člena ZZVZZ, ki ga je uporabilo nepravilno. Ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je podana uveljavljana kršitev 14. točke 339. člena ZPP. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v odločitvi, da se delo na domu po 120. členu ZPIZ lahko zagotovi le delovnemu invalidu II. in III. kategorije invalidnosti, ne pa delovnemu invalidu I. kategorije invalidnosti. Pri odločitvi, da pri tožniku obstoja invalidnost I. kategorije pa se je sodišče sklicevalo tudi na tožnikovo navedbo v pripravljalnem spisu z dne 30.9.2002, da ni več sposoben opravljati organiziranega pridobitvenega dela, zato se strinja z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti. Podlaga za strokovno medicinsko odločanje in ugotovitev obstoja zdravstvenega stanja je po sodni praksi Ustavnega sodišča v izključni pristojnosti zdravnikov, ne pa strank v postopku. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je dne 16.3.2005 vložil dopolnitev revizije z mnenjem docenta dr. M. P. z dne 27.5.1998, iz katerega nedvomno izhaja, da se nanaša na dodatek za pomoč in postrežbo.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato je zožena le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava ter na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršno sta ugotovili nižji sodišči. Z revizijo je mogoče uveljavljati le to, da je tako ugotovljeno dejansko stanje posledica postopka, obremenjenega z bistvenimi kršitvami, ki so navedene v 1. in 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. Revizija očita sodišču prve in druge stopnje storitev številnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tako iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ter 8. in 3. točke istega zakonskega določila. Po presoji revizijskega sodišča pa nobena od očitanih procesnih kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje odloči s sodbo o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Kadar ne odloči s sodbo, odloči s sklepom. Tako se s sklepom zavrže tožba, kadar manjkajo procesne predpostavke, kot je to v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje storilo z dopolnilno sodbo, ko je s sklepom zavrglo tožbo, ki se je nanašala na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. S sklepom pa sodišče prve stopnje odloča tudi o vseh vmesnih procesnih vprašanjih. Način odločitve sodišča druge stopnje pa urejajo določila od 351. do 360. člena ZPP. Tako po določilu 353. člena sodišče druge stopnje zavrne s sodbo pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje, če spozna, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. S sklepom pa razveljavi sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP). Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi sklenilo, da na podlagi 354. člena razveljavi dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Ker je to storilo v skladu z omenjenimi procesnimi določili, ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tudi revizijski očitek, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP zaradi opustitve osebne vročitve tožniku izpodbijane sodbe odločbe, ni utemeljen. Prvi odstavek 142. člena določa, da se tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in opomin za plačilo sodne takse za tožbo, vročajo osebno stranki. Kadar pa ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja po določbi 137. člena ZPP vročajo njemu, kar velja tudi za osebne vročitve. Šteje se, da je vročitev opravljene osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Sodba sodišča druge stopnje, opr. št. Psp 102/2003-7 z dne 26.11.2004, je bila skladno omenjenim določilom ZPP vročena dne 20.12.2004 takratnemu tožnikovemu pooblaščencu - Odvetniku A. v G. Revizijska graja, da tožniku v predhodnem postopku pri toženi stranki oziroma tekom invalidskega postopka ni bila dana pravica do izjave o procesnem gradivu, kar bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave, pa je v nasprotju z listinskimi dokazi. Iz mnenja obeh invalidskih komisij je razvidno, da je bil tožnik povabljen na pregled invalidske komisije I. stopnje trikrat, vendar se je vsakokrat opravičil, prav tako je bil povabljen na pregled pri invalidski komisiji II. stopnje v Ljubljani, vendar na pregled ni prišel, niti ni opravičil svoje odsotnosti.

Po 3. točki 2. odstavka 339. člena je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana, če je ali bi sodišče odločalo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge stopnje, kot zatrjuje revizija glede odločitve o tožnikovem odškodninskem zahtevku.

Tudi nasprotja med razlogi, ki jih navaja izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih in ki jih revizija opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po omenjeni procesni normi je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Takšnega nasprotja pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zatrjevano nasprotje naj bi po stališču revizije obstojalo, ker naj bi bila odločitev sodišča oprta zgolj na izvid in mnenje dr. M. P. z dne 27.5.1998, torej mnenja, pridobljenega po ugotovitvi invalidnosti I. kategorije. Vendar ni tako, saj iz obrazložitve na drugi in tretji strani prvostopenjske sodbe izhaja, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo na medicinsko dokumentacijo, ki je služila kot podlaga izdaji tako izvedeniških mnenj obeh invalidskih komisij, kot tudi izpodbijanih odločb tožene stranke. Kot je zazvidno iz izvedeniških mnenj obeh invalidskih komisij, ki sta povsem jasni, nedvoumni in določni - je I. kategorija invalidnosti pri tožniku nastopila zaradi diagnosticirane dekompenzirane konverzivne nervoze in znakov za konverzivno moteno osebnost, katere posledica je dejstvo, da tožnik ni več sposoben za organizirano obliko dela zaradi ugotovljenih psihičnih težav. Z zatrjevanjem revizije o pomanjkljivostih sodb obeh nižjih sodišč, zaradi katerih se ne bi dale preizkusiti, zato tožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak izpodbija pravilnost dejanskih zaključkov, ki sta jih napravili sodišči pri presoji zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe tožene stranke, ki je predmet tega spora.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da so bili pri tožniku ob izdaji dokončne odločbe podani zdravstveni razlogi za ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti z dnem 8.10.1997, je tožnik, ki je do tega dne bil spoznan za invalida II. kategorije invalidnosti, upravičen do priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zaključek obeh nižjih sodišč temelji na izvidih in mnenjih invalidskih komisij I. in II. stopnje, iz katerih izhaja, da je pri tožniku nastopila invalidnost I. kategorije z dnem 8.10.1997, to je z datumom pregleda na invalidski komisiji I. stopnje. Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožnik zaradi duševne motnje ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, vsaj s polovičnim delovnim časom, obstaja pri njem, tudi po presoji revizijskega sodišča, izguba delovne zmožnosti, kot jo opredeljuje 3. odstavek 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ).

Opredelitev invalidnosti iz omenjenega zakonskega določila je skladna opredelitvi iz Konvencije 159 Mednarodne organizacije dela o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki jo je Jugoslavija ratificirala v letu 1957, Republika Slovenija kot njena pravna naslednica pa prevzela iz nje izhajajoče obveznosti. Po tej konvenciji je invalidna oseba, katere možnosti, da si zagotovi in obdrži ustrezno zaposlitev in da napreduje v njej, so zmanjšane ali izgubljene zaradi telesne in duševne prizadetosti, priznane po predpisih.

V izpodbijani sodbi je pravilno uporabljeno materialno pravo, saj se zavarovanec, pri katerem nastane izguba delovne zmožnosti po določbi 1. alinee 34. člena ZPIZ, razvrstvi v I. kategorijo invalidnosti in ima po 55. členu istega zakona pravico do invaliske pokojnine.

Tožnik, po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ni zmožen več opravljati svojega ali drugega ustreznega dela niti s polovico delovnega časa, kar bi narekovalo njegovo razvrstitev oziroma ohranitev razvrstitve v drugo kategorijo invalidnosti (2. alinea 34. člena ZPIZ). Zato je ugotovljena dejanska podlaga, vsebovana v sodbi sodišča prve in druge stopnje, tudi po presoji revizijskega sodišča, narekovala odločitev na zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Torej revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena.

Pridobitev pravice do invalidske pokojnine pa je po 56. členu istega zakona v primeru, da je invalidnost posledica bolezni, kot v tožnikovem primeru - odvisna od izpolnitve pogoja, da je zavarovanec pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti pridobi zavarovanec po 2. odstavku 171. člena ZPIZ z dnem nastanka invalidnosti, če so bili do tega dne izpolnjeni tudi drugi pogoji za pridobitev pravice. Ob nastanku invalidnosti I. kategorije dne 8.10.1997 oziroma njene spremembe iz II. kategorije invalidnosti je tožnik izpolnjeval tudi druge v zakonu predpisane pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je prenehanje zavarovanja. Po določbi 1. odstavka 172. člena je zavarovanec upravičen do izplačevanja pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na pravico, ki bi mu šla, nima nobenega vpliva. Zato je revizijska graja o zmotni uporabi materialnega prava tudi v tem delu neutemeljena.

Utemeljeno pa je bil zavrnjen (sicer nesklepčen) tožnikov odškodninski zahtevek, saj niso bile izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ob dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, da protipravnega ravnanja tožene stranke ni bilo, niti ni obstajala vzročna zveza med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem, je pravilna presoja obeh sodišč, da je tožnikov odškodninski zahtevek neutemeljen. Ker spadata dokazna ocena in vzročna zveza v področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pomeni izpodbijanje teh dejstev uveljavljanje revizijskega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa po določilu 3. odstavka 370. člena ZPP ni revizijski razlog.

Ker sta nižji sodišči ob upoštevanju pravno odločilnih dejstvih materialno pravo pravilno uporabili, uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa niso podane, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).