Jedro

Če ni dokazana neposredna vzročna zveza med konkretnim vojnim dogodkom in okvaro zdravja, ni podlage za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22.1.2001, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote N.m. z dne 5.10.1998. S prvostopno odločbo je zavrnjen zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Po presoji upravnega sodišča so odločitev tožene stranke in razlogi, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi, pravilni. Tožeča stranka v upravnem postopku ni dokazala neposredne vzročne zveze med konkretnim vojnim dogodkom in diagnozo ob odpustu iz bolnice v Novem mestu v letu 1943 ter sedanjo okvaro zdravja. Tožeča stranka uveljavlja status civilnega invalida vojne zaradi dobljene okvare zdravja kot nevojaška oseba zaradi vojnih dogodkov, in sicer naj bi bila njena poškodba posledica okupatorjevega napada, ko je 5.6.1943 na njihovo hišo padla granata in porušila podstrešje, katerega tram naj bi padel na tožečo stranko in jo pri tem hudo poškodoval. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke, ki imajo podlago v izvidu in mnenju pristojnih zdravniških komisij prve stopnje z dne 23.9.1998 in druge stopnje z dne 12.9.2000. Komisija druge stopnje je izdala izvid in mnenje, v katerem je navedla, da gre pri tožeči stranki za raztrganino presredka in deviške kožice, degenerativne spremembe na hrbtenici s stanjem po zlomu osmega prsnega vretenca ter osteroporozo, vendar se ta okvara zdravja ne upošteva za priznanje vojne invalidnosti. Svojo odločitev je komisija utemeljila s tem, da je na podlagi medicinske dokumentacije ob odpustu iz Splošne bolnišnice N.m. z dne 24.6.1943 razvidno, da je bila tožeča stranka bolnišnično zdravljena od 5.6.1943 do 24.6.1943. Odpustna diagnoza je raztrganina presredka in deviške kožice, drugih poškodb oziroma diagnoz pa se pri odpustu ne omenja, kot tudi ne, da bi omenjena poškodba bila v zvezi z dogodkom iz leta 1943. Tožeča stranka je v zvezi z opisano poškodbo prvič iskala dokumentirano zdravniško mnenje pri ginekologu 20.7.1988 in rentgenologu 4.6.1998 na zahtevo zdravniške komisije druge stopnje. Druge starejše medicinske dokumentacije, vezane na dogodek iz leta 1943, tožeča stranka ni priložila. Po mnenju zdravniške komisije iz priložene dokumentacije ni razvidno, da bi diagnoza pri odpustu iz bolnišnice bila v neposredni zvezi z dogodkom iz leta 1943. Tožena stranka je oceno zdravniške komisije druge stopnje v celoti sprejela ter ugotovila, da ni dokazana vzročna zveza med dogodkom iz leta 1943 in opisano diagnozo iz bolnišnice N.m. ter sedanjo okvaro zdravja, navedeno v izvidu. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka z listinami, ki jih je predložila, ni dokazala, da je zaradi zatrjevanega vojnega dogodka prišlo do okvare zdravja kot okoliščino, pomembno za priznanje statusa civilnega invalida vojne po 1. in 4. členu Zakona o vojnih invalidih (ZVojI). Ker bolezni tožeče stranke oziroma okvare organizma, ki so izkazane z ustreznimi listinami, tudi po presoji sodišča prve stopnje niso posledica vojnega dogodka, ne morejo biti podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne v smislu navedenih zakonskih določb. Tožnica v pritožbi navaja, da je razpoložljiva medicinska dokumentacija nepopolna in da bi morala zdravniška komisija iskati dokaze z zaslišanjem prič, kar pa ni storila. Z zaslišanji prič bi ugotovila, da tritedensko zdravljenje v bolnišnici ni bilo samo zaradi omenjene poškodbe ob prihodu, ampak tudi zaradi poškodbe kolka in zdrobljene medenice, kar vse je imelo za posledico 2 cm krajšo nogo in večjo šepavost desne noge. Zaradi poškodbe, ki je napisana v matični knjigi, ni mogla imeti svojih otrok. Tudi obiskovanja telesne vzgoje je bila oproščena ves čas šolanja. Zaradi vsega tega se sprašuje, ali ni to invalidnost. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 1. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 in 75/97 - ZVojI) je vojni invalid oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20% okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila. Po določbi 1. alinee 4. člena ZVojI se za civilnega invalida vojne šteje oseba iz 1. odstavka 1. člena, državljan Republike Slovenije, ki je dobila okvaro zdravja kot nevojaška oseba zaradi vojnih dogodkov. V tem primeru bi tožeča stranka morala dokazati, da je njena okvara zdravja neposredna posledica vojnega dogodka. Ni sporno, da se je tožnica kot 5-letna deklica zdravila 19 dni v bolnišnici v N.m. Vendar po ugotovitvah tožene stranke, ki jim sodišče prve stopnje pritrjuje, je edina razpoložljiva dokumentacija medicinska dokumentacija ob odpustu iz Splošne bolnišnice N.m. z dne 24.6.1943. Na njeni podlagi pa je izkazana le raztrganina presredka in deviške kožice, drugih poškodb oziroma diagnoz se pri odpustu ne omenja, kot tudi ne, da bi omenjena poškodba bila v zvezi z vojnim dogodkom iz leta 1943. Ugotovljeno je tudi, da je tožeča stranka v zvezi z opisano poškodbo prvič iskala dokumentirano zdravniško mnenje pri ginekologu dne 20.7.1988 in rentgenologu 4.6.1998 in to na zahtevo zdravniške komisije druge stopnje v postopku revizije, medtem ko druge starejše medicinske dokumentacije, vezane na dogodek iz leta 1943, ni priložila.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru s predloženimi in izvedenimi dokazi ni dokazana neposredna vzročna zveza med konkretnim vojnim dogodkom in okvaro zdravja tožeče stranke. Na podlagi izvida in mnenje zdravniške komisije druge stopnje z dne 12.9.2000, ki je upoštevala predloženo medicinsko dokumentacijo, so izkazane poškodbe, to je raztrganina presredka in deviške kožice, degenerativne spremembe hrbtenice s stanjem po zlomu osmega prsnega vretenca ter osteroporoza, vendar pa ni dokazov, da bi bile te poškodbe posledica vojnega dogodka. Samo dejstvo, da je bila tožnica kot petletna deklica 19 dni na zdravljenju v bolnici v letu 1943 še ne dokazuje, da so sedaj ugotovljene okvare zdravja posledica vojnega dogodka, ki ga opisuje tožnica, saj ni predložena nobena medicinska dokumentacija iz časa zdravljenja v bolnišnici niti morebitnega kasnejšega zdravljenja poškodb, nastalih zaradi vojnega dogodka. Le z evidentirano diagnozo pri odpustu iz bolnišnice v N.m. v letu 1943 pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje, da ni izkazane vzročne zveze med vojnim dogodkom ter sedanjo okvaro zdravja. Prav tako izpovedbi dveh tožničinih sester, zaslišanih kot priči v upravnem postopku, ki sta opisovali v kakšnem stanju je bila tožnica pripeljana v bolnišnico, ne moreta nadomestiti manjkajoče strokovne medicinske dokumentacije. Zato ni podlage za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne.

V pritožbi zatrjevane poškodbe kolka in medenice na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati, saj so bile te poškodbe upoštevane v izvidu in mnenju zdravniške komisije druge stopnje (kirurg z dne 12.7.2000).

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.