Jedro

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Toženkina trditev o tožnikovem soprispevku zaradi neuporabe varnostnega pasu k nastanku škode je dopustna, za odločitev relevantna in ob dejstvu, da je bila podkrepljena s trditvijo o odsotnosti določenih poškodb, ki bi ob uporabi varnostnega pasu nastale, tudi ne očitno neutemeljena.

S stališčem, da je bilo na sporno vprašanje moč odgovoriti že z policijskim zapisnikom, iz katerega je izhajalo, da je bil tožnik pripet, z izpovedbo tožnika in njegovega sopotnika, da je bil tožnik pripet, ter izpovedbo policista, da zabeležko o varnostnem pasu v policijskem zapisniku naredi na podlagi izjave udeleženca in pregleda položaja varnostnega pasu v avtomobilu, je prvostopno sodišče toženki pravzaprav onemogočilo dokazovanje okoliščine, ki je bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov svoje trditve o neresnično ugotovljenem dejstvu v policijskem zapisniku sploh ni mogla dokazovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v II. in IV. točki izreka in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v obravnavani zadevi vtožuje denarno odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 21. 11. 2017, ko je bil poškodovan kot sopotnik v tovornem vozilu.

2. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.000,00 EUR za čas od 27. 6. 2019 do 1. 10. 2019 in za plačilo 1.649,60 EUR ustavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 11.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2019 dalje do plačila, znesek 243,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2019 dalje do plačila, znesek 53,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2022 dalje, znesek 3.346,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2019 dalje in od navedenega zneska odvesti 25% akontacije dohodnine, znesek 595,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2022 dalje in od navedenega zneska odvesti 25% akontacije dohodnine, ter zakonske zamudne obresti od zneska 20.000,00 EUR za čas od 27. 6. 2019 do 1. 10. 2019, vse v roku 15 dni od prejema odločbe dalje (II. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da bo o višini stroškov odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. V uvodu pritožbe vrednost spornega predmeta označi z zneskom 13.051,32 EUR s pripadki, v nadaljevanju pa utemelji, da sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na „prisojeno odškodnino za nematerialno škodo v višini 11.80,00 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti ter v delu, ki se nanaša na materialno škodo in pripadajoče zakonske zamudne obresti nad zneskom 2.966,44 EUR“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izvede predlagane dokaze in s sodbo odloči o zadevi ter zavrne tožbeni zahtevek za nematerialno škodo, zahtevku za materialno škodo pa ugodi do višine 2.966,44 EUR. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja, da višina odmerjene odškodnine ni sporna, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazne predloge toženke v zvezi s trditvijo, da tožnik v času prometne nesreče ni bil privezan z varnostnim pasom, kar bi preprečilo nastanek hujših posledic ter je tako prispeval k nastanku škode do 30%. Toženka je v 2. točki odgovora na tožbo zatrjevala, da tožnik kljub navedbi v policijskem zapisniku ni uporabljal varnostnega pasu in je izpostavila dejstvo, da pri tožniku ni bilo karakterističnih poškodb od varnostnega pasu, ki nastanejo pri močnejših trčenjih vozil. Za dokazovanje svojih trditev je toženka predlagala postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi podal mnenje o hitrosti udeleženih vozil, o silah, ki so delovale na tožnikovo telo in o možnosti, da bi tožnik s čelom in licem udaril v trde dele vozila v primeru, če bi bil privezan. Toženka je predlagala tudi postavitev izvedenca sodnomedicinske stroke, ki bi podal mnenje, ali bi lahko tožnik ob pravilni uporabi varnostnega pasu utrpel omenjene poškodbe. Ni res, da toženka ni zatrjevala neresničnosti navedb v policijskem zapisniku, saj je to trdila in zato ponudila tudi dokaze. S tem, ko je sodišče dokazne predloge toženke zavrnilo, je toženki onemogočilo, da uveljavi pravico do dokazovanja svojih trditev in navedb, kot jih določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnik uporabljal varnostni pas, napačno je zavrnilo ugovor deljene odgovornosti in zmotno je uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo tožnikovega soprispevka k nastali škodi.

4. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje preizkusi v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Glede na to, da iz pritožničine izjave ni možno jasno razbrati, v kolikšnem delu izpodbija sodbo, zoper katero se pritožuje, je pritožbeno sodišče štelo, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva z njenim pritožbenim interesom1. Zato je sodbo preizkušalo v delu, s katerim toženka v sporu ni uspela, torej glede odločitev pod II. in IV. točko sodbenega izreka.

7. V predmetnem postopku je toženka ugovarjala, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 30%, ker ni uporabljal varnostnega pasu.

8. Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve gornjega ugovora obrazložilo, da toženka ni zatrjevala neresničnosti v policijskem zapisniku zabeleženega dejstva, da je tožnik uporabljal varnostni pas in da tako dokaznega bremena v zvezi s soprispevkom tožnika ni zmogla.

9. Pritožba pravilno izpostavlja, da je toženka pod 2. točko odgovora na tožbo trdila, da tožnik varnostnega pasu ni uporabljal. Kot izhaja iz navedb toženke v odgovoru na tožbo, je toženka trdila tudi, da če bi tožnik uporabljal varnostni pas, zagotovo ne bi trčil s čelom v armaturo vozila, prav tako pa pri tožniku ni bilo poškodbe vratnih mišic in sledi zategnitve varnostnega pasu, ki bi z veliko stopnjo gotovosti nastale v primeru privezanosti in pri dokaj močnem trku udeleženih vozil. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka neresničnosti zapisanega v policijskem zapisniku ni zatrjevala.

10. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli2. Toženkina trditev o tožnikovem soprispevku zaradi neuporabe varnostnega pasu k nastanku škode je dopustna, za odločitev relevantna in ob dejstvu, da je bila podkrepljena s trditvijo o odsotnosti določenih poškodb, ki bi ob uporabi varnostnega pasu nastale, tudi ne očitno neutemeljena. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje do te trditve opredeliti.

11. Toženka utemeljeno nadalje še uveljavlja, da je bila prikrajšana tudi za dokazovanje dejstva, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom. Drži sicer, da je policijski zapisnik javna listina, ter da dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje. Vendar je stranki na podlagi četrega odstavka 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena.

12. V dokazne namene svoje trditve o tožnikovi neuporabi varnostnega pasu je toženka predlagala določitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki bo na podlagi fotografij vozil in drugih podatkov v spisu podal mnenje o hitrosti udeleženih vozil v času trka, o silah, ki so delovale na tožnikovo telo in o možnosti, da bi tožnik s čelom in licem udaril v trde dele vozila v primeru, če bi bil slednji privezan. Nadalje je toženka predlagala še določitev izvedenca sodno medicinske stroke zaradi podaje mnenja, ali je tožnik lahko utrpel zatrjevane poškodbe ob pravilni uporabi varnostnega pasu.

13. S stališčem, da je bilo na sporno vprašanje moč odgovoriti že z policijskim zapisnikom, iz katerega je izhajalo, da je bil tožnik pripet, z izpovedbo tožnika in njegovega sopotnika, da je bil tožnik pripet, ter izpovedbo policista, da zabeležko o varnostnem pasu v policijskem zapisniku naredi na podlagi izjave udeleženca in pregleda položaja varnostnega pasu v avtomobilu, je prvostopno sodišče toženki pravzaprav onemogočilo dokazovanje okoliščine, ki je bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov svoje trditve o neresnično ugotovljenem dejstvu v policijskem zapisniku sploh ni mogla dokazovati.

14. Sodišče prve stopnje je tako kršilo toženkino pravico do izjavljanja, ker je prezrlo bistvene toženkine navedbe in onemogočilo njihovo dokazovanje. Zato je podana uveljavljana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Za odpravo ugotovljene pomanjkljivosti je potrebno zaradi opredelitve do toženkine trditve izvesti dokazni postopek glede spornega dejstva, ali je bil tožnik v času nesreče pripet z varnostnim pasom ali ne. Ker se do tega dejstva prvostopno sodišče še ni opredelilo, bi pritožbeno sodišče z njegovim ugotavljanjem poseglo v pravico strank do pritožbe, saj bi se o njem prvo izreklo. Za omejitev pravice do dvostopenjskega sojenja v obravnavanem primeru ne obstojijo kakšni ustavno upravičeni razlogi. Tudi zaradi pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pravice do pritožbe ni moč omejiti, saj je za dopolnitev postopka potreben enak čas, tako pred prvostopnim kot drugostopnim sodiščem, ter zato zaradi razveljavitve zadeve niti ne bo prišlo do kršitve te pravice. Pritožbi je bilo tako potrebno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod II. in IV. točko izreka razveljaviti ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

16. Kakšni posebni napotki sodišču prve stopnje za novo sojenje niso potrebni, saj je že iz gornje obrazložitve dovolj jasno razvidno, da je potrebno presojati toženkine navedbe glede tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo, za dokazovanje tega dejstva pa omogočiti izvedbo predlaganih dokazov. Zgolj v zvezi z odločitvijo o stroških velja opozoriti, da je potrebno v primeru, ko se v končni odločbi odloči le o tem, katera stranka nosi stroške postopka, odločiti še, v kakšnem deležu nosi stroške katera od strank (četrti odstavek 163. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se zaradi razveljavitve pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Več J. Zobec v L. Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2009, stran 412 - 413. 2 Primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22. 2. 2001.