Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. Čeprav v pogodbi o zaposlitvi ni določena višina tožnikove plače, je tožnik upravičen do plačila za delo najmanj v višini minimalne plače, kar je tožnik tudi uveljavljal v tem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatev tožnika za čas od 20. 12. 2011 do 11. 2. 2012 z obračunom bruto nadomestila plače v višini 748,10 EUR mesečno ter po odvodu davkov in prispevkov izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od nadomestila za pretekli mesec do plačila (I/1. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve za mesec oktober 2011 za izplačilo razlike v neto plači v višini 289,52 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 dalje do plačila, za mesec november 2011 za obračun bruto plače v višini 748,10 EUR in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila ter za mesec december 2011 obračun bruto plače v višini 458,51 EUR in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila (I/2. točka). Ugotovilo je obstoj terjatve iz naslova dnevnic za julij 2011 v višini 549,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 dalje do plačila, za avgust 2011 iz naslova dnevnic v višini 436,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila, za september 2011 iz naslova dnevnic v višini 494,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2011 dalje do plačila, za oktober 2011 iz naslova dnevnic v višini 760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 dalje do plačila ter za mesec november 2011 iz naslova dnevnic v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila (I/3. točka). Ugotovilo je obstoj terjatev za obračun regresa za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto in po odvodu akontacije dohodnine izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2011 dalje do plačila (I/4. točka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika za plačilo v višini 11.300,00 EUR (II. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku terjatve, ki jih je predhodno sodišče ugotovilo pod točko I/1.,2.,3.,4. točka (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.786,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno laično pritožbo in navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, saj je tožnik prikazoval lažne navedbe, pri tem pa sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke. Tožnik je bil resnično zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za določen čas kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu, vendar mu pogodba o zaposlitvi ni bila prekinjena neupravičeno, saj je šlo za željo tožnika. Tožnik je zapustil tovorno vozilo, ki mu je bilo zaupano za opravljanje prevoza, zato ni ravnal z vestnostjo dobrega gospodarja. Tožnik je toženi stranki nameraval povzročiti materialno, kakor tudi poslovno škodo. Zato mu tožena stranka ni mogla več zaupati. Šlo je za samovoljno prekinitev delovnega razmerja. Več dni je zadrževal vozilo na meji. Kot zadnji stik s tožnikom so prejeli dopis njegovega zastopnika podjetja A. s.p., na katerega je tožena stranka odgovorila in navedla razlog za prekinitev delovnega razmerja. Glede plačila za delo tožnika sta se stranki dogovorili, da se tožniku za vsak opravljeni prevoz plača v fiksnem znesku, odvisno od opravljene relacije in sicer 600,00 EUR za opravljen prevoz na relaciji B. - C. oz. 700,00 EUR za opravljen prevoz na relaciji B. - D., ter v primeru povratka iz Rusije 16 % od vrednosti prevoza oz. plačila, ki ga dobi od svoje stranke delodajalec oz. tožena stranka. Gre za splošno prakso vseh prevoznikov, ki opravljajo prevoze v Rusiji. Dnevnic nihče od prevoznikov ne izplačuje. Voznik je tisti, ki sam razporeja delovne ure in si organizira delo ter vozniku ni bilo nikoli rečeno, da mora opravljati svoje delo več kot 8 ur. Glede izdaje plačilnih list tožena stranka navaja, da mu je izročila vse plačilne liste, razen zadnjih dveh (za mesec oktober in november), saj ju tožnik ni želel sprejeti. Glede nevodenja potrebnih obračunov, ki so osnova za obračun plače, pa tožena stranka navaja, da je tožnik izredno dobro znal izračunati plačilo, ki naj bi mu pripadala, vendar pa kot voznik ni bil tako vesten in dokumentacije sploh ni vodil. Tožnik bi moral pravilno in pravočasno dostavljati dokumente o opravljenem prevozu na sedež tožene stranke in pravilno izpolnjevati potne naloge. Tožnik ni izpolnjeval potrebnih stroškovnikov, v katerih bi zabeležil stroške, prav tako ni pisal stanja števca ob tankanju tovornega vozila. Šlo je za takoimenovano „sivo tankanje“. Stroški obračuna vrednosti goriva se razlikujejo od cca. 400,00 do 500,00 EUR po opravljenem prevozu. Tožnik si je tudi prilastil tahografe, kar je nenazadnje tudi kaznivo dejanje. Tožnik ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti in ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja, pri čemer je slabo ravnal s tovornim vozilom. Toženi stranki je nastala poslovna škoda, povzročena s strani tožnika. Tožena stranka ni mogla opravljati prevozov za redno stranko, saj ni uspela pravočasno najti novega voznika. Tožena stranka je invalid II. kategorije, svojo dejavnost pa je bila zaradi poškodbe pri delu primorana zapreti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev postopkovnih določb na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb o prenehanju delovnega razmerja in odklonitve dela tožnika navaja, da je odločitev v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z odjavo iz socialnih zavarovanj z dne 19. 12. 2011 pravnomočna, saj je bila v tem delu pritožba tožene stranke zavrnjena s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 500/2014 z dne 31. 7. 2014, torej navedbe tožene stranke v zvezi z navedenim niso relevantne in na odločitev glede ostalih denarnih tožbenih zahtevkov nimajo neposrednega vpliva. Sicer pa je glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja že tudi sodišče prve stopnje navedlo, da je odločitev v tem delu pravnomočna.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 s sprem.) v 126. členu določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom in kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, plača pa je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. ZDR v 134. členu tudi ureja plačilni dan in določa, da se plača izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca in se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Ob navedenem ZDR v 136. členu določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa morebitna določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila pa so neveljavna. ZDR v 182. členu ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti.

Glede izplačila denarnih zahtevkov iz naslova nadomestila plače, izplačila dnevnic in regresa za letni dopust ter glede pobotnega ugovora tožene stranke iz naslova odškodnine, je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in priči E.E. in F.F.. Pri tem je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 21. 6. 2011 do 21. 6. 2012 za delovno mesto voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. Dejstvo je, da če v pogodbi o zaposlitvi ni določena višina plače, to ne more pomeniti, da tožnik ni upravičen do plačila plače najmanj v višini minimalne plače, kar je tudi sicer uveljavljal tožnik. Glede prehrane med delom pa sta se stranki dogovorili, da bo tožnik prejemal plačilo v obliki dnevnic na podlagi izpolnjenih potnih nalogov, stranki pa sta se tudi dogovorili, da se bodo za vprašanja, ki niso urejena v pogodbi o zaposlitvi uporabljale določbe Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci oz. Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 s sprem. - PKP). Kot je izpovedal tožnik, sta se s toženo stranko dogovorila za minimalno plačo, za dnevnice pa, da se jih obračuna za Rusijo, ker je tožnik vozil tovornjak tja. Tudi v kolikor se stranki ne bi dogovorili za minimalno plačo, je to znesek, ki je najnižji in delodajalec delavcu ne more izplačevati nižje plače kot minimalne. Tožnik je najprej prejemal plačo in dnevnice na roke, kasneje pa mu delodajalec ni izplačal ničesar. Iz izvedenih dokazov oz. postavljenega tožbenega zahtevka tudi izhaja, da je tožnik pri uveljavljanju razlike v plači upošteval blagajniške prejemke, iz katerih izhaja, da je določene zneske iz naslova plače prejel. Tako mu je sodišče pravilno priznalo le tisto, kar mu je tožena stranka dolgovala.

Glede pritožbenega ugovora, da sta se stranki dogovorili za plačilo vožnje v Rusijo v fiksnem znesku 600,00 EUR na relaciji B. - C., oz. 700,00 EUR za opravljen prevoz na relaciji B. - D., pritožbeno sodišče navaja, da tožena stranka navedenega za sporno obdobje ni z ničemer izkazala, pa tudi sicer bi tožniku pripadali višji zneski, v kolikor bi se upošteval navedeni obračun, ki sicer lahko predstavlja le neto plačilo, delodajalec pa je sicer dolžan delavcu plačevati tudi davke in prispevke od bruto plače. Tožniku pripadajo dnevnice na podlagi določil 53. člena PKP. Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 s sprem.) določa, da znaša dnevnica za Rusijo 40,00 EUR, kar je sodišče pravilno upoštevalo, pri čemer je tudi pravilno štelo, da dejstvo, da tožnik ni izpolnjeval v celoti potrebnih stroškovnikov oz. dokumentacije za toženo stranko, tožene stranke ne obvezuje izplačila dnevnic, saj med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravljal vožnje v Rusijo.

Tožena stranka je uveljavljala v pobot znesek 11.300,00 EUR, pri čemer je zatrjevala poslovno škodo v višini 5.800,00 EUR in v dokaz predložila nalog za opravljanje prevoza v tujem jeziku. Sodišče je pravilno štelo, da navedenega predloženega dokaza ne more upoštevati, saj mora biti dokaz predložen v slovenskem jeziku, poleg tega pa je tožena stranka uveljavljala tudi poslovno škodo v višini 5.500,00 EUR in to dokazala s kalkulacijo stroškov kamionskega tovornega prometa, pri čemer je šlo le za splošne napotke in teoretična izhodišča. Sodišče je pravilno štelo, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi ji konkretna škoda nastala. Tožnik pa je tudi izpovedal, da škode ni povzročil, saj je stal na meji za Ukrajino 5 dni, ker je ostal brez goriva, ker mu tožena stranka ni dala denarja, da bi lahko gorivo kupil. Tožnik je po prejemu denarja vožnjo nadaljeval. Tožnik ne more biti odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja tožene stranke, saj delavec ni dolžan, da iz svojih sredstev plačuje gorivo za toženo stranko, tožena stranka pa tudi povsem pavšalno navaja, da je šlo za t.i. „sivo tankanje“ prav tako pa ni v ničemer dokazala, da je utrpela škodo pri stalni redni stranki. Tako terjatev tožene stranke zoper tožnika v višini 11.300,00 EUR ne obstoji.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na določilih 353. člena ZPP.