Jedro

Dogovora ni mogoče šteti za nič več kot le za zapisnik sestanka in mu ni mogoče pripisati nobenih zavezujočih učinkov. Glede na to, da je bil namen podpisnikov dogovora kasnejša sklenitev pogodbe, je jasno, da že sam dogovor ne more biti podlaga za prenos delnic. V nasprotnem primeru namreč sklenitev nove, kasnejše pogodbe sploh ne bi bila potrebna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe prvi toženki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 2.478,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe drugi toženki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 2.478,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejena zahtevka, s katerimi je tožnik od tožene stranke zahteval prenos delnic družbe P. d. d. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Obe toženki v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik 7. 9. 2005 z I. B. in B. Š. podpisal dogovor, v katerem so podpisniki zapisali, da soglašajo, da si lastništvo delnic družbe P. d. d., oznake X, razdelijo enakomerno po povprečni nabavni ceni, tako da bo vsak od njih imel 15 % delež. Namen podpisnikov je bil, da skupaj objavijo prevzem X; v prihodnosti pa so nameravali skleniti pogodbo, s katero bi se natančneje dogovorili o medsebojnih obveznostih.

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je I. B. dogovor podpisal kot zakoniti zastopnik prve toženke in B. Š. kot pooblaščenec druge toženke ter ali dogovor predstavlja pravno zavezujoč pravni posel. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v primeru, da sta I. B. in B. Š. dogovor podpisala kot fizični osebi, ta predstavlja pismo o nameri; če pa sta ga podpisala kot zakoniti zastopnik in pooblaščenec toženk, pa predstavlja predpogodbo. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da v obeh primerih dogovor ni pravno zavezujoč, temveč da so njegovi podpisniki dosegli le okvirno soglasje glede skupnih smernic za dosego cilja; da pa bi tudi sicer dogovor imel pravno naravo družbene in ne prodajne pogodbe, kot je trdil tožnik.

8. Ne drži stališče revidenta, da gre pri opredelitvi dogovora kot pisma o nameri oziroma kot predpogodbe za vprašanje, ki sodi v sfero dejanskega stanja. Res je, da je ugotavljanje prave pogodbene volje strank ugotavljanje dejanskega stanja, vendar pa gre pri presoji pravne narave dogovora za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kot je pravilno navedlo tudi pritožbeno sodišče. Enako velja za revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, ko je zavzelo stališče, da dogovor nima zavezujoče pravne narave, ker sodi v fazo pogajanj pred sklenitvijo pogodbe. Tudi ta opredelitev namreč sodi v sfero materialnega prava.

9. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je najprej ugotovilo, da je sporni dogovor predstavljal družbeno pogodbo, nato pa, da so podpisniki dosegli le okvirno soglasje glede skupnih smernic za dosego skupnega cilja. Tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je bilo doseženo le okvirno soglasje, da pa tudi v primeru, da ne bi šlo le za postopek pogajanj pred sklenitvijo pogodbe, tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen, ker gre za družbeno pogodbo, na podlagi katere tožnik ne more zahtevati izpolnitve na način, kot ga vtožuje. Pri tem sodišče druge stopnje ni prekoračilo trditvene podlage strank, saj ni potrebno, da bi katera od pravdnih strank zatrjevala, da dogovor predstavlja družbeno pogodbo. Na materialno pravo pazi sodišče samo po uradni dolžnosti (načelo iura novit curia), zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

10. Tožnik očita sodišču druge stopnje, da je odločalo na podlagi verjetnosti in ne na podlagi gotovosti. Tak dokazni standard (odločanje na podlagi gotovosti) v pravdnem postopku ni predviden. V pravdnem postopku sodišče odloča s stopnjo prepričanja in ne gotovosti. Poleg tega vprašanje doseganja dokaznega standarda, potrebnega za obsodbo v civilnem postopku, ni vprašanje materialnega prava, temveč vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja (ugotavljanje dejstev in ocena dokazov), ki pa ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).(1)

11. Drugostopenjsko sodišče tudi ni samo brez glavne obravnave naredilo dokazne ocene in presojalo dokaza (generalnega pooblastila B. Š.), ki se pred sodiščem prve stopnje ni obravnaval. Tega dokaza sploh ni ocenjevalo. Navedlo je le, da pooblastilo za odločitev v obravnavanem primeru ni odločilno, ker je zavzelo stališče, da ni pomembno, ali sta I. B. in B. Š. sporni dogovor podpisala kot fizični osebi ali pa kot zastopnik in pooblaščenec toženk. Iz istega razloga je navedlo tudi, da zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik in ki naj bi izpovedale, da je bil dogovor podpisan v imenu toženk, ni bilo potrebno. Stališče, ki ga je s tem v zvezi zavzelo pritožbeno sodišče, ne sodi v sfero dejanskega stanja, saj s tem sodišče ni napravilo dokazne ocene, temveč je na podlagi materialnega prava naredilo pravilen zaključek glede izvedbe dokazov, ki so za obravnavani primer odločilni, in ocenilo, da zaslišanje predlaganih prič na odločitev o zadevi ne more vplivati. Ne drži, da je tožnik dokazni predlog za zaslišanje prič, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, predlagal zato, ker bi te priče lahko izpovedale, kakšna je bila prava volja podpisnikov dogovora, in ne le zato, da bi potrdile, da sta I. B. in B. Š. dogovor podpisala v imenu toženk. V pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2008 je v obrazložitvi dokaznega predloga sam navedel: „O vsebini ter okoliščinah dogovarjanj ter o tem, da sta I. B. in B. Š. podpisala Dogovor kot zastopnika toženih strank bodo vedele povedati tudi spodaj predlagane priče.“ Nato je na podlagi poziva sodišča prve stopnje na naroku z dne 9. 1. 2008 tožnik pojasnil še, da „s temi pričami dokazuje, da sta se g. B. Š. in g. I. B. v poletnih mesecih l. 2005 v posl. prostorih P. d.d. dogovarjala glede delnic P. z upravo družbe P. d.d. v imenu L. d.d. in družbe I. d.d., torej I. B. kot zastopnik I. in g. B. Š. kot pooblaščenec uprave L.“ Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje te dokazne predloge pravilno zavrnilo kot nerelevantne.

12. Revident nadalje neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na njegove pritožbene trditve na straneh 4, 5, 6, 9, 10, 11 in 12. Drugostopenjsko sodišče je na vse relevantne pritožbene očitke (ki se večinoma nanašajo na vprašanje, v kakšnem svojstvu sta I. B. in B. Š. podpisala sporni dogovor; na to, da je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zavzelo različna stališča; ter na to, da je dogovor zavezujoč pravni posel) v zadostni meri odgovorilo.

13. Drži, da sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli več stališč v obliki podrednih razlogov, s katerimi sta utemeljili, zakaj sta tožbeni zahtevek zavrnili, vendar takšna oblika obrazložitve še ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot trdi revident. Če vsi razlogi, na katere sodišče opre svojo odločitev, vodijo k zavrnitvi tožbenega zahtevka, zgolj zato (samo po sebi) materialno pravo ni zmotno uporabljeno. Pravilno je namreč stališče sodišč prve in druge stopnje, da dogovor z dne 7. 9. 2005 ne ustvarja iztožljivih obveznosti toženk, katerih izpolnitev zahteva tožnik v tem postopku. Dogovor predstavlja le zapis sestanka treh fizičnih oseb: tožnika, B. Š. ter I. B. Ker slednja sploh nista bila delničarja družbe P. d. d., sta v dogovoru opisala le, kako bosta kot predstavnika toženk ravnala, da bosta poskusila uresničiti cilj, opredeljen v dogovoru (prevzem družbe). Dogovora ni mogoče šteti za nič več kot le za zapisnik sestanka in mu ni mogoče pripisati nobenih zavezujočih učinkov. V zadnjem odstavku dogovora so njegovi podpisniki zapisali, da bodo pogodbo, ki bo precizirala določila dogovora, podpisali do konca septembra 2005. Glede na to, da je bil namen podpisnikov dogovora kasnejša sklenitev pogodbe, je jasno, da že sam dogovor ne more biti podlaga za prenos delnic. V nasprotnem primeru namreč sklenitev nove, kasnejše pogodbe sploh ne bi bila potrebna in bi bil namen, izražen v zadnjem odstavku dogovora, odveč.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Prvi in drugi toženki je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo, vsaki 2.065,50 EUR z 20 % DDV, torej vsaki 2.478,60 EUR. Stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo toženkama sodišče ni priznalo, saj je nista plačali. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Toženkama sodne takse zato ni bilo treba plačati, zaradi česar jima tudi ne gre povrnitev stroškov iz tega naslova.

Op. št. (1): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 492/2002 z dne 8. 7. 2004.