Jedro

Stranki sta v času zunajzakonske skupnosti vlagali v nepremičnino, ki je toženčevo posebno premoženje. Predmet skupnega premoženja je vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja toženca. Čeprav v skupno premoženje spada obligacijska pravica, gre še vedno za (stvarnopravni) spor o obsegu skupnega premoženja. S tem, ko tožnica zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njenega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Kljub uveljavljanju dajatvenega (denarnega) zahtevka tako spor ne izgubi stvarnopravne narave oziroma podlage v 51. členu ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 337,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama od začetka leta 1994 do 27. 8. 2001 obstajala zunajzakonska skupnost ter da sta stranki v tem času z vlaganji v nepremičnine - stanovanjsko hišo in skedenj, parc. št. 1583/1 in 1583/2, k. o. ..., vsaka do polovice ustvarili skupno premoženje v skupni vrednosti 3,835.456,00 SIT (16.005,07 EUR). Ugotovilo je tudi, da terjatev toženca do tožnice v višini 490.841,00 SIT (2.048,24 EUR) ne obstaja, tožencu pa je naložilo, da mora tožnici kot polovični delež na skupnem premoženju plačati znesek 1,917.728,00 SIT (8.002,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2003 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga spremembo odločb nižjih sodišč in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve višjemu sodišču v novo odločanje. Meni, da je odločitev v delu, v katerem ugotavlja obstoj zunajzakonske skupnosti med strankama, v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in bi bilo treba tožbo v tem delu zavreči. Opozarja na prvi in tretji odstavek 181. člena ZPP, ki določata, da je mogoče z ugotovitveno tožbo ali vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahtevati le ugotovitev obstoja določene pravice ali pravnega razmerja, med tem ko gre pri ugotovitvi obstoja zunajzakonske skupnosti za ugotavljanje dejstva. V nadaljevanju citira stališče komentatorjev ZPP (2. knjiga), da ni mogoče niti s splošno ugotovitveno tožbo niti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahtevati ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti. Tudi zaključek o obstoju in trajanju zunajzakonske skupnosti je po toženčevem prepričanju zmoten. Med strankama namreč ekonomske in življenjske skupnosti ni bilo, skupnega denarja nista imeli, po svoji volji sta živeli v ločenih gospodinjstvih. Tožnica je vodila gospodinjstvo zase in za otroka, naselila se je v prvo nadstropje hiše, toženec pa je moral sam kuhati, prati in pospravljati. Tožnica mu je tudi preprečevala stike s sinom. Podrejeno izpodbija temelj in višino vlaganj v nepremičnine. Meni, da je zahtevek za plačilo denarnega zneska materialno zmoten. Tožnica bi lahko uveljavljala le stvarnopravni zahtevek, za izplačilo denarja pa nima pravnega interesa. Izplačilo bi lahko zahtevala le v nepravdnem postopku, od dneva izdaje odločbe nepravdnega sodišča pa bi tekle tudi zamudne obresti. Poleg tega ni bilo posebnih okoliščin niti soglasja strank, ki bi v skladu s sodno prakso utemeljevale delitev v pravdnem postopku. Tudi sklicevanje na 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je po toženčevem prepričanju nepravilno, saj bi morali sodišči uporabiti 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Toženec oporeka tudi oceni deležev na skupnem premoženju in navaja okoliščine, ki po njegovi oceni upravičujejo njegov večji delež na skupnem premoženju.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnica je na revizijo obrazloženo odgovorila in priglasila stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske navedbe v zvezi z dopustnostjo odločanja o obstoju zunajzakonske skupnosti v izreku odločitve (tretji odstavek 181. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR) predstavljajo očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).Po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP je mogoče takšne procesne kršitve v reviziji uveljavljati samo, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če pa se je kršitev relativnega značaja pripetila že v postopku na prvi stopnji, se lahko po razlagi revizijskega sodišča uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Ker se tožnik v pritožbenem postopku na obstoj opisane procesne kršitve ni skliceval, je tudi v reviziji ne more uveljavljati.

7. Glede na ugotovljena dejstva je zaključek o obstoju in trenutku prenehanja zunajzakonske skupnosti pravilen. Zgolj dejstvo, da partnerja nista imela skupnega denarja in je vsak sam razpolagal s svojimi dohodki, ob izpolnjenih ostalih predpostavkah zunajzakonske skupnosti, ne more biti odločilnega pomena. Ugotovitve, da sta imela v času skupnosti redne dohodke, da je toženec tožnico med njeno brezposelnostjo preživljal, da sta svoje dohodke namenjala kritju skupnih potreb (vlaganja v nepremičnino, plačevanje položnic, stroški gospodinjstva, preživljanje otroka) namreč omogočajo zaključek o povezanosti partnerjev tudi na ekonomskem (finančnem) področju. S trditvami o ločenem gospodinjstvu pa toženec nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. Večinska sodna praksa je uveljavila rešitev, da so imela v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vlaganja nepremičnino, ki je posebno premoženje enega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice(1) samo v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Vlaganja v konkretnem primeru nedvomno niso bila tako obsežna, da bi se spremenila identiteta toženčeve nepremičnine. Tožnica bi zato lahko uveljavljala le zahtevek na ugotovitev, da sodi vrednost vlaganj v njuno skupno premoženje.

9. Načelno drži, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka (118. člen Zakona o nepravdnem postopku). Kljub temu sodna praksa dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja, že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine.(2) Stranki sta v času zunajzakonske skupnosti vlagali v nepremičnino, ki je toženčevo posebno premoženje (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z obravnavanimi vlaganji (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Upoštevaje velikost deleža, za katerega se je zaradi skupnih vlaganj povečala vrednost nepremičnine, ter ob dejstvu, da toženec civilni delitvi v dosedanjem postopku ni nasprotoval, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica upravičena zahtevati izplačilo deleža v denarju.

10. Toženec sicer pravilno opozarja, da je sklicevanje sodišča na 210. člen ZOR kot podlago tožničinega zahtevka nepravilno, vendar pa zmotna opredelitev pravne podlage na odločitev ni vplivala. Predmet skupnega premoženja je vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja toženca. Čeprav v skupno premoženje spada obligacijska pravica, gre še vedno za (stvarnopravni) spor o obsegu skupnega premoženja. S tem, ko tožnica zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njenega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Kljub uveljavljanju dajatvenega (denarnega) zahtevka tako spor ne izgubi stvarnopravne narave oziroma podlage v 51. členu ZZZDR.(3)

11. Toženec ni niti v dosedanjem postopku niti v reviziji postavil določnega ugovora o večjem deležu na skupnem premoženju. Navedel je le okoliščine, ki naj bi izkazovale njegov več kot polovični prispevek k skupnem premoženju, pri čemer svojega prispevka ni opredelil niti v ulomku niti z odstotkom. Okvir odločanja sodišča določita pravdni stranki sami s svojimi zahtevki, trditvami, dokaznimi predlogi in obrambnimi ugovori. Stvar njune izbire in odločitve je, kako bosta razpolagali s svojimi procesnimi upravičenji. Tako kot se od tožnika zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na tožencu breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Gre namreč za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi. Ker toženec ni določno zatrjeval velikosti uveljavljanega deleža, revizijsko sodišče trditev, ki se nanašajo na presojo deležev na skupnem premoženju, ni moglo presojati.(4)

12. Ker niso podane očitane postopkovne kršitve, zmotna opredelitev pravne podlage zahtevka pa na pravilnost odločitve ni vplivala, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Toženec z revizijo ni uspel, zato krije sam svoje stroške revizijskega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 337,09 EUR (600 točk za sestavo odgovora na revizijo, 12 točk za administrativne storitve ter 20 % DDV na odvetniške storitve). Toženec je dolžan odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Op. št. (1): Nepremičnina, ki je posebno premoženje enega od zakoncev, postane skupno premoženje, zakonec, čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, pa ima pravico do večjega deleža na skupnem premoženju.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 22/98 z dne 11. 3. 1999 in II Ips 876/2006 z dne 11. 12. 2008. Op. št. (3): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 539/98 z dne 24. 6. 1999 in II Ips 305/96 z dne 5. 2. 1998. Op. št. (4): Podobno odločbe VS RS II Ips 236/2008 z dne 21. 1. 2010, II Ips 443/2008 z dne 4. 2. 2010 in II Ips 284/93 z dne 26. 1. 1994.