Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil objekt toženke postavljen brez gradbenega dovoljenja in da mu bi v primeru, če toženka ne bi pridobila soglasja tožnice, sledilo njegovo rušenje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izgovorjena korist tožnice, ki si je v pogodbi izgovorila določene obveznosti toženke (med drugim lokacijo greznice), ni nesorazmerna s koristjo toženke, saj se je toženka s pridobitvijo soglasja od tožnice izognila rušenju objekta. Ker že objektivni element oderuške pogodbe ni podan, je odločitev sodišča prve stopnje, da sklenjena pogodba ni oderuška, pravilna. Posledično so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj subjektivnega elementa oderuške pogodbe, odveč, poleg tega pa tudi sicer niso utemeljene.

Pritožbeni očitek, da je pogodbena kazen v višini 80 EUR dnevno za dan kršitve nesorazmerna in nepoštena, ni utemeljen. OZ v 252. členu določa, da lahko sodišče na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka. Vendar pa sodišče nesorazmernost višine kazni presoja samo v mejah navedb in dokazov strank, pri čemer pa je bil ugovor toženke v zvezi z nesorazmernostjo pogodbene kazni pavšalen, saj konkretnih navedb in dokazov o nesorazmernosti pogodbene kazni toženka ni predložila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen 80 EUR dnevno za obdobje od 27. 5. 2018 do 10. 8. 2018, kar na dan 10. 8. 2018 znaša 7.520,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.280,00 EUR od 19. 6. 2018 dalje do plačila in od zneska 4.240,00 EUR od 11. 8. 2018 dalje do plačila, v roku 30 dni (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.839,63 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka je bila pri podpisu pogodbe v brezizhodni situaciji, saj je podedovala objekt, ki ni imel gradbenega dovoljenja. Če ga je želela legalizirati, je morala nujno pridobiti soglasje mejašev, ker je bil objekt postavljen preblizu sosednjih parcel. Tožnica je soglasje pogojevala. Vedela je za stisko toženke, kar pa je izkoristila in si zase in za svojega moža izgovorila korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar se je sama zavezala dati ali storiti. Sklenjena pogodba je zato oderuška, prav tako pa nična. Določena kazen, da je toženka dolžna tožnici plačati pogodbeno kazen v višini 80 EUR na dan za čas trajanja kršitve, je nepravična in nasprotuje moralnim načelom. Ugovor glede oderuškosti pogodbe je dovolj konkretiziran in pojasnjen. Do vseh razlogov, s katerimi je toženka utemeljevala oderuškost pogodbe, se sodišče ni opredelilo, s tem pa je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede oderuškosti pogodbe, poleg tega ne drži, da je zgolj premoženjsko stanje tisto, ki utemeljuje oderuškost pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi prič V., L., K., ampak je iz izpovedi prič vzelo samo določene izseke, ki naj bi potrejevali njegovo odločitev. S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se ne strinja s stališčem sodišča, da izgovorjena korist tožnice ni nesorazmerna s koristjo toženke. Vsebina pogodbe je takšna, da gre tudi za čezmerno prikrajšanost toženke. Tožnica je podala zgolj soglasje, toženka pa se je zavezala izvršiti ogromno tožničinih zahtev. Pogodbena kazen v višini 80 EUR na dan le potrjuje, da je tožnica izkoristila stisko toženke. Tožbeni zahtevek glede pogodbene kazni je preuranjen. Plačilo pogodbene kazni je neutemeljeno, ker je toženka vse zaveze iz pogodbe izpolnila. Toženka meni tudi, da bi moralo sodišče dogovorjeno pogodbeno kazen zmanjšati, saj je glede na vrednost predmeta nesorazmerno visoka. Ni res, da je tožnica s pogodbeno kaznijo želela zavarovati smrad iz greznice. Sodišče je to zgolj pavšalno navedlo, pri čemer ni navedlo nobenega dokaza, na podlagi katerega je do tega zaključka prišlo. Sodba je v tem delu neobrazložena, zato toženka uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da nižja kazen ne bi dosegla preventivnega namena. OZ v 251. členu določa, da lahko, če je pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen. Ker je toženka obveznost izpolnila, tožnica z zahtevkom na plačilo pogodbene kazni ne more več uspeti. Sodba je tudi v tem delu neobrazložena. Prvotno je bila greznica res postavljena preblizu tožničine nepremičnine, vendar pa ni res, da je bila za to odgovorna toženka. Toženka je dokazala, da je bila greznica prestavljena 8. 7. 2018. Sodišče bi glede tega dejstva lahko izvedlo dokaz z vpogledom v telefon, fotografij pa ni predložila, saj se iz njih datum ne bi videl. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je navedeni dokazni predlog zavrnilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi priča K. je potrdil navedbe toženke, da je bila greznica prestavljena julija 2018. Prav tako je to potrdila priča L., priča H. pa je izpovedal, da je prestavljena greznica v funkcijo prišla 25. 8. 2018. Drži, da je toženka navedla, da je kršitev glede greznice odpravila v treh mesecih, vendar je kasneje navedla, da je to storila 8. 7. 2018, kar pa na verodostojnost toženke ne vpliva. Sodišče se je glede domnevne nejasnosti izpovedb H. in K. oprlo na povsem obrobno malenkost, ki se nanaša na položitev elektro kablov in zaključi, da priči nista izpovedovali skladno, zaradi česar jim ne verjame. Bistveno je, kdaj je bila greznica prestavljena, o tem pa so vse priče skladno izpovedale. Prav tako je sodišče izven konteksta vzelo izpovedbo priče L., ko je zapisalo, da ji ne verjame, ker je prestavitev greznice vezala na zatemnitev oken in ne na polaganje elektro kablov. Prav tako ne drži, da izpovedba priče L. ni zanesljiva zato, ker priča živi na V., saj jo toženka večkrat pokliče, vsak drugi dan pa je pri toženki. Sodišče je v tem delu zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prav tako ni pojasnilo, zakaj verjame tožnici in M. S., prav tako ni navedlo, zakaj šteje, da je ravno 10. 8. 2018 tisti datum, ko je bila greznica prestavljena. V tem delu je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se toženka ne strinja z naziranjem sodišča, da ni pomembno, če je izvajalec del tisti, ki je zaradi neupoštevanja navodil odgovoren za kršitev in da tudi ni pomembno, da je bila odprava napake odvisna od razpoložljivosti izvajalca. Priča H., ki je bil izvajalec, je namreč priznal, da je kot gradbinec izbral lokacijo na sredini parcele, ki se mu je za greznico zdela najbolj primerna.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki, ki sta mejašinji, sta 27. 5. 2016 sklenili pogodbo, s katero se je tožnica zavezala dati toženki soglasje v postopku legalizacije objekta, v zameno za tožničino soglasje pa se je toženka zavezala opraviti določena dejanja, med drugim se je s pogodbo zavezala, da bo greznico objekta postavila 10 m od meje. V četrtem členu pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da je toženka dolžna v primeru, če pogodbo krši, tožnici plačati pogodbeno kazen v višini 80 EUR na dan za čas trajanja kršitve, pri čemer rok začne teči od dneva obvestitve toženke o kršitvi in traja do odprave kršitve.

6. Obligacijski zakonik (OZ) v določilu prvega odstavka 119. člena določa, da je pogodba oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Poleg tega je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Namen ustvariti nesorazmerno korist pa mora biti povezan s posebnimi okoliščinami pri drugi pogodbeni stranki, ki je šibkejša in ranljiva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil objekt toženke postavljen brez gradbenega dovoljenja in da mu bi v primeru, če toženka ne bi pridobila soglasja tožnice, sledilo njegovo rušenje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izgovorjena korist tožnice, ki si je v pogodbi izgovorila določene obveznosti toženke (med drugim lokacijo greznice), ni nesorazmerna s koristjo toženke, saj se je toženka s pridobitvijo soglasja od tožnice izognila rušenju objekta. Ker že objektivni element oderuške pogodbe ni podan, je odločitev sodišča prve stopnje, da sklenjena pogodba ni oderuška, pravilna. Posledično so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj subjektivnega elementa oderuške pogodbe, odveč, poleg tega pa tudi sicer niso utemeljene. Ne drži namreč očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh razlogov, s katerimi je toženka utemeljevala obstoj oderuške pogodbe. Sodišče prve stopnje se je do vseh razlogov toženke opredelilo, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je toženka trditvenemu in dokaznemu bremenu glede oderuškosti pogodbe zadostila, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka svojega težkega premoženjskega stanja oz. stiske, ki naj bi jo tožnica izkoristila, ni izkazala, saj ni podrobneje zatrjevala, kakšno stisko in težko premoženjsko stanje naj bi tožnica izkoristila. Prav tako pa sklenjena pogodba ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali morali, zato pritožbeni očitek, da je pogodba nična iz teh razlogov, ni utemeljen.

7. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do izpovedi zaslišanih prič V., L., K., ni utemeljen. Do izpovedi navedenih prič se je sodišče prve stopnje opredelilo v zadostni meri in jih tudi pravilno dokazno ocenilo. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, s katerimi toženka izpodbija verodostojnost priče L., saj je dokazna ocena izpovedi priče L. natančna in skrbna.

8. Pritožbeni očitek, da je pogodbena kazen v višini 80 EUR dnevno za dan kršitve nesorazmerna in nepoštena, ni utemeljen. OZ v 252. členu določa, da lahko sodišče na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka. Vendar pa sodišče nesorazmernost višine kazni presoja samo v mejah navedb in dokazov strank, pri čemer pa je bil ugovor toženke v zvezi z nesorazmernostjo pogodbene kazni pavšalen, saj konkretnih navedb in dokazov o nesorazmernosti pogodbene kazni toženka ni predložila. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi sicer ugotovilo, da nesorazmernost pogodbene kazni ni podana, saj je tožnica s podanim soglasjem omogočila toženki pridobitev gradbenega dovoljenja, s čimer se je toženka izognila nastanku stroškov za rušenje objekta. Pogodbena kazen zaradi kršitev obveznosti, ki se jih je zavezala izpolniti toženka, in sicer: obveznost izgradnje zidu, opustitev gradnje greznice bližje od 10 metrov od meje s tožničino nepremičnino, opustitev nadzidav in razširitvi gabaritov ter namestitvi takšnega stekla na nekaterih oknih, da ne bo možen neposreden pogled na tožničino parcelo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nesorazmerno visoka, saj je je z navedenimi obveznostmi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica želela zavarovati zasebnost na svoji nepremičnini. Pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravno določilo 252. člena OZ, ker bi moralo pogodbeno kazen znižati, zato ni utemeljeno.

9. Pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek glede pogodbene kazni na podlagi določila 251. člena OZ preuranjen, ni utemeljen. Kot izhaja iz jasnega določila četrtega člena pogodbe, sta se pravdni stranki dogovorili za pogodbeno kazen, če toženka iz katerega koli razloga prekrši pogodbo. Dogovorili sta se, da je toženka v tem primeru dolžna tožnici plačati pogodbeno kazen v višini 80,00 EUR na dan za čas trajanja kršitve, pri čemer rok začne teči od dneva obvestitve stranke o kršitvi in traja do odprave kršitve. Glede na takšno pogodbeno določilo, tožbeni zahtevek tožnice na plačilo pogodbene kazni ni preuranjen, niti ne drži pritožbena navedba, da tožnica nima pravice do plačila pogodbene kazni, ker je bila kršitev odpravljena. Pogodbena kazen je bila namreč določena za čas trajanja kršitve in vse do odprave kršitve. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu neobrazložena, saj so razlogi sodišča prve stopnje o (ne)preuranjenosti pogodbene kazni, ki so navedeni v 19. točki obrazložitve, jasni in popolni.

10. Pritožba neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, kdaj je toženka odpravila kršitev pogodbe, in sicer kdaj je prestavila greznico na ustrezno razdaljo 10m stran od meje s tožničino nepremičnino. Da je bila kršitev s strani toženke odpravljena 10. 8. 2018, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice in njenega moža M. S. ter izpovedbe priče A. P. Poleg tega je toženka v odgovoru na tožbo sama navedla, da je bila kršitev odpravljena po treh mesecih od prejema obvestila tožnice. Enako je trdila tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2018, šele kasneje je začela trditi, da je greznico prestavila v dveh mesecih. Glede na to, da je že toženka v svojih navedbah sama potrdila navedbe tožnice o odpravi kršitve v treh mesecih in ne dveh, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila greznica prestavljena 10. 8. 2018, prepričljiva. Zato navedeno ugotovitev pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na izpovedbo prijateljice toženke, priče L. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je natančna in skrbna in življenjsko logična ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pravilno se je sodišče pri presoji datuma odprave kršitve oprlo tudi na izpovedbo izvajalca del H., ki je izpovedal, da je prestavljena greznica začela delovati 25. 8. 2018, s čimer je sodišče prve stopnje podkrepilo pravilnost ugotovitve o prestavitvi greznice 10. 8. 2018, saj ni logično, da bi se po prestavitvi greznice čakalo več kot mesec dni, da bi prestavljena greznica začela delovati. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj verjame tožnici in možu M. S., kdaj je bila greznica prestavljena, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev zelo natančno obrazložilo in dokazno ocenilo izpovedbe prič v zvezi s to okoliščino.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v toženkin telefon, s čimer je toženka dokazovala, da je do prestavitve greznice prišlo že julija 2018, ni utemeljen, saj toženka navedenega dokaza sodišču prve stopnje ni predložila, zaradi česar ga sodišče tudi ni moglo izvesti.

12. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno kot nepomembne zavrnilo navedbe toženke, da je odgovornost za napačno postavitev greznice na izvajalcu, ni utemeljena. Razloge, zakaj te navedbe v tej pravdi niso relevantne, je sodišče prve stopnje navedlo v 29. točki obrazložitve, ki jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tudi sicer se toženka svoje odgovornosti za kršitev pogodbe s sklicevanjem, da je vzrok za kršitev na strani izvajalca H. ne more razbremeniti, ker je bila toženka tista, ki je bila odgovorna za podajo ustreznih navodil izvajalcu. Toženka bi bila v skladu z določilom 240. člena OZ prosta odgovornosti za škodo le, če bi dokazala, da svoje obveznosti ni mogla izpolniti oziroma je z izpolnitvijo zamudila zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, stroški odgovora na pritožbo tožnika pa ne predstavljajo potrebnega izdatka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.