Jedro

Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno sklenilo, da tožnik s spanjem na delovnem mestu ni opustil skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega mornarja luke. Tožnik je bil kot mornar dolžan skrbeti za plovila v marini, in sicer v obliki predpisanih obhodov, v času med obhodi pa je moral biti na razpolago za primer, da bi bila zaradi težav s plovili v marini potrebna njegova pomoč. Povprečno skrben delavec na takem delovnem mestu ne bi (za)spal, saj se v takem primeru ne bi mogel (zadosti hitro) odzvati in opraviti svojega dela, če bi bilo to potrebno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 17. 7. 2020 in ugotovitev, da delovno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006 še vedno traja, za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 17. 7. 2020 dalje ter povračilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 17. 7. 2020 in da delovno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006 še vedno traja, toženi stranki pa naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 17. 7. 2020 dalje ter mu povrne stroške postopka v višini 1.339,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Zatrjuje, da so razlogi v njej nejasni, nelogični in v nasprotju sami s sabo ter sodno prakso. Povzema vsebino izredne odpovedi ter vztraja, da je tožnik namenoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj bi se moral v času nočne izmene nahajati v vratarnici ter izmenično z varnostnikom opravljati obhode, v okviru katerih bi moral opraviti ogled vseh pomolov marine, pregledati stanje plovil in vrvi ter ostalih posebnosti, spremljati višino morja, preverjati električne omarice in izlivke vode, preveriti oba hangarja za hrambo plovil večje vrednosti in vnetljivih snovi. Navaja, da je tožnik na delu spal, obhode pa opravljal zaspan, v nasprotju z odrejenim urnikom in svojih zadolžitev ni opravil, s čimer je ogrozil premoženje večje vrednosti in varnost ljudi. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da je kršitve z izjemo spanja na delu storil, ter na zaznave detektiva A.A. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaključkom, da je tožnik izpolnil obveznost obhodov po marini, ter v zvezi s tožnikovo stopnjo krivde. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik opravil svoje obveznosti z obhodoma v trajanju 9 oziroma 16 minut. Navaja, da v tem času ni opravil predpisanega ogleda celega območja tožene stranke. Meni, da je šlo za hudo kršitev, saj so bila plovila v vrednosti preko 200 milijonov EUR izpostavljena številnim človeškim, tehničnim in vremenskim nevarnostim, posledično pa tudi osebe na njih. Navaja, da tožnik namenoma ni opravil nobene od svojih obveznosti v zvezi z obhodi. Pove, da speči tožnik ni mogel odreagirati hitro, niti ni mogel brez kakovostno, pravilno in popolno opravljenih obhodov preprečiti potencialnih nevarnosti in škode. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnikova odsotnost iz vratarnice kvečjemu kršitev varnostnika, ki mornarja ni poklical zaradi obhoda. V zvezi z obveznostjo prisotnosti v vratarnici se sklicuje na izpovedi prič B.B., C.C. in D.D. Meni, da je sodišče prve stopnje arbitrarno odločilo, da navodilo delodajalca v zvezi s tem za tožnika ni obvezno oziroma je bil enak učinek dosežen s tožnikovo prisotnostjo v pisarni mornarjev, kjer je bil dostopen prek radio zveze. Zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim spanjem na delovnem mestu graja kot nerazumljive. Stališče, da kršitev ni naklepna oziroma storjena s hudo malomarnostjo, ker tožnik ni želel zaspati, ampak je vseeno zaspal, je po njenem mnenju materialnopravno zmotno. Ker se pričakuje, da je delavec v službi buden, je tožnik po njenem mnenju zanemarjal običajno skrbnost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 862/2015, iz katere izhaja, da je spanje na delovnem mestu hujša kršitev delovne obveznosti, ki upravičuje izredno odpoved. Ponavlja, da je tožnik naklepno huje kršil svoje delovne obveznosti s tem, da je v dveh nočeh večino časa nočne izmene spal v pisarni, tožena stranka pa take prakse ne more tolerirati in je zaradi tega utemeljeno izgubila zaupanje vanj, saj je za njegovo delovno mesto mornar luke bistvenega pomena budnost in prisotnost na delovnem mestu ter temeljiti obhodi marine, ki potekajo po 8 km dolgi pešpoti, ob kateri je več kot 580 privezov, območje pa meri cca. 120.000 m2. Opozarja na negativen vpliv tožnikovih kršitev na druge zaposlene in na varnostnike partnerskega podjetja. Navaja, da tožnik svojega ravnanja ni obžaloval, temveč je kršitve zanikal, kar kaže, da načina dela ne želi spremeniti. Zatrjuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje tožniku verjelo, da je ob nastopu dela opravil obhod, vendar pa iz videoposnetkov izhaja, da noben ogled ni bil opravljen na dogovorjen način. Zaradi zavrnitve pregleda videoposnetkov zatrjuje kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Dalje navaja, da ni razlike med efektom dela spečega delavca in efektom dela osebe, ki 5 ur preživi v lokalu na pijači, in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 97/2017. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je sprejeta odločitev materialno pravno zmotna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Prav tako ni podana kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je zavrnilo dokazni predlog za ogled videoposnetkov o tožnikovem gibanju na območju tožene stranke, saj ga je zavrnilo z obrazložitvijo, da je detektivu verjelo, da je neprekinjeno hkrati spremljal vratarnico in pisarno mornarjev, poleg tega je v pretežni meri ugotovilo očitane tožnikove kršitve z izvedbo drugih dokazov, zato njegova izvedba ni bila potrebna.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 7. 2020, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) na podlagi ugotovitve, da je sicer naklepno kršil svoje delovne obveznosti, ker obhodov ni izvedel v predpisanem časovnem okvirju in trajanju ure in pol, vendar pa ti kršitvi nista bili tako hudi, da bi utemeljevali izredno odpoved. Ugotovilo je tudi, da je tožnik v obeh nočeh zaspal, čeprav ne bi smel, vendar pa mu glede te kršitve po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti, saj je zaspal zato, ker zaradi zdravstvenih težav ponoči zapre oči. Pravilno in popolno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006 za delovno mesto mornar luke I, - tožnikove delovne obveznosti so med drugim obsegale dva obhoda marine, enega v popoldanski izmeni od 19.00 do 22.00 ure ter drugega v nočni izmeni med 1.00 uro in 4.00 uro zjutraj, obhod bi moral trajati vsaj uro in pol, saj je pot obhoda dolga 8 kilometrov, mornar pa mora na takem obhodu vseh pomolov marine preveriti, ali so plovila pravilno postavljena in privezana, pregledati stanje vrvi ter ostalih posebnosti, spremljati višino morja, preverjati električne omarice in izlivke vode, preveriti oba hangarja za hrambo plovil večje vrednosti in vnetljivih snovi, - tožena stranka je tožniku 17. 7. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve delovnih obveznosti v nočnem času (odsotnost z delovnega mesta v vratarnici, neoprave predpisanih obhodov ter spanja na delovnem mestu), - tožnik je v noči z 22. 6. na 23. 6. 2020 od 00.30 ure do 5.12 ure spal v pisarni mornarjev, obhod je opravil v času od 5.12 ure do 5.21 ure, - tožnik je v pisarni mornarjev spal tudi v noči od 28. 6. 2020 do 29. 6. 2020 od 1.11 ure ob 4.46 ure, nato je opravil obhod, ki ga je zaključil ob 5.02 uri.

9. S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik z neprisotnostjo v vratarnici ni kršil svojih delovnih obveznosti, tožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samo zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev glede te zatrjevane kršitve oprlo na izpovedi tožnika, C.C. in E.E. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

10. Tožena stranka pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo oblike krivde, ki jo je sodišče prve stopnje pripisalo tožniku v zvezi z ugotovljenim spanjem na delovnem mestu, ter v zvezi s težo kršitev glede časovnega okvirja in trajanja (oziroma vsebine) predpisanih nočnih obhodov marine. Sodišče prve stopnje je stališče, da tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti ali naklepa glede očitane kršitve spanja na delovnem mestu v noči z 22. 6. na 23. 6. 2020 od 00.30 ure do 5.12 ure ter v noči od 28. 6. 2020 do 29. 6. 2020 od 1.11 ure ob 4.46 ure, oprlo na ugotovitev, da je imel tožnik težave z očmi, zaradi česar je ponoči oči zaprl in je zaradi tega zaspal. Po stališču ustaljene sodne prakse pri civilnopravni opredelitvi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica (ali škoda), temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega človeka oziroma povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno sklenilo, da tožnik s spanjem na delovnem mestu ni opustil skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega mornarja luke. Tožnik je bil kot mornar dolžan skrbeti za plovila v marini, in sicer v obliki predpisanih obhodov, v času med obhodi pa je moral biti na razpolago za primer, da bi bila zaradi težav s plovili v marini potrebna njegova pomoč. Povprečno skrben delavec na takem delovnem mestu ne bi (za)spal, saj se v takem primeru ne bi mogel (zadosti hitro) odzvati in opraviti svojega dela, če bi bilo to potrebno. Tožnikovo zatrjevanje, da bi v spornem času slišal klic varnostne službe, ni odločilno, saj je ves čas vztrajal, da na delovnem mestu ni (za)spal, sodišče prve stopnje pa je na podlagi prepričljive dokazne ocene vseh dokazov ugotovilo, da je. Da bi tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo svojega delovnega mesta, ne izhaja niti iz dejstva, da je imel težave z očmi, zaradi česar naj bi jih ponoči zaprl. V okviru standarda povprečne skrbnosti bi delavec s težavami z očmi moral delodajalca obvestiti, da ponoči ne more opravljati dela oziroma da mora počivati z zaprtimi očmi, da bi ta lahko delovni proces organiziral drugače, ali pa bi si moral zaradi zdravstvene nezmožnosti imeti oči odprte v nočnem času urediti bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka vedela za tožnikove težave z očmi, vendar pa ni vedela, v kakšnem obsegu so te težave vplivale na tožnikovo delo ponoči, kar pomeni, da je tožnik v zvezi z zmožnostjo opravljanja svojega dela ponoči opustil zahtevano skrbnost, zaradi česar mu je v zvezi s spanjem na delovnem mestu mogoče očitati vsaj hudo malomarnost, kot je opredeljena v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, po kateri delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Materialnopravno zmoten je zaključek, da tožnik z očitanimi kršitvami (spanje na delovnem mestu, oprava obhodov v kasnejšem času izmene od predpisanega ter oprava obhodov v bistveno krajšem času od tistega, v katerem je mogoče opraviti vsa predpisana opravila obhoda) ni tako hudo kršil svojih obveznosti iz delovnega razmerja, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da je tožnik izvedel obhoda po marini, vendar pa je drugi obhod na obe opazovani noči opravil precej kasneje, kot je bilo predpisano (moral bi ga izvesti v času med 1.00 in 4.00 uro ponoči), saj je prav v tem času več ur skupaj spal v pisarni mornarjev (enkrat od 00.30 ure do 5.12, drugič pa od 1.11 ure ob 4.46 ure), kar vsekakor pomeni take vrste hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da mora biti delavec na delu buden, da bi lahko izpolnjeval svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, spanje na delovnem mestu pa je na splošno, še posebej pa v primeru dela na t. i. intervencijskem delovnem mestu (kar tožnikovo delovno mesto mornarja luke nedvomno je), hujša kršitev delovnih obveznosti (prim. s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 862/2015). Poleg tega, da je tožnik v času, ko bi skladno z navodili moral opraviti nočni obhod, spal, pa je tožnik oba zapoznela nočna obhoda opravil v bistveno krajšem času od potrebnega, da bi lahko opravil vse predpisane aktivnosti obhoda. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik v opazovani noči opravil obhoda v času od 5.12 ure do 5.21 ure oziroma od 4.46 ure do 5.02 ure, torej v trajanju 9 in 16 minut, vendar pa v tako kratkem času po sami naravi stvari ni mogel opraviti vseh ugotovljenih zahtevanih opravil obhoda, katerega pot je dolga 8 kilometrov in so zanj delavci pri toženi stranki nesporno porabili vsaj uro in pol. Ker tožnik v času 9 oziroma 16 minut po naravi stvari ni mogel obhoditi vseh pomolov marine, preveriti, ali so plovila pravilno postavljena in privezana, pregledati stanja vrvi ter ostalih posebnosti, spremljati višine morja, preverjati električnih omaric in izlivkov vode ter preveriti obeh hangarjev za hrambo plovil večje vrednosti in vnetljivih snovi (tega tožnik niti ne zatrjuje), je z opustitvijo pretežnega dela teh nalog v dveh opazovanih nočeh storil táko hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo primeru opustitve večine delovnih obveznosti delavca (še posebej na delovnem mestu, na katerem je zadolžen za varnost ljudi in premoženja velike vrednosti) z njim nadaljeval delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je glede na težo kršitve, naravo tožnikovega delovnega mesta in interese tožene stranke (zagotavljati zaščito premoženja ogromne vrednosti ter varnosti ljudi v marini) dalo preveliko težo oceni tožnikovega nadrejenega glede kvalitete njegovega dela v 34 letih mornarske službe pri njej. Ob pravilni uporabi določb ZDR-1 in na njihovi podlagi sprejete sodne prakse je treba ugotoviti, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 7. 2020 zakonita, zato je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti, reintegracijo in reparacijo zavrne, tožnik pa posledično sam krije svoje stroške postopka (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS‑1), tožnik pa na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.