Jedro

Ureditev upravnikovega dolžnostnega ravnanja po citirani zakonski določbi predpostavlja, da ima tretji veljavno sklenjeno pogodbo z etažnimi lastniki.

- Domet določbe drugega odstavka 71. člena SZ-1 ni v tem, da bi zaradi izostanka dolžnega ravnanja upravnika on po samem zakonu postal materialnopravni zavezanec za plačilo stroškov napram tretji osebi. Upravnik je na tej podlagi odgovoren (zgolj) odškodninsko, za ugotovitev takšne njegove odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi: - „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 31577/2015 z dne 23.3.2015, se v delu, v katerem je toženi stranki kot dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa o izvršbi poravna tožeči stranki kot upniku glavnico v znesku 415,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih terjatev dalje do plačila, in stroške izvršilnega postopka v znesku 130,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 314,13 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 220,79 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 31577/2015 z dne 23.3.2015, v veljavi v delu, v katerim je bilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) kot dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa o izvršbi poravna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) kot upniku glavnico v znesku 415,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih terjatev, kot izhajajo iz predloga za izvršbo, dalje do plačila, in stroške izvršilnega postopka v znesku 130,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 348,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi materialnopravno zmotno uporabilo določilo 71. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1). Drugi odstavek te določbe je potrebno razlagati v kontekstu z njenim prvim odstavkom, po katerem mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe glede na prejeta plačila etažnih lastnikov. Tožnica v predmetni zadevi niti ne trdi, da je med njo in etažnimi lastniki stavbe na naslovu Cesta v Rošpoh obstajala kakršnakoli pogodbena zaveza. Ta glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi tudi ne obstaja. Tudi če bi obstajala, bi bili pasivno legitimirani zgolj etažni lastniki in ne upravnik, ki je le njihov zastopnik. Odgovornost upravnika, ki tretji osebi v roku ne sporoči podatkov o neplačnikih, je lahko zgolj odškodninska, ki pa je tožnica v predmetni zadevi niti ne zatrjuje. Meni, da se je sodišče prve stopnje v oporo svoji odločitvi oprlo na neprimerljiv primer iz sodne prakse, pri čemer pritožba citira dva primera sodne prakse, ki sta po prepričanju toženke po dejanskem stanju bolj podobni obravnavani zadevi. Nazadnje še izpostavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka s pripadki. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pregled zadeve pokaže, da se je zadeva na prvi stopnji vodila po pravilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki veljajo v sporu majhne vrednosti. Sodba, izdana v tovrstnih sporih, se v skladu z določbo prvega odst. 458. člena ZPP lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje, ki v predmetni zadevi odloča po sodnici posameznici v skladu z določbo petega odstavka 458. člena ZPP, je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter zaključilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob upoštevanju trditvene podlage spora zmotno uporabilo materialno pravo, kar je terjalo spremembo izpodbijane sodbe, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

5. V obravnavani zadevi tožnica kot upravnik stanovanjske stavbe na naslovu Cesta v Rošpoh od toženke kot upravnika stanovanjske stavbe na naslovu Cesta v Rošpoh, terja plačilo stroškov elektrike in nadzora skupne postaje UNP (UNP = utekočinjen naftni plin) v deležu, ki odpade na etažne lastnike stanovanjske stavbe na naslovu Cesta v Rošpoh.

6. Tožnica je v postopku trdila, da je ta stavba na predmetno postajo UNP priklopljena od leta 2012 naprej, pred tem pa so to postajo uporabljali zgolj etažni lastniki, katerih upravnik je tožnica. Ker tožnica ni upravnik stavbe na naslovu Cesta v Rošpoh, je stroške za to stavbo prefakturirala na toženko, ki jih je dolžna v skladu s SZ-1 razdeliti med etažne lastnike in v skladu s prejetimi plačili plačati izstavljeni račun. Ker ni prejela nobenega nakazila po vtoževanih računih, je tožnica toženko pozvala, naj ji sporoči etažne lastnike, ki računov niso plačali. Ker ji toženka v zakonskem roku ni odgovorila, je podana njena pasivna legitimacija.

7. Toženka je v postopku predvsem nasprotovala obstoju pasivne legitimacije, pri čemer je izpostavila, da s tožnico nikoli ni sklenila nobene pogodbe, ne v svojem imenu, ne v imenu etažnih lastnikov stavbe na naslovu Cesta v Rošpoh. Prav tako tožnica ni izkazala, da med njo in etažnimi lastniki te stavbe obstoji kakršnakoli pogodbena zaveza.

8. Tožnica trditvam o neobstoju sklenjene pogodbe ni nasprotovala. Kljub temu je trdila, da (tudi) za etažne lastnike stavbe na naslovu Cesta v Rošpoh, opravlja storitve mesečnega nadziranja in kontroliranja kotlovnice postaje UNP, ti pa so jih dolžni plačati že na zakonski podlagi. Ker tega niso storili, so na na račun tožnice neupravičeno obogateni.

9. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo med drugim na podlagi naslednjih dejanskih in pravnih zaključkov glede pasivne legitimacije toženke: - četrti odstavek 23. člena SZ-1 določa, da se breme (stroški) upravljanja skupnega dela stavb (postaje UNP) razdeli med skupne lastnike - etažne lastnike, ki so že po splošni ureditvi dolžni nositi bremena skupne stvari; - vtoževana storitev mesečnega nadzora in kontrole kotlovnice postaje UNP je bila opravljena; - tožnica je storitve v celoti krila, zato so bili etažni lastniki na njen račun obogateni; - tožnica je na toženko dne 19. 1. 2015 naslovila dopis, naj ji sporoči etažne lastnike, ki vtoževanih računov niso plačali, toženka pa ji na ta dopis ni odgovorila, zaradi česar je na temelju drugega odstavka 71. člena SZ-1 pasivna legitimacija toženke podana; - tretjim osebam je potrebno zagotoviti sodno varstvo, ker nimajo podatkov o neplačnikih - te ima upravnik, ki jih mora predložiti, ali pa trpeti posledice svoje pasivnosti - tako VSL sodba I Cpg 256/2015 z dne 25. 3. 2015; - zaradi predhodno navedenega zgolj dejstvo, da ni bilo sklenjene nobene pogodbe, toženke ne odvezuje plačila za nedvomno opravljene storitve; - toženka je vse vtoževane račune prejela oz. je za obveznosti bila dolžna vedeti.

10. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje glede na izpostavljene trditve strank in ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno zmotno presodilo, da v obravnavani zadevi obstoji pasivna legitimacija toženke kot upravnika zaradi kršitve njene obveznosti po drugem odstavku 71. člena SZ-1. 11. Prvi odstavek 71. člena SZ-1 določa, da mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe (drugi odstavek 71. člena SZ-1).

12. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da ureditev upravnikovega dolžnostnega ravnanja po citirani zakonski določbi predpostavlja, da ima tretji veljavno sklenjeno pogodbo z etažnimi lastniki, ki slednje zavezuje storitve tretjemu plačati. V konkretnem primeru tožnica ni niti trdila, da je imela (kadarkoli) z etažnimi lastniki stavbe na naslovu Cesta v Rošpoh 20, Kamnica sklenjeno kakršnokoli pogodbo o upravljanju (glede skupne kotlovnice postaje UNP), temveč je njihovo obveznost in posledično obveznost toženke kot upravnika njihove stavbe utemeljevala zgolj na zakonski podlagi. Tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz zgoraj navedenega, ni ugotovilo obstoja pogodbene podlage obveznosti etažnih lastnikov in toženke kot upravnika. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča na temelju 71. člena SZ-1 pasivna legitimacija toženke v obravnavani zadevi ni podana.

13. Utemeljeno v tej zvezi pritožba izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje v utemeljitev pravilnosti svoje presoje zmotno sklicevalo na sodbo VSL I Cpg 256/2015 oz. je stališča iz navedene odločbe nekritično povzelo v osnovo (svoje) izpodbijane odločitve. Iz dejanskega stanja v citiranem primeru sodne prakse namreč izhaja, da je bila med tožečo stranko in etažnimi lastniki (zastopanimi po upravniku - toženi stranki) sklenjena dolgoročna kupoprodajna pogodba za zemeljski plin. Obstajala je torej pogodbena podlaga, ki je glede na določilo 71. člena SZ-1 upravniku nalagala dolžnostna ravnanja. Prav tako je pritrditi pritožbi, da primerljivejša sodna praksa(1) pritrjuje zgoraj izpostavljenemu stališču. 14. Ne glede na doslej navedeno pritožbeno sodišče še dodaja, da namen določbe drugega odstavka 71. člena SZ-1 ni v tem, da bi zaradi izostanka dolžnega ravnanja upravnika on po samem zakonu postal materialnopravni zavezanec za plačilo stroškov napram tretji osebi. Upravnik je na tej podlagi odgovoren (zgolj) odškodninsko, za ugotovitev takšne njegove odgovornosti pa so potrebne ustrezne trditve o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti, katerih pa, z izjemo trditev o protipravnosti ravnanja toženke kot upravnika, tožnica ni zadostno podala.

15. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi razlogom sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica v celoti krila stroške storitev mesečnega nadzora in kontrole postaje UNP in da so zato bili etažni lastniki na račun tožnice neupravičeno obogateni. Temu sicer gre pritrditi, vendar navedeno ne utemeljuje pasivne legitimacije toženke kot upravnika (saj se niti ne zatrjuje, da bi bil slednji neupravičeno obogaten), temveč utemeljuje pasivno legitimacijo samih etažnih lastnikov.

16. Že iz doslej obrazloženega izhaja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje zaradi napačne presoje o obstoju pasivne legitimacije toženke materialnopravno napačna, posledično pa je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče se zato do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

17. Pritožbeno sodišče je po navedenem ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predmetni sklep o izvršbi v naložitvenem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (šesta alineja 358. člena ZPP).

18. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo glede glavne stvari, je ponovno odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženka je v glavni stvari po pritožbenem preizkusu uspela v celoti, zato ji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v celoti gredo tudi potrebni stroški (155. člen ZPP) prvostopenjskega postopka. Ker tega zaradi narave odločitve na prvi stopnji ni storilo sodišče prve stopnje, je njene stroške sedaj odmerilo pritožbeno sodišče. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo – OT in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 toženki od priglašenih (list. priloga B2 spisa) gredo sledeči stroški postopka na prvi stopnji: - 200 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2015, - 150 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2016, - 200 točk za prvo glavno obravnavo dne 19. 5. 2016, - 11 točk za materialne stroške, - skupaj torej 561 točk, kar ob veljavni vrednosti odvetniške točke na dan odločanja (0,459 EUR) znese 257,49 EUR. K temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še 22% DDV na odvetniške storitve v višini 56,64 EUR, medtem ko plačilo kakršnekoli sodne takse v postopku na prvi stopnji iz podatkov spisa ne izhaja, zato iz tega naslova priznanje stroškov toženki ni mogoče. Skupaj priznani prvostopenjski stroški toženke, katere ji je dolžna povrniti tožnica, znašajo 314,13 EUR. V primeru zamude z izpolnitvijo je toženka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (četrti odstavek 458. člena ZPP) dalje do plačila.

19. Glede na neuspeh v pravdi tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP ter veljavni OT in ZST-1. 21. Ker je toženka s pritožbo uspela v celoti, ji je tožnica dolžna v celoti povrniti tudi priznane stroške pritožbenega postopka v višini 220,79 EUR (sestava pritožbe - 250 točk, materialno stroški - 5 točk, 22% DDV – 25,75 EUR, sodna taksa – 78,00 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1) : npr. VSL sodba I Cpg 464/2015 z dne 30. 9. 2015, VSL sodba I Cpg 1864/2014 z dne 7. 10. 2015.