Jedro

Dovoljenost oziroma legalnost objekta je njegova pravna lastnost, na katero sprememba lastništva ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom med drugim ugotovil, da je 5. 3. 2002 postala izvršljiva odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356.2-1426/98-ZM z dne 28. 9. 1999, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A. d.o.o., naloženo odstraniti objekt v gradnji, in sicer ob zadnjem inšpekcijskem pregledu dne 20. 9. 1999 že zgrajeno kletno etažo iz betonskih votlakov do višine 2,50 m na klasičnih pasovnih AB temeljih, v tlorisni izmeri 8,20 m x 10,50 m, na zemljišču s parc. št. 564 k.o. ..., na naslovu ..., in dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka). Poleg tega je inšpekcijskima zavezancema B.B. in družbi C. d.o.o. naložil, da sta dolžna v naknadnem roku štirih mesecev po vročitvi sklepa izpolniti obveznost iz navedene odločbe ter zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje, odločil pa je tudi, da bo v primeru, če zavezanca ne bosta izpolnila navedene obveznosti, opravljena upravna izvršba po pooblaščenem izvajalcu (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ navaja okoliščine, iz katerih izhaja izvršljivost inšpekcijske odločbe, ki v zadevi predstavlja izvršilni naslov, ter še, da je bilo na inšpekcijskih pregledih dne 17. 11. 2006 in 18. 12. 2009 ugotovljeno, da obravnavani objekt ni odstranjen, temveč je dokončan in se uporablja. Kot lastnika tega objekta sta v zemljiško knjigo vpisana B.B. in C. d.o.o., ki ju prvostopenjski upravni organ zato šteje za inšpekcijska zavezanca. Osebam, ki so se v postopku izkazale kot uporabniki prostorov v obravnavanem objektu, je prvostopenjski organ priznal status stranskih udeležencev.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ z v uvodu navedeno odločbe zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila inšpekcijska odločba, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, izdana inšpekcijskemu zavezancu A. d.o.o. Ta družba v času, ko je bil uveden izvršilni postopek, ni več obstajala, lastnika obravnavanega objekta pa sta po zemljiškoknjižnih podatkih B.B. in C. d.o.o. Ti osebi sta s pridobitvijo lastninske pravice prevzeli vse pravice in obveznosti v zvezi z obravnavanim objektom, zato morata nositi tudi posledice nezakonite gradnje in ju je v izvršilnem postopku treba šteti za inšpekcijska zavezanca. Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na konstitutivnost zemljiškoknjižnega vpisa in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Dodaja še, da se izvršilni naslov ne nanaša le na kletno etažo, temveč na celoten objekt, ki je ob zadnjem inšpekcijskem ogledu pred izdajo izvršilnega naslova sicer res obsegal šele kletno etažo, vendar je bil naknadno dokončan in ga je treba zato odstraniti v celoti.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom neustavno poseženo v njegovo lastninsko pravico. Meni, da je neustavno stališče toženke, da je prevzel lastnino z vsemi pravicami in obveznostmi, saj pojem prevzete obveznosti ne sodi med takšna razmerja, da se morebitna črna gradnja odvzame kupcu. Pod pojem obveznosti namreč ne spadajo postopki gradbenega dovoljenja, saj tožnik v postopku ni imel pravice do obrambe. Lastnina je bila kupljena „v dobri nameri“, v pogodbi ni bilo navedeno, da ne obstaja gradbeno dovoljenje. Ker tožnik ni bil v skladu z 22. členom Ustave RS vključena v postopek, pravnomočnost odločbe z dne 28. 9. 1999 ne učinkuje zoper njega. Pravica do kontradiktornega sodnega postopka (katerega značilnosti v nadaljevanju podrobno opisuje) je eden od najpomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic, zakon, ki odreja odstopanje od takega postopka, pa mora zadostiti zahtevam 22. člena Ustave. Ustavne pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, nikoli pa v primeru, če to ni dopustno po mednarodnem pravu. V takem primeru je sodišče dolžno sprožiti postopek pri Ustavnem sodišču. Z izpodbijanim sklepom je tožnik neustavno razlaščen, čeprav ni bil izveden zakonit postopek in čeprav ni dobil pravične odškodnine. Organ ni ugotovil dejanskega stanja, s sklepom Okrajnega sodišča z dne 7. 5. 2008 je tožniku dovoljena vknjižba predmetne nepremičnine, z odločbo Ministrstva za finance z dne 25. 8. 2009 pa mu je bil odmerjen tudi „davek za uporabo zemljišča“. Tožnik ima tudi uradno pogodbo o dobavi elektrike ter „uradni priklop medijskih sredstev“. Obravnavani objekt je torej v lastništvu tretje osebe, „v katero urad nima možnosti poseganj“.

Ker izpodbijani sklep določa, da mora bivši lastnik objekt postaviti v prvotno stanje, to pomeni uničenje tuje lastnine. Tudi iz odločb Ministrstva za okolje in prostor izhaja, da so vse zadeve bile „regularno urejene in da po pravnomočnosti navedenih odločb ni več dopustno stanje lastništva spreminjati“. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo (pravilno: sklep, op. sodišča) razveljavi (pravilno: odpravi, op. sodišča), podrejeno pa smiselno še, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Tožba ni utemeljena.

Bistvo tožbenih navedb je, da tožnik ni sodeloval v postopku pred izdajo inšpekcijske odločbe, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, zato naj bi ta odločba zanj ne ustvarjala nobenih pravnih posledic. To naj bi pomenilo, da pravne posledice za tožnika izvirajo izključno iz izpodbijanega sklepa, ki je bil – glede na tožnika – izdan brez podlage v izvršilnem naslovu.

V zadevi ni sporno, da sta bila v času izdaje izpodbijanega sklepa tožnik in B.B. zemljiškoknjižna lastnika obravnavanega objekta.

Sodišče se strinja z odločitvijo toženke, da je treba kot zavezance za izvršitev inšpekcijske odločbe obravnavati osebe, ki so bile v času izdaje izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižne lastnice obravnavane nepremičnine, torej tožnika in B.B. Toženka je to svojo odločitev ustrezno obrazložila in pravilno oprla na določbo prvega odstavka 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), podatke iz uradne evidence ter na določbe Zakona o zemljiški knjigi, ki določajo posledice vpisa pravice v zemljiško knjigo. Sodišče se z razlogi, v tem pogledu navedenimi v obrazložitvi prvostopenjskega in posebno drugostopenjskega upravnega akta strinja, zato mu ni treba navajati nadaljnjih razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar pa glede na tožbene navedbe dodaja še: Tudi s stališča dovoljenosti gradnje oziroma pravnega položaja obravnavanega objekta se sodišče v celoti strinja s stališčem toženke, da je zavezanec za izvršitev inšpekcijske odločbe (v tej zadevi izvršilnega naslova) tudi pravni naslednik osebe, ki je v postopku pred izdajo izvršilnega naslova imela položaj pasivne stranke. Vprašanje, ali obravnavani objekt predstavlja nedovoljeno gradnjo, je namreč vezano izključno na okoliščino, ali je bila njegova gradnja dovoljena z ustrezno upravno odločbo ali neposredno na podlagi zakona. To pomeni, da je dovoljenost gradnje vezana na objekt in ne na njegovega vsakokratnega lastnika. Povedano drugače: dovoljenost oziroma legalnost obravnavanega objekta je njegova pravna lastnost, na katero sprememba lastništva ne more vplivati.

Prenos lastninske pravice sam po sebi torej ne more povzročiti, da bi nedovoljena oziroma nelegalna gradnja postala dovoljena oziroma legalna, objekt pa je prenesen na kupca tak, kakršen je, torej kot nedovoljena gradnja. Ta nedovoljenost gradnje lahko v razmerju do pravnega posla predstavlja kvečjemu pravno napako, ki pa je stvar razmerja med pogodbenimi strankami in v nobenem primeru nima vpliva na javnopravni status objekta. To stališče je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso tukajšnjega sodišča (prim. npr. sodbo I U 667/2010 z dne 23. 12. 2010).

V obravnavani zadevi je bila nedovoljenost gradnje ugotovljena z izvršljivo inšpekcijsko odločbo (izvršilnim naslovom), nadaljnji prenosi lastništva objekta pa v skladu z gornjo obrazložitvijo niso mogli vplivati na vsebino izvršilnega naslova glede naložene obveznosti, niti niso mogli za pridobitelje lastninske pravice ustvariti procesnih pravic v (pravnomočno končanem) postopku pred njegovo izdajo.

Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).