Jedro

Sklep o zavrnitvi doktorske disertacije predstavlja del postopka ocenjevanja, kar je opravilo strokovne narave in nima značaja odločanja o upravni stvari, saj sprejetje doktorske disertacije oziroma negativna ocena doktorske disertacije ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Zoper oceno senata, kot opravilo strokovne narave, tudi ni zagotovljeno sodno varstvo po določbi 71. člena ZViS, saj je po tej določbi zagotovljeno sodno varstvo le v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.9.2006 (1. točka izreka), zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka) in sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 292,74 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa, pod izvršbo (3. točka izreka). Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom potrdila poročila članov komisije za oceno doktorske disertacije z naslovom: „Razmerje ...“, ki jo je oddal tožnik in odločila, da se tožnikova doktorska disertacija zavrne.

2. Po presoji sodišča prve stopnje izpodbijani akt ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ne gre za dokončni posamični akt iz drugega odstavka 1. člena ZUS v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZUS. Sklicuje se na določbe 33., 65. in 71. člena Zakona o visokem šolstvu - ZViS (Ur. l. RS, št. 119/2006 – UPB) in določbe 135. do 161. člena Statuta Univerze v Mariboru (Ur. l. RS, št. 115/2004).

3. Tožnik je zoper navedeni sklep prvostopnega sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ima izpodbijani sklep na podlagi 146. člena Statuta Univerze v Mariboru naravo dokončnega posamičnega akta, saj zavrnjene doktorske disertacije ni mogoče ponovno predložiti za pridobitev doktorata znanosti. Ker v postopku ocene doktorske disertacije kandidatu ni zagotovljeno varstvo njegovih interesov, je izpodbijani akt treba razumeti kot akt po tretjem odstavku 1. člena ZUS. V postopku so mu bile z nezakonitimi dejanji odgovornih oseb kršene ustavne pravice iz 60, 22. in 57. člena Ustave RS. Dokaze o tem je predložil že tožbi. Da je upravni spor dopusten, izhaja tudi iz določbe 71. člena ZViS. Takšno je tudi stališče Ministrstva za visoko šolstvo, ki ga je z dopisom dne 29. 11. 2006 napotilo na upravni spor. Od sodišča ne zahteva vsebinske presoje disertacije, temveč ugotovitev nezakonitosti postopka za pridobitev doktorata znanosti. Meni, da v tem postopku ne gre za oceno v smislu ocenjevanja, temveč za pravico pridobiti ustrezen znanstveni naslov, skladno z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih. Z izpodbijanim sklepom pa je bilo poseženo v to njegovo pravico, kot tudi v njegove ustavne pravice in v pravico do uporabe znanstvenega naslova, kar omogoča boljše zaposlitvene možnosti, družbeni ugled kot tudi določene materialne koristi - dodatek k plači po Kolektivni pogodbi o javnem sektorju. Zato se ne strinja s stališčem sodišča, da z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o njegovi pravici. Izpodbija tudi sklep o stroških. Meni, da je uspeh v pravdi vezan na izdajo sodbe. V tej zadevi pa sodišče ni meritorno odločalo o tožbi in ni izvajalo dokazov, zato ni podlage za uporabo 23. člena ZUS. Ker je bila tožba zavržena, bi morala vsaka stranka nositi svoje stroške postopka. Tako razlago uspeha v pravdi potrjuje tudi ureditev po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

4. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka strinja z odločitvijo sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

K 1. točki:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, ki je veljal v času vložitve tožbe, odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. O zakonitosti drugih aktov pa le, če to določa zakon. Po tretjem odstavku 1. člena odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Vrhovno sodišče se strinja s presojo upravnega sodišča, da izpodbijani akt ni upravni akti in ne drugi akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in to zaradi razlogov, ki jih je navedlo upravno sodišče. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sklep o zavrnitvi predložene disertacije, predstavlja del postopka ocenjevanja. Postopek ocenjevanja pa je strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, torej opravilo strokovne narave, za katerega se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP ne uporabljajo. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih odločbah, kot na primer v sklepih I Up 1229/2002 z dne 23. 10. 2002, I Up66/2004 z dne 13. 2. 2008, I Up 1240/2006 z dne 14. 1. 2009 in I Up 28/2009 z dne 28. 1. 2009. Akt, ki se izpodbija, pravilno ni bil izdan na podlagi ZUP in se nanj ne sklicuje niti v obrazložitvi, ker za to ni bilo podlage. Z izpodbijanim sklepom se ni odločalo o kakšni pravici ali koristi s področja upravnega prava, ki bi jo zakon varoval tožniku, saj ocena senata, za kar v zadevi gre, ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Da zoper oceno o doktorski disertaciji sodno varstvo v upravnem sporu ni zagotovljeno po določbi 71. člena Zakona o visokem šolstvu - ZViS, je tožniku s pravilnimi razlogi, s katerimi se Vrhovno sodišče strinja, pojasnilo že upravno sodišče. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je po določbi 71. člena ZViS sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta, kar pa ocena senata o zavrnitvi doktorske disertacije ni.

8. Pritožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi ne gre za oceno, temveč za pravico pridobiti in uporabljati ustrezen znanstveni naslov in s tem boljšo zaposlitev, ugled v družbi in torej za odločanje o tožnikovi pravici oziroma koristi, ni utemeljen. Vsako izobraževanje na višjih strokovnih šolah in na visokošolskih zavodih je namenjeno pridobitvi strokovnega in znanstvenega naslova in s tem pravicam, ki iz teh naslovov izhajajo. Vendar pa lahko strokovni oziroma znanstveni naslov pridobi le tisti, ki uspešno zaključi predpisan študijski program, ki je določen za posamezen strokovni oziroma znanstveni naslov. Zato bi bilo po presoji Vrhovnega sodišča v pravico pridobiti in uporabljati znanstveni naslov poseženo le v primeru, če bi se osebi, ki je uspešno zaključila predpisani študijski program, odrekla pravica do strokovnega oziroma znanstvenega naslova. Ali je študijski program zaključen uspešno, pa je odvisno od ocen, ki so dane v postopku ocenjevanja, kar pa je, kot že navedeno, opravilo strokovne narave.

9. Vrhovno sodišče se tudi strinja s presojo upravnega sodišča, da tožba ni bila vložena po tretjem odstavku 1. člena ZUS. V tožbi, vloženi po tretjem odstavku 1. člena ZUS, je treba navesti, v katere ustavne pravice posameznika se posega z izpodbijanimi akti. Če bi tožnik želel sodno varstvo po navedeni določbi, bi moral vložiti tožbo s tako vsebino, česar pa ni storil, kot je pravilno ugotovilo upravno sodišče. Enako velja tudi za tožbo, vloženo zaradi nezakonitih dejanj, s katerimi bi se posegalo v ustavne pravice. Ker sodišče odloča le v mejah tožbenega zahtevka, tožnik pa zahtevka na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS ni postavil, zahteval je le odpravo izpodbijanega akta, se tudi v pritožbi ne more uspešno sklicevati na poseg v ustavne pravice v smislu tretjega odstavka 1. člena ZUS.

10. Na drugačno odločitev sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati niti sklicevanje tožnika na stališče Ministrstva za šolstvo, saj napačen pravni pouk tožniku ne more zagotoviti več procesnih pravic, kot mu jih daje zakon.

11. Tožnik izpodbija tudi izrek o stroških postopka v delu, v katerem mu je naloženo plačilo stroškov tožene stranke, vendar po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeno.

12. Zakon o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št.105/2006), ki je začel veljati 1. 1. 2007, v prehodnih in končnih določbah v 104. členu določa, da se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe ZUS, kolikor ni v členih 105 do 107 tega zakona drugače določeno. V obravnavanem primeru se je postopek v upravnem sporu začel z vložitvijo tožbe dne 17. 12. 2006, torej pred začetkom veljave ZUS-1 in je tako za odločitev o stroških postopka treba uporabiti določbe ZUS. Upoštevati pa je treba tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-68/2004 z dne 6. 4. 2006, s katero je Ustavno sodišče delno razveljavilo tretji odstavek 23. člena ZUS, ki je določal, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, zaradi česar ni več izrecno in posebej urejena povrnitev stroškov v sporu o zakonitosti posamičnega akta. Ker ZUS v prvem odstavku 16. člena določa, da se za vprašanje postopka, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporablja določbe ZPP, delna razveljavitev tretjega odstavka 23. člena ZUS pomeni, da se tudi pri sporih o zakonitosti posamičnega akta odloči o stroških postopka po določbah ZPP. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi o stroških postopka v skladu z določbo ZPP upoštevalo uspeh v postopku. Ker je sodišče prve stopnje stroške tožene stranke tudi pravilno odmerilo (v skladu z Odvetniško tarifo), čemur tožnik niti ne ugovarja, njegova pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki:

14. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1).

15. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, z ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča, zaradi tega stroški za njegovo vložitev po presoji Vrhovnega sodišča niso bili potrebni in je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da tudi tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.