Jedro

Mandatar odgovarja mandantu za škodo, če ga ni z ustrezno skrbnostjo opozoril na tveganost posla, kolikor mandat s takšnim tveganjem ni že sam računal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v prvem in tretjem odstavku izreka) razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. VIII I 838/94-2 z dne 6.4.1994, v veljavi v delu, s katerim je tožencu naloženo, da v roku 8 dni plača tožnici znesek 2.136.312,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1994 dalje ter 27.653,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1994 dalje. V preostalem delu 1. točke izreka je sodišče prve stopnje navedeni sklep razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo še, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 131.097,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1998 dalje. Zoper tako sodbo se je v delu, v katerem je v pravdi izgubil, zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče svojo odločitev opira na pogodbeno razmerje, vzpostavljeno s pogodbo o sodelovanju z dne 26.8.1992, ter še dve pogodbi o avtorskem delu. Prva pogodba je bila prekinjena konec leta 1992 in toženec za tožnico ni delal, dokler je ni njen direktor aprila 1993 poklical in prosil, naj pregleda prošnjo družbe D. d. o. o. za posojilo. Toženec je pri finančnem svetovanju ravnal skrbno, ni pa prevzel rizika za ravnanje tretjih. Nadalje sodišče napačno zaključuje, da toženec ni storil vsega, kar bi moral kot dober gospodar, da do škodljivih posledic zaradi nevračila posojila ne bi prišlo. Iz bilance uspeha za družbo D. d. o. o. je bilo razvidno, da je družba leto 1992 zaključila pozitivno, ker pa toženec ni bi v celoti prepričan v možnost vračanja posojila, je direktorju tožnice predlagal, naj da posojilo le v višini 1 milijona SIT. Dodatni kredit v višini 2 milijonov SIT je tožnica odobrila družbi brez tožnikovega posredovanja. Na njegov predlog je tožnica zahtevala zavarovanje z bianco akceptnimi nalogi, druga zavarovanja pa niso bila možna. O družbah D.in G. je toženec priskrbel vse potrebne podatke in tožnico opozoril, da je posel rizičen, vseh možnosti negativnega poslovanja obeh družb pa ni mogel predvideti. Vzročna zveza med svetovanjem in škodo je bila pretrgana. Aprila 1993 je družba D. poslovala v normalnih okvirih, šele od maja do junija in nato od avgusta je prišlo do blokade njenega računa. Poslovni rezultati obeh družb so bili popolnoma nepredvidljivi in zanje ni mogoče naložiti odgovornosti tožencu. Ni utemeljen očitek, da bi toženec lahko zahteval podatke o premoženju obeh družb, planu poslovanja in predlagal ustrezno zavarovanje. Če bi imeli družbi kakršnokoli premoženje, bi za kredit zaprosili banko po ugodnejši obrestni meri. Tega se je tožnica zavedala in je poslovno tvegala, za kar ne more odgovarjati toženec. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnica odgovorna za škodo do ene tretjine in ne v celoti. Tožeča stranka tudi ni storila vsega za izterjavo svoje terjatve od posojilojemalcev. Za njune obveznosti je osebno odgovoren njun ustanovitelj in direktor. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga, da se zavrne kot neutemeljena. Navaja, da toženec v pritožbi ne navaja ničesar novega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica ni brez toženčevega soglasja sklenila nobenega posla. Le toženec je natančno poznal razmere pri družbah D. in G. in je kljub vprašljivosti vračanja posojila tožnico nagovori k sklenitvi novih posojilnih pogodb. Sama tožnica nima posebnega finančnega znanja, toženec pa ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi doslej izvedenih dokazov ugotovljenega dejanskega stanja pravilno kvalificiralo razmerje med strankama kot pogodbo o naročilu (mandat). Vendar pa ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) za presojo toženčeve pogodbene odškodninske odgovornosti. Na podlagi določb 751. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) mora prevzemnik naročitelja opozoriti na škodljivost dobljenih navodil, če pa naročitelj ni dal določenih navodil, mora prevzemnik posel opraviti kot dober gospodar. Glede na toženčeve navedbe bi moralo sodišče ugotoviti, ali je tožnico opozoril na tveganje pri sklepanju posameznih posojilnih pogodb z družbama D. in G. oziroma, ali se je tega tveganja tožnica sama zavedala in bi posel sklenila ne glede na tožnikova opozorila, četudi bi ta ravnal s potrebno skrbnostjo. Še posebej je to vprašanje ostalo nerazjasnjeno v zvezi z navedbo, da je toženec pri sklenitvi prve v vrsti posojilnih pogodb z družbo D. tožnici svetoval, naj ji odobri le posojilo v višini 1 milijona SIT, medtem ko je nadaljnje pogodbe sklepala brez njegovega sodelovanja. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo predvsem ponovno zaslišati stranki in ugotoviti, ali je toženec tožnico seznanil s položajem obeh posojilojemalk vsaj, kolikor mu je bil znan. Kakšno je bilo natančno njegovo sodelovanje pri sklenitvi vsake od posojilnih pogodb posebej in v kakšni meri se je zavest o tveganju pri toženi stranki in s tem njena soodgovornost za škodo morda povečevala prav zato, ker sta posojilojemalki sklepali vedno nove posojilne pogodbe. Šele nato bo sodišče prve stopnje lahko odločilo, ali je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici, in če je, ali je deljena odgovornost podana v za toženca ugodnejšem razmerju. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni posebej odgovarjalo, ker je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti že iz zgornjih razlogov, sodišče prve stopnje pa bo v novi sodbi v vsakem primeru moralo ponovno navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 166. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.