Jedro

Dejstvo, da starša težko vzpostavita konstruktivno starševsko sodelovanje, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da bo otrok verjetno ogrožen, če ne bo takoj zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Šele po izvedenem postopku, katerega namen je ugotoviti relevantne okoliščine primera z zadostno stopnjo prepričanja, da bo mogoče sprejeti ne le začasno, pač pa tudi dokončno odločitev, se bo sodišče odločilo za eno izmed oblik izvrševanja vzgoje in varstva obeh otrok (zaupanje otrok enemu ali drugemu staršu ali v skupno varstvo in vzgojo).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se stiki, določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 000/2017, začasno spremenijo tako, da otroka A. A., roj. 2012, in B. B., roj. 2013, pri vsakem od staršev izmenično preživita teden dni, in sicer prehajata od enega do drugega starša v petek po pouku (točka I izreka); za primer kršitve izdane začasne odredbe določilo denarno kazen 500 EUR, ki se bo izterjala po uradni dolžnosti in hkrati izrekla nova, višja denarna kazen za primer kršitve začasne odredbe (točka II izreka); zavrnilo predlagateljev predlog za začasno zaupanje otrok v varstvo in vzgojo ter kar je predlagatelj še zahteval (točka III izreka); zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe (točka IV izreka); odločilo, da začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka postopka in da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (točki V in VI izreka).

2. Pritožujeta se oba udeleženca postopka, oba uveljavljata vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge.

3. Predlagatelj pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da izda sklep o začasni odredbi, na podlagi katere se bosta otroka začasno zaupala v vzgojo in varstvo njemu, z mamo (nasprotna udeleženka) pa imela stike. Sodišču očita, da ni v celoti sledilo koristim otrok. Spregledalo je okoliščine, ki so privedle do ogrožujočega stanja otrok. Zgolj dejstvo, da sta otroka navezana na mater in sta z njo do konca oktobra 2023 preživela več časa, ne zadostuje za zaključek, da je pravilno in v korist otrok, da preživita enako časa z vsakim staršem. Vzgojni pristopi nasprotne udeleženke so privedli tako daleč, da je bila potrebna urgentna psihiatrična pomoč za B. B. Takrat je oba otroka sprejel k sebi, B. B. psihično stabiliziral, mu pomagal nadoknaditi manjko v šoli, vzpostavil novo rutino, ki je bila usmerjena v odvajanje od zasvojenosti z računalnikom in stanje otrok se je bistveno izboljšalo. Tudi stiki z mamo so se vzpostavili. Sodišče je deloma prezrlo oziroma napačno interpretiralo mnenje CSD. Da je korist otrok, da imata čim več stikov z obema staršema, ne vodi do zaključka, da otroka preživita natanko enako časa pri obeh starših. V izvedenem dokaznem postopku tako ni podlage za odločitev, da se vzpostavi režim preživljanja pri obeh starših po sistemu teden - teden. Treba je presojati in upoštevati starševske sposobnosti nasprotne udeleženke in za starša, za katerega so izkazani manj primerni, celo škodljivi vzgojni pristopi, je potrebna bolj skrbna presoja pri določitvi stikov. Opozarja, da sodišče ni zaslišalo udeležencev postopka. Ker sta bila v času, ko sta bila zaupana izključno nasprotni udeleženki, otroka ogrožena in so izkazane zmanjšane starševske kapacitete nasprotne udeleženke, ki ne prepoznava potreb in koristi otrok in ni ukrepala, dokler ni bilo skoraj prepozno, je zmotna odločitev glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe za začasno dodelitev otrok v varstvo in vzgojo očetu. Vzgojne reakcije mame niso le neustrezne, ampak so tako pasivne in permisivne, da močno škodijo otrokoma.

4. Nasprotna udeleženka navaja, da je potreben restriktiven pristop, saj je razmerje že urejeno s pravnomočno sodno odločbo, izpodbijani sklep pa ob ugotovitvi, da otroka pri mami nista ogrožena, širi obseg stikov z očetom do te mere, da de facto uvaja skupno varstvo in vzgojo otrok. Takšna začasna odredba ima (pre)velik neposreden vpliv na končno odločitev, še zlati, ker predlagatelj otroka samovoljno zadržuje pri sebi in preprečuje oziroma omejuje stike z mamo ter tudi dostop do informacij. Rezultat izdane začasne odredbe tako ni preprečitev ogroženosti otrok, pač pa predlagatelju omogoča še večji maneverski prostor za izpodbijanje vloge mame in boljši izhodiščni položaj v tem postopku. Cilj, da imata otroka stike z obema staršema, je uresničen že s pravnomočno sodbo in bi moralo sodišče slediti njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ter predlagatelju naložiti, da otroka vrne mami, sam pa izvaja stike v obsegu, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe. Ugotovitve sodišča o vrsti ogroženosti otrok in vzrokih za ogroženost so zmotne in v nasprotju z določbo 157. člena Družinskega zakonika (DZ). Dejanski vzrok ogroženosti otrok ni v tem, kar med staršema ni možno dogovarjanje glede izvajanja stikov, pač pa v tem, da predlagatelj ravna samovoljno. Ni se držal sodne odločbe o stikih in je B. B., ki je utemeljeno odklanjal stike z njim, pripeljal v akutno stisko ter to izkoristil kot podlago za predlog, ki se obravnava v tej zadevi. Sodišče je imelo dovolj časa, da bi na razpisanem naroku izvedlo predlagano zaslišanje nasprotne udeleženke in zdravnice C. C. S tem bi razjasnilo, da je predlagatelj zelo podlo izrabil otrokovo stisko, ki jo je z nakupom računalnika, igric in prevzemom starševskega nadzora nad računalnikom ter hkratnim pritiskom za izvajanje stikov ustvaril prav on, ter tudi, da predlagatelj glede B. B. zdravljenja ravna samovoljno in v nasprotju s priporočilom zdravnice, ki je poudarjala, da oče mame ne sme izključevati in da mora mati imeti stik z otrokom. Dovolj časa je sodišče imelo tudi, da bi pribavilo vso B. B. medicinsko dokumentacijo in elektronsko korespondenco predlagatelja z zdravstvenimi institucijami. Z njenim zaslišanjem bi se potrdilo, da predlagatelj izvaja nasilje nad njo, otroka sta del tega in zato žrtvi predlagateljevega nasilja. Zaslišanje bi bilo potrebno še toliko bolj, ker CSD ni skrbno izdelal mnenja, saj ni zaznal, da ji predlagatelj omejuje stike in dostop do informacij o vzgojnih ukrepih in zdravstvenih obravnavah otrok, pač pa je nestrokovno nasedel trditvam predlagatelja o superiornosti njegovega vzgojnega pristopa. Stališče sodišča, da je mnenje nepristransko, strokovno in ustrezno obrazloženo je zgolj floskula. Sodišče bi moralo samo presoditi, ali je podana ogroženost otrok po kriterijih iz 157. člena DZ in iz katerega vzroka. Ob celovitem upoštevanju vse razpoložljive listinske dokumentacije, trditev in izpoved strank, bi se izkazalo, da je vir ogrožanja predlagateljevo ravnanje in da ni nobene podlage, da se mu začasno odredbo izboljšujejo izhodišča za sodni postopek, ki ga je predlagatelj sprožil po temeljiti pripravi okoliščin. Predlagatelj ne podpira odnosa otroka z materjo, kar dokazuje, da mu resno primanjkuje ustreznih starševskih zmožnosti.

5. Oba udeleženca sta odgovorila na pritožbo drugega udeleženca postopka. Oba se sklicujeta na svoje pritožbene navedbe in zavračata pritožbene navedbe nasprotne stranke ter predlagata, da višje sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne, ugodi pa njegovi pritožbi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Začasna odredba je eden od ukrepov za varstvo koristi otroka (159. člen DZ); izda se, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ) in je mogoče ogroženost odpraviti z njeno izdajo. Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča.1 Stališče obeh udeležencev postopka o tem, kaj je za otroka bolj koristno, torej niso relevantna, zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne bo podrobneje odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

8. Skladno s 100. členom ZNP-1 se tudi v postopkih za varstvo koristi otrok postopek za izdajo začasne odredbe vodi po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kar pomeni, da je postopek sumaren in hiter, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih. Glede na to sodišče izvede le toliko dokazov, da s stopnjo verjetnosti ugotovi za sprejem odločitve o začasni ureditvi razmerij med staršema in otroki relevantna dejstva, to je, ali je otrok ogrožen v smislu 157. člena DZ. V obravnavani zadevi je to sodišče prve stopnje storilo. Dejstva, ki kažejo na ogroženost B. B., so izkazana; v resnici niti sporna niso. Ni sporno, da je B. B. večino časa preživel za elektronskimi napravami, nehal je hoditi v šolo, bil je depresivnega razpoloženja, prekomerno se je zredil, ob poskusu mame, da bi mu omejila rabo elektronskih naprav, je reagiral z agresivnim vedenjem in bil zato 28. 10. 2023 z reševalnim vozilom prepeljan na psihiatrično kliniko, od koder ga je v soglasju z zdravnico in mamo odpeljal oče k sebi domov. Dejstvo je, da je komunikacija med udeležencema postopka slaba. Očitno je, da udeleženca soglašata s tem, da otroka zaradi medsebojne navezanosti živita skupaj. Sicer pa ima težave v šoli in komunikaciji tudi A. A., kar pritožbi ne problematizirata.

9. Glede na opisano psihofizično stanje B. B. ni dvoma, da je ogrožen: ima vedenjske, čustvene in druge težave, ki povzročajo škodo njegovemu zdravju in razvoju. V primeru ugotovljene ogroženosti otroka je dolžnost države, da nemudoma ukrepa in izreče enega od ukrepov za varstvo koristi otrok iz 159. člena DZ. Ker je sodišče enkrat že odločilo o zaupanju A. A. in B. B. v varstvo in vzgojo ter stikih, lahko določen režim spremeni le, če je to potrebno za odpravo ali vsaj omilitev ogroženosti otroka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru sprememba nujna, je pravilna. Kako bo (drugače) uredilo razmerja v razpadli družini, mora presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri ugotavljanju teh mu pomaga strokovna institucija - CSD. Njegova naloga je, da sodišču posreduje ugotovitve o dejstvih in okoliščinah, za ugotovitev katerih je potrebno posebno znanje, ki ga imajo strokovni delavci CSD. Ker gre za mnenje strokovnjakov, ima poročilo in mnenje CSD posebno dokazno vrednost: skladno s 108. členom ZNP-1 se upošteva kot izpovedba osebe, ki ima posebno strokovno znanje. Sodišče je mnenje in dopolnitev mnenja CSD vročalo udeležencema, tako da sta se o njem lahko izjasnila. Pripombe na ugotovitve in mnenje CSD je pri odločanju o predlaganih začasnih odredbah obravnavalo in pravilno presodilo, da z njimi ugotovitve CSD niso izpodbite. CSD je mnenji podkrepil z zapisi izjav udeležencev, poročili šole in psihiatrinje, ambulantnim izvidom za B. B., zapisom psihološkega pogovora z obema otrokoma in ugotovitvami ob obisku otrok in staršev na domovih obeh staršev. Ugotovitev sodišča o uporabnosti mnenja CSD, ker je strokovno in ustrezno obrazloženo, tako ni le floskula. Zato zaslišanje udeležencev in izvedba drugih dokazov v tej fazi postopka še niso bili potrebni.

10. Dejstva, ki izhajajo iz poročil in mnenj CSD, z vidika materialnega prava presodi sodišče. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu to storilo pravilno. Ni prezrlo okoliščin, ki izhajajo iz mnenja CSD z dopolnitvijo, pa tudi očitki pritožb, da ni ugotavljajo vzroka, ki je povzročil B. B. ogroženost, ne držijo. Ker je varstvo in vzgojo B. B. dalj časa pred izbruhom težav, ki so zahtevale psihiatrično obravnavo, izvajala le mama in z očetom niti stikov ni imel, se na prvi pogled zdi, da je za psihofizično stanje B. B. odgovorna ona. Mnenje CSD pa tega ne potrjuje, pač pa utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da sta za otrokovo stisko odgovorna oba starša, ki krivdo za ogroženost B. B. pripisujeta drug drugemu, namesto da bi vzpostavila vsaj toliko in takšno komunikacijo, da bi preprečila sinovo zatekanje v virtualni svet. Višje sodišče v zvezi s tem pripominja, da tudi še iz pritožb in odgovorov na pritožbo izhaja, da starša za nastalo situacijo le obtožujeta drug drugega. Pri tem spregledata, da mora tisti od staršev, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike z nerezidenčnim staršem in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z njim, starš, ki izvaja stike, pa mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka (drugi odstavek 141. člena DZ). Udeleženca nista ravnala skladno s to zakonsko določbo. Nasprotna udeleženka bi si morala kot odgovoren starš prizadevati, da B. B. ohrani stike z očetom. K temu jo je zavezovala tudi pravnomočna sodba. Predlagatelj pa je imel izvršilni naslov za izvajanje stikov z otrokoma in to, kar navaja v zvezi s predlogom nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe (da bi lahko (ponovni) stik z otrokoma dosegla z izvršbo na podlagi pravnomočne odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo njej), velja tudi zanj: stik z otrokom bi lahko dosegel z izvršbo, a niti poskusil ni. Predlagatelj ni z ničemer izkazal, da je podpiral nasprotno udeleženko v prizadevanjih, da bi B. B. omejila uporabo računalnika.

11. Opisano narekuje sodišču, da ogroženost otrok odpravi oziroma vsaj omili s takim ukrepom za varstvo koristi otrok, ki bo omogočil večji vpliv obeh staršev na vzgojo otrok. Ugotovitev v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da noben od staršev ne ogroža B. B. in A. A., je le navidezno protislovna s predhodno ugotovitvijo o ogroženosti B. B. Obrazložitev v točki 14 izpodbijanega sklepa se ne nanaša na ugotavljanje ogroženosti otroka v smislu 157. člena DZ, pač pa na zmožnost udeležencev skrbeti za svoja otroka. Zaključek, da otrok noben ne ogroža, v resnici pomeni, da je z verjetnostjo izkazano, da imata oba ustrezne starševske sposobnosti in zmožnosti. Ko pa je tako, ni zakonske podlage za izdajo začasne odredbe, s katero bi se otroke še pred zaključkom postopka zaupalo v varstvo in vzgojo le enemu staršu. Dejstvo, da starša težko vzpostavita konstruktivno starševsko sodelovanje, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da bo otrok verjetno ogrožen, če ne bo takoj zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Šele po izvedenem postopku, katerega namen je ugotoviti relevantne okoliščine primera z zadostno stopnjo prepričanja, da bo mogoče sprejeti ne le začasno, pač pa tudi dokončno odločitev, se bo sodišče odločilo za eno izmed oblik izvrševanja vzgoje in varstva obeh otrok (zaupanje otrok enemu ali drugemu staršu ali v skupno varstvo in vzgojo). Ker je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da imata oba udeleženca primerne starševske kapacitete in ustrezne pogoje za bivanje obeh otrok, ker imata do stikov oziroma preživljanja časa z otroki starša enakovredno pravico (prvi odstavek 141. člena DZ), B. B. zasvojenost pa se je do trenutka tako umirila, da funkcionira doma in v šoli, je odločitev sodišča, da otroka začasno preživljata čas z vsakim staršem izmenjaje po en teden, materialnopravno pravilna. Odločitev je tudi skladna z mnenjem CSD, ki je v dopolnitvi mnenja dne 22. 1. 2024 pojasnil, da imata otroka dober odnos z obema staršema in je v korist otrok, da imata čim več stikov z obema staršema. Sodišče opozarja starša, da lahko sama največ storita za svoja otroka, in sicer tako, da prenehata z obtoževanjem drug drugega in svoje napore usmerita v konstruktiven dialog glede vzgoje B. B. in A. A. 12. Predlagatelj v pritožbi zavajajoče navaja, da je odločitvi sodišča botrovalo zgolj dejstvo, da sta otroka navezana na nasprotno udeleženko in da sta z njo do konca oktobra 2023 preživela več časa. Tudi njegove trditve, da je B. B. potreboval urgentno psihiatrično pomoč le zaradi vzgojnih pristopov nasprotne udeleženke, podatki spisa ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je mnenje CSD interpretiralo pravilno.

13. Potem, ko je bila potrebna urgentna psihiatrična pomoč B. B., je predlagatelj otroka odpeljal k sebi v soglasju z nasprotno udeleženko in je njeno vztrajno očitanje samovolje predlagatelju mogoče označiti kot sprenevedanje. Da ji predlagatelj onemogoča dostop do informacij o otrocih, je le trditev nasprotne udeleženke, ki je podatki spisa ne potrjujejo. Tudi trditev, da oče otrokoma onemogoča stike z mamo, je zgolj njena percepcija. Otroka le začasno nista imela osebnega stika z njo, in sicer potem, ko se je B. B. znašel v hudi stiski in bil urgentno prepeljan v bolnišnico, takrat je bil do mame tudi agresiven, ona pa vzgojno nemočna in je poklicala očeta. Od takrat, ko se je B. B. psihično stanje stabiliziralo, pa oče soglaša, da sta otroka tudi pri mami. V takih okoliščinah mu ni mogoče utemeljeno očitati, da zlorablja stisko otroka za njegovo odtujitev od mame. Zakaj naj bi B. B. utemeljeno odklanjal stike s predlagateljem, nasprotna udeleženka ni pojasnila. Prav tako ni konkretiziranih navedb o nasilju predlagatelja nad njo v prisotnosti otrok. Pravica do izjave v postopku ji je bila zagotovljena. Vročene so ji bile vse vloge in listine, nanje je lahko odgovorila in sodišče je odgovorilo na njene relevantne navedbe. Zaslišanje zdravnice ni bilo potrebno, saj relevantna dejstva izhajajo iz medicinske dokumentacije in mnenja CSD. Poročila CSD in šole izkazujejo uspešnost vzgojnih metod predlagatelja, saj od kar otroka preživita večino časa z njim, nimata več toliko težav, kot sta jih imela. Navedeno ovrže navedbe nasprotne udeleženke o pomanjkanju ustreznih starševskih zmožnosti predlagatelja. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice, da naj bi izdana začasna odredba predlagatelju nudila prednost v nadaljnjem postopku, saj bosta oba starša z otrokoma preživela enako časa. Najbolj verjetno je, da se bo na ta način obema omogočilo vzpostaviti ustrezen stik z otrokoma in s tem vzgojni vpliv na njiju.

14. V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Ker tudi uradoma upoštevnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni, je višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

15. Ker so stroški, ki nastanejo med postopkom za izdajo začasne odredbe, del stroškov postopka, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 N. Pogorelčnik Vogrinc v: Komentar Družinskega zakonika, B. Novak (red.), izdal Uradni list Republike Slovenije v Ljubljani leta 2019, stran 514.