Jedro

Med prejeta javna sredstva spadajo vsa nepovratna sredstva, tako državna kot sredstva EU. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da sredstev, prejetih iz naslova EU, ne bi smeli šteti med nepovratna sredstva, ki zmanjšujejo sporno subvencijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A.(v nadaljevanju: sončna elektrarna), dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje, iz 2. alinee četrtega odstavka 64. n člena Energetskega zakona (EZ). Predmetna naprava se uvršča med sončne elektrarne, njena nazivna električna moč znaša 43,20 kW. uvršča se v razred referenčnih stroškov „3.1. Referenčni stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah 2009“ in velikostni razred Mikro v skladu s prilogo I. Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uredba, Uradni list RS, št. 37/09 z dne 18. 5. 2009 s spremembami 53/09, 68/09, 76/09). Dodeljena podpora (nespremenljiv del referenčnih stroškov) se zaradi prejema nepovratnih sredstev za razvoj podeželja iz naslova "Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti" (razvoj podeželja, ukrep 311) adekvatno zniža za 164,44 EUR/MVh. Podpora se dodeli za obdobje 180 mesecev, zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe. S to odločbo se razveljavi začasna odločba št. 135-05-0132/00521/28/2009 z dne 21. 7. 2009. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z odločbo, št. 33150-8/2008/11 z dne 15. 1. 2009 tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev. To pomeni, da je takrat pridobil pravico do sredstev za razvoj podeželja, o višini katerih bo odločeno kasneje. Na tej osnovi je potem po odločbi Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33150-8/2008/22 z dne 30. 7. 2009, prejel nepovratna sredstva v višini 95.838,10 EUR. Iz 15. člena Uredbe izhaja, da mora prosilec v vlogi za dodelitev podpore navesti, če je proizvodna naprava prejela ali bo prejela kakršnokoli pomoč, ki se šteje za subvencijo. Tožnik te pomoči v vlogi (za dodelitev sporne subvencije) ni navedel, čeprav je na podlagi navedene odločbe o pravici do sredstev z dne 15. 1. 2009 že vedel, da bo nepovratna sredstva prejel. Zato je prvostopni organ po uradni dolžnosti obnovil postopek (261. člen Zakona o splošnem upravnem postopku- ZUP), odpravil odločbo št. 136-05-0132/0521/2009/0035/2009 ter jo nadomestil s to (izpodbijano) odločbo. Glede na to, da se predmetna naprava (sončna elektrarna) uvršča v skladu s prilogo I. Uredbe med Mikro proizvodne naprave v razred referenčnih stroškov, določenih v točki „3.1. Referenčni stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah 2009“, znaša nespremenljiv del referenčnih stroškov 415,46 EUR/MVh, ki pa se zaradi pridobitve nepovratnih sredstev iz ukrepa 311, skladno s formulo iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe, zniža za 164,44 EUR/MVh. V izračunu znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov je agencija upoštevala: - prejeto subvencijo v višini 95.838,10 EUR, - anuitetni faktor pri 15 letni ekonomski dobi naložbe in diskontni stopnji 2 % v višini 0,07783, - nazivno moč naprave 0,04320 MW, - letne obratovalne ure v višini 1.050,00. Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno iz razlogov, ki izhajajo že iz izpodbijane odločbe. Opozoril je še na to, da se je Slovenija v okviru EU zavezala k spoštovanju načela, da pri državnih pomočeh pri izgradnji sončnih elektrarn ne sme prihajati do prekomernega nadomestila. Ker so pogoji in zahteve EU v zvezi s tem jasne in stroge, so nasprotni pritožbeni ugovori neutemeljeni.

Tožnik v tožbi navaja, da je ključni problem vprašanje ustavnosti in zakonitosti podzakonske ureditve zniževanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov po Uredbi, ker sta določbi 6. in 15. člena Uredbe v kombinaciji s prilogo I v nasprotju z osnovnim načelom sorazmernosti. Argumentacija, da pravilo kumulacije v evropskih smernicah za državno pomoč ne dopušča obratovalne podpore za tisti del OVE proizvodnje, ki je bila zgrajena iz javnih sredstev investicijske podpore (ampak le za tisti del, ki je zgrajen iz lastnih sredstev), je v nasprotju z Uredbo, saj se znižuje nespremenljiv del referenčnih stroškov glede na celotno investicijo in ne le za del, za katerega je pritožnik zagotovil lastna sredstva. Poleg tega se pri izračunu znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov neupravičeno upošteva današnja vrednost investicije, ki je nižja od tiste v času gradnje. Pritožnik v času kandidiranja za nepovratna sredstva ob pripravi razpisne dokumentacije ni mogel upoštevati kasneje sprejetih in sedaj veljavnih predpisov, po katerih se nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža za že prejete državne subvencije oz. nepovratna sredstva. Zaradi tega prihaja do negativnega finančnega toka investicije, ki v skladu z razpisnimi pogoji ni bil dopusten. To pomeni, da pritožnik po sedanji ureditvi sploh ne izpolnjuje več razpisnih pogojev. Tako, kot je izpadlo sedaj, ne gre več za dodeljevanje nepovratnih sredstev in dodelitev finančne podpore, ampak za najslabše možno kreditiranje z najvišjo obrestno mero. Iz navedenih razlogov izpodbijana odločba za nazaj posega v tožnikove že pridobljene pravice (155. člen Ustave RS), saj mu za nazaj povečuje finančne obveznosti. Nesmiselno je tudi, da se nespremenljiv del referenčnih stroškov znižuje obratno - sorazmerno s količino proizvodnje: več kot proizvedeš, večje je znižanje. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti vse stroške tega sodnega postopka, skupaj s zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 64n. členu EZ (v poglavju „D-podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji z visokim izkoristkom“) določeno, da se proizvajalcem električne energije lahko dodelijo podpore v primeru, če stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva, v napravah za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov ter s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu (prvi odstavek). Podpora ne sme omogočati prejemniku, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov iz prvega odstavka tega člena. Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električne energije iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. V 64o. členu pa je med drugim določeno, da lahko Agencija za energijo (Agencija) po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero prekliče upravičenost do prejemanja podpore, če prejemnik do nje ni več upravičen zaradi spremenjenih okoliščin. Tudi iz te določbe smiselno izhaja, da lahko Agencija podporo tudi zmanjša (če jo lahko ukine).

V 15. členu Uredbe (usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE) pa je med drugim določeno, da mora prosilec v primeru, če je proizvodna naprava OVE prejela ali bo prejela kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo, to navesti v vlogi za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore ter vlogi priložiti ustreznih dokumentov o prejemu subvencije (prvi odstavek). Če pa imetnik odločbe po sklenitvi pogodbe o zagotavljanju podpore proizvodne naprave OVE prejme kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo, pa mora to nemudoma sporočiti Agenciji in prav tako predložiti navedene dokumente (drugi odstavek). Nespremenljiv del referenčnih stroškov, ki je podlaga za določanje višine podpore, se v odločbi o dodelitvi podpore zaradi subvencij zmanjša za ta znesek.

64n. člen EZ je torej izrecno določil, da se podpora električni energiji zmanjša za prejeto drugo državno pomoč. Ker temeljijo citirane določbe 15. člena Uredbe na tej izrecni zakonski določbi, je neutemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega je 15. člen Uredbe v neskladju z EZ. Takšna ureditev, po kateri lahko temelji predmetna subvencija le na lastnih vloženih sredstvih, ne pa tudi na tistih nepovratnih sredstvih, ki jih je investitor (tožnik) prejel iz drugih javnih virov (v tem primeru iz kmetijskih ukrepov ohranjanja podeželja), je tudi v skladu s predpisi in zahtevami EU in ni v neskladju z Ustavo. Zato je predmetni tožbeni ugovor po presoji sodišča neutemeljen tako formalno (besedilo 15. člena Uredbe ni v neskladju z nobenim višjim predpisom), kot tudi vsebinsko. Če bi Slovenija sporno subvencijo tožniku dodelila iz evropskih sredstev tudi v delu, ki bi temeljil na prejetih nepovratnih investicijskih sredstvih iz naslova razvoja podeželja, bi lahko evropska komisija takšno subvencijo terjala nazaj od države.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da se tožniku za nazaj posega v že pridobljene pravice. Kot je razvidno že iz samih tožbenih navedb, je bila Uredba v času, ko so mu bila sporna sredstva dokončno dodeljena, že v veljavi. Uredba je bila namreč objavljena v Ur. listu RS št. 37/2009 z dne 18.5.2009, na splošno je začela veljati naslednji dan po objavi (torej dne 19. 5. 2009), razen določb 7., 8., 10., 11., 12., 13., 15., 17. in druge alineje drugega odstavka 18. člena, ki so se začele uporabljati dne 12. 7. 2009. Celotna Uredba, vključno z relevantnim 15. členom, je torej začela veljati pred 6. oktobrom 2010, ko je bila tožniku z izpodbijano odločbo dokončno dodeljena sedaj sporna subvencija. Okoliščina, da tožnik v času, ko je kandidiral oz. prejel investicijska sredstva iz naslova razvoja podeželja, in ko je pripravljal dokumentacijo za sedaj sporno subvencijo, sporen 15. člen Uredbe še ni veljal in ni vedel, da se mu bo subvencija adekvatno zmanjšala, pa za odločitev v zadevi ni relevantna, saj tožnik takrat iz naslova sedaj sporne subvencije še ni imel dokončno priznanih nobenih pridobljenih pravic, ki bi mu bile kasneje odvzete z izpodbijano odločbo. Pravico do predmetne subvencije je dokončno pridobil šele z izpodbijano odločbo, takrat pa je sporna pravna ureditev, kateri tožnik neupravičeno očita protiustavnost, že veljala.

Nadaljnji tožbeni ugovor, da se mu, glede na sedanje zmanjšanje 15 let trajajoče (mesečne) subvencije, nepovratnih sredstev iz naslova razvoja podeželja sploh ni splačalo vzeti, ker sedaj izpadejo kot zelo slab kredit, je prav tako neutemeljen. Dejstvo je, da lahko prejema mesečno subvencijo za premalo donosnost elektrarne samo glede na svoja lastna vložena sredstva, ne pa tudi glede na sredstva, ki jih je vložil iz naslova prejetih nepovratnih javnih sredstev. Ker spadajo med prejeta javna sredstva vsa nepovratna sredstva, tako državna kot sredstva EU, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, v smislu katerega sredstev, ki jih je prejel iz naslova EU, ne bi smeli šteti med nepovratna sredstva, ki zmanjšujejo sporno subvencijo. Kot že rečeno, pa so zahteve in pogoji EU v tem pogledu itak izrazito strogi.

Neutemeljen je tudi ugovor, da se nespremenljiv del referenčnih stroškov znižuje glede na celotno investicijo (in ne le za del, za katerega je pritožnik zagotovil lastna sredstva), saj se znižuje za prejeta javna sredstva.

V ostalem se sodišče sklicuje tudi na razloge obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu- ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.