Jedro

V zvezi s skrbnostjo velja še poudariti, da odmik od zahtevane skrbnosti pomeni malomarnost. Že zgolj lahka malomarnost pa zadošča, da se stranka ne more sklicevati na svojo zmoto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov, da sta jim toženca dolžna plačati vsakemu po 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1. 2015 dalje do plačila in jim povrniti pravdne stroške (I. točka izreka) ter tožnikom naložilo, da tožencema v 15 dneh nerazdelno povrnejo stroške postopka v znesku 3.474,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarjajo, da prvi toženec ni imel soglasja odstopnikov za naročilo sestave sporne listine iz razloga, ker je bil v zaporu in je javno listino naročil po telefonu ter ker se zaradi sporov iz preteklosti sploh ne pogovarja s tožniki. Prvi toženec je tudi zaslišan izpovedal, da je naročil odvetniku, da sestavi ustrezno pogodbo, če ostali postopka več ne želijo nadaljevati, ne pa, da mu odstopijo terjatve. Tako je zaključevanje sodišča prve stopnje paradoksalno, da so tožniki odstopili svoje terjatve prvemu tožencu, čeprav se z njim sploh niso pogovarjali. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za sklenitev pogodbe odločilna volja strank. Tožniki nobene volje do sklenitve pogodbe o odstopu terjatve niso podali, niti jim ta ni bila s strani kogar koli zahtevana. Tožniki so opisali okoliščine, v katerih so podpisovali pogodbo, a jim sodišče prve stopnje ni verjelo, ampak je verjelo drugemu tožencu. Sodišču prve stopnje nadalje očitajo, da ni naredilo analize izpovedbe priče F.Š., ki je preklical svoj podpis na pogodbi in je zaslišan kot priča izpovedal, da če bi pogodbo prebral, preden jo je podpisal, je ne bi podpisal. Sodišče prve stopnje je dalo prednost obliki kot vsebini in ni ugotavljalo, da mora pristna listina odražati pravo voljo pogodbenih strank. Pogodbo je sestavil odvetnik v enem izvodu po naročilu enega, tako da ostali sopogodbeniki niso imeli možnosti preučitve. Tožniki so res prepoznali svoje podpise na sporni listini, kar ni sporno, sporno pa je, kaj je pisalo na prvem listu, ko vsebino tam zapisanega zanikajo. Listina je bila namreč razpeta in spet speta. Tožniki glede na navedeno očitajo sodišču prve stopnje kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni ovrednotilo vseh dokazov in upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, s tem pa je glede na pomanjkljivo obrazložitev podana tudi bistvena kršitev določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagajo ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ob tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ovrednotilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, pri čemer je upoštevalo metodološko napotilo iz 8. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Bistvo pritožbenih navedb je, da listina, ki so jo podpisali tožniki, ni pristna. Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje pristnosti sporne listin angažiralo izvedenko za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov, ki je podala mnenje, na katerega nobena od pravdnih strank ni imela pripomb. V postopku sta A.H. in F.H. zatrjevala, da podpisa na listini nista njuna, ostali tožniki pa so trdili, da so sicer listino podpisali, a je niso prebrali. V zvezi s pristnostjo podpisov na listini je izvedenka ugotovila, da je za oba omenjena tožnika možno, da sta listino podpisala. Za F.H. je celo žena izpovedala, da se podpisuje tako, kot na sporni listini. Tudi podpis A.H. izkazuje, da ga je z verjetnostjo podpisal prav on. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta A.H. in F.H. podpisala sporno listino.

8. Ostali podpisniki so prepoznali svoje podpise na sporni pogodbi, a vztrajali, da je bila sporna točka v listini o odpovedi pritožbi in prenosu terjatev na prvega toženca vnesena naknadno. V zvezi s tem je bil zaslišan tudi odvetnik, ki je sestavil sporno listino po naročilu prvega toženca. Listino je v celoti prepoznal in izrecno izpovedal, da druge listine kot takšne, kot je predložena sodišču, ni pošiljal drugemu tožencu. Da je listina pristna pa je potrdila tudi izvedenka, ki je preučila tudi listino kot tako, ne zgolj podpise tožnikov. Izvedenka ni našla kakšnih znakov, ki bi kazali na manipulacijo s sporno listino, na kar nakazuje pritožba. Posebej se je tudi opredelila do dejstva, da je bil drugi listi razpet in ponovno spet. Ujemajo se namreč prečne sledi prepogibanja na obeh listih, prav tako pa tudi sledi sponk - luknjic, ki so nastale pri spenjanju in razpenjanju obeh listov sporne listine. Prva tako ni vidnih nepravilnosti pri spenjanju in razpenjanju listov sporne listine (str. 5, 6. in 11 izvedenskega mnenja).

9. Ne vzdrži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z obliko in ne z vsebino sporne listine. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožnikov, da so bili v zmoti ob podpisovanju pogodbe in da pogodbe nikoli ne bi podpisali, če bi vedeli, da se odpovedujejo izplačilu denarja iz obveznic SOD, ugotavljalo ali je bila podana napake volje. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniki niso ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu ter jim zato v obravnavanem primeru ni možno dati pravnega varstva. Vsi so namreč izpovedali, da so sporno listino prebrali pomanjkljivo ali ne v celoti ali pa da je sploh niso prebrali. Dejstvo, da so tožniki podpisali pogodbo, ne da bi jo prej prebrali, nima torej nobenega vpliva na veljavnost pogodbe. Takšna zmota namreč ni opravičljiva, upoštevaje drugi odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj tožniki pri sklepanju pogodbe očitno niso ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. V zvezi s skrbnostjo velja še poudariti, da odmik od zahtevane skrbnosti pomeni malomarnost. Že zgolj lahka malomarnost pa zadošča, da se stranka ne more sklicevati na svojo zmoto.

10. Nadalje je sodišče prve stopnje glede na zatrjevanja tožnikov ugotavljalo, ali je šlo za prevaro. Pri prevari gre za povzročeno – izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Ena stranka zavestno povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe (49. člen OZ). Če zmote sploh ni, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, je logična in pravilna ugotovitev, da prevare drugi toženec niti ni mogel storiti. Sodišče prve stopnje pa je skrbno ocenilo tudi vse očitke tožnikov na njegov račun, ki jih ponavljajo v pritožbi, in ki naj bi kazale na njegovo prevaro. Upoštevaje dejstvo, da je izvedenska ugotovila, da je listina pristna, je sodišče prve stopnje nadalje ugotavljalo, da je besedilo členov jasno in razumljivo napisano ter natančno opisano, da ne gre le za odpoved procesni pravici, ampak tudi za odstop terjatve. Zaveza o brezplačnem odstopu terjatve je navedena v posebnem členu. Da so podpisniki listino brali in vedeli, kaj podpisujejo, dokazuje tudi dejstvo, da je F.Š. po podpisu sporne listine odšel k odvetniku, da razčisti, ali je že vse izgubljeno in si je nato premislil ter se odločil vložiti pritožbo/revizijo, kateri so se ostali tožniki s podpisom sporne listine odpovedali.

11. Ker tožniki niso tako dokazali ključnih očitkov (dodana vsebina določil v sporni listini), je pravilna presoja, da drugemu tožencu ni mogoče očitati nepoštenosti oziroma naklepnega zavajanja pri sklepanju pogodbe.

12. Ne nazadnje pa tožniki ne zanikajo, da se pritožbi /reviziji v postopku uveljavitve obveznic SOD niso imeli namena odpovedati. Glede na pisno izjavo odvetnika, mu je F.Š., ki je vodil že od začetka zadevo za uveljavitev obveznic SOD, sporočil, da se je pogovarjal z A.H., D.H., F.H., A.H. in I.P. ter z ostalimi in so bili soglasni, da se zoper sodbo upravnega sodišča ne bodo pritožili, saj so bili prepričani, da pritožba ne bo uspešna. Tekom postopka nikoli niso zatrjevali, da se niso odpovedali pritožbi, zatrjevali so le, da niso vedeli, da so prenesli brezplačno svoje terjatve na prvega toženca. Četudi terjatev ne bi prenesli na prvega toženca, po uspešni revizije ne bi mogli zahtevati njihovega plačila, saj je odločitev zoper njih v upravnem postopku (sporu) postala pravnomočna že z dnem, ko je potek rok za vložitev pritožbe/revizije in le-ta z njihove strani ni bila vložena.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo stroške postopka s pritožbo.

15. Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da toženca krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).