Jedro

Zastaranje vodenja disciplinskega postopka je bilo zadržano le za 30 dni bolniške odsotnosti, ko se (pokojni) tožnik zaradi zdravstvenega stanja in bolečin ni mogel udeleževati disciplinske obravnave, ne pa vseh 74 dni, kolikor je trajal bolniški stalež.

Na podlagi ugotovitve, da prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonito, se ugotovi trajanje delovnega razmerja (pokojnega) tožnika do njegove smrti, razen za čas, ko je bil zaposlen drugje, poleg tega pa se njegovim dedičem, ki so stranke v postopku, prizna reparacija v višini plače, ki bi jo tožnik prejemal, oziroma razlike v plači glede na plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v II. in III. točki izreka, tako da se v tem delu glasi: „II.1. Sklep tožene stranke šifra ... z dne 11. 11. 2005 in sklep Vlade Republike Slovenije, komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, šifra ... z dne 2. 2. 2006, se kot nezakonita razveljavita.

2. Ugotovi se, da pokojnemu tožniku R.K. delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi navedenih sklepov ni prenehalo in je trajalo še naprej po 23. 2. 2006 do 4. 12. 2010, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1. 7. 2006 do prenehanja zaposlitve pri drugem delodajalcu. V presežku se tožbeni zahtevek (za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 5. 12. 2010 dalje do vrnitve na delo) zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna za pokojnega tožnika R.K. za čas od 23. 2. 2006 do 1. 7. 2006 obračunati pripadajoče zneske nadomestil plače, za čas od 1. 7. 2006 do 4. 12. 2010 pa razliko v plači, ki bi jo pokojni tožnik R.K. prejel pri toženi stranki, če bi delal, in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, od teh zneskov odvesti davke in prispevke v skladu z zakonodajo v Republiki Sloveniji, ter drugi, tretji in četrti tožeči stranki izplačati neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska nadomestila plače od dneva zapadlosti do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek (da je dolžna tožena stranka pokojnega tožnika R.K. pozvati nazaj na delovno mesto policista, da je dolžna obračunati in izplačati znesek nad prisojeno razliko plače po 1. 7. 2006 do konca zaposlitve pri drugem delodajalcu ter nadomestilo plače za ves čas do vrnitve na delo) se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna drugi, tretji in četrti tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 939,60 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna drugi, tretji in četrti tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 305,10 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že večkrat odločilo. S sodbo opr. št. II Pd 287/2006 z dne 17. 10. 2006 je zavrnilo tožbeni zahtevek pokojnega tožnika R.K.. O pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo z dne 11. 1. 2007 je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo opr. št. Pdp 141/2006 z dne 13. 12. 2007 in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je razveljavilo sklepa o disciplinski odgovornosti (sklep tožene stranke z dne 11. 11. 2005 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 2. 2006) ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto nadomestilo plače, odvede davke in prispevke ter izplača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V ostalem, glede odločitve o tožbenem zahtevku za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, je pritožbo zavrnilo in delno potrdilo izpodbijano sodbo.

Na podlagi revizije tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 144/2008 z dne 28. 9. 2010 izpodbijani del sodbe (tj. njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V obrazložitvi je pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da ni v skladu z zakonom določba drugega odstavka 5. člena Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalne skupnosti (Ur. l. RS, št. 58/03 – v nadaljevanju Uredba), ker nedopustno podaljšuje zakonsko določene zastaralne roke v delu, v katerem določa, da zastaralni roki ne tečejo zlasti v času opravičenih odsotnosti javnega uslužbenca z delovnega mesta, razen v primeru začasne odstranitve od opravljanja dela, in v primerih, kadar obstaja materialni dokaz, da javni uslužbenec s svojim ravnanjem ovira uvedbo oziroma vodenje disciplinskega postopka. Kot zmotno oziroma najmanj preuranjeno pa je štelo odločitev, da je treba kot subjektivni rok, v katerem zastara vodenje disciplinskega postopka, šteti čas devetih mesecev, odkar se je izvedelo za disciplinsko kršitev in njenega storilca, ne glede na morebitno opravičeno odsotnost javnega uslužbenca. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bi pritožbeno sodišče moralo pred odločitvijo, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, preveriti, ali je tožnikova opravičena odsotnost z dela v trajanju 74 dni predstavljala tisti dejanski stan, ki ustreza določilu petega odstavka 128. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji – ZJU), kar bi narekovalo zadržanje (pretrganje) zastaralnega roka.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 287/2006 z dne 17. 10. 2006 ponovno odločilo s sklepom opr. št. Pdp 1179/2010 z dne 9. 12. 2010, tako da je izpodbijani del prvostopenjske sodbe (odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov z dne 11. 11. 2005 in 2. 2. 2006, ugotovitev trajanja delovnega razmerja po 23. 2. 2006, reintegracijo in reparacijo, razen v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, o katerem je odločitev že pravnomočna) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V razlogih sklepa je med drugim ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS v revizijskem postopku (sklep opr. št. VIII Ips 144/2008 z dne 28. 9. 2010) pojasnilo, da se zgolj zato, ker je bil pokojni tožnik R.K. po uvedbi disciplinskega postopka opravičeno odsoten z dela 74 dni, ni avtomatično podaljšal čas, znotraj katerega je tožena stranka lahko vodila disciplinski postopek, zaradi česar je potrebno ugotoviti, kakšne narave je bila tožnikova (opravičena) odsotnost z dela in ali je preprečevala vodenje disciplinskega postopka. Pravno podlago za presojo zastaranja vodenja disciplinskega postopka v konkretni zadevi predstavlja določba petega odstavka 128. člena ZJU, ne pa določbe Uredbe.

Dne 4. 12. 2010 je R.K. umrl, zato je na podlagi 100. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pooblaščena odvetniška družba upravičena še naprej opravljati procesna dejanja za pooblastiteljeve naslednike. Torej v imenu dedičev, ki po smrti tožnika R.K. nastopajo kot tožniki, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo v ponovnem postopku.

S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe prve tožeče stranke R.K. postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke šifra ... z dne 11. 11. 2005 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, šifra ... z dne 2. 2. 2006 (II.1. točka izreka), za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi citiranih sklepov ni prenehalo, ampak traja tudi po 23. 2. 2006 (II.2. točka izreka), za poziv nazaj na delo policista, sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi, obračun pripadajočih zneskov neto plač, od teh plač odvod davkov in prispevkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti do plačila (II.3. točka izreka), ter za povrnitev stroškov postopka (II.4. točka izreka). Odločilo je, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) so se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožili druga, tretja in četrta tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču so predlagale, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi so navedle, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je tožnikov bolniški stalež predstavljal opravičeno odsotnost z dela v smislu 128. člena ZJU, izvesti predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker tega ni storilo, je bilo v zadevi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, obenem pa je tudi kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve predlaganih dokazov, s čimer je poseglo v ustavno pravico tožnikov do enakega varstva pravic. Krajevna in časovna komponenta očitane kršitve sta obvezni sestavini opredelitve disciplinske kršitve. Nezadostno opredeljena kršitev delavcu onemogoča učinkovito obrambo. Pokojni tožnik R.K. ni mogel pripraviti ustrezne obrambe, ker ni vedel, kaj natančno se mu očita, posledično pa je bila kršena njegova pravica do izjave. Glede opisa kršitve oziroma očitanega neskladja med sklepom o uvedbi disciplinskega postopka in sklepom o disciplinski odgovornosti z dne 11. 11. 2005 je sodišče prve stopnje zgolj povzelo zaključke iz sodbe opr. št. II Pd 287/2006 z dne 17. 10. 2006, zato je potrebno izpodbijano sodbo že iz tega razloga razveljaviti. Predmet odločbe disciplinskega organa je lahko le tisto dejanje, ki je navedeno v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka, to pa ne samo da ni konkretizirano, ampak se sklep o uvedbi disciplinskega postopka tudi razlikuje od sklepa o disciplinski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem razlogov glede morebitnega zadržanja zastaranja v času bolniške odsotnosti kot pričo zaslišalo osebnega zdravnika pokojnega tožnika R.K., dr. M.B.. Sodišče prve stopnje je spregledalo njegovo izpoved, da pokojni tožnik R.K. v spornem časovnem obdobju bergel ali drugih pripomočkov pri hoji ni uporabljal, da noge ni imel v mavcu, da je v primeru poškodb, ko je poškodovani zmožen hoje brez bergel, zmožen tudi vožnje osebnega vozila, da je osebni zdravnik pokojnemu tožniku R.K. celo priporočil plavanje in kolesarjenje z namenom izboljšanja zdravstvenega stanja, in da bi se pokojni v začetku bolniškega staleža res težko udeleževal obravnav disciplinskega postopka, z odmikom časa (po preteku enega meseca) pa bi se jih lažje udeleževal. Glede na takšno izpoved priče je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se po nastanku poškodbe pokojni tožnik R.K. ni mogel udeležiti disciplinskega postopka brez zdravstvenih posledic. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti tudi do določbe 160. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki v izogib zastaranju disciplinskega postopka disciplinskemu organu omogoča, da ustno obravnavo opravi izven svojega sedeža. Nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje, da ima ugotovljeno ravnanje elemente hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti ter se v zvezi s tem sklicujejo na navedbe v pritožbi z dne 10. 1. 2007. Priglašajo stroške pritožbe.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri so druga, tretja in četrta tožeča stranka obrazložile svojo pritožbo. Pri tem je pooblaščenka tožečih strank vztrajala, da je prvostopenjsko sodišče glede vprašanja, ali je tožnikov bolniški stalež preprečeval vodenje disciplinskega postopka, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, in da so nepravilni zaključki sodišča v zvezi z zadostno (krajevno in časovno) opredeljenostjo kršitev v izpodbijanih sklepih z dne 11. 11. 2005 in 2. 2. 2006. Navedla je še, da nima točnih podatkov o zaposlitvi pokojnega tožnika R.K. v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka, ki sicer ni podala odgovora na pritožbo, pa je vztrajala pri svojih dosedanjih stališčih tako glede vprašanja zastaranja vodenja disciplinskega postopka kot glede vprašanja opredeljenosti kršitev v izpodbijanih sklepih z dne 11. 11. 2005 in 2. 2. 2006. Na obravnavi je pritožbeno sodišče ponovilo že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje s prečitanjem zapisnika obravnave z dne 17. 10. 2006, zlasti izpovedi pokojnega tožnika, ter zapisnika obravnave z dne 18. 10. 2011, zlasti izpovedi osebnega zdravnika dr. M.B., z vpogledom v zdravstveni karton pokojnega tožnika (priloga I C1), listin v spisu (priloga B92) ter ostalih listin v popisu prilog A, B in C. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zastaranjem vodenja disciplinskega postopka zmotno ugotovilo dejansko stanje, oziroma da je napačno dokazno ocenilo zlasti izpoved osebnega zdravnika pokojnega tožnika, posledično pa je napačen zaključek, da disciplinski postopek ni zastaral. Zato je pritožbeno sodišče nepravilnosti popravilo z ponovitvijo izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek druge, tretje in četrte tožeče stranke, da naj bi jim sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke in ni navedlo razlogov za njegovo zavrnitev, kršilo njihovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, saj le-ta stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Omenjena pravica je kot del pravice do poštenega sojenja temeljna človekova pravica in je urejena v 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji – URS), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica stranke do izjave v postopku, torej pravica do izjave o zbranem procesnem gradivu, ki bi lahko vplivalo na odločitev v sporu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča drugi, tretji in četrti tožeči stranki pravica do izjave ni bila onemogočena, saj so v ponovnem sojenju pred sodiščem prve stopnje skladno z napotki pritožbenega sodišča lahko navajale nova dejstva, dokaze in pravna naziranja ter se opredelile do navedb tožene stranke, kot je razvidno iz zapisnikov z narokov za glavno obravnavo dne 12. 7. 2011 in dne 18. 1. 2011. Na naroku dne 12. 7. 2011 so soglašale z zaslišanjem osebnega zdravnika M.B., niso pa predlagale zaslišanja izvedenca medicinske stroke. Po pregledu vlog tožečih strank pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil le v tožbi podan dokazni predlog po postavitvi izvedenca kliničnega psihologa oziroma pediatra, toda ne za dokazovanje spornega vprašanja, ali je bolniški stalež R.K. predstavljal oviro za vodenje disciplinskega postopka. V tej smeri tožeče stranke postavitve izvedenca medicinske stroke tekom pravde niso predlagale oziroma substancirale dokaznega predloga, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo tega dokaza.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil pokojni R.K. s sklepom z dne 11. 11. 2005 spoznan za odgovornega težje disciplinske kršitve po 6. alinei 1. odstavka 99. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 110/03 – ZPol-UPB1) in mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. O njegovi pritožbi je bilo dokončno odločeno s sklepom Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 2. 2006, s katerim je bil sklep tožene stranke potrjen.

Po določbi šestega odstavka 128. člena ZJU zastara vodenje disciplinskega postopka v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka (po drugem odstavku 128. člena ZJU uvedba disciplinskega postopka za težjo disciplinsko kršitev zastara v treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za težjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v šestih mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena), v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Po petem odstavku 128. člena ZJU zastaranje ne teče v času, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi Vodja operativno komunikacijskega centra Policijske uprave ... je po pooblastilu generalnega direktorja Policije dne 6. 4. 2005 predlagal uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, sklep o uvedbi tega postopka je bil izdan 8. 4. 2005. S tem sklepom je tožena stranka tožniku očitala hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti delavcev policije oziroma storitev dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po 2. in 3. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji – KZ), ker naj bi v letu 2004 kot roditelj zlorabil svoj položaj in s hčerko P.K., ki še ni bila stara deset let, storil druga spolna dejanja. O tem dejanju je bil komandir Policijske postaje ... obveščen na podlagi dopisa z dne 16. 3. 2005, v katerem je navedeno, da je Sektor kriminalistične policije Policijske uprave … 7. 3. 2005 podal kazensko ovadbo zoper R.K., med drugim tudi za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Tožena stranka je glede na navedene ugotovitve izvedela za kršitev in za storilca dne 16. 3. 2005, ko je začel teči 9-mesečni subjektivni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka. Ta bi se v konkretnem primeru iztekel 16. 12. 2005. Po uvedbi postopka je bil pokojni tožnik R.K. opravičeno odsoten z dela 74 delovnih dni. Iz dopisa z dne 14. 12. 2005 (priloga B14) izhaja, da je imel pokojni tožnik R.K. v času od 3. 5. 2005 do 20. 5. 2005 letni dopust, od 21. 5. 2005 do 31. 7. 2005 je bil v bolniškem staležu in od 29. 8. 2005 do 9. 9. 2005 na letnem dopustu. Iz seznama odsotnosti za obdobje od 7. 4. 2005 do 12. 10. 2005 pa je razvidno, da je bil pokojni tožnik R.K. 24 dni odsoten zaradi izrabe letnega dopusta in 56 dni zaradi bolniškega staleža. Osebni zdravnik pokojnega, dr. M.B., je na obravnavi, zaslišan kot (izvedena) priča, po vpogledu v medicinsko dokumentacijo oziroma zdravstveni karton izpovedal, da je pokojni tožnik dne 3. 5. 2005 utrpel zvin desnega kolena in da noge (kolena) ni imel v mavcu. V času od 3. 5. 2005 do 20. 5. 2005, ko je bil po podatkih iz priloge B/92 (vloge na list. št. 34) pokojni tožnik R.K. na letnem dopustu, je pokojni tožnik prišel na pregled z berglami (dne 11. 5. 2005), po tem datumu pa ni več zabeleženo, da bi uporabljal bergle. Glede na diagnozo je priča dr. M.B. ocenila, da se v takem primeru bergle uporabljajo 14 dni do tri tedne in da je v primeru poškodb, ko je poškodovani zmožen hoje brez bergel, zmožen tudi vožnje osebnega vozila. V zvezi z možnostjo vodenja disciplinskega postopka v času bolniškega staleža (od 21. 5. 2005 do 31. 7. 2005) je glede na takratno zdravstveno stanje in bolečine pokojnega tožnika R.K. še pojasnil, da bi se pokojni v začetku nastopa bolniškega staleža težko udeleževal ustnih obravnav, z odmikanjem časa (po enem mesecu) pa lahko.

Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti ob upoštevanju navedene izpovedi dr. M.B. ter podatkov iz zdravstvenega kartona, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pokojni tožnik R.K. ni mogel udeležiti ustne obravnave le 30 dni bolniškega staleža. Od 21. 6. 2005 do 31. 7. 2005 in v času izrabe letnega dopusta, ko pokojni tožnik R.K. ni več uporabljal bergel, in bi se po oceni osebnega zdravnika lahko peljal v osebnem vozilu, pa bi bilo zoper njega mogoče voditi disciplinski postopek. Navedeno pomeni, da je bilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka zadržano (pretrgano) le za 30 dni bolniške odsotnosti, ne pa za ves čas odsotnosti (74 dni), kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prava oziroma določbe petega odstavka petega odstavka 128. člena ZJU je potrebno zaključiti, da je zastaranje vodenja disciplinskega postopka zoper pokojnega tožnika R.K. nastopilo v ponedeljek, 16. 1. 2006, upoštevaje začetek zastaralnega roka – 16. 3. 2005 ter devet mesečni zastaralni rok in 30 dni bolniške odsotnosti, ko je bilo vodenje postopka zadržano (pretrgano). Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je sprejela odločitev, s katero je zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, dne 2. 2. 2006, torej po poteku zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, določenega v šestem odstavku 128. člena ZJU.

Ker je dokončni sklep tožene stranke nezakonit že zaradi zastaranja vodenja disciplinskega postopka, presoja, ali je imelo ravnanje pokojnega tožnika R.K. elemente hujše kršitve delovnih obveznosti, za odločitev niti ni pomembna. Do teh in ostalih pritožbenih navedb, ki niso bile bistvenega pomena za odločitev, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov o disciplinski odgovornosti je torej napačna. Posledica ugotovljene nezakonitosti sklepov delodajalca, s katerimi je bil pokojnemu tožniku R.K. izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je praviloma reintegracija delavca, torej vzpostavitev neprekinjenega delovnega razmerja, vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati, da je tožnik R.K. umrl dne 4. 12. 2010. Ker s smrtjo javnega uslužbenca na podlagi prvega odstavka 75. in prvega odstavka 78. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v zvezi s 154. členom ZJU prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožniku R.K. delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do njegove smrti dne 4. 12. 2010, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj delavec ne more biti v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih hkrati. V okviru reparacijskega zahtevka pa je tudi za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu upravičen do eventualne razlike v plači, če je delal na slabše plačanem delovnem mestu. Iz podatkov v spisu, tj. iz zapisnika obravnave dne 17. 10. 2006 (l. št. 35), na kateri je bil zaslišan pokojni tožnik, izhaja, da se je pokojni tožnik s 1. 7. 2006 zaposlil pri podjetju D., zato za ta čas ni upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja.

Na podlagi prvega odstavka 351. člena in 1. alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato izpodbijani del sodbe v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je razveljavilo sklepa o disciplinski odgovornosti, ugotovilo, da je delovno razmerje pokojnega tožnika R.K. pri toženi stranki trajalo tudi po 23. 2. 2006 do 4. 12. 2010, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, tj. od 1. 7. 2006 do konca zaposlitve pri drugem delodajalcu. Pri reparacijskem zahtevku pa je potrebno upoštevati, da bi bil pokojni tožnik upravičen do takšnega zneska plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonitih sklepov, to je, kot če bi do smrti 4. 12. 2010 delal pri toženi stranki. Za čas, ko je bil pokojni tožnik R.K. nezaposlen (od 23. 2. 2006 do 30. 6. 2006) je bil upravičen do nadomestila plače v tej višini, za čas od 1. 7. 2006 do konca zaposlitve pri drugem delodajalcu pa do razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal pri toženi stranki, in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe tudi v tem delu spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka. V preostalem, glede zahtevka za priznanje delovnega razmerja za ves čas od 23. 2. 2006 dalje do vrnitve na delo, za poziv nazaj na delo delovnega mesta policista, za obračun in izplačilo zneska nad prisojeno razliko plače od 1. 7. 2006 do konca zaposlitve pri drugem delodajalcu ter nadomestila plače za ves čas do vrnitve na delo, pa je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen, zato je ob ugotovitvi, da v tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na delno spremembo izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče po določilu prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povrnitvi stroškov ter spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Drugi, tretji in četrti tožeči stranki je kot potrebne za pravdo priznalo stroške za sestavo tožbe (300 točk), za sestavo dopisa z dne 23. 3. 2006 (50 točk), za pristop na prvi (300 točk) in sledeče 3 naroke (3 x 150 točk = 450 točk) za glavno obravnavo, za urnino (100 točk), za sestavo pritožbe z dne 11. 1. 2007 (375 točk) in 2 % materialnih stroškov (31,50 EUR), vse skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003). Nagrade za poročilo stranki, posvet s stranko in pregled listin po tarifni številki 39 ne predstavljajo samostojnih storitev, ker so zajete v drugih tarifnih številkah (za tožbo, pripravljalno vlogo in zastopanje na naroku). V priznani nagradi so zajeti tudi ostali priglašeni stroški, zaradi česar jih je pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP ocenilo za nepotrebne. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje druge, tretje in četrte tožeče stranke 737,40 EUR, z davkom na dodano vrednost (147,50 EUR) in potnimi stroški pooblaščenke (54,70 EUR) v celoti 939,60 EUR. Ker so z zahtevkom uspele v pretežnem delu, jim je po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP navedeni znesek dolžna povrniti tožena stranka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. in s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Drugi, tretji in četrti tožeči stranki je pritožbeno sodišče od priglašenih stroškov skladno z OT priznalo stroške za sestavo pritožbe (375 točk) in za zastopanje na pritožbeni obravnavi (150 točk). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje druge, tretje in četrte tožeče stranke v pritožbenem postopku 241,00 EUR, z davkom na dodano vrednost 48,20 EUR in potnimi stroški pooblaščenke (15,90 EUR) v celoti 305,10 EUR. Ker so v postopku s pritožbo v pretežni meri uspele, jim je dolžna tožena stranka ta znesek povrniti.