Jedro

ZSPJS je z dnem uveljavitve (1. 8. 2008) posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju tako, da je razveljavil tiste določbe zakonov in predpisov, ki določajo plačo, s tem pa tudi višino dodatka za stalnost. Zato ne drži pritožbena navedba, da je v spornem primeru uporabljiv le prvi odstavek 98.f člena ZObr.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova dodatka za stalnost za čas od aprila 2011 do marca 2016, in sicer za obračun bruto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, navedenih v izreku sodbe. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka 386,25 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju. Vztraja pri veljavnosti 98.f člena ZObr. Gre tudi za vprašanje manj ugodnih pravic po KPJS (nižji pravni akt) kot so določene z zakonom. Podredno je predmet postopka tudi veljavnost ter ustavnost KPJS. Določanje manj ugodnih pravic s KPJS je nezakonito. Kršen je 153. člen Ustave RS, saj zakon višji pravni akt kot kolektivna pogodba. Poseg ZSPJS v z zakonom določen dodatek je nezakonit, ker to ni v skladu s 4. členom ZKolP. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti - kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-244/08, s katero je zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti 35. člena KPJS. Obrazložilo je, da ni pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti določb kolektivnih pogodb, saj so za to pristojna delovna sodišča v kolektivnih sporih. Iz sklepa Pdp 171/2017 pa je razvidno, da vprašanje višine dodatka za stalnost ni vprašanje v zvezi s KPJS. Tako sta se glede ureditve višine dodatka za stalnost kot nepristojni izrekli tako ustavno kot delovno sodišče. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, ki jih je uveljavljal podredno - glede neustavnosti KPJS. Pojasnilo je le, da KPJS in 25. ter 52. člen ZSPJS veljata, kar pa ne zadostuje. Sodbe v tem delu ni možno preizkusiti - kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. KPJS je bila sprejeta po neustavnem postopku, na podlagi neustavnega 42. člena ZSPJS. KPJS ni podpisana s strani vseh reprezentativnih sindikatov. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-249-10 odločilo, da je prvi do deseti odstavek 42. člena ZSPJS in 2. člen Zakona o spremembi ZSPJS, v kolikor se nanaša na navedene določbe, v nasprotju z Ustavo RS. V 3. točki odločbe je odločilo, da se do odprave neskladja uporabljajo prvi do deseti odstavek 42. člena ZSPJS in KPJS. Državni zbor nezakonitosti ni odpravil. Ker je bila KPJS sprejeta na podlagi zakonskega določila, ki je neustavno, je neustavna. V zvezi s tem je sodišče neobrazloženo in napačno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se pri vladi oziroma ministrstvih pridobi informacijo o reprezentativnih sindikatih, ki so bili prisotni pri sklepanju KPJS, o kategorijah in poklicih, ki so jih zastopali in v številu članov v posameznem sindikatu v času sklepanja KPJS v letu 2008. Zato je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bilo omogočeno dokazovanje zatrjevanih dejstev. Glede na napačno odločitev o temelju zahtevka, je sodišče bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazne predloge v zvezi z višino zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju (od aprila 2011 do marca 2016) obračunavala in izplačevala dodatek za stalnost v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je upravičen do višjega dodatka stalnost po prvem odstavku 98.f člena ZObr, ki določa, da pripadnikom stalne sestave vojske pripada za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. 7. Po prvem odstavku 52. člena ZSPJS namreč z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih zakonov, predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili. Ne glede na navedeno določbo pa drugi odstavek 52. člena ZSPJS določa, da znaša dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili, pod pogoji, določenimi s področnimi zakoni, po začetku izplačila plač po tem zakonu enak odstotek, kot bo določen za dodatek za delovno dobo. ZSPJS je torej z dnem uveljavitve (1. 8. 2008) posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju tako, da je razveljavil tiste določbe zakonov in predpisov, ki določajo plačo, s tem pa tudi višino dodatka za stalnost. Zato ne drži pritožbena navedba, da je v spornem primeru uporabljiv le prvi odstavek 98.f člena ZObr.

8. ZSPJS, ki v 25. členu opredeljuje dodatek za delovno dobo, v drugem odstavku določa, da se višina dodatka za delovno dobo določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Po 35. členu KPJS pripada javnemu uslužbencu dodatek za delovno dobo v višini 0,33% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Višina dodatka za stalnost je torej od 1. 8. 2008 določena enotno, zato tožniku v spornem obdobju ne pripada dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. 9. Ustavno sodišče RS je že presojalo ustavnost drugega odstavka 52. člena ZSPJS v delu, ki se nanaša na pripadnika stalne sestave Slovenske vojske, oziroma glede dodatka za stalnost, ki je na podlagi drugega odstavka 52. člena ZSPJS (v zvezi s 35. člena KPJS) nižji v primerjavi z dodatkom, ki je bil v veljavi pred začetkom izplačila plač po ZSPJS in ga je določal prvi odstavek 98.f člena ZObr. V odločbi U-I-244/08 z dne 21. 1. 2010 je zaključilo, da znižanje dodatka za stalnost ni v neskladju z Ustavo RS. Ob tem je resda zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti 35. člena KPJS in pojasnilo, da so za skladnost kolektivnih pogodb z zakonom pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih. S tem v zvezi je bil spor X Pdp 171/2017, v katerem pa je pritožbeno sodišče pojasnilo, da so v zvezi z višino dodatka za stalnost ključne določbe ZSPJS, ne KPJS, zaradi česar niti ni šlo za kolektivni delovni spor, kar je bil razlog za zavrženje predloga. Tako kot v navedenem sporu tudi v predmetnem sporu ne gre za vprašanje neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom, za kar se dejansko zavzema tožnik.

10. Ker je za odločitev ključna zakonska ureditev v ZSPJS, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo zakona. Z izpodbijano odločitvijo ni bil kršen 153. člen Ustave RS (usklajenost pravnih aktov). Ne drži, da sodišče ni upoštevalo, da je zakon višji pravni akt kot kolektivna pogodba. Prav tako pritožba v zvezi s tem neutemeljeno opozarja na 4. člen ZKolP, po katerem lahko kolektivna pogodba vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonu, razen v primeru, ko zakon o delovnih razmerjih določa drugače. V predmetni zadevi ne gre za kršitev navedenega določila ZKolP, saj kot že poudarjeno, 35. člena KPJS ni mogoče uporabiti ločeno od določil ZSPJS. Ne gre torej za to, da bi sama KPJS določala nižji dodatek kot ga določa ZObr, pač pa je ZSPJS tista ključna podlaga za uporabo KPJS.

11. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ker ni posebej razlogovalo o (ne)uporabi 4. člena ZKolP storilo postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek iste postopkovne kršitve, ker naj bi sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevano neustavnostjo le na kratko pojasnilo, da KPJS in 25. ter 52. člen ZSPJS veljajo. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo tudi bistvo odločitve Ustavnega sodišča RS U-I-244/2008, ter zaključilo, da znižanje dodatka za stalnost ni v neskladju z ustavo.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (onemogočeno dokazovanje zatrjevanih dejstev), ker ni sledilo predlogu tožnika, da opravi poizvedbe glede reprezentativnih sindikatov, ki so bili prisotni pri sklepanju KPJS, o kategorijah in poklicih javnih uslužbencev, ki so jih zastopali, ter v številu javnih uslužbencev v posameznem sindikatu v času sklepanja KPJS. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ti podatkih niso bistveni za sprejem odločitve v tem sporu (ki ni npr. kolektivni delovni spor glede veljavnosti kolektivne pogodbe po 6.a členu ZDSS-1), ne gre za odločilna dejstva spora. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da KPJS (in s tem sporno določilo 35. člena) velja. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka in izvedbo postopka ocene ustavnosti 42. člena ZSPJS, ki ureja sklepanje kolektivnih pogodb in je torej povezano z vprašanjem veljavnosti KPJS, kar pa ni predmet tega spora.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere se pazi sodišče po uradni dolžnosti niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155., 165. člen ZPP).