Jedro

Po določilu drugega odstavka 80. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sme druga stranka po lastni izbiri, če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, ali povrnitev škode in vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are. Pravico izbire med navedenimi možnostmi, ima stranka, ki je pogodbi zvesta. Tožnik se je v tem primeru odločil za pravico do vrnitve dvojne are. Ker je bilo - med ostalimi okolnostmi - ugotovljeno, da je za neizpolnitev kupoprodajne pogodbe odgovoren toženec, je bil utemeljen tožnikov zahtevek, da mu mora toženec vrniti dvojno aro.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter mu prisodilo tolarsko protivrednost 4.000 DEM z zamudnimi obrestmi od 2.12.1991 dalje, kar predstavlja nadaljnjo polovico dvakratne are, ki jo je po zaključku sodišča prve stopnje dolžan toženec plačati tožniku, ker je razdrl pogodbo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ali pa spremenita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po izvajanjih revizije podana, ker sta sodišči nižjih stopenj dvakrat sodili o obrestih, saj je o obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska 4.000 DEM za čas od 2.12.1991 do 16.9.1992 že pravnomočno razsojeno s sodbo opr. št. P 234/92 z dne 6.4.1993. Ker sta sodišči druge in prve stopnje o obrestih za čas od 2.12.1991 ponovno odločali, sta s tem zagrešili kršitev postopka iz drugega odstavka 333. člena ZPP. Zagrešena pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker razlogi sodbe sodišča prve stopnje na 4. in morda še na kakšni drugi strani niso razumljivi, enako nerazumljivi pa so tudi razlogi sodbe sodišča druge stopnje o istih okoliščinah.

Sodišči nižjih stopenj pa sta zmotno uporabili tudi materialno pravo. S prvo sodbo je bilo dovolj obširno in pravilno obrazloženo, da sporna pogodba ni bila sklenjena, sedaj pa je bilo sprejeto nasprotno stališče, da je bila kupna pogodba glede prodaje solastninskih deležev toženca in Z. Z. veljavno sklenjena. Pogodba pa veljavno ni mogla biti sklenjena, ker toženec ni imel pooblastila Z. Z. za prodajo njegovega solastninskega deleža. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na vse pritožbene trditve toženca. Končno ni pravilna odločitev o stroških postopka in prav tako je zmotna odločitev, da predlog za plačilo sodnih taks ni utemeljen.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje sta pravdni stranki 2.12.1991 sklenili pismeno kupoprodajno pogodbo, s katero je toženec prodal tožniku svoj solastninski delež in v skladu s pismenim pooblastilom tudi solastniški delež Z. Z. na nepremičnini v vl. št. 23 k.o. S. za 40.000 DEM, hkrati pa je toženec sprejel od tožnika kot aro 4.000 DEM. Ker toženec pogodbe ni izpolnil, je tožnik vložil zoper njega tožbo, s katero je zahteval vrnitev dvojne are. Toženec je med postopkom vrnil tožniku enojno aro to je 4.000 DEM. Zato je tožnik skrčil tožbeni zahtevek za ta znesek, tako da je zahteval plačilo zamudnih obresti od tega zneska za čas od 2.12.1991 do 6.4.1993 ter plačilo tolarske protivrednosti preostalih 4.000 DEM z zamudnimi obrestmi od 2.12.1991 dalje. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 234/92 naložilo tožencu, da mora plačati tožniku zamudne obresti od zneska 4.000 DEM v tolarski protivrednosti za čas od 2.12.1991 do 16.9.1992, medtem ko je višji tožbeni zahtevek (torej glede plačila tolarske protivrednosti od nadaljnje razlike 4.000 DEM in zamudnih obresti od tega zneska od 2.12.1991 dalje) zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sklepom z opr. št. II Cp 1022/93 z dne 2.12.1993 na pritožbo tožnika razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki je po dopolnitvi dokaznega postopka s sodbo z opr. št. P 253/93 z dne 14.1.1994 ugodilo še preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka in naložilo tožencu, da mora plačati tožniku tolarsko protivrednost še od nadaljnje razlike 4.000 DEM z zamudnimi obrestmi od 2.12.1991 dalje, ker je ugotovilo, da je toženec odgovoren za neizpolnitev pogodbe in da mora zato vrniti tožniku dvojno aro. Tako odločitev je sodišče druge stopnje potrdilo s sodbo, ki se pobija z revizijo.

Naveden povzetek dejanskih ugotovitev, pravnih zaključkov in odločitev sodišč druge in prve stopnje pojasnjuje po oceni revizijskega sodišča vrsto procesnopravnih in materialnopravnih vprašanj, ki so predmet toženčeve revizije. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da iz odločitev in razlogov spredaj citiranih odločb jasno izhaja, da je bilo pravnomočno odločeno s sodbo P 234/92 zgolj o obrestih od zneska 4.000 DEM, ki jih je toženec vrnil tožniku med pravdo, s sodbo z opr. št. II Cp 1216/94 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. P 253/93 pa, da je bilo odločeno o nadaljnji glavnični obveznosti toženca - 4.000 DEM in o zamudnih obrestih od te terjatve. Odločitve sodišč druge in prve stopnje o obrestih od obeh vrst terjatev so v izrekih jasno navedene in v obrazložitvah sodb razumljivo ter vsebinsko skladno pojasnjene, tako da je možen prepričljiv zaključek, da ni utemeljena revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ali pa iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo po presoji revizijskega sodišča tudi materialnopravno pravilno presojeno in je zato odločitev nižjih sodišč pravilna. Po določilu drugega odstavka 80. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sme druga stranka po lastni izbiri, če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, ali povrnitev škode in vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are. Pravico izbire med navedenimi možnostmi, ima stranka, ki je pogodbi zvesta. Tožnik se je v tem primeru odločil za pravico do vrnitve dvojne are. Ker je bilo - med ostalimi okolnostmi - ugotovljeno, da je za neizpolnitev kupoprodajne pogodbe odgovoren toženec, je bil utemeljen tožnikov zahtevek, da mu mora toženec vrniti dvojno aro. Pravilnost take odločitve pa ni odvisna od revizijskih trditev, ki se nanašajo na okolnosti sklenitve pogodbe (ker jih kot dejanskih okoliščin ni dopustno uveljavljati v reviziji), pač pa od predpostavk, ki so bile za uporabo drugega odstavka 80. člena ZOR podane.

Kolikor tožnik pobija z revizijo sklep o stroških in sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev taks, pa revizija ni dopustna, ker s takim sklepom predmetni postopek ni bil pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP).

Ker po ugotovitvah revizijskega sodišča niso podani v toženčevi reviziji uveljavljeni razlogi, ugotovljene pa niso bile niti uradoma upoštevane kršitve, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).