Jedro

Bistveno vprašanje je, ali gre pri spletni objavi članka, ki se morebiti kasneje spremeni ali dopolni, za eno samo objavo ali pa vsaka kasnejša sprememba (dopolnitev) pomeni novo objavo. Če pri klasičnih medijih (kot je npr. časopis) objave, ko je enkrat dana v javnost, ni več mogoče spreminjati in popravljati, pa je pri sodobnih medijih, kot je npr. objava na spletnem portalu, ves čas možnost, da se besedilo spreminja in po potrebi dopolnjuje. Npr. ena oseba prebere obvestilo takoj po objavi na spletu, druga pa nekaj ur kasneje, ko je bila vsebina že nekajkrat spremenjena in dopolnjena. Nemogoče je trditi, da sta obe osebi prebrali isto obvestilo, ampak gre po presoji pritožbenega sodišča v takem primeru za več objav. V tem delu je zato potrebno pritrditi tožeči stranki, da objava vsake spremembe obvestila pomeni novo objavo. Ključno je namreč, da v tem primeru objava pomeni, da je dan prispevek v javnost, ki od objave naprej do njega prosto dostopa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe, tožena stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka, kot je razviden iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti v 8 dneh toženi stranki pravdne stroške (ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari), če zamudi s plačilom stroškov, je dolžna stroške povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenju sodišču prve stopnje (oboje z ustrezno stroškovno posledico).

3. Najprej tožeča stranka opozarja da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh njenih dokaznih predlogih. Zavrnilo je sicer predlog za zaslišanje priče D. D., o predlogu za postavitev izvedenca za forenziko oz. računalništvo pa v dokaznem sklepu sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak se je do tega predloga opredelilo šele v sodbi. V izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, kateri prispevek predstavlja predmet tega postopka niti se ne opredeli do vprašanja zatrjevanega spreminjanja prvotnega prispevka. Tožeča stranka opozarja, da je predmet tega postopka samo prvi članek, ki je bil objavljen 12. 5. 2020 v zgodnjih jutranjih urah in ki ni vseboval nobene izjave tožeče stranke. Vse kasnejše dopolnitve članka predstavljajo po mnenju pritožnika nove objave. In ravno zaradi ugotovitve pristnosti tega članka bi bilo nujno izvesti dokaz s predlaganim izvedencem. V zvezi s tem tožeča stranka še dodaja, da članek 12. 5. 2020 ob 8.28 in 9.12 še ni vseboval zanikanja s strani tožeče stranke.

4. Tožeča stranka navaja, da v skladu s četrtim odstavkom 26. člena Zakona o medijih1 »popravek« ne pomeni samo popravka v ožjem smislu, ampak tudi navajanje oz. prikaz drugih in nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali s tem namenom bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Pri tem je potrebno gledati zahtevo za popravek kot celoto, zasledovati vidik objektivnega poročanja in podajanja celovite informacije, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo izpolnjeno in je zato popravek po mnenju pritožnika še vedno nujen.

5. Pritožnik opozarja, da nova objava, ki za sodišče prve stopnje pomeni objavljeni popravek, ni jasno označena kot popravek ali kot prikaz nasprotnih dejstev, pa tudi sicer je potrebno ugotoviti, da članek, kot je bil nazadnje objavljen, ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa tretji odstavek 27. člena ZMed. Takšnega članka ni mogoče šteti za popravek.

6. V nadaljevanju tožeča stranka izpostavlja razlike med zahtevano objavo popravka in med objavljenim prispevkom. Tako je npr. tožeča stranka navedbe novinarke o lažnem certifikatu podjetja Z. co., dopolnila tudi z navedbami o ustreznem vodnem tisku. Navedbe, da je certifikat laboratorija H. lažen, je tožeča stranka izpodbila z navedbo, da razpolaga z originalnim certifikatom na katerem je žig in podpis A. A. Tožeča stranka je zanikala in dopolnila tudi navedbe o tem, da je direktor tožeče stranke B. B. do razkritja novinarke certifikate in imena proizvajalcev skrival, pojasnila je, da jih je predložil ob dobavi naročniku, da jih je ta lahko preveril preko za to pooblaščene strokovne organizacije, za skrivanje certifikatov pa glede na skladnost certifikatov s predpisi in ustreznost mask tudi ni imel nobenega razloga. Napačne navedbe novinarke o nespoštovanju evropske zakonodaje je tožeča stranka izpodbila z nasprotnimi navedbami o obstoju priporočila Komisije (EU) 2020/403 z dne 13. 3. 2020 o postopkih ugotavljanja skladnosti in nadzora trga v okviru grožnje COVID-19. Sodišče se do vsega tega ni opredelilo, saj je menilo, da gre v primeru kasneje objavljenih prispevkov za objavo vsebinsko ustreznih zanikanj tožeče stranke, s čimer pa ta ne soglaša. 7. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do dejstva, da je tožeča stranka zahtevo za objavo popravka podala že 13. 5. 2020, da pa je kljub zakonskemu roku 48 ur za objavo popravka, tožena stranka zahtevo tožeče zavrnila šele 18. 5. 2020, vmes pa je prišlo do spreminjanja članka. V popravku je tožeča stranka zahtevala tudi, da se objavi, da se je novinarka zmotila pri vnosu številke certifikata, kar se sodišču prve stopnje ne zdi pomembno – novinar mora namreč preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam, svoje napake pa mora priznati in popraviti. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na Kodeks novinarjev Slovenije. Po mnenju tožeče stranke je bistveno, da se pojasni, zakaj se je naenkrat certifikat pojavil v bazi, prej, ko je preverjala novinarka, pa ga ni bilo. Če to ne bo pojasnjeno, bo v javnosti še vedno prisotno vprašanje, če je tožeča stranka prirejala certifikate.

8. Tožeča stranka opozarja, da v primeru terjanega popravka nikakor ne gre za ponavljanje druge plati, pač pa za prikaz drugih nasprotnih dejstev in okoliščin, skladno s 26. členom ZMed. Namen popravka je, da se »sliši« drugo stran. Pomembno je, da je potrebno popravek po 27. členu ZMed objaviti v celoti in brez sprememb. Kot pa je razvidno iz zadnje verzije prispevka, pa ta vsebuje le del izjave pooblaščenca tožeče stranke, njegove izjave so tudi trgane iz konteksta. Tožeča stranka je v spis vložila celoten intervju, a se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo.

9. Dejansko stanje je po mnenju tožeče stranke nepopolno ugotovljeno še iz razloga, ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, da tožeči stranki ni bila dana nobena možnost, da odgovori na vprašanja, ki jih je dobila od novinarke v nedeljo 10. 5. 2020 ob 20.48, saj je bil prispevek objavljen že naslednji dan ob 6.00, kar pomeni, da tožeči stranki ni bil določen nek običajen rok za odgovor.

10. Tožeča stranka graja zaključek sodišča prve stopnje, da je pravica tožeče stranke, ker ta ni odgovorila na zastavljena vprašanja novinarke, vsebinsko močno zožena oz. omejena na zanikanje oz. popravljanje zatrjevanih neresničnih dejstev. Pomembno je namreč, da tožeča stranka ni odgovorila na postavljena vprašanja iz razloga, ker tega ne bi hotela, ampak ji je bilo to zaradi časovno omejenega roka onemogočeno. Tožeča stranka trdi, da je pri tem šlo za namerno ravnanje novinarke, saj ji je lahko bilo jasno, da v postavljenem roku tožeča stranka ne bo mogla odgovoriti na njena vprašanja in bo lahko objavila članek kot si ga je zamislila.

11. Čeprav je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, pa se je vseeno opredelilo do utemeljenosti zadnjega odstavka popravka in izpostavilo, da naj bi bil tak popravek zavajajoč, kar bi lahko prizadelo interes javnosti. To je po mnenju tožeče stranke pravno zmotno. Pri tem naj bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe tudi prekoračilo trditveno podlago. Tožena stranka se namreč ni opredelila do tega, kam se uvrščajo zaščitne maske, ki jih je dobavila tožeča stranka – ali med medicinske pripomočke ali med osebno varovalno opremo. Prav tako ni nasprotovala ali prerekala navedbe tožeče stranke glede uporabe 14. točke Priporočila, ki se nanaša na medicinske pripomočke, kar pomeni, da je med pravdnima strankama nesporno, da maske FFP2 sodijo med medicinske pripomočke. Sodišče nespornega dejstva ne more ugotoviti drugače, zato je odločitev v delu, ko je ugotovilo drugačno dejansko stanje od nespornega, po mnenju tožeče stranke nezakonita. Sicer pa ta meni, da se Priporočilo Komisije (EU) 2020/403 z dne 13. 3. 2020 (v nadaljevanju: Priporočilo) o postopkih ugotavljanja skladnosti in nadzora trga v okviru grožnje COVID-19 nanaša tako na medicinske pripomočke, kot tudi na osebno varovalno opremo. 14. točka Priporočila določa, da lahko v skladu s členom 11 Direktive 93/42/EGS in členom 52 Uredbe (EU) 2017/45 države članice odstopijo od postopkov ugotavljanja skladnosti, predpisanih za namestitev oznake CE, tako da na podlagi ustrezno utemeljene zahteve odobrijo za dajanje na trg in v uporabo posamezne medicinske pripomočke, katerih uporaba je v interesu varovanja zdravja. Tožeča stranka je sklenila pogodbo o dobavi mask z Zavodom RS za blagovne rezerve po sprejemu Priporočila in njegovi objavi v Ur. listu EU in sicer 27. 3. 2020 oz. 31. 3. 2020. S pogodbo pa je soglašalo tudi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Tožeča stranka meni, da je omenjeno soglasje iz Priporočila bilo dano s tem soglasjem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Da gre pri zaščitnih maskah za medicinsko opremo in ne za osebno varovalno opremo, so potrdili tudi na Tržnem inšpektoratu RS. Četudi bi šlo za varovalno opremo, pa je potrebno ugotoviti, da je tudi ta uvrščena v sklop Priporočila. Tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka v spis vložila listino z dne 3. 6. 2020, v kateri je Zavod za blagovne rezerve potrdil, da so zaščitne maske skladne s priporočilom. Trditev tožeče stranke v zvezi z obstojem Priporočila po mnenju tožeče stranke bistveno dopolnjuje oz. spreminja vsebino članka, saj so bile na podlagi Priporočila v času epidemije ustrezne (za zdravje varne) tudi maske, ki niso imele evropske oznake CE. Tožeča stranka meni, da je zato tožbeni zahtevek utemeljen tudi v tem delu. Ker je listino v spis vložila tožena stranka, listina predstavlja del trditev tožene stranke. V zvezi s to listino sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa, potrjuje pa ta listina navedbe tožeče stranke.

12. Tožeča stranka opozarja na sodno prakso, po kateri vsebina pravice do popravka ni v ugotavljanju resničnosti navedb bodisi v obvestilu bodisi v popravku v smislu njihove skladnosti z dejanskim, ampak v zagotovitvi izjave tistega, ki je s sporno vsebino prizadet, o resničnosti pa naj potem sodijo bralci. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da se spusti v presojo predlaganega popravka oz. resničnosti teh navedb.

13. Ob koncu pritožbe tožeča stranka navaja, da gre za spletno objavo, ki toženi stranki omogoča, da nenehno spreminja objavljene vsebine. Po mnenju tožeče stranke zato vprašanje, ali je šlo le za eno objavo ali za več objav ne pomeni le dejanskega, ampak tudi pravno vprašanje na katerega bi sodišče moralo odgovoriti.

14. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Najprej o zatrjevanih procesnih kršitvah, ki naj bi bile posledice dejstva, da sodišče prve stopnje ni sprejelo ustreznega dokaznega sklepa. Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 9. 7. 2020 je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo vse listine, ki so v spisu (vključno s tistimi, ki sta jih stranki vložili v spis na glavni obravnavi in vključno z USB ključkom), kar pomeni, da ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa glede listine z dne 3. 6. 2020, ki jo je v spis vložila tožena stranka in v kateri je Zavod za blagovne rezerve potrdil, da so zaščitne maske skladne s priporočilom2. Sodišče prve stopnje res ni zavrnilo izvedbe dokaza z izvedencem v dokaznem sklepu, ki ga je sprejelo na glavni obravnavi, vendar pa ni res, da ne v sodbi ni pojasnilo razlogov zavrnitve. V opombi 9 je namreč v povezavi s 36. točko obrazložitve pojasnilo, da za odločitev ni bistveno, ali je bilo besedilo članka naknadno spremenjeno in zato tudi ni sledilo predlogu za postavitev izvedenca forenzične ali računalniške stroke, ki bi ugotavljal, če se je besedilo članka naknadno spreminjalo. O tem bo več obrazloženega v nadaljevanju. Glede pritožbenih trditev, ki se nanašajo na pričo D. D., pritožbeno sodišče dodaja, da v spisu ni dokaznega predloga za zaslišanje te priče. 17. ZMed določa pogoje za objavo popravka v 26. in 31. členu ZMed. Osnovni pogoj je določen v prvem odstavku 26. člena ZMed po katerem je vsakomur dana možnost, da po načelu audiatur et altera pars pove svojo resnico, če je bila z objavo prizadeta njegova pravica ali interes. Prizadeta pravica ali interes posameznika ločuje pravico do popravka od pravice do dostopa do medijev.

18. Bistveno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, je, ali gre pri spletni objavi članka, ki se morebiti kasneje spremeni ali dopolni, za eno samo objavo ali pa vsaka kasnejša sprememba (dopolnitev) pomeni novo objavo. Če pri klasičnih medijih (kot je npr. časopis) objave, ko je enkrat dana v javnost, ni več mogoče spreminjati in popravljati, pa je pri sodobnih medijih, kot je npr. objava na spletnem portalu, ves čas možnost, da se besedilo spreminja in po potrebi dopolnjuje. Poglejmo si primer: ena oseba prebere obvestilo takoj po objavi na spletu, druga pa nekaj ur kasneje, ko je bila vsebina že nekajkrat spremenjena in dopolnjena. Nemogoče je trditi, da sta obe osebi prebrali isto obvestilo, ampak gre po presoji pritožbenega sodišča v takem primeru za več objav. V tem delu je zato potrebno pritrditi tožeči stranki, da objava vsake spremembe obvestila pomeni novo objavo. Ključno je namreč, da v tem primeru objava pomeni, da je dan prispevek v javnost, ki od objave naprej do njega prosto dostopa.

19. Vendar pa ta zaključek za odločitev v tej zadevi ni pomemben, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z izvedencem za forenziko oz. računalništvo. Tožeča stranka je namreč v tožbi zapisala, da je vsebina spornega članka, ki je bil objavljen na medijskem portalu ..., podrobneje razvidna iz priloženega članka, ki naj se šteje kot del trditvene podlage tožeče stranke. Isto je tožeča stranka poudarila tudi v pritožbi, ko pravi, da je predmet tega postopka članek v prvotni obliki, kot je razvidna iz listine, ki je bila predložena s strani tožeče stranke skupaj s tožbo. Za tožečo stranko torej ni sporno, da je prvotna objava ta, ki je v spisu v prilogi A3, zaradi česar tudi ni potrebe, da bi sodišče z izvedencem ugotavljalo, kdaj in kakšne spremembe objave so bile narejene. Sodišče namreč pri odločanju izhaja iz navedene objave, saj tožeča stranka trdi, da je to prvotna oblika članka, torej besedilo, za katerega zahteva objavo popravka. Dokaz z izvedencem bi bil potreben le v primeru, če bi ostajal dvom o tem katera verzija članka je izvirna. A kot je bilo pojasnjeno, dvoma ni, saj tožeča stranka sama trdi, da je izviren članek tisti, ki je v prilogi A3. 20. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZMed mora medij popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Sodna praksa je zato že večkrat poudarila stališče, da morajo biti vsi zakonski pogoji za objavo popravka podani glede celotnega zahtevanega popravka, saj ga ni možno drobiti oziroma cepiti na dele, ki določbam ZMed ustrezajo, in na tiste, ki jim ne3. Drugače povedano, če zakonskih pogojev ne izpolnjuje del zahtevanega popravka, je treba zahtevek zavrniti.

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed za zavrnitev objave popravka, saj se zahtevani popravek bistveno ne razlikuje od navedb v članku. In temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Že iz prvotne oblike članka v prilogi A34 je namreč razvidno, da je v njem citat pooblaščenca tožeče stranke (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki podaja navedbe glede obeh certifikatov in tudi glede trditve tožene stranke, da naj bi direktor tožeče stranke skrival certifikate in imena proizvajalcev. Med drugim je v izpisu objave v prilogi A3 zapisano, da je pooblaščenec zanikal, da bi bili certifikati ponarejeni in povedal, da dobavitelj certifikatov ne skriva, da je ta certifikat javna listina, v pisni obliki, s podpisom in štampiljko odgovorne osebe. Ker torej že samo besedilo prvotno objavljenega obvestila vsebuje zanikanje zatrjevane lažnosti certifikatov in potrjevanje njihove ustreznosti ter tudi zanikanje, da naj bi direktor tožeče stranke skrival certifikate, tožeča stranka nima pravice do ponovnega zanikanja navedb v članku, saj je javnost z zanikanjem že seznanjena. Zahtevani popravek torej v ničemer ne zanika oz. bistveno dopolnjuje (nosilne) navedbe iz članka, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Z navedbo nasprotnih dejstev in navedb, ki zanikajo obvestilo, že v samem prvotnem besedilu obvestila, je izčrpana pravica do popravka, zato je (upoštevaje poudarek iz prejšnjega odstavka obrazložitve) sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo celoten tožbeni zahtevek.

22. Ravno zato pa se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem spuščalo v presojo vsebine popravka, ki se nanaša na Priporočilo5, saj ta presoja v ničemer ni mogla vplivati na rezultat postopka – ne glede na utemeljenost ali neutemeljenost tega dela zahtevka za objavo popravka je bil namreč tožbeni zahtevek zavrnjen. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na trditve, povezane s Priporočilom. Ker niso pomembne za odločitev, se pritožbeno sodišče tudi ne opredeljuje do navedb pritožbe o tem, da je kljub zakonskemu roku 48 ur za objavo popravka, tožena stranka zahtevo tožeče zavrnila šele 18. 5. 2020, vmes pa je prišlo do spreminjanja članka – za odločitev o pritožbi ta navedba ni pomembna, ker je že prvotno besedilo vsebovalo zanikanje trditve tožene stranke in torej tudi sam popravek ni bil potreben. Nepomembne za odločitev so tudi navedbe o napaki novinarke pri vnosu številke certifikata v iskalnik – nepomembne iz razloga, ker je tudi v tem delu bilo v prvotnem besedilu vsebovano zanikanje ponarejenosti certifikata. Prav tako je nepomembna trditev o prekratkem roku, ki ga je tožena stranka dala direktorju tožeče stranke za odgovor na postavljena vprašanja. Rok je res kratek, pa vendarle prvotno besedilo objave vsebuje poleg trditev tožene stranke tudi zanikanje večine teh trditev s strani pooblaščenca tožeče stranke. Iz istega razloga je za odločitev nepomembna tudi pritožbena trditev, da tožena stranka ni objavila celotnega intervjuja s pooblaščencem tožeče stranke – kar je objavljeno v prvotnem besedilu članka namreč zadošča za zanikanje trditev tožene stranke iz obvestila.

23. V zvezi s pritožbeno trditvijo o tem, da se sodišče ni opredelilo do trditve tožeče stranke, da je ta zahtevo za objavo popravka podala že 13. 5. 2020, tožena stranka pa je kljub zakonskemu roku 48 ur za objavo popravka zahtevo tožeče zavrnila šele 18. 5. 2020 in da je v vmesnem obdobju prišlo do spreminjanja članka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zakonska posledica nespoštovanja roka za objavo popravka jasna. Določena je v 33. členu ZMed, ki določa, da ima v takem primeru tisti, ki zahteva objavo popravka, zoper odgovornega urednika pravico vložiti tožbo. To pa je tožeča stranka tudi naredila. Ničesar drugega ni v tem primeru, do česar bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prekratek rok, ki naj bi ga novinarka dala direktorju tožeče stranke za odgovor na njena vprašanja, in na vprašanja novinarske etike, pa niso pomembna za odločitev o zahtevi za objavo popravka, zaradi česar se sodišču prve stopnje do teh vprašanj ni bilo potrebno opredeljevati.

24. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožena stranka, saj njen odgovor glede na vsebino ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena, 155. členu in prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list RS, št. 35/2001 s spremembami, v nadaljevanju: ZMed. 2 V dokaznem sklepu je zapisano, da se preberejo (med drugim) »listine tožene stranke od B1 do B3 in danes prejeto listino« – to pa je listina z dne 3. 6. 2020, ki je sedaj označena z B4. 3 Npr. VSRS Sodba II Ips 262/2013, VSL Sodba I Cp 1731/2018, VSL sodba I Cp 1809/2016, VSL Sodba I Cp 1358/2017 in druge. 4 Da je to prvotna oblika, zatrjuje tožeča stranka v tožbi in v pritožbi. 5 42. do 44. točka obrazložitve.