Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 29.10.2002 je senat Okrožnega sodišča na Ptuju zoper obd. S.B. na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor še za dva meseca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 08.11.2002 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik V.Š., je dne 28.11.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor, odrejen zoper obd. B.S., odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obd. S.B. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obdolženčev zagovornik je svoje trditve neuspešno že uveljavljal v pritožbi zoper sklep. Drugostopno sodišče je prepričljivo zavrnilo navedbe o pavšalnih ugotovitvah glede ogrožanja življenja ilegalcev in presoje sorazmernosti. V ostalem pa obdolženčev zagovornik izvaja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, s katerimi razlogi (1. odstavek 420. člena ZKP) izpodbija pravnomočni sklep. Tudi obrazložitev zahteve ne pojasni, katero konkretno kršitev zakona uveljavlja. Iz izvajanj, da ogrožanje ilegalcev ni z ničemer konkretizirano, da odločba pavšalno ugotavlja razmere in okoliščine, v katerih je potekalo spravljanje tujcev čez mejo ter da takšne ugotovitve nimajo opore v spisovnih podatkih, sledi, da po eni strani nakazuje na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v pravnomočnem sklepu, po drugi strani pa izpodbija obstoj dejanskih okoliščin, ki jih ugotavlja sodišče. S tem zahteva deloma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, deloma pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz slednjega razloga ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa tudi ni podana. Izpodbijani pravnomočni sklep v razlogih navaja konkretne v podatkih spisa izkazane okoliščine, v katerih je potekalo sprovajanje ilegalcev čez državno mejo, jih pravilno presoja in na njihovi podlagi sklepa na takšno stopnjo ogroženosti ljudi, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno. Glede na to sodišče ugotavlja pogoje za podaljšanje pripora skladno z določbami 3. točke 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP in jih tudi ustrezno utemeljuje. Zato pravnomočnemu sklepu ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o dejstvih, ki so odločilna za presojo obstoja pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

Navedbe, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali je do ogrožanja ilegalcev dejansko prišlo in da je glede na dolžino trajanja pripora potrebno tudi presoditi, ali je podano sorazmerje med trajanjem pripora in družbeno nevarnostjo kaznivega dejanja oziroma zagroženo sankcijo, je mogoče razlagati kot očitek vložnika zahteve, da sodišče ni dovolj kritično presodilo ugotovljene okoliščine, na katere je oprlo zaključek o neogibni potrebnosti podaljšanja pripora zaradi varnosti ljudi in sorazmernosti med ogrožanjem takšne varnosti in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Ne glede na to, da je sodišče pravilno ocenilo okoliščine, na katere je oprlo zaključek o tem, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi in navedlo okoliščine, s katerimi je utemeljilo sorazmernost, te navedbe predstavljajo z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. S.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).