Jedro

Če se sodišče odloči za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, mora v izreku sodbe navesti datum prenehanja delovnega razmerja (ki ne sme pasti v obdobje po datumu odločitve sodišča prve stopnje).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (II. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2007 nezakonita. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da mu je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje s potekom 150 dnevnega odpovednega roka od dneva vročitve odpovedi, to je z dnem 20. 4. 2008 in da mu še traja skladno s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dnem 18. 12. 1991, upoštevaje odločbo tožene stranke z dne 2. 11. 2001. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo „projektant“, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še zlasti obračunati bruto plačo za VII. tarifni razred, 32. obračunski razred, povečano za pripadajoče dodatke, ter izplačati neto plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V okviru te točke je zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijavo v ustrezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, na plačilo pripadajočih davkov in prispevkov, obračunanih na tožnikovo plačo ter na priznanje vseh pravic iz njegovega delovnega razmerja. V III. točki izreka izpodbijane sodbe, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 465,18 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in jo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži plačilo vse pravdne in pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, upoštevaje 118. člen ZDR, ne da bi tožnik vedel, da bo sodišče pri odločanju o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka upoštevalo tudi citirano določbo. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva pravdni stranki o tem obvestiti, saj bi lahko le v tem primeru tožnik postavil odškodninski zahtevek. Odškodnina zaradi prenehanja delovnega razmerja po odločitvi sodišča se lahko določi le hkrati z določitvijo datuma prenehanja delovnega razmerja, saj se ta odškodnina prizna prav namesto reintegracije. Ker sodišče prve stopnje tožnika ni obvestilo o nameravani odločitvi o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka, tožnik ni mogel modificirati tožbenega zahtevka z zahtevo po plačilu odškodnine. Sedaj je tožnik za poplačilo odškodnine prekludiran, saj delavec, ki zahteve za odškodnino ne postavi najkasneje do zaključka glavne obravnave (člen 118/3 ZDR) tega ne more storiti v drugem postopku, saj lahko zahtevo iz prvega odstavka 118. člena ZDR uveljavlja le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega bi moralo sodišče v izreku izpodbijane sodbe v skladu z 118. členom ZDR in ustaljeno sodno prakso odločiti tudi o datumu prenehanja delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni priznalo vseh pravilno priglašenih stroškov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (pri drugem delodajalcu) z dne 27. 11. 2007, (ki je tožnik ni podpisal), posledično pa je uveljavljal reintegracijski in reparacijski zahtevek ter povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da bi morala tožena stranka postopati po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). S prenosom dejavnosti oddelka konstruktorjev od tožene stranke na družbo E. d.o.o. (kasneje K.) je prišlo namreč do spremembe delodajalca, kot jo ureja 73. člen ZDR. Posledično je ugotovilo, da so zaradi nezakonite odpovedi nezakonite tudi vse posledice te odpovedi, vendar pa je kljub temu v preostalem tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Zaključilo je, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogoče, ker tožena stranka delovnega mesta projektanta nima več sistemiziranega, tožena stranka ne zaposluje inženirjev strojništva na nobenem delovnem mestu, oddelek konstrukcij pa je bil v celoti ukinjen oziroma prenesen k drugemu delodajalcu. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 20. 4. 2008, ko je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi (torej po izteku 150 dnevnega odpovednega roka, ki ga je določala nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – A10). Ker se je tožnik naslednjega dne zaposlil v družbi B., d.o.o., katere družbenik je in kjer je po svoji izpovedbi prejel primerljiv dohodek, kot ga je prejemal pri toženi stranki, je ugotovilo, da mu ni nastala nobena škoda, do katere bi bil upravičen v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 118. člena ZDR. Zato je v preostalem njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik s tožbenim zahtevkom le delno uspel v tem individualnem delovnem sporu (po oceni sodišča do 50 %), zato je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne le polovico njegovih pravdnih stroškov, ki mu jih je v tem individualnem delovnem sporu priznalo.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da prvi odstavek 118. člena ZDR določa, da sodišče v primeru, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu pa prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Enako lahko sodišče odloči tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (118/2 ZDR). Glede na navedeno tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je uporabilo določbo člena 118/2 ZDR, v izreku izpodbijane sodbe ugotoviti, do kdaj je trajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Izrek sodbe v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR mora vsebovati datum prenehanja delovnega razmerja delavca (ki sicer ne sme pasti v obdobje po datumu odločitve sodišča prve stopnje).

Po stališču pritožbenega sodišča je utemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, s katero očita sodišču prve stopnje, da glede na 285. člen ZPP ni poskrbelo, da bi se med obravnavo navedlo vsa odločilna dejstva in ponudilo dokaze v zvezi z možnostjo odločitve sodišča prve stopnje glede uporabe člena 118/2 ZDR. Iz podatkov spisa dejansko ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje v okviru načela odprtega sojenja stranki seznanilo z možnostjo odločitve na podlagi člena 118/2 ZDR, kar bi tožniku omogočilo, da bi eventualno postavil odškodninski zahtevek oziroma podal morebitne dokaze, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino po pravilih civilnega prava, kot to določa člen 118/1 ZDR. To velja še posebej ob dejstvu, da iz spisovnih podatkov ni razbrati, da bi pobudo za uporabo določbe člena 118/2 ZDR podala tožena stranka.

Po stališču pritožbenega sodišča je sicer potrebno institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi iz člena 118/2 ZDR (torej sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ne glede na predlog delavca) uporabljati restriktivno in pri tem upoštevati po eni strani vse okoliščine, ki nudijo oporo sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi brez predloga delavca, po drugi strani pa upoštevati tako interes delavca kot tudi interes delodajalca za takšen način prenehanja delovnega razmerja. Predpogoj za uporabo tega instituta je namreč nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavcu poda delodajalec. Delodajalec že s tem, ko delavcu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, praviloma izkazuje interes za to, da nadaljevanje delovnega razmerja delavca pri njem ne bi bilo več mogoče. Po drugi strani pa ima lahko delavec kljub temu interes reintegrirati se in nadaljevati z delom pri delodajalcu v posledici nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, še posebej, če si po tako odpovedani pogodbi o zaposlitvi ne more zagotoviti dela drugje, pri drugem delodajalcu. Za delavca je sklenjeno delovno razmerje praviloma eksistenčnega pomena, kar je vsekakor potrebno upoštevati pri tehtanju interesov obeh pogodbenih strank.

Odškodnina, ki jo predvideva 118. člen ZDR, predstavlja nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1509/2005 z dne 16. 11. 2006), torej nadomestilo za to, ker je delavec izgubil zaposlitev pri delodajalcu kljub temu, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delodajalec podal delavcu, nezakonita. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 775/2005 z dne 14. 9. 2006 zavzelo stališče, da odškodnina iz 118. člena ZDR ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo (premoženjsko) škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Ta odškodnina v prvi vrsti predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere bo kriterije morala oblikovati sodna praksa, saj zaradi (posebne) narave te odškodnine pri odločanju o njej ni mogoče uporabiti vseh institutov Obligacijskega prava. V citirani sodni odločbi Vrhovno sodišče RS opozarja tudi na dolžnost sodišča, da v okviru materialnega procesnega vodstva in glede na načelo odprtega sojenja poskrbi, da tožnik navede ustrezna dejstva in predlaga dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki lahko pride v poštev. Po stališču pritožbenega sodišča lahko na višino odškodnine po 118. členu ZDR vplivajo različni kriteriji kot so čas zaposlitve delavca pri delodajalcu, pri katerem mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, možnost nove zaposlitve delavca in v zvezi s tem dosežena stopnje in vrsta njegove izobrazbe, delavčeva starost, socialni položaj,....

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni odločilo o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, poleg tega pa ni upoštevalo določbe 285. člena ZPP glede uporabe člena 118/2 ZDR, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP, člen 354/1 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgornje navedbe pritožbenega sodišča in nato ponovno odločiti o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za „popravo nepravilnosti“ po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega postopka ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.