Jedro

Kadar pogodbeni stranki v pogodbi dogovorita zapadlost posamezne občasne terjatve tako, da posamezni (npr. mesečni) obroki zapadejo v plačilo zadnji delovni dan v mesecu, hkrati pa se dogovorita tudi, da lahko posojilojemalec pred iztekom pogodbenega roka zahteva plačilo celotnega dolga, ima tak poseben dogovor prednost in celoten dolg zapade v plačilo pred iztekom pogodbenega roka. Vendar pa mora posojilojemalec to pravico pravočasno izkoristiti, tj. zahtevati vračilo celotnega dolga pred iztekom pogodbenega roka. Če ta rok zamudi, posebnega dogovora ni več mogoče uporabiti, temveč velja pogodbeno določilo o zapadlosti vsakokratnega mesečnega obroka, posledica pa je uporaba triletnega zastaralnega roka.

Izrek

1. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški drugega toženca so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 26.08.2003, opr.

št. VII P 1056/99-27, ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 27.01.1999, opr. št. 98/03966, v celoti v veljavi v 1. in v 3. točki izreka, tožencema pa naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini

133.950,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Zoper izdano sodbo sta toženca vložila pritožbi.

Drugi toženec (v nadaljevanju toženec) v pritožbi, ki jo vlaga po svojem pooblaščencu, navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi pojasnil obračun terjatve, ki ga je pripravila tožeča stranka. Po oceni sodišča prve stopnje so njegove ugovorne navedbe povsem pavšalne, saj naj ne bi konkretno izpodbijal predloženega obračuna, čeprav je imel možnost, da bi sodišču navedel znesek, ki ga po svojih podatkih še dolguje, niti ni predložil svojega obračuna dolgovanega zneska, da bi ga lahko sodišče preverilo. Takšni zaključki sodišča so zmotni in v nasprotju s pravili dokazovanja. Na strani tožeče stranke je dokazno breme glede obstoja in višine terjatve, ki jo vtožuje. Višino je tožeča stranka dokazovala s knjigovodsko kartico, ki sestoji iz 11 strani, na nobeni pa ni naveden znesek 1.023.266,80 SIT, ki ga vtožuje tožeča stranka.

Nadalje je tožeča stranka predložila listine stanj, ki ga je izdala in podpisala Banka K. d.d.. Iz teh listin je sicer razviden vtoževani znesek, ni pa razvidno, da naj bi se ta obračun nanašal na toženko oziroma na toženca, prav tako pa so navedeni različni konti, ki niso obrazloženi in so nerazumljivi. Iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v utemeljitev višine, ni razviden izračun vtoževanega zneska, zato tega dela zahtevka ni mogoče preizkusiti, sodišče pa se kljub opozorilu s tem sploh ni ukvarjalo. Toženec je ugovarjal obračunu toliko konkretno, kot je to glede na vsebino obračuna sploh lahko storil, in sicer, da iz obračuna ne izhaja, kolikšen del posojila naj bi bil že odplačan, koliko obrokov je bilo odplačanih, kdaj sta toženca prišla v zamudo, koliko je znašal njun dolg na dan zamude in kakšne obresti so bile zaračunane. Šele ko bi tožeča stranka podala trditve glede navedenih ugovorov, bi bilo mogoče preveriti pravilnost izračuna. Posojilna pogodba št. 70404/90 namreč določa, da se posojilo v znesku 323.481,00 SIT obrestuje z realno obrestno mero v višini 2% letno, ki se obračunava na stanje glavnice, ki se mesečno povečuje z indeksom rasti drobnoprodajnih cen, ki je ugotovljen za mesec pred izračunom nove anuitete. Zgolj na podlagi predloženih knjigovodskih kartic in listin stanj toženca nista mogla preveriti, če je tožeča stranka spoštovala navedena pogodbena določila. Tega tudi sodišče ni moglo vedeti, če pa je že vedelo, pa tega v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. Na konkreten ugovor bi lahko odgovoril le izvedenec finančne stroke, ki ga je tožeča stranka iz tega razloga tudi predlagala, sodišče pa kot nepotreben dokaz zavrnilo. Glede na to, da je dokazno breme na strani tožeče stranke, in glede na to, da je tožeča stranka po navedbah sodišča uvrščena med bančne organizacije, je nelogično zahtevati od tožencev, da sodišču predložita svoj obračun dolga, da ga bo lahko sodišče primerjalo z obračunom tožeče stranke. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo, in sicer, ko je zavrnilo ugovor, da je del vtoževane terjatve zastaran. Toženec vztraja pri stališču, da je v predmetni zadevi treba uporabiti določilo 2. odstavka 372. člena ZOR, ki določa, da anuitete, s katerimi se v enakih, v naprej določenih občasnih zneskih odplačuje glavnica in obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posmezne dajatve. Sodišče se je postavilo na stališče, da je v konkretnem primeru treba uporabiti splošni zastaralni rok pet let, saj je tožeča stranka v skladu z 9. členom posojilne pogodbe zahtevala vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred potekom pogodbenega roka. Navedeni 9. člen res določa, da ima tožeča stranka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če niso plačani trije zaporedni ali trije nezaporedni mesečni obroki, vendar pa je sodišče spregledalo, da tožeča stranka od pogodbe ni odstopila pred pogodbenim rokom (avgust 1998), temveč je pogodbo vzdržala v veljavi, kljub temu, da je bil zadnji obrok plačan v oktobru 1993. Posojilna pogodba je prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, zato bi bila tožeča stranka upravičena do plačila po posojilni pogodbi neplačanih anuitet, ki pa glede na določilo ZOR zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva toženka (v nadaljevanju toženka) pa v svoji pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne upošteva jasno izkazanih dejstev.

Sodišče navaja, da se toženka ni odzvala vabilu, kar pa ni res, saj je svoj izostanek opravičila in konkretno dodala, kar priznava tudi sodišče, da ji je bila odtujena tudi dokumentacija. Zgolj "nabuloznemu" znesku 1.023.266,80 SIT pa seveda ni mogoče ugovarjati, če ga tožeča stranka noče in očitno ne more korektno utemeljiti. Če bi bil znesek korektno izračunan, bi ga tožeča stranka lahko utemeljila in izračun transparentno predstavila. Navaja tudi, naj pritožbeno sodišče ponovno prouči ugovor zastaranja v smislu 2. odstavka 327. člena ZOR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitek toženke, ki graja utemeljitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaza z njenim zaslišanjem, češ da se ni odzvala vabilu, in se pri tem sklicuje na določbo 2. odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), češ da svojega izostanka tudi ni opravičila. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bila v obravnavani zadevi opravljena dva naroka za glavno obravnavo, prvi 08.07.2003 in drugi 26.08.2003, obakrat v odsotnosti pravilno vabljene toženke. Res je v spisu tudi opravičilo toženke z dne 07.07.2003, vendar se to nanaša na prvi narok z dne 08.07.2003, na katerem je sodišče šele sprejelo dokazni sklep, s katerim je med drugim odločilo tudi, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem toženke, medtem ko je sodišče toženki vabilo na zaslišanje vročilo skupaj z vabilom na narok dne 26.08.2003 (vročilnica k list. št. 39). Ker se toženka na pravilno vročeno vabilo na zaslišanje ni odzvala in svojega izostanka ni opravičila, očitana (relativna) kršitev postopka ni podana. Po oceni pritožbenega sodišča toženki s tem tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja v postopku (absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), saj je bilo toženki sodelovanje v postopku omogočeno, vendar pa toženka (zaradi lastnega ravnanja) te možnosti ni izkoristila, je pa sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo navedbe, ki jih je podala v pisni obliki.

Obravnavana zadeva se je začela v izvršilnem postopku, kjer je tožeča stranka (takrat upnik) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tj. overjenega izpiska iz poslovnih knjig z dne

28.08.1998 (priloga A1), iz katerega izhaja stanje dolga dolžnikov po posojilni pogodbi. Ker sta toženca (takrat dolžnika) zoper izdani sklep o izvršbi ugovarjala, je izvršilno sodišče le-tega razveljavilo in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka navedla, da vtožuje celotno zapadlo obveznost po posojilni pogodbi, ki predstavlja neplačane obroke od oktobra 1993 dalje in zamudne obresti, kot dokaz pa je priložila izpis knjigovodskih kartic posojila (priloga A6). Toženca sta ugovarjala zapadlosti terjatve, višini (ne)plačanega dolga, višini obresti in zastaranje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta tožeča stranka in toženka sklenili Posojilno pogodbo št. 70404/90 (priloga A2, v nadaljevanju posojilna pogodba), na podlagi katere je toženka prejela posojilo v znesku 323.481,00 SIT in se zavezala, da bo posojilo vrnila v šestih letih z začetkom odplačevanja v avgustu 1992, toženec pa se je zavezal, da solidarno jamči za vračilo dolga.

Teh ugotovitev pritožbi ne grajata, oporekata pa nadaljnjim ugotovitvam prvostopnega sodišča, in sicer višini vtoževane terjatve; delno ugovarjata številu neplačanih obrokov, saj menita, da so določeni med njimi zastarali, deloma pa ugovarjata višini neplačanih obresti od (nezastaranih) obrokov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil na podlagi sklenjene posojilne pogodbe zadnji obrok plačan oktobra 1993, čemur ne oporeka nobena od pravdnih strank. Ugovore tožencev glede višine (ne)plačanega dolga in višini obresti je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka predložila dokaze, iz katerih so razvidni vsi potrebni podatki za preizkus skladnosti vtoževane terjatve s posojilno pogodbo, toženca pa nista konkretno ugovarjala, še manj dokazala nepravilnost izračuna vtoževanega dolga.

Tako stališče prvostopenjskega sodišča v pritožbi obsežno graja toženec, vendar so njegovi očitki po oceni pritožbenega sodišče neutemeljeni. Toženec očita nepravilno uporabo materialnega prava, češ da je dokazno breme glede obstoja in višine dolga na tožeči stranki. Ta navedba vsekakor drži in jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, vendar je na podlagi oblikovane dokazne ocene (glede katere pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov) ugotovilo, da iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja višina vtoževane terjatve. Čim pa je tako, je dokazno breme o nepravilnem izračunu dolga (npr. o številu neplačanih obrokov, o višini obrestne mere,...) na toženi stranki. Ta je v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu dolžna podati konkretne navedbe, s katerimi izpodbija izračun tožeče stranke, ter predlagati izvedbo ustreznih dokazov. To bi toženca lahko storila tako, da bi predložila svoj izračun dolga ali pa izpodbijala določene postavke iz izračuna tožeče stranke in v podkrepitev svojih navedb predlagala dokaze, npr. izvedenca finančne stroke. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek toženca, češ da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca. Izvedenca finančne stroke je v postopku predlagala tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa je izvedbo dokaza zavrnilo, ker je ugotovilo, da je dokaz nepotreben, ker je tožeča stranka (ob dejstvu, da toženca nista konkretno izpodbijala izračuna) višino dolga že dokazala s predložitvijo listin. Odločitev sodišča prve stopnje je, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, na mestu, toženec pa ne more očitati sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza, ki ga v postopku sam ni predlagal. Drugi ugovor tožencev je zastaranje vtoževane terjatve, s katerim je nujno povezano vprašanje zapadlosti terjatve. V 4. členu sklenjene posojilne pogodbe je določeno, da posojilojemalec (tj. toženka) in solidarni plačnik (tj. toženec) vračata posojilo v mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo zadnji delovni dan v mesecu. V 3. odstavku 9. člena pa so pogodbene (tu pravdne) stranke sklenile še poseben dogovor, in sicer, kdaj ima sklad (tj. tožeča stranka) pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred potekom pogodbenega roka. S tako klavzulo so pogodbene stranke dogovorile primere, ko celotni dolg zapade pred potekom pogodbenega roka, med drugim tudi v primeru, če posojilojemalec ne plača treh zaporednih ali treh nezaporednih mesečnih obrokov (1. alinea 3. odstavka 9. člena posojilne pogodbe). Tožeča stranka zapadlost celotne obveznosti temelji ravno na nastopu primera iz 1. alinee, vendar ni niti zatrjevala tistih dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje uporabilo to določbo posojilne pogodbe, tj. da bi zahtevala vračilo celotnega dolga pred iztekom pogodbenega roka.

Tožeča stranka sama navaja (list. št. 16, zadnji odstavek), da je predlog za izvršbo vložila 30.11.1998 (predlog je bil dejansko vložen

02.12.1998), vse ostale trditve o pozivanju tožencev k plačilu dolga (ki so sicer ostale nedokazane), pa se prav tako nanašajo na obdobje po izteku pogodbenega roka. Ker je bila, kot izhaja iz posojilne pogodbe, le-ta sklenjena dne 06.08.1992 za dobo šestih let, je posojilna pogodba prenehala veljati 06.08.1998, do tega dne pa tožeča stranka ni izkoristila pravice, ki ji jo daje 1. alinea 3. odstavka

9. člena posojilne pogodbe, in zahtevala vračilo celotnega dolga. Ker je pogodbeni rok iztekel, ne da bi tožeča stranka izkoristila svojo pravico, navedene določbe posojilne pogodbe ni mogoče uporabiti, temveč lahko tožeča stranka terja zgolj izpolnitev pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje v navedenem obsegu napačno uporabilo materialno pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbama tožencev v skladu s 355. členom ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje. V nadaljevanju postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti tista dejstva, ki so pomembna za uporabo 4. člena posojilne pogodbe, nato pa ob upoštevanju določbe o zastaranju občasnih terjatev iz 2. odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90) ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.