Jedro

Kazenski zakonik določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima, je pa to smiselno urejeno v določbah 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku. Zato je za obravnavanje ugovora zastaranja v zvezi z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi pristojen le davčni organ, ki je tudi pristojen za izvršitev sodbe glede odvzema premoženjske koristi (prvi odstavek 131. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, na podlagi določila 24. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena ZKP, odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za obravnavanje ugovora zastaranja v zvezi z odvzemom premoženjske koristi ter da se po pravnomočnosti tega sklepa ugovor zastaranja izvršitve odvzema premoženjske koristi odstopi pristojnemu davčnemu organu.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči: (1) da je izvršitev terjatve protipravne premoženjske koristi v višini 12.000,00 EUR po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 7576/2010 z dne 1. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2011, zastarala in podrejeno (2) da izpodbijani sklep razveljavi in prvostopenjskemu sodišču naloži, da o zahtevi obsojenca, po kateri naj sodišče ugotovi zastaranje protipravne premoženjske koristi, meritorno odloči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb obsojenca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, da ni stvarno pristojno za obravnavanje ugovora zastaranja v zvezi z odvzemom premoženjske koristi, pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje se namreč utemeljeno sklicuje na prvi odstavek 131. člena ZKP, ki določa, da glede stroškov kazenskega postopka, ki jih je treba prisilno izterjati v dobro proračuna, in glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, in to na predlog sodišča, ki je izdalo sodbo.

5. V zvezi s pritožbenimi navedbami obsojenca, ki sicer navedene ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne sprejema, da je potrebno ločiti med zastaranjem terjatve odvzema premoženjske koristi in zastaranjem izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče lahko odvzame premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, bodisi storilcu tega kaznivega dejanja ali pa drugemu prejemniku te koristi, le s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v kazenskem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje, torej z obsodilno sodbo. To pa pomeni, da se zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi, ki je tako imenovana judikatna terjatev smiselno navezuje na določbe Kazenskega zakonika o zastaranju kazenskega pregona. Zastaranje kazenskega pregona in s tem posredno tudi zastaranje pravice sodišča za odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, pa je mogoče uveljavljati le s pritožbo zoper sodbo, ki pa je v obravnavanem primeru že pravnomočna in se torej ne more več izpodbijati s pritožbo. Glede izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi pa pritožnik pravilno ugotavlja, da Kazenski zakonik kot materialni zakon določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima. To pa je urejeno v določbah 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavni, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila (že omenjeni prvi odstavek 131. člena ZKP) opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Prav zato je za obravnavanje ugovora zastaranja v zvezi z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi pristojen davčni organ, ki je torej pristojen za izvršitev sodbe glede odvzema premoženjske koristi in ne Okrožno sodišče v Ljubljani, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Okrožno sodišče v Ljubljani je v obravnavanem primeru le predlagatelj izvršbe, pravnomočna sodba pa izvršilni naslov. S tem, ko bo davčni organ odločil o pritožnikovem ugovoru zastaranja glede izvršitve odločbe o odvzemu premoženjske koristi, pa v nobenem primeru, torej ne glede na odločitev, ne bo posegel v izvršilni naslov, kot zmotno ocenjuje pritožnik. Glede na vse navedeno pa je povsem irelevantno, da do izdaje izpodbijanega sklepa davčni organ še ni izdal sklepa o uvedbi davčne izvršbe, kajti dejstvo je, da je Okrožno sodišče v Ljubljani kot predlagatelj izvršbe sodbo odstopilo v izvršitev pristojnemu davčnemu organu glede odločbe odvzema premoženjske koristi.

6. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je na podlagi določila prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka po tarifni številki 74013 taksne tarife Zakona o sodnih taksah-1.