Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je višina denarnega povračila previsoka, posebej v luči dolžine tožnikove zaposlitve pri tožencu (12. 9. 2014 - 16. 3. 2018), to je 3 leta in pol. Ob upoštevanju navedenega in sodne prakse v podobnih primerih je pritožbeno sodišče prisojeno denarno povračilo znižalo tako, da je toženec dolžan tožniku plačati denarno povračilo v višini šestih tožnikovih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni v IV. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi v višini šestih tožnikovih mesečnih plač (izplačanih v mesecih od septembra 2016 do vključno novembra 2016), v roku 8 dni, kar pa zahteva iz tega naslova več, se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 12. 2016, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Razsodilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 1. 2017, temveč ji je trajalo do razveze pogodbe o zaposlitvi tj. do prve odločitve sodišča dne 16. 3. 2018 (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 28. 1. 2017 do vključno 16. 3. 2018 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje, ji za ta čas tudi obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 9. 2014 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi v višini devetih tožnikovih mesečnih plač (izplačanih v mesecih od septembra 2016 do vključno novembra 2016), v roku 8 dni (točka IV izreka). V presežku (poziv nazaj na delo; prijava v zdravstveno in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje od razveze pogodbe o zaposlitvi dalje; od razveze dalje obračun bruto plač, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 9. 2014 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila; višje denarno povračilo od dosojenega tj. v višini še treh tožnikovih plač;) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 7,20 EUR, v roku 8 dni ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, ali da se sodba spremeni tako, da se višina denarnega povračila zniža na znesek dvakratnika mesečne plače tožnika oziroma da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje. Navaja, da je v zadevi že odločalo revizijsko sodišče (VIII Ips 39/2019 z dne 11. 2. 2020) in ugotovilo, da tožniku pravica do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bila kršena. Sodišče prve stopnje pa je v novem sojenju ponovno sprejelo odločitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot jo je v že razveljavljeni sodbi z dne 16. 3. 2018. Takšna nova sodba sodišča prve stopnje je vsebinsko nepravilna, nasprotuje predpisom in je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožniku pravica do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila kršena, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Toženec je na dan zagovora dne 22. 12. 2016 ob 9:16 uri s strani tožnikovega pooblaščenca po elektronski poti prejel pisni zagovor, pri čemer je bil termin zagovora določen za 9:30 uro. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi (ob citiranju druge sodne prakse) navaja, da je bil pisni odgovor podan ob 8:28 uri, kar pomeni da gre v tem delu za bistveno kršitev določb samega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so te navedbe v nasprotju z izvedenimi dokazi in je tudi podano nasprotje med končno odločitvijo sodišča ter razlogi za takšno odločitev. Toženec je pokazal zadostno mero skrbnosti in je tožnika o terminu zagovora obvestil tako v pisni obliki, po elektronski pošti in s SMS sporočilom. Tožnik svojega izostanka ni opravičil vse do dne zagovora, ko je ob 7:11 uri na toženca naslovil elektronsko sporočilo, da se naj zaradi tožnikovih zdravstvenih težav podaja zagovora prestavi na kasnejši termin. Neživljenjsko je pričakovati, da bodo pooblaščene osebe toženca ves čas na spletu preverjale ali so morebiti prejele elektronsko sporočilo s strani tožnika, katerega niso pričakovale, saj nanj s strani tožnika niso bile opozorjene. Glede vsebinskega vidika odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženec navaja, da ni pomembno, kako je naslovljena dokumentacija v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, bistvena je vsebina listin. Iz listin pa izhaja, da je toženec sprožil postopke odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tožnikovih hudih kršitev delovnih obveznosti dne 9. 11. 2016. Ni pomembno, na kakšen način je toženec ugotovil kršitve delovnih obveznosti, to je ali je sliko njegovega delovnega mesta tožencu po elektronski pošti poslal tožnik sam ali ne. Tudi ni potrebno, da bi toženec v delovnem sporu priložil elektronsko sporočilo s katerim mu je tožnik posredoval obravnavano sliko. Tožnik je namreč sam priznal, da je sliko svojega delovnega mesta posredoval tožencu in je zato to dejstvo med strankama nesporno. Prav tako tožnik kršitev iz meseca novembra 2016 ni prerekal, oziroma jo je celo sam priznal. Sodišče prve stopnje preveč formalistično opredeljuje obveznost toženca glede opisa dejanskega stanja, ki se nanaša na podano kršitev iz pisne obrazložitve, toženec pa je kršitev v zadostni meri konkretiziral in tudi izkazal. Ni pomembno, ali je tožnik storil očitano kršitev »ob odhodu domov« ali »po odhodu domov«, saj je kršitev lahko izvršil le, ko je bil na delovnem mestu in se je po končanem delu navedenega dne odpravil domov. Ne drži, da toženec v zvezi z zatrjevano kršitvijo delovnih nalog, ki se nanašajo na posredovano sliko, ni uspel izkazati ničesar konkretnega, ker je toženec jasno izkazal, kdaj je zatrjevana kršitev nastala, v kakšnih okoliščinah je nastala in kakšno kršitev naj bi tožnik kot delavec tudi storil. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec kršitve delovnih obveznosti ni uspel dokazati, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz pisnega zagovora tožnika z dne 22. 12. 2016, poslanega po elektronski poti, izhaja, da očitkov glede kršitve z dne 9. 11. 2016 ne zavrača iz razloga, ker se ne bi dejansko zgodili, temveč iz razlogov, ker si je tožnik sam razlagal svoje delovne naloge na katere je bil pred tem večkrat opozorjen, tako izrecno ustno kot tudi pisno. Priča A.A. je izpovedala, da tožnik dokumentacijo z občutljivimi osebnimi podatki ne bi smel pustiti nenadzorovano niti za časa opravljanja dela niti po odhodu domov, ker je takšna dokumentacija podvržena strogemu režimu varovanja. O strogemu režimu varovanja dokumentacije je izpovedala tudi zakonita zastopnica toženca, tožnik pa je s svojo opustitvijo nadzora dokumentacije dne 9. 11. 2016 svoje obveznosti hudo kršil. Glede na navedeno je prvostopenjska sodba napačna tudi glede vsebinske presoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je izkazana tožnikova kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov tekom dokaznega postopka, na napačno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi napačno uporabilo relevantne predpise. Tožnik navaja, da dosojena višina denarnega povračila v višini devetih mesečnih plač za razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ni skladna s sodno prakso. Tožnik ni upravičen do tako visokega zneska denarnega povračila, ker je bil pri tožencu zaposlen samo od meseca septembra 2014 do 16. 3. 2018. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo polovico zakonsko predvidenega denarnega povračila (18 plač) za le tri leta in pol zaposlitve pri tožencu. Tožnik je delo opravljal na nezahtevnem delovnem mestu, njegove težave s sluhom pa ga pri delu niso omejevale v tolikšni meri kot želi sam prikazati. Zaradi težav s sluhom (»naglušnost«) ne bo omejevan pri iskanju nove zaposlitve, kot se to želi prikazati. Dejanski razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi je tožnikov zelo odklonilen odnos do dela, neupoštevanje navodil v zvezi z opravljanjem dela in neprimeren odnos do ostalih sodelavcev. Takšno obnašanje tožnika je pripeljalo do izgube zaupanja med tožencem in tožnikom, saj je imel tožnik na vsako toženčevo navodilo v zvezi z delom ogromno pripomb, pritožb in lastnih predlogov, ki so bile dejansko že kar zahteve tožnika. Tožnik je bil zaposlen na zaščitenem delovnem mestu zato, ker je bilo delo tožnika po pogodbi o zaposlitvi prilagojeno njegovim predhodno ugotovljenim delovnim zmožnostim, katere si je tožnik lahko še dodatno prilagajal. Tožnik ni težje zaposljiv zaradi naglušnosti zaradi katere ima sicer priznano invalidnost, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je uporabilo materialno pravo, razen v delu glede določitve višine denarnega povračila.

5. Tožnik se je pri tožencu zaposlil z dnem 12. 9. 2014 za nedoločen čas in za polni delovni čas 40 ur na teden. Šlo je za zaposlitev na zaščitenem delovnem mestu za opravljanje dela delovnega mesta „administrator – prodajni referent“. Med strankama je bilo dogovorjeno opravljanje poskusnega dela v obdobju 4 mesecev od nastopa dela, toženec pa je dne 9. 1. 2015 tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je uspel z uveljavljanjem sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi in s sodbo VDSS Pdp 1202/2015 (z dne 14. 4. 2016) dosegel reintegracijo pri tožencu od dne 20. 1. 2015. Dne 18. 10. 2016 je toženec podal tožniku opozorilo pred odpovedjo, ker je dne 12. 10. 2016 pustil na svojem delovnem mestu nenadzorovano dokumentacijo, s katero posluje toženec. Dne 22. 12. 2016 je tožnik tožencu ob 9:30 uri določil zagovor v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na katerega je tožnik odgovoril s pisnim zagovorom po elektronski pošti. Dne 27. 12. 2016 je toženec s priporočeno poštno pošiljko vročil tožencu novo odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer redno odpoved iz krivdnega razloga. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku očital, da je dne 9. 11. 2016 ob odhodu z delovnega mesta na delovnem mestu pustil večjo količino dokumentarnega in arhivskega gradiva brez nadzora.

6. Pritožbeno sodišče o zadevi odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 66/2017 z dne 16. 3. 2018 razveljavilo odpoved iz krivdnega razloga z dne 23. 12. 2016 in ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku do 16. 3. 2018, to je do sodne razveze, ter tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 9 mesečnih plač; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo potrdilo s sodbo Pdp 544/2018 z dne 19. 11. 2018. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII Ips 39/2019 z dne 11. 2. 2020 ugodilo reviziji toženca, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče je poudarilo, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, ker je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, tožnik pa je to možnost izkoristil. Po stališču revizijskega sodišča so očitane kršitve v opozorilih in odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj konkretizirane in da se mora sodišče prve stopnje do njih vsebinsko opredeliti.

7. Pritožbeno sodišče skladno z navedenim v prejšnji točki pojasnjuje, da je vprašanje pisnih opozoril in kršitve tožnikove pravice do zagovora že zaobseženo z sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 39/2019 z dne 11. 2. 2020, to je, da so bila opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ustrezno konkretizirana in da do kršitve tožnikove pravice do zagovora ni prišlo, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga presojalo po vsebini. Skladno z navedenim se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb glede kršitve tožnikove pravice do zagovora ne bo opredeljevalo.

8. Kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca je po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) določeno kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Če ni drugače dogovorjeno, mora delodajalec delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti, in mu omogočiti prost dostop do poslovnih prostorov (drugi odstavek 43. člena ZDR-1). Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (prvi odstavek 45. člena ZDR-1).

9. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je toženec dokazal, kdaj je kršitev delovnih obveznosti nastala in v kakšnih okoliščinah je nastala. Toženec ni predložil elektronskega sporočila z dne 15. 11. 2016, katerega je posredoval tožnik, in kateremu je bila pripeta fotografija z dne 9. 11. 2016 (B17/4). Iz same fotografije ne izhaja kdaj je nastala in časovni trenutek (odmor za malico, odmor za toaleto, odhod z delovnega mesta...) v delovnem dnevu. Okoliščine očitane delovne kršitve bi bile lahko razvidne iz elektronskega sporočila, katerega pa toženec prav tako ni predložil. Skladno z navedenim je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni zadostil dokaznemu bremenu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je do očitane kršitve delovne obveznosti resnično prišlo (13. točka izpodbijane sodbe).

10. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje listine o odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja preveč formalistično, saj je pravilno presodilo vsebinsko utemeljenost odpovedi. Toženec tožniku ni omogočil ustreznih in varnih delovnih pogojev za opravljanje dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal na delovnem mestu ob glavnem vhodu v poslovne prostore toženca (loža/vratarnica), ob tem pa so tretje osebe, ki so vstopale skozi glavni vhod, lahko direktno vstopale v tožnikov delovni prostor. Iz izpovedi tožnika, zastopnice toženca in priče A.A. namreč izhaja, da vrata, ki so vodila v tožnikov delovni prostor, niso imela ključavnice. Ob tem tudi steklena pregrada z režami tožnikovega delovnega mesta ni omogočila zaščite pred fizičnim poseganjem tretjih oseb v tožnikov delovni prostor. Ob tem tožnik ni smel uporabljati mobilnega telefona, pri čemer pa mu delodajalec ni omogočil uporabe stacionarnega telefona, da bi si tožnik lahko pravočasno priskrbel zamenjavo s strani sodelavcev, kateri so bili delali v prvem nadstropju. Le tako bi lahko eden izmed sodelavcev v primeru tožnikove kratkotrajne odsotnosti nadzoroval dokumentacijo. Delodajalec mora delavcu omogočiti varne delovne razmere (43. in 45. člen ZDR-1), tega pa toženec v obravnavanem primeru ni storil. Glede na navedeno je bil tožnik glede na razmere na delovnem mestu onemogočen, da bi svoje delovne obveznosti izpolnil tako, kot mu to v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita toženec.

11. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je dokazana kršitev delovne obveznosti tožnika, to je kakšno kršitev je tožnik sploh storil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med splošnimi akti delodajalca, navedenimi v pogodbi o zaposlitvi tožnika, ni akta, ki bi urejal ravnanje z dokumentarnim in arhivskim gradivom, prav tako ni hišnega reda. Toženec se neutemeljeno sklicuje na večkratna ustna in pisna navodila tožniku glede pravilnega ravnanja z dokumentarnim gradivom, saj v postopku ni predložil Pravil hišnega reda in tudi ne Pisnih navodil. Prav tako tožnik ni kršil Delovni nalog z dne 4. 10. 2016, ki vsebuje pisna navodila za zlaganje in razvrščanje RTG slik po abecednem redu in njihovo nadaljnje procesiranje. Toženec tožniku sicer v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita puščanje gradiva nezavarovanega na delovnem mestu, ne pa, da gradiva ni razvrstil po abecedi ali da ga ni odložil na zato določenem mestu, kar bi pomenilo kršitev Delovnega naloga z dne 4. 10. 2016 (16. in 17. točka izpodbijane sodbe).

12. Pritožba tudi v veliki meri nasprotuje dokazni oceni sodišča, zlasti glede presoje izpovedi priče A.A. in zakonite zastopnice tožnika. Takšen očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati in takšni zahtevi je sodišče prve stopnje tudi zadostilo.

13. Utemeljen pa je pritožbeni očitek napačne uporabe prava v delu, ko je sodišče prve stopnje previsoko določilo denarno povračilo ob razvezi pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1).

14. Tožnik se je pri tožencu zaposlil dne 12. 9. 2014, nakar mu je bila že v januarju 2015 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. V zvezi z le-to je tožnik uspešno uveljavljal sodno varstvo. Ponovno mu je bilo vzpostavljeno delovno razmerje pri toženi stranki po pravnomočni odločitvi iz aprila 2016. Nato pa mu je bila v istem koledarskem letu podana sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je bil zaposlen za nedoločen čas in na zaščitenem delovnem mestu (ki je bilo sofinancirano s strani Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov). Tožnik - kot brezposelna oseba in s statusom invalida (z izgubo sluha: 62,9 % po Fowlerju) je zanesljivo tudi težje zaposljiv. Zaradi odpovedi iz krivdnega razloga, ni bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je tudi verjelo tožniku, da je tožnikova celotna družina (tožnik, zakonec, nešoloobvezen otrok) prejemnica denarne pomoči s strani CSD že ves čas od njegove brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in tudi pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je bil omogočen odpovedni rok (26. 12. 2016 - 27. 1. 2017), katerega mu je toženec celo podaljšal (sicer malenkostno) nad zakonsko določenim. Okoliščina, ki je privedla do prenehanja delovnega razmerja je prav gotovo, s tožnikove strani posredovano dne 15. 11. 2016 elektronsko sporočilo in k njemu pripeta fotografija. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo ravno to dovolj za toženca, da sproži postopek odpovedi iz krivdnega razloga. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo višino denarnega povračila v višini 9-kratnika mesečne plače tožnika, izplačane v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je višina denarnega povračila previsoka, posebej v luči dolžine tožnikove zaposlitve pri tožencu (12. 9. 2014 - 16. 3. 2018), to je 3 leta in pol. Ob upoštevanju navedenega in sodne prakse v podobnih primerih je pritožbeno sodišče prisojeno denarno povračilo znižalo tako, da je toženec dolžan tožniku plačati denarno povračilo v višini šestih tožnikovih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek za višje denarno povračilo je zavrnilo kot neutemeljen.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno v delu glede višine denarnega povračila ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in ga je znižalo z devet na šest mesečnih plač, kot sledi iz izreka te sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP). Glede ostalih pritožbenih očitkov je ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik je s pritožbo delno uspel, vendar ni priglasil stroškov pritožbenega postopka. Tudi v takšnem primeru mu jih sodišče ne bi prisodilo, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadaljnji).