Jedro

Preslepitev kot znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolžene A. A. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahteva za preiskavo oškodovancev kot tožilcev B. B. in C. C. v smeri kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika, kot je opisano v izreku sklepa, zavrne.

II. Oškodovanca kot tožilca sta dolžna povrniti stroške postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenih zagovornikov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje po nesoglasju med oškodovancema kot tožilcema B. B. in C. C. ter preiskovalno sodnico glede zahteve za preiskavo zoper obdolženo A. A. uvedlo preiskavo v smeri kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ne sicer v delu, ko pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ne tedaj, ko zatrjujejo, da zahteva za preiskavo po opisu dejanja ne sledi opisu iz kazenske ovadbe. Razlogi o utemeljenosti suma se namreč nahajajo v 11. do 16. točki obrazložitve sklepa, so razumljivi ter kot takšni sposobni preizkusa popolnosti in pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede navedenega dokaznega standarda za začetek kazenskega postopka. Prav tako je jasno, da dejstva po opisu dejanja v zahtevi za preiskavo v ničemer ne odstopajo od dejstev iz kazenske ovadbe, še zlasti, ko posamezni računi v zahtevi niso niti omenjeni.

5. Po drugi strani pa se je bilo strinjati s pritožniki, da po zbranem gradivu utemeljenost suma kot dejanski pogoj za začetek kazenskega postopka ni bila dosežena. Je že res, da se gradivo v predhodnih fazah kazenskega postopka ne ocenjuje na enak način kot na glavni obravnavi, vendar je treba v obravnavani zadevi izhajati iz opisa dejanja, po katerem bi naj bilo to storjeno v letu 2011 oz. v obdobju od leta 2011 do 7. 8. 2014, ko bi naj bila tudi oškodovanca kot tožilca preslepljena. To dejstvo pa po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi ni nedokazano, ampak ni točno, saj sta oškodovanca kot tožilca za razloge za neizpolnitev obveznosti iz najemne pogodbe z obdolženkine strani vedela že od 8. 8. 2013, ko sta prejela njeno pisanje z dodatno opisanimi prizadevanji za vrnitev dolga ter možno odpovedjo pogodbe, za primer, če v teh prizadevanjih ne bi bila uspešna. Jasno potem je, da obdolžena vsaj od tedaj ni ravnala preslepitveno in še bolj, da oškodovancema kot tožilcema zaradi takšnega ravnanja škoda, v njenem kazenskopravnem smislu ni mogla nastati.

6. Če je torej pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 storilčevo ravnanje vzrok za preslepljenost drugega in nato še vzrok za nastalo škodo, potem zahtevano sosledje kot predhodni pogoj za utemeljenost suma, ki mora zajemati kaznivo dejanje kot celoto in ne zgolj posamezne znake, v obravnavanem primeru niti po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano ter je bilo pritožnikom v tem delu pritrditi (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, drugem in tretjem odstavku 96. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifni številki 74013 Taksne tarife.