Jedro

Po presoji sodišča tožnik s svojimi navedbami podatka o vročitvi izpodbijane odločbe, razvidnega iz sporočila o prispelem pismu, ni izpodbil, saj ni podal verodostojnih trditev (po možnosti oprtih na dokaze), s katerimi bi pri sodišču vzpostavil dvom o verodostojnosti sporočila o prispelem pismu. Tožnikova navedba, da je izpodbijano odločbo prejel šele mesece kasneje kot navadno pošto je, glede na sporočilo o prispelem pismu, ki je v upravnem spisu, neverodostojna. Zanjo tudi ni predložil nikakršnega dokaza.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se razreši odvetnica A.B., ki je bila z odločbo Bpp 3071/2018 z dne 4. 2. 2019 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (I. točka izreka), namesto nje pa za nadaljnje izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči določila odvetnico C.D. (II. točka izreka).

2. Tožnik je vložil tožbo tako zoper izpodbijano odločbo kot zoper drugo odločbo toženke, tj. Bpp 3071/2018 z dne 10. 6. 2020. Sodišče je upoštevaje 35. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) postopek voden pod opr. št. I U 1033/2020 razdružilo, pri čemer je odločanje o tožbi oziroma tožbenem predlogu zoper izpodbijan akt začelo voditi pod v uvodu tega sklepa navedeno opravilno številko.

3. V tožbi v zvezi z izpodbijano odločbo navaja, da mu toženka ni nikoli poslala (in vročila) poziva, po katerem naj bi se opredelil do navedb odvetnice A.B. Nato pa je – brez možnosti, da bi se do trditev odvetnice opredelil – odločila v njegovo škodo. Navaja še, da je o tem, da so v primeru razrešitve odvetnice A.B. odločili proti njemu, izvedel šele z dopisom 10. 6. 2020; zaradi tega tudi ni mogel podati upravne tožbe, saj mu niso poslali nobenega poziva, da bi se opredelil do trditev razrešene odvetnice. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt razveljavi (pravilno odpravi; opomba sodišča) ter naj se o njem ponovno odloči. Zahteva tudi povrnitev škode zaradi duševnih bolečin v tem in prejšnjem postopku ter povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise.

5. Tožba je prepozna.

6. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavani zadevi je bil postopek končan z izpodbijano odločbo, za katero sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je bila tožniku vročena v petek 24. 1. 2020 (na podlagi fikcije iz četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP); v hišni predalčnik je bila sicer vložena 27. 1. 2020. Navedeno namreč izhaja iz sporočila o prispelem pismu. Glede na drugi odstavek 100. člena ZUP se za začetek teka roka ne šteje dan vročitve, temveč se vzame prvi naslednji dan. V obravnavanem primeru je tako 30 – dnevni rok za vložitev tožbe začel teči v soboto 25. 1. 2020 in se je iztekel v ponedeljek 24. 2. 2020. Torej je bil zadnji dan za vložitev tožbe 24. 2. 2020. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo vložil priporočeno po pošti 22. 7. 2020. To pomeni, da je vložil tožbo po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, torej prepozno.

7. Tožnik v tožbi ni podal izrecnih navedb, da mu izpodbijana odločba ne bi bila vročena 24. 1. 2020. Kljub temu iz tožbe smiselno izhaja, da tožnik z izpodbijano odločbo tega datuma ni bil seznanjen (ko navaja, da je šele z dopisom z dne 10. 6. 2020 izvedel, da so v primeru razrešitve odvetnice A.B. odločili proti njemu). Iz tega razloga je sodišče tožnika z dopisom z dne 23. 9. 2020 pozvalo, da se opredeli do procesnih dejanskih ugotovitev, razvidnih iz prejšnje točke te obrazložitve. V odgovoru je tožnik navedel, da izpodbijane odločbe s strani toženke na naveden datum ni prejel; nasprotno jo je prejel šele mesece pozneje, in sicer mu je bila vržena kot navadna pošta v nabiralnik brez prevzema ali podpisa.

8. Sporočilo o prispelem pismu, ki ga pravilno izpolni za to pooblaščena oseba, je enako kot vročilnica javna listina. Ta dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine pa ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ta stranka mora svoje trditve utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze.

9. Po presoji sodišča pa tožnik s svojimi navedbami podatka o vročitvi izpodbijane odločbe, razvidnega iz sporočila o prispelem pismu, ni izpodbil, saj ni podal verodostojnih trditev (po možnosti oprtih na dokaze), s katerimi bi pri sodišču vzpostavil dvom o verodostojnosti sporočila o prispelem pismu. Tožnikova navedba, da je izpodbijano odločbo prejel šele mesece kasneje kot navadno pošto je, glede na sporočilo o prispelem pismu, ki je v upravnem spisu, neverodostojna. Zanjo tudi ni predložil nikakršnega dokaza.

10. Ker se je rok za vložitev tožbe (24. 2. 2020) iztekel pred vložitvijo tožbe (22. 7. 2020), je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 brez nadaljnjega obravnavanja kot prepozno zavrglo. Na pravočasnost tožbe mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

11. Sodišče je v zadevi odločilo po predsednici senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.