Jedro

Ob ponovnem odločanju o pritožbi zagovornika se je višje sodišče v sklepu opredelilo le do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost obdolženke in so v prejšnjem, razveljavljenem sklepu izostale. Glede vseh preostalih navedb pritožnika pa je zapisalo, da se pridružuje ugotovitvam in zaključkom iz sklepa višjega sodišča z dne 19. 5. 2023 ter jih ponovno ne navaja (tč. 5). Ob tem pa drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bil sklep višjega sodišča z dne 19. 5. 2023, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje, s strani Vrhovnega sodišča v celoti razveljavljen. To pa pomeni, da sklep ne obstaja več in posledično ne velja, zato se na razloge iz razveljavljenega (neobstoječega) sklepa sodišče ne more opirati in se nanje sklicevati, kar utemeljeno zatrjuje vložnik in čemur se v svojem odgovoru na zahtevo pridružuje tudi vrhovni državni tožilec. Drugostopenjsko sodišče bi moralo v novem odločanju, ki je sledilo razveljavitvi prejšnje odločbe, ponovno odločiti o celotni zagovornikovi pritožbi, odgovoriti na vse pritožbene navedbe in sprejeto odločitev v izdanem sklepu konkretno obrazložiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolžena A. A. in B. B., ob ugotovitvi, da je še vedno podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po vložitvi obtožnice zoper oba obdolženca podaljšal pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbah obeh obdolžencev in njunih zagovornikov prvič odločilo s sklepom I Kp 78183/2022 z dne 19. 5. 2023 in jih zavrnilo kot neutemeljene.

3. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženkin zagovornik. Vrhovno sodišče je s sklepom XI Ips 78183/2022 z dne 29. 6. 2023 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in je izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje. Presodilo je, da se pritožbeno sodišče v sklepu ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost obdolženke.

4. Višje sodišče v Ljubljani je o zadevi ponovno odločilo s sklepom I Kp 78183/2022 z dne 30. 6. 2023 in je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

5. Zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obdolžene B. B. Uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih odločb ter kršitve ustave in konvencije. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa nižjih sodišč spremeni tako, da pripora zoper obdolženko ne podaljša in odredi njeno takojšnjo izpustitev na prostost; podrejeno naj oba izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne nižjima sodiščema v ponovno odločanje in odredi takojšnjo izpustitev obdolženke na prostost; še podrejeno pa, naj izpodbijana sklepa nižjih sodišč spremeni tako, da pripor zoper obdolženko nadomesti z milejšim ukrepom.

6. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki je predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

7. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obdolženka in zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri navedbah iz vložene zahteve in pritrdil predlogu vrhovnega državnega tožilca.

B.

8. Vložnik sodišču druge stopnje uvodoma očita, da se tudi ob ponovnem odločanju o zagovornikovi pritožbi ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Odgovorilo je le na tiste navedbe, zaradi katerih je Vrhovno sodišče drugostopenjski sklep predhodno razveljavilo. Glede preostalih pritožbenih navedb pa se je zgolj sklicevalo na svoj prejšnji sklep, ki pa zaradi njegove razveljavitve ne velja več in se nanj ni mogoče sklicevati. S tem uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z 22. in 25. členom Ustave, ki sodišču druge stopnje narekuje, da obrazloženo presodi pritožbene navedbe.

9. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi že v svoji prejšnji sodbi, s katero je razveljavilo drugostopenjski sklep, opozorilo na pomen ustrezno obrazložene sodne odločbe. Pojasnilo je, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Obveznost sodišča je, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo.1

10. Ob ponovnem odločanju o pritožbi zagovornika se je višje sodišče v sklepu opredelilo le do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost obdolženke in so v prejšnjem, razveljavljenem sklepu izostale. Glede vseh preostalih navedb pritožnika pa je zapisalo, da se pridružuje ugotovitvam in zaključkom iz sklepa višjega sodišča z dne 19. 5. 2023 ter jih ponovno ne navaja (tč. 5). Ob tem pa drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bil sklep višjega sodišča z dne 19. 5. 2023, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje, s strani Vrhovnega sodišča v celoti razveljavljen. To pa pomeni, da sklep ne obstaja več in posledično ne velja, zato se na razloge iz razveljavljenega (neobstoječega) sklepa sodišče ne more opirati in se nanje sklicevati, kar utemeljeno zatrjuje vložnik in čemur se v svojem odgovoru na zahtevo pridružuje tudi vrhovni državni tožilec. Drugostopenjsko sodišče bi moralo v novem odločanju, ki je sledilo razveljavitvi prejšnje odločbe, ponovno odločiti o celotni zagovornikovi pritožbi, odgovoriti na vse pritožbene navedbe in sprejeto odločitev v izdanem sklepu konkretno obrazložiti.

11. Glede na pojasnjeno se višje sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, z izjemo obstoja ponovitvene nevarnosti, ni vsebinsko opredelilo do nobenih v pritožbi podanih navedb. S tem je storilo isto kršitev, zaradi katere je bila obravnavana zadeva predhodno že razveljavljena. S svojim postopanjem je kršilo obdolženkino pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS, istočasno pa je poseglo tudi v njeno ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

C.

12. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje, da v roku 48 ur (prvi odstavek 207. člena ZKP), ob upoštevanju stališč iz te sodbe, znova odloči o zagovornikovi pritožbi.

1 Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1458-06-17 z dne 19. 10. 2006.