Jedro

Za pogojevanje nakupa stanovanja s predplačilom gre, kadar kupec nima možnosti plačila kupnine ob prevzemu stanovanja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 15.660,13 EUR od 15. 6. 2004 dalje.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka, odmerjene na 504,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni v višini 973.569,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da obstoji terjatev tožene stranke iz naslova plačila dodatnih del v višini 611.879,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razliko v višini 247.364,87 SIT, oziroma 1.032,22 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2003 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je v 3. točki svoje sodbe naložilo toženi stranki tudi plačilo obresti za plačano predplačilo kupnine za stanovanje po 41. členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot, Ur. l. RS št. 20/98) v zneskih 15.660,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2003 dalje in 5.323,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2007 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preizkusilo pritožbeno sodišče, so, da sta stranki 18. 12. 2000 sklenili prodajno pogodbo za stanovanje v K. Prodajna cena je znašala 17,655,308,58 SIT, v skladu z devizno klavzulo pa 163.681,50 DEM. Tožnica je kupnino plačala v pogodbeno dogovorjenem roku, to je do 30. 1. 2001. Pogodbeno določeni rok izročitve stanovanja je bil konec junija 2001, pravdni stranki pa sta opravili prevzem stanovanja 14. 6. 2004. Tožnica je rezervacijo in kupnino plačala pred izročitvijo stanovanja. Druga možnost plačila je bilo plačilo v tranšah v več delih, vendar bi morala biti kupnina v celoti poravnava maja 2001, to je pred v pogodbi določenim datumom primopredaje stanovanja. Tožnica ni imela možnosti izbrati načina plačila ob prevzemu stanovanja. Zaključek obeh sodišč je bil, da tožnica ni mogla kupiti stanovanja s plačilom kupnine ob izročitvi stanovanja in da je tožena stranka kot prodajalec pogojevala nakup stanovanja z vnaprejšnjim plačilom, stanovanje pa se je zavezala izročiti in ga je dejansko izročila tožnici kasneje. Zato je za opravljeno predplačilo utemeljeno plačilo obresti, določenih v 41. členu ZVPot, izračunanih po obrestni meri, po kakršni so se tedaj obrestovale hranilne vloge, vezane nad tri mesece.

5. Tožena stranka je vložila revizijo zoper odločitev o plačilu zneskov 15.660,13 EUR in 5.323,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, torej proti odločitvi o plačilu obresti za vnaprej plačano kupnino za kupljeno stanovanje. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter trdi, da je odločitev o plačilu obresti po 41. členu ZVPot nezakonita, v nasprotju z ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic, z osnovnim načelom enakosti ali vsaj z uravnoteženjem dajatev.

6. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in ob predlogu za njeno zavrnitev obrazloženo odgovorila na revizijske trditve.

7. Revizija je delno utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.660,13 EUR, v ostalem pa ni utemeljena.

8. Tožena stranka v reviziji trdi, da nakupa ni pogojevala s predplačilom in da tudi iz izpovedi tožnice izhaja, da ni res, da tožnica pogodbe ne bi mogla skleniti drugače, kot je bilo konkretno dogovorjeno. Od dogovora o načinu plačila je bila odvisna tudi cena. Določilo 41. člena ZVPot se nepravilno uporablja in se razširja na dejstvo izvedenih plačil, ne pa na vsebinsko zahtevane pogoje, ki jih zahteva zakon. Vrhovno sodišče ugotavlja neutemeljenost navedenih trditev. Ugotovljeno je namreč, da je bil poleg načina plačila, po katerem je tožnica morala plačati kupnino do 30. 1. 2001, pogodbeni rok za izročitev stanovanja pa je bil konec junija 2001, možen še en način plačila, to je po tranšah, a tudi po tem sistemu je morala biti kupnina poravnana do konca maja. V obeh primerih je torej šlo za obveznost predplačila. Tožnica ni imela možnosti plačila kupnine ob prevzemu stanovanja. Pri prodajnih pogodbah velja načelo sočasnosti izpolnitve (475. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR oziroma 455. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Taka možnost ni bila podana, tožnica ni imela možnosti izbire. Zato je pravilen zaključek, da je bilo predplačilo pogoj za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Vsebinsko gre torej za okoliščine iz 41. člena ZVPot. 9. Tožena stranka trdi, da je možna nepravilna tolmačenja ZVPot zaradi v določenih okoliščinah opravičenih predplačil odpravil ZVPot-A s pojasnilnim pomenom o izključeni uporabi prvega odstavka 41. člena ZVPot. Sklicevanje na ZVPot-A pa je neutemeljeno, ker je začel veljati 17. 1. 2003, to je po sklenitvi sporne pogodbe (18. 12. 2000) in ne velja za nazaj.

10. Tožena stranka v reviziji trdi, da sta bili stranki enakovredni in da je tožnica sama izbrala način, ki je bil zanjo ugodnejši in višina obveznosti nižja. Po presoji revizijskega sodišča ne drži, da bi bili stranki enakovredni. Tožnica ni imela možnosti, da skladno z načelom sočasnosti izpolnitve plača kupnino ob izročitvi stanovanja. Sicer pa temelji celoten ZVPot na izhodišču, da je potrošnik pravno in ekonomsko šibkejša stranka, ki potrebuje zaščito. Namen 41. člena ZVPot je preprečevanje nepoštene poslovne prakse v smislu brezplačnega kreditiranja prodajalca.

11. Tožena stranka neutemeljeno trdi, da odločitev v tej zadevi odstopa od odločitve v zadevi II Cp 972/2004 Višjega sodišča v Ljubljani. V navedeni zadevi je imel namreč kupec možnost izbire načina plačila. Enako kot v obravnavani zadevi pa je bilo odločeno že v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 258/2012. 12. Tožena stranka meni, da sta bili stranki pred sodišči neenako obravnavani. Višje sodišče je na kratko povozilo pritožbene očitke, da sodišče ni vpogledalo in ocenilo drugih predloženih pogodb, ki dokazujejo, da so kupci imeli možnost in pravico izbirati in da so se svobodno odločali. Določbe 41. člena ZVPot po mnenju tožene stranke ni mogoče iztrgati iz pomena in vsebine celotnega zakona, ki je celota, sodišči pa vrednostne primerjave nista opravili. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen očitek o neupoštevanju pritožbenih trditev, saj se je pritožbeno sodišče opredelilo glede pregledovanja in ocenjevanja predloženih pogodb drugih kupcev. Rezultat dokazne ocene prvostopenjskega sodišča je bil, da tožnica ni imela možnosti plačila kupnine ob izročitvi stanovanja, zato ni pomembno, kakšne pogoje so imeli drugi kupci. Tožena stranka s temi trditvami dejansko nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ne drži pa očitek, da pri odločitvi niso bila upoštevana splošna načela obligacijskega prava, saj prav ta predvidevajo poštenje v obligacijskih razmerjih in prepoved nepoštene poslovne prakse. Zato je pomembno načelo sočasnosti izpolnitve, ki je z 41. členom ZVPot v potrošniških pogodbah posebej varovano, hkrati pa se s tem preprečuje s predplačili nastala korist v smislu brezplačnega kreditiranja prodajalca oziroma zagotavlja minimalna odmena za uporabo denarja.

13. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na tožničin popust pri kupnini 2.099,88 EUR, na zajamčeno ceno, na odpoved možnosti uveljavljanja dodatnih stroškov in na „plemenitenje z devizno klavzulo“. Vrednostne primerjave teh zatrjevanih ugodnosti z vtoževanimi obrestmi tožena stranka ni pravočasno zatrjevala in dokazala, je pa tudi nerelevantna, saj bi bile zatrjevane ugodnosti pomembne za tožničino tehtanje izbire načina plačila, če bi imela tudi možnost plačila ob izročitvi stanovanja. Ker pa te možnosti ni imela, so nerelevantne morebitne ugodnosti, saj pogojevanje plačila pred izročitvijo kupljene stvari samo po sebi ne glede na višino kupnine (ali druge ugodnosti) upravičuje kupca do plačila obresti po 41. členu ZVPot. 14. Po mnenju tožene stranke je odločitev o dodatnem razširjenem zahtevku še dodatno materialnopravno nepravilna. Tožena stranka vztraja pri ugovoru zastaranja, ki pa ni utemeljen. Pravilni so razlogi v izpodbijani sodbi. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR), torej potem, ko je terjatev zapadla. Po 41. členu ZVPot je prodajalec dolžan za predplačilo potrošniku obračunati obresti ob dobavi blaga ali izvedbi storitve. V obravnavanem primeru je tožničina terjatev zapadla ob izročitvi stanovanja, to je 14. 6. 2004, tako da je bila razširitev tožbe z dodatnim zahtevkom z dne 17. 5. 2007 vložena pred potekom zastaranja.

15. Končno tožena stranka v reviziji nasprotuje kumuliranju zahtevkov, ki jih je priznalo sodišče. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo toženi stranki že pravilno pojasnjeno, da se pogodbena kazen in obrestovanje predplačil ne izključujeta, ker je prva civilna sankcija za zamudo pri izpolnitvi obveznosti prodajalca, drugo pa odmena za uporabo tujega denarja. Revizija tožene stranke torej v materialnopravnem in procesnem pogledu ni utemeljena, razen delno glede teka zamudnih obresti (kot je razvidno iz naslednje točke), zato je revizijsko sodišče v tem obsegu neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Revizija je utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.660,13 EUR. Zmotno so namreč prisojene obresti od tega zneska od 6. 6. 2003 dalje. Po 41. členu ZVPot zapadejo obresti od predplačila ob dobavi blaga, torej v tem primeru ob izročitvi stanovanja. Zamuda pri plačilu teh obresti nastane ob zapadlosti terjatve in torej od tedaj tečejo zamudne (procesne) obresti. Terjatev glede obresti za predplačilo je zapadla 14. 6. 2004, tako da tečejo zamudne obresti od teh obresti od 15. 6. 2004 dalje. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu glede teka teh zamudnih obresti reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v opisanem smislu spremenilo.

17. Tožena stranka je z revizijo uspela v zanemarljivem delu, zato sama krije svoje revizijske stroške in je njen stroškovni predlog neutemeljen, kar je vsebovano v izreku o pretežni zavrnitvi revizije. Na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP pa je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka, odmerjene na podlagi Odvetniške tarife, v znesku 504,00 EUR in v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.