Jedro

Če tožbeni zahtevek izvira iz naslova premalo izplačanih plač v obdobju, ki ga upošteva Zakon o ureditvi, obračunavanju in plačevanju določenih davkov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij je za odločitev o stvarni pristojnosti sodišča potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 2.člena tega zakona. Po tej določbi so takšni spori opredeljeni kot kolektivni spori po ZDSS, o katerih so pristojna odločati delovna sodišča (8.točka 6. člena ).

Zato presoja sodišča druge stopnje, da za obravnavo spora ni pristojno delovno sodišče, pomeni zmotno uporabo 6.člena ZDSS, njegova odločitev, da spor ne sodi pod sodno jurisdikcijo, pa predstavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva ( 23.člen URS) in 6.člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je po določbi 153.člena ustave RS po hierarhiji pravnih aktov višja od zakonov ter se v zvezi z 8. in 15. členom ustave RS neposredno uporablja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti in reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek osmih sindikatov negospodarskih dejavnosti na ugotovitev kršitve obveznosti nasprotne udeleženke, ki ni ponudila članom predlagateljev za odkup lastniških certifikatov v nakup delnic ali drugega premoženja Republike Slovenije ter podjetij v njeni lasti v razumnem roku, niti po pismenem opominu, ki ga je prejela. Zavrnilo je tudi njihov dajatveni zahtevek na izpolnitev obveznosti po 4. alinei 2. odstavka 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 35/92, 7/93, 31/93 in 1/96 - ZLPP), da je nasprotna udeleženka dolžna v roku 30 dni predlagateljem oziroma njihovim članom za certifikate bodisi ponuditi v odkup delnice ali drugo premoženje Republike Slovenije ter podjetij v njeni lasti ali po preteku tega roka izplačati razliko med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti od 1.1.1992 do 31.10.1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od te razlike od 1.11.1992 do dneva plačila. Hkrati je sklenilo, da trpijo predlagatelji sami svoje stroške postopka. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da so bile delavcem v državni upravi izplačane plače v celoti v skladu z Zakonom o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 1/93 - ZDDU), zato ni podana zakonska podlaga za nadomestno poplačilo v obliki certifikatov. Prav tako so bile tudi posamične pravice delavcev v javnem sektorju izpolnjene v celoti, zato tudi oni niso upravičeni do razlik v plači v denarni obliki.

Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe predlagateljev sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog zavrglo. Po uradni dolžnosti je sklenilo, da za rešitev spora ni pristojno niti delovno niti drugo sodišče (16. člen ZPP). Spor se po stališču drugostopnega sodišča nanaša izključno na uresničevanje Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, zato ga ni dopustno presojati po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) o kolektivnih delovnih sporih, niti o njem meritorno odločati ne glede na uveljavljeni tožbeni zahtevek o nadomestni izpolnitvi v denarni obliki. Pritožbeno sodišče je glede stroškov postopka potrdilo prvostopno odločitev in sklenilo, da pritožniki trpijo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje so Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije, Policijski sindikat Slovenije in Sindikat delavcev zdravstvenega zavarovanja Slovenije po sovjem pooblaščencu vložili pravočasno revizijo, s katero uveljavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije navajajo, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da uveljavljeni zahtevki članov predlagateljev izvirajo iz naslova premalo izplačanih plač v višini kot jo opredeljuje 6. odstavek 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, nasprotna udeleženka pa te svoje obveznosti ni izpolnila. Predlagateljem oziroma njihovim članom razlike v plači, ki bi jo morali prejeti v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 - KPND) ni izplačala niti v gotovini, niti na način, kot ga predpisuje ZLPP. S tem, da Republika Slovenija ni ponudila za odkup lastniških certifikatov članom predlagateljev v odkup delnice ali drugo premoženje Republike Slovenije ter podjetij v njeni lasti v razumnem roku, nasprotna udeleženka ni kršila samo določila 4. alinee 2. odstavka 31. člena ZLPP, ampak tudi ni izpolnila svojih obveznosti po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti. Zato gre v obravnavanem primeru, potrditvah revizije, za spor med strankami kolektivne pogodbe o njenem izvrševanju. Pravna presoja pritožbenega sodišča češ, da se spor nanaša izključno na uresničevanje Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in ne na izpolnitev obveznosti iz Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, je zmotna in v nasprotju z razlogi v 2. odstavku na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa, da predlagatelji zahtevajo izplačilo razlike med izplačanimi in neizplačanimi plačami v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti. Zato predlagajo, da revizijsko sodišče njihovi reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija tudi Državno tožilstvo Republike Slovenije s pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je prezrlo določbo 23. člena Ustave Republike Slovenije, zmotno pa je uporabilo 1. in 6. točko 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi z 2. odstavkom 46. člena istega zakona in 2. odstavek 2. člena Zakona o ureditvi, obračunavanju in plačevanju določenih davkov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 69/94 - ZUOPDD). Pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi tudi ni uporabilo med pritožbenim postopkom uveljavljenega 2. odstavka 9. člena in 45. člena Zakona o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 50/99 - ZPSPID), po katerem je nasprotna udeleženka, ne glede na izid spora, dolžna povrniti stroške pravdnega postopka predlagateljem. V obrazložitvi zahteve državna tožilka tudi poudarja, da je iz listinskih dokazov (list. št. 19, 24 in 48) razvidno, da je država priznala svojo obveznost do lastnikov ceritifikatov in se je njihovim zahtevkom upirala le z ugovorom, da so preuranjeni, ker državno premoženje še ni privatizirano. Predlagatelji s svojim predlogom uveljavljajo izpolnitev nadomestne obveznosti nasprotne udeleženke, ki temelji na 6. odstavku noveliranega 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ter določbe 39. člena Uredbe o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (Uradni list RS, št. 40/93) v zvezi s 4. alineo 2. odstavka 31. člena ZLPP. Zato je zmotno pravno stališče drugostopnega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za spor o izvajanju zakona, njegova odločitev, s katero je predlog predlagateljev in njihovih članov na podlagi 2. odstavka 369. člena ZPP zavrglo pa nasprotuje ustavni določbi iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, s katero je vsakomur zagotovljena pravica do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo sodno in stvarno pristojnost oprlo na dejstvo, da je temelj za priznanje pravic do udeležbe članov predlagateljev v lastninjenju državnega premoženja delovno razmerje ter pravice iz kolektivnih pogodb. V zahtevi za varstvo zakonitosti državna tožilka opozarja tudi na določbo 2. odstavka 2. člena Zakona o ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki šteje spore za razliko med dejansko izplačano osnovno plačo delavca in plačo, ki bi jo delavec prejel ob upoštevanju določb kolektivnih pogodb, za kolektivne spore po zakonu o delovnih in socialnih sodiščih. Zato stališče sodišča druge stopnje, da za obravnavo tega spora ni pristojno delovno sodišče, pomeni napačno uporabo 6. člena ZDSS, njegova odločitev, da spor ne sodi pod sodno jurisdikcijo, pa predstavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije). Predlaga, da Vrhovno sodišče RS ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v nov pritožbeni postopek temu sodišču. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu in 415. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP - ta procesni zakon je glede na prehodno določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) še uporabiti v tej zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP 1999 - se nasprotna udeleženka o vročeni reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti ni izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti in revizija sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da odločanje o zahtevkih predlagateljev ne sodi v sodno pristojnost. Izhajalo je iz predpostavke, da se spor nanaša izključno na uresničevanje Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ker je omenjeni zakon v 4. alinei 2. odstavka 31. člena določil namen uporabe lastninskih certifikatov, je po stališču pritožbenega sodišča zatrjevane kršitve pravic članov predlagateljev mogoče uveljavljati le v okviru lastninskega preoblikovanja državnega premoženja, ni pa glede njihovega varstva dopustno sodno varstvo. S tem, ko so predlagatelji izrecno zavrnili posredovanje podatkov in dokazil o mesečnih obračunskih osnovah, niso izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke ?) za obravnavanje utemeljenosti predloga na plačilo razlik med dejansko prejetimi plačami in eventuelno iztožljivo ravnijo pripadajočih plač v denarni obliki. Ker sodna pot v obravnavani zadevi ni dopustna, je moralo sodišče druge stopnje - ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje - predlog ob pravilni uporabi 44. člena in 14. člena ZDSS v zvezi z določbo 2. odstavka 369. člena ZPP zavreči. Pri odločanju o reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti - ki ju je Vrhovno sodišče na podlagi 406. člena ZPP obravnavalo sočasno - je sodišče omejeno samo na preizkus tistih razlogov in kršitev, ki jih vlagatelja izrednih pravnih sredstev uveljavljata (386. člen in 408. člen ZPP). V danem primeru je uveljavljen kot razlog za vložitev revizije kot tudi zahteve za varstvo zakonitosti zmotna uporaba materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena oziroma 2. točka 1. odstavka 404. člena ZPP).

Podlaga za presojo utemeljenosti očitka zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje, na katero je oprlo odločitev sodišče prve stopnje in na katero je bilo v celoti vezano tudi sodišče druge stopnje, ker ni upoštevalo uveljavljenega pritožbenega razloga iz 2. točke 1. odstavka 353. člena ZPP. Tako je sodišče prve stopnje presodilo, da potrdila o stanju na certifikatnem računu temeljijo in izkazujejo pravico, ki pripada predlagateljem oziroma njihovim članom skladno s 6. odstavkom 31. člena ZLPP (zadnji odstavek na strani 4 obrazložitve). Do te presoje je prišlo po pravilih pravdnega postopka, ki določajo, da predlagatelj z dejanskimi navedbami utemeljuje svoj zahtevek. Kadar nasprotni udeleženec dejanskim navedbam predlagateljev ne oporeka, se te lahko štejejo kot med strankami nesporne in jih sodišče lahko sprejme kot dejansko podlago svoji odločitvi (po 1. odstavku 7. člena ZPP se namreč dokazujejo le sporna dejstva).

Glede na priznanje nasprotne udeleženke je sodišče prve stopnje skladno s 1. odstavkom 14. člena ZDSS in 1. odstavkom 221. člena ZPP štelo za med strankama nesporno dejstvo, da izkazani zneski na potrdilih o stanju na certifikatnem računu po pravnem temelju izvirajo iz naslova premalo izplačanih plač v višini, kot jo opredeljuje Zakon o delavcih v državni upravi in Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti. Ker sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo določb iz 370. člena ZPP to pomeni, da je ugotovljeno dejansko podlago sodišča prve stopnje upoštevalo kot pravilno. Zato je materialnopravne razloge izpodbijanega sklepa mogoče preizkušati le ob upoštevanju v postopku ugotovljenega dejanskega stanja.

Ob dejanski ugotovitvi, da sporno razmerje izvira iz naslova premalo izplačanih plač v obdobju od 1.1.1992 do 31.10.1992, to je v obdobju, ki ga upošteva Zakon o ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 69/94 in 7/95) v 1. odstavku 2. člena, je za odločitev o stvarni pristojnosti uporabiti določbo 2. odstavka istega člena. Po 2. odstavku 2. člena ZUOPDD so takšni spori opredeljeni kot kolektivni spori po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih. Po 6. členu ZDSS pa so delovna sodišča pristojna odločati v kolektivnih delovnih sporih med drugim tudi v primerih, za katere (drug) zakon tako določa (8. točka).

Zato je v vloženih izrednih pravnih sredstvih utemeljeno zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava, saj sodišče pri svoji odločitvi, s katero je predlagateljem odreklo pravno varstvo, ni uporabilo določbe 2. odstavka 2. člena ZUOPDD. Stvar dejanske in pravne presoje je, ali so zahtevki predlagateljev v celoti utemeljeni, oziroma ali je njihova utemeljenost vprašljiva zato, ker so v bistvu že izpolnjeni.

Sodišče druge stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (Zakona o ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij) v zvezi s 6. členom ZDSS odreklo predlagateljem sodno varstvo. Taka odločitev je pravno zmotna. Zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in v zahtevi uveljavljena kršitev zakona na drugi stopnji sta zato podana in terjata razveljavitev odločitve pritožbenega sodišča (2. odstavek 395. člena v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP) in vrnitev zadeve temu sodišču v odločanje o pritožbi predlagateljev.

Določbe ZPP je Vrhovno sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.