Jedro

Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje zavrne ugovor sodne nepristojnosti (ker nobena stranka ne predloži arbitražnega dogovora), ni dovoljena pritožba. Zato se takšna pritožba zavrže. Pri tem ni bistveno, ali sodišče prve stopnje v sklepu navede, da je dopustno pravno sredstvo (pritožba), saj takšen napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice (do pritožbe), ki je ni.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor sodne nepristojnosti in se izreklo za stvarno pristojno za razsojo v predmetni zadevi.

Zoper naveden sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka (1. in 5. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbo tožeče stranke zaradi nepristojnosti sodišča za odločanje v tem sporu zavrže. Navaja, da je v pravdi ključno vprašanje, ali so podane procesne predpostavke za sodno varstvo tožničinih pravic glede na to, da je tožnica s pogodbo o zaposlitvi pristala na arbitražno reševanje sporov, ki jih ima z delodajalcem. Pravdni stranki sta namreč dne 31. 1. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi, s katero sta se v 24. členu dogovorili, da bosta vse morebitne spore reševali strpno, mirno in brez zavlačevanja. Če to ne bo mogoče, pa je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil pogodbe o zaposlitvi, pristojna arbitraža tožene stranke, v skladu s kolektivno pogodbo tožene stranke. Iz kolektivne pogodbe tožene stranke, ki se uporablja od 1. 1. 2008 dalje izhaja, da delovne spore pri toženi stranki rešuje stalna arbitraža družbe M. d.d. Ljubljana, če sta se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi ali v roku 30 dni od nastanka spora dogovorili za arbitražno reševanje sporov. V nasprotnem primeru je za reševanje spora pristojno sodišče. V obravnavanem primeru sta se pravdni stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za arbitražno reševanje sporov. Tožnica na toženo stranko ni naslovila nobene zahteve o tem, da želi odstopiti od arbitražne klavzule, pri toženi stranki pa je tudi konstituirana stalna arbitraža, zato bi tožnica svoj zahtevek zoper toženo stranko morala vložiti pri arbitraži. Šele, če arbitraža o tožničinem zahtevku v postavljenih rokih ne bi odločila, bi tožnica svoj zahtevek lahko vložila na sodišče. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določilo drugega odstavka 205. člena ZDR, saj iz navedenega določila izhaja, da je arbitražni dogovor mogoče skleniti najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca. V navedenem določilu je torej postavljen skrajni rok, v katerem se lahko delodajalec in delavec sporazumeta o arbitraži. Ni pa izrecno izključeno, da se delavec in delodajalec o tem sporazumeta že prej, to je s pogodbo o zaposlitvi, in sicer za spore, ki med strankama utegnejo nastati. Kljub temu, da je torej novela ZDR, na katero se sklicuje sodišče v svoji odločitvi, iz drugega odstavka navedenega določila črtala del besedila, je evidentno, da zakonodajalec tega ni prepovedal. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor sodne nepristojnosti, ker nobena stranka sodišču ni predložila arbitražnega dogovora, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), in zaključilo, da navedeno pomeni, da posebnega arbitražnega sporazuma za reševanje tega spora stranki nista sklenili. Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno pristojno, ker je ugotovilo, da ni pogojev, ki bi izključevali sodno pristojnost, ki je za delovna sodišča v individualnih delovnih sporih urejena v določbi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.).

Zoper naveden sklep ni dovoljena pritožba. Po določilu tretjega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) zoper sklep okrožnega sodišča, s katerim se je izreklo za stvarno pristojno, ni pritožbe. Navedeno velja kljub napačnem pouku sodišča prve stopnje, da je pravno sredstvo možno, saj napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je ni. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi določila prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot nedovoljeno zavrglo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).